Jedro

Pristojni organ lahko odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kadar je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

Možnost zaprositi za mednarodno zaščito predstavlja objektivno merilo, na podlagi katerega je mogoče sklepati, da je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnja podana le zaradi zadržanja oz. otežitve izvedbe odločbe o vrnitvi, vse pa v smislu prej navedene določbe Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. V zadevi mednarodne zaščite - omejitve gibanja je bil izdan izpodbijani sklep, s katerim je toženka odločila, da se tožnika pridrži na prostore Centra za tujce, ker mu je že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve, ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito, in sicer od ustne naznanitve do prenehanja razloga, vendar najdlje do roka, ki je določen v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa, vse pa z možnostjo podaljšanja za mesec dni.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo tožniku gibanje omejeno zaradi razloga po 3. alinei prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Nadalje je med drugim zapisano, da je tožnik v Slovenijo nezakonito vstopil 16. 7. 2020, nakar se je gibal po gozdovih, travnikih in brezpotjih, da ga ne bi našla policija, namenjen pa je bil do azilnega doma. Sicer je njegova ciljna država Italija, kjer ima sorodnike. 23. 7. 2020 je tožnika obravnavala policija, ki mu je istega dne izdala tudi odločbi o vrnitvi in nastanitvi (gre za odločbi opr. št. 2253-179/2020/3 (3E695-11) in 2253-179/2020/11 (3E695-82)), nakar je bil tožnik istega dne nastanjen v Centru za tujce, kjer je 29. 7. 2020 podal namero o vložitvi prošnje za mednarodno zaščito (MZ), 18. 8. 2020 pa je nato pri pristojnem organ podal tudi prošnjo za MZ, nakar mu je bila ustno na zapisnik izrečena omejitev gibanja. V razgovoru ob ustni naznanitvi omejitve gibanja je tožnik dejal, da se v Sloveniji nahaja dobrih 20 dni, da je bil tu sedem dni, preden ga je prijela policija, za MZ pa je zaprosil že na policiji, preden so ga odpeljali v Center za tujce, kjer je ponovno podal namero v tej zvezi. Za MZ ni zaprosil neposredno pri prijetju, saj je tedaj padal dež, na vprašanje, kam je namenjen, pa je dejal, da do azilnega doma. Da lahko v Sloveniji zaprosi v azilnem domu, je slišal v BiH; v nasprotnem ne bi hodil po gozdu 100 kilometrov. Po prestopu meje je hodil ponoči po gozdovih, saj se je bal prijetja in vrnitve na Hrvaško, ker je slišal, da tam nimajo sistema, v Sloveniji pa se pomoč dobi; v Grčiji ni zaprosil, ker ni imel želje, saj imajo zelo slab sistem. Organ je presodil, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja. Tožniku se očita, da je podal namero po vložitvi prošnje kar šest dni po tem, ko je že bival v Centru za tujce in ko je že vedel, da mu je bila odrejena odstranitve iz države. Da bi tožnik namero podal že na policijski postaji, organ ne verjame, saj bi bilo to v policijski dokumentaciji zagotovo zavedeno in bi se policijski postopek ustavil, prav tako tožniku ne bi bili izdani odločbi o vrnitvi in nastanitvi. Ni verjetno, da bi toliko uradnih oseb njegovo prošnjo preslišalo, glede na zaprisego tolmačev in strokovnost slovenske policije pa je neverjetno, da bi mu bila podaja namere onemogočena oz. da bi mu bilo rečeno, da tega ne more storiti. Tožnik bi za MZ lahko zaprosil tudi nemudoma po prihodu v Center za tujce, kjer bi to lahko storil pred policijo, zdravstvenimi ali socialnimi delavci. Ni mogoče spregledati, da se je tožnik namenoma izmikal policiji in ljudem, za pomoč bi lahko zaprosil takoj po prijetju, nič ne nakazuje na to, da bi bili njegovi nameni pristni. Tožnik je šele po prejetih odločbah o nastanitvi in vrnitvi v Centru za tujce izrazil namero. Toženka je na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 nadalje presojala, ali bi v poštev prišlo pridržanje na območju azilnega doma, kot milejši ukrep, ter po opisu razmer v azilnem domu zaključila, da to ne bi prišlo v poštev. Toženka se je pri svoji odločitvi, da se za tožnika uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, oprla tudi na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda, lahko odšel v drugo državo. Očitno je, da je tožnik prošnjo podal zgolj zaradi oviranja oz. zadržanja odstranitve iz države, saj je v Slovenijo vstopil že 16. 7. 2020, prošnje pa ob prijetju 23. 7. 2020 ni podal, čeprav je bil po lastni izjavi namenjen v Ljubljano, da bi podal namero, temveč je to storil šele 29. 7. 2020, ko je že bil nastanjen v Centru za tujce ter po izdaji odločb o nastanitvi in vrnitvi. Glede na to, da je tožnik v Slovenijo vstopil ilegalno in se nato izogibal policiji, da je ob prijetju zatrjeval, da je njegova ciljna država Italija, organ zaključuje, da je begosumen, zato ga je treba pridržati na Center za tujce.

3. Tožnik zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo. Navaja, da v Centru za tujce potekata protest beguncev in gladovna stavka, saj jih želi Slovenija protipravno vrniti na Hrvaško, v Centru za tujce pa vladajo nehumane razmere. V zvezi z odločbama o nastanitvi in vrnitvi navaja, da se ne strinja, da bi bil seznanjen z vsemi dejstvi, ki so bila upoštevana pri njuni izdaji, ter da bi imel možnost izjave, saj je bila njegova izjava na zapisnik vzeta samo tekom priprave policijske depeše, ta razgovor pa ni potekal o razlogih za tožnikovo vrnitev, zato iz teh podatkov ni mogoče zaključiti, da se je imel tožnik možnost braniti zoper vrnitev v Maroko. Iz upravnega spisa tudi ne izhaja, da bi bila tožniku tekom postopka za izdajo odločb o vrnitvi in nastanitvi predstavljena pravica do brezplačnega pravnega svetovanja. Tožnikove izjave, da je namero podal že na policijski postaji, so še kako lahko verjetne, saj podobne izjave svetovalci za begunce zadnje obdobje pogosto slišijo; ali se to resnično dogaja ali ne, ni mogoče soditi, se pa to pogosto navaja. Tožnik je po gozdovih in ponoči hodil zato, ker je v Bosni slišal, da za azil lahko zaprosiš le v azilnem domu, kar je povedal tudi ob prijetju, ne gre za to, da bi se izmikal policiji. Za azil je sicer zaprosil že na policiji, a so mu odgovorili, da bo to lahko storil v kampu, ko so ga pripeljali v Center za tujce, pa je bil presenečen. Tožnik se z omejitvijo gibanja ne strinja in se sklicuje na sodbe I U 1112/2020, I U 1016/2020, I U 1051/2020 in I U 1074/2020 ter argumentira, da ZMZ-1 ni opredelil objektivnih kriterijev, na podlagi katerih bi toženka lahko sklepala na obstoj utemeljene domneve, da je prosilec prošnjo za MZ vložil le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi. V zvezi z jasnostjo in določnostjo predpisov se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišče RS X Ips 1/2019 v zvezi z dublinsko uredbo in objektivnimi kriteriji glede nevarnosti pobega. Tožnik se je bal vrnitve na Hrvaško, saj so v Sloveniji zaprti begunci že dodobra spoznali brutalnost taborišč na Balkanu in brutalnost obmejne policije, zaradi česar so nekatera evropska sodišča že prepovedala vračanje na Hrvaško, slovenska policija pa več sploh ne skriva, da izvaja ilegalna verižna vračanja v BiH ter jim tudi odkrito odreka pravno pomoč. Tudi tožniku je bila vročena odločba o vrnitvi brez prevoda, tudi na odločbi ni viden podpis prevajalca, s čimer se poraja dvom o pravici do pravnega sredstva zoper odločbo o namestitvi. Toženka se pri utemeljevanju strožjega ukrepa tudi ne more sklicevati le na varnostne ukrepe v azilnem domu in na statistiko, temveč mora navesti razloge, ki se nanašajo na tožnika. Tožnik sklepno navaja še, da ni bil hitro in natančno seznanjen z razlogi za odvzem prostosti skladno s četrtim odstavkom 84. člena ZMZ-1, saj za to ne zadoščajo dodatna vprašanja, ali je razumel, zakaj mu je gibanje omejeno, in ali želi dodatno razlago; šele ob navedbi razlogov pa bi se tožnik lahko branil in podal izjavo. Tožnik predlaga odpravo izpodbijanega sklepa oz., podredno, njegovo odpravo in vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek. Zahteva pa tudi izdajo začasne odredbe za prenehanje izvrševanja izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve o njem, saj se v Centru za tujce izredno slabo počuti, dni brez osebne svobode pa mu ne bo mogel nihče nadomestiti.

4. Toženka je sodišču posredovala upravni spis, na tožbo pa je odgovorila ob vztrajanju, da je izpodbijani sklep pravno pravilen in zakonit ter ob sklicevanju nanj, vse pa s predlogom za zavrnitev tožbe. Ponavlja, da so tožnikove izjave, da je namero za MZ podal že na policijski postaji, neverjetne, saj to ne izhaja iz nobene dokumentacije; če bi bilo temu tako, bi to gotovo bilo zabeleženo; tudi ni verjetno, da bi usposobljene osebe postopale, kot da namere ne bi bilo. Izpostavlja, da oseba, ki potrebuje zaščito, ne izbira, kje bo namero podala, ampak to stori nemudoma, ko se ji za to ponudi priložnost. Glede na to, da se je tožnik namenoma izogibal ljudem in policiji, poleg tega pa tudi ni po prijetju niti s preprostimi besedami nakazal, da bi potreboval kakršnokoli pomoč, toženka lahko utemeljeno sklepa, da mu namera za MZ po vstopu v Slovenijo ni predstavljala prioritete. Neizpodbitno pa je dejstvo, da je tožnik namero podal, ko je že bival v Centru za tujce ter ko sta mu že bili izdani odločbi o vrnitvi in nastanitvi. Zavrača tožbene navedbe o tem, da bi Slovenija želela prosilce protipravno vrniti na Hrvaško. V odločbah o vrnitvi in nastanitvi je izrecno navedeno, da ima tožnik možnost pritožbe oz. tožbe, obe pa sta bili tožniku prevedeni v njegov jezik, zato so neutemeljene navedbe, da tožnik ni imel možnosti pravnega sredstva zoper njiju. Poleg tega je prosilec odstranjen oz. vrnjen šele po formalno zaključenem postopku vračanja, ne pa pred tem in mimo vseh uradnih mehanizmov.

5. Sodišče je opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je bil tožnik zaslišan, vpogledan pa je bil tudi upravni spis. Tožnikova pooblaščenka je na naroku sicer predložila še fotokopije tožnikovih osebnih dokumentov, čeprav se ne tičejo tega upravnega spora, čemur toženka ni oporekala. Glede na to, da se ta upravni spor tiče omejitve tožniku izrečene omejitve gibanja, ki pa ni vezana na 1. alineo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in s tem na vprašanje preveritve oz. ugotovitve tožnikove istovetnosti, sodišče dokazov s predloženimi fotokopijami tožnikovih osebnih dokumentov ni izvajalo.

6. Tožba ni utemeljena.

k I. točki izreka

7. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Recepcijsko direktivo II1, ki v 8. členu določa, kdaj se prosilca sme pridržati. Po točki (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati, kadar je pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo o vračanju2, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve, zadevna država članica pa lahko na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi. Razlogi za pridržanje se opredelijo v nacionalnem pravu (drugi pododstavek tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II). Po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je zakonodajalec ob sklicevanju na Recepcijsko direktivo II (drugi odstavek 1. člena ZMZ-1) uredil pogoje za odreditev omejitve prosilčevega gibanja v primeru, ko je bilo prosilcu pred tem že omejeno gibanje zaradi „izvedbe in izvršitve“ postopka vračanja in odstranjevanja v skladu z Ztuj‑23. Na podlagi te določbe ZMZ-1 lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma4, kadar je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za MZ.

8. Tožnik s tožbo ne prereka, da mu je gibanje omejeno zaradi postopka vračanja, tj. da sta mu bili izdani odločbi o vrnitvi in nastanitvi (opr. št. 2253-179/2020/3 (3E695-11) in 2253-179/2020/11 (3E695-82)), s čimer je bil po presoji sodišča izpolnjen prvi del pogojev za omejitev gibanja po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (da je tožniku omejeno gibanje zaradi postopka vračanja ter da poteka postopek odstranitve). Tožnik v tožbi sicer zatrjuje več procesnih kršitev v zvezi z omenjenima odločbama (češ da ni bil seznanjen z vsemi dejstvi, ki so bila upoštevana pri njuni izdaji, zato ni mogoče verjetno zaključiti, da se je imel možnost braniti zoper vrnitev v Maroko; da ni jasno, ali mu je bila tekom postopka izdaje teh dveh odločb predstavljena pravica do brezplačnega pravnega svetovanja; da mu je bila odločba o vrnitvi vročena brez prevoda, s čimer se poraja dvom o pravici do pravnega sredstva zoper odločbo o namestitvi), vendar pa so po presoji sodišča v tem upravnem sporu, v katerem se presoja zakonitost izpodbijanega sklepa o omejitvi gibanja, te trditve neupoštevne, ker predmet tega postopka ni presoja zakonitosti odločb o vrnitvi in namestitvi.

9. Tako za sodno presojo v tem upravnem sporu ostaja odprto vprašanje, glede podanosti zadnjega zakonskega pogoja za omejitev gibanja z izpodbijanim sklepom, tj. ali je mogoče na podlagi tega, da je tožnik imel možnost zaprositi za MZ, utemeljeno domnevati, da je tožnik prošnjo za MZ podal le zato, da bi izvedbo odstranitve zadržal ali oviral. Po presoji sodišča možnost zaprositi za MZ predstavlja objektivno merilo, na podlagi katerega je mogoče sklepati, da je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnja podana le zaradi zadržanja oz. otežitve izvedbe odločbe o vrnitvi, vse pa v smislu prej navedene določbe Recepcijske direktive II. Zato sodišče v tej zvezi ne sledi tožbenim argumentom o tem, da v zakonu objektivna merila ne bi bila določena, zlasti pa zavrača v tej zvezi tožbeni sklicevanje na objektivne kriterije glede nevarnosti pobega iz t.i. dublinske uredbe, saj se predmetni upravni spor ne nanaša na omejitev gibanja po 5. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Iz izpodbijanega sklepa pa pri tem izhaja tudi konkretizirana toženkina presoja, zakaj meni, da in kdaj je tožnik to možnost imel (ko je vstopil v Slovenijo, ko je bil prijet s strani policije, ko je bil nastanjen v Centru za tujce; vendar je tožnik namero podal šele šest dni kasneje in po tem, ko sta mu že bili izdani odločbi o vrnitvi in nastanitvi). Tožnik je na zaslišanju pred sodiščem sicer dejal, da je za zaščito zaprosil že na policiji, vendar je bila ta izpovedba po presoji sodišča neprepričljiva, poleg tega pa iz policijske depeše z dne 23. 7. 2020, ki se nahaja v upravnem spisu, izrecno izhaja, da tujci, med njimi tudi tožnik, namere za MZ niso podali, pri čemer je bil razgovor z njimi opravljen s pomočjo prevajalca za arabski jezik (oboje na str. 5 predmetne depeše). Drugih dokaznih predlogov, razen lastnega zaslišanja in vpogleda v upravni spis, tožnik v tej zvezi ni podal, zato po presoji sodišča ni dokazal, da bi bil namero zaprosili za MZ izrekel že na policiji. Tožbene trditve, da svetovalci za begunce izjave o tem, da na policiji ni mogoče podati namere, v zadnjem času pogosto slišijo, vendar da ni mogoče soditi, ali se to resnično tako pogosto dogaja, pa sodišče zavrača kot nekonkretizirane in pavšalne. Glede na potek dogodkov (tožnikov vstop v Slovenijo 16. 7., odtlej gibanje po teritoriju Slovenije ponoči in po gozdovih (pri čemer se v tožbi izrecno navaja, da se tožnik strinja z izjavo toženke, da se je izmikal policiji), prijetje s strani policije ter odločitev o vračanju in nastanitvi ter prihod v Center za tujce 23. 7., nesporno podana namera šele 29. 7.) je po presoji sodišča tožnik imel objektivno možnost zaprositi za MZ že preden je to dejansko storil, saj ni navedel nobene okoliščine, ki bi mu to objektivno preprečevala vse od prestopa hrvaško-slovenske meje, še posebej pa v policijskem postopku oziroma takoj po namestitvi v Center za tujce. Na vprašanje, zakaj ni takoj zaprosil za MZ ob prijetju s strani policije, je tožnik ob ustni naznanitvi omejitve gibanja dejal, da je bil tedaj dež /.../, v tožbi pa tožnik navaja, da je bil, ko so ga peljali v Center za tujce, „presenečen“. To dvoje po presoji sodišča ne predstavlja objektivnih okoliščin, ki bi tožniku utemeljeno preprečevale zaprositi za MZ. Pri tem pa je tožnik evidentno vedel za možnost podaje takšne prošnje, saj je ob prijetju s strani policije dejal, da je namenjen v azilni dom (češ da je slišal, da se tam lahko zaprosi za MZ), ob ustni naznanitvi omejitve gibanja pa je dejal, da ni želel vrnitve na Hrvaško, saj tam „nimajo sistema“, v Grčiji pa ni imel želje zaprositi za azil. 10. Glede tožbene trditve, da je treba strožji ukrep po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 utemeljiti z razlogi, ki se nanašajo konkretno na tožnika, sodišče sodi, da je to bilo v obravnavanem primeru zadostno narejeno. Nevarnost, da bo tožnik sicer pobegnil, se v izpodbijanem sklepu za konkreten primer utemeljuje s tem, da se je tožnik po vstopu v Slovenijo policiji izogibal in da je v upravnem postopku zatrjeval, da je njegova ciljna država Italija, kjer ima strica. Tožnik je zaslišan na naroku pred sodiščem sicer izpovedal drugače, namreč da ima v Italiji tri brate in eno sestro, vendar pa da z njimi nima nobenih stikov in da ni imel namena iti v Italijo, temveč želi ostati v Sloveniji in sem pripeljati tudi svojo družino. Sodišče tozadevno konstatira spreminjanje tožnikovih navajanj v zvezi z njegovo ciljno državo in z njegovimi sorodniki, kar po presoji sodišča jemlje kredibilnost tožnikovi izpovedbi.

11. V tožbi se navaja še, da tožnik ni bil seznanjen s pravimi razlogi za omejitev gibanja in da mu ti niso bili obrazloženi, šele tedaj pa da bi se lahko branil v zvezi z njimi, pri čemer se tožnik sklicuje na četrti odstavek 84. člena ZMZ-1. Po presoji sodišča tožnik v tej zvezi napačno interpretira cit. normo, ki določa, da se prosilcu ukrep omejitve gibanja izreče ustno, o izrečenem ukrepu pa prosilec nemudoma prejme zapisnik, ki vsebuje razloge za izrek ukrepa in ki je prosilcu prebran v njem razumljivem jeziku, medtem ko pa se pisni odpravek sklepa izda šele naknadno in v predpisanem roku. Glede na navedeni z zakonom predvideni redosled in glede na naravo predvidenih procesnih dejanj (najprej samo ustni izrek ukrepa; nato zapisnik z razlogi; sklep, ki je obrazložen, šele naknadno) sodišče ugotavlja, da je bilo glede na stanje upravnega spisa v obravnavanem primeru zadoščeno z zakonom predpisanemu postopku: tožniku je bila ustno izrečena omejitev gibanja, nato mu je bil zapisnik prebran v arabskem jeziku, pri čemer je v zapisniku vsebovan tudi razlog za izrek ukrepa (str. 3 zapisnika 2142-1914/2020/2 (1312-16) z dne 18. 8. 2020, ki se nahaja v upravnem spisu), naknadno pa mu je bil vročen še izpodbijani sklep. Glede na navedeno je bil po presoji sodišča tožnik seznanjen z razlogi za omejitev gibanja skladno z zakonom.

12. Sklepno sodišče zavrača še tožbene navedbe o protestu in gladovni stavki beguncev v Centru za tujce in o tem, da so v Sloveniji zaprti begunci dodobra spoznali brutalnost taborišč na Balkanu, saj ureditev upravnega spora po Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS‑1) temelji na pravnem varstvu položaja posameznika, kar pomeni, da lahko tožnik v njem uveljavlja le svojo (subjektivno) pravico ali pravno korist, zato 3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1 določa zavrženje tožbe, v kateri tožnik ne varuje lastnega pravnega položaja, temveč pravice ali pravne koristi koga drugega oziroma splošne interese (actio popularis).5 Ker tožba v obravnavanem primeru vsebuje tudi druge tožbene navedbe, je sodišče sicer ne bo zavrglo, vendar pa se zaradi navedenega obenem tudi ne bo opredeljevalo do predmetnih razlogov, ki se glede na formulacijo tožbenih navedb ne nanašajo konkretno na tožnika.

13. Glede na navedeno tožba ni utemeljena, zato jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot takšno zavrnilo.

k II. točki izreka

14. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Glede na določbo 71. člena ZMZ-1 namreč pritožba zoper to sodbo ni dovoljena, kar pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za predlagano začasno odredbo, ki je časovno lahko vezana le na čas do pravnomočne sodne odločbe.

1 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 2 Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav. 3 ZTuj-2 možnost izreka omejitve gibanja določa v tretjem odstavku 67. člena in v 76. členu. 4 Ob upoštevanju okoliščin iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 je navedeni ukrep mogoče odrediti na Center za tujce. 5 Andrej Kmecl v Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, Ljubljana, Lexpera, GV Založba, 2019, str. 243.