Jedro

Pavšalno sklicevanje samo na podatke v upravnih spisih, brez ugotovitve dejanskega stanja in navedbe razlogov, ki so bili odločilni za presojo dokazov, predstavlja bistveno kršitev pravil postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 21.5.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z obrazložitvijo, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil tožnik že večkrat obravnavan in pravnomočno obsojen zaradi storjenih kaznivih dejanj in, da je bil obravnavan tudi zaradi storjenega prekrška zoper javni red in mir. Tožena stranka je glede na dokumentacijo v upravnem spisu ocenila, da bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red, zato je na podlagi 3. odst. 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) njegovo prošnjo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije zavrnila.

Tožnik v tožbi navaja, da izpolnjuje vse pogoje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 40. člena ZDRS. Tožena stranka pa je prošnjo zavrnila sklicujoč se na 3. odstavek 40. člena navedenega zakona, ki pa je stopil v veljavo šele z novelo, objavljeno v Uradnem listu Republike Slovenije št. 30/91 z dne 14.12.1991. Ker je tožnik oddal svojo prošnjo že 4.12.1991, po njegovem mnenju tožena stranka ne bi smela uporabiti določbe 3. odstavka 40. člena, saj to pomeni retroaktivno uporabo zakona. Kolikor pa bi sodišče smatralo, da ne gre za uporabo zakona z učinki za nazaj, pa tožnik smatra, da niso podani pogoji za zavrnitev njegove prošnje, saj tožnikove dosedanje obsodbe ne morejo predstavljati nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države. V razlogih izpodbijane odločbe je navedeno, da naj bi ga tožena stranka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja dvakrat vabila na zaslišanje in da se je vabilo v obeh primerih vrnilo z oznako "ni dvignil". Drugo vabilo pa je bilo poslano že 4.5.1993, torej še predno je prišla prva pošiljka nazaj. Ker je bil tožnik odsoten, sta bili pismi vrnjeni toženi stranki. Tožnik se torej zaslišanja ni mogel udeležiti, ker mu vabilo ni bilo vročeno iz povsem objektivnih razlogov.Tožnik smatra, da njegova kaznovanost ne more pomeniti nevarnosti za javni red. Ni mu poznano, ali je tožena stranka zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja pribavila kazenske spise, saj bi lahko le na podlagi razgovora s tožnikom in po pregledu spisov ugotovila, ali dosedanja kaznovanost res lahko predstavlja nevarnost za javni red v smislu 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožnik je bil obsojen, ker je udaril pijanega ameriškega vojaka pri vhodu v diskoteko Arcadia, ker ga je ta nadlegoval in hotel nasilno vstopiti v lokal. Tožnik, ki je tedaj honorarno delal v diskoteki, je dejanje takoj priznal, oškodovanec pa v postopku sploh ni bil zaslišan. Tožnik je bil tedaj obsojen zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe na 3 mesece zapora pogojno za eno leto. Ponovno pa je bil obsojen za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, za katero mu je bila izrečena enotna kazen 4 mesece zapora pogojno za dobo dveh let. Tudi to dejanje je bilo povezano z njegovim delom varnostnika v Arcadii. V lokal je namreč prišel pijan Bosanec in pričel ogrožati dve delavki. Ker je grozil z dvigovalko, so morali poklicati policijo, ki je prišla in odpeljala vinjenega gosta ter ga pridržala 24 ur. O tem obstoja policijski zapisnik. Naslednjega dne, ko so ga izpustili iz pridržanja, je prišel s prijatelji na plažo, kjer je bil tudi tožnik. Pričeli so izzivati in tako je prišlo do pretepa in poškodbe, zaradi katere je bil tožnik potem kaznovan. Tožnik je bil torej obsojen le za kaznivi dejanji lahke telesne poškodbe, ki pa jih je storil v zvezi z opravljanjem svoje honorarne zaposlitve. Varnostnik mora namreč preprečiti vinjenim osebam vstop v diskoteko ali pa po potrebi odstraniti vinjenega ali agresivnega gosta iz lokala. Tožnik prilaga potrdilo o svoji honorarni zaposlitvi v Arcadii.Če bi tožena stranka opravila razgovor s tožnikom, bi lahko le-ta ustno pojasnil okoliščine, v katerih je prišlo do lahkih poškodb. Tožena stranka bi se lahko na podlagi razgovora prepričala o osebnosti tožnika, saj sama predkaznovanost ne more avtomatično pomeniti, da gre za agresivnega človeka, ki naj bi pomenil nevarnost za javni red. Tožnik živi že od 1.1.1955, to je od svojega drugega leta starosti, v Izoli. S 25.6.1991 pa mu je oddelek za notranje zadeve občine Izola črtal stalno bivališče. Ker je imel ves čas prijavljeno stalno bivališče v Sloveniji, je dejansko brez državljanstva, saj ga drugje, tudi če bi želel, ne bi mogel pridobiti. Slovensko državljanstvo imajo tudi oče tožnika ter žena in otrok. Ker tožnik nima slovenskega državljanstva, ne more dobiti stalne zaposlitve, zaradi česar dela honorarno, pri čemer mora pač sprejeti zaposlitev, ki jo dobi. Tožnik smatra, da je izpodbijana odločba tožene stranke nezakonita in da so bile v postopku kršene določbe 7., 8. in 159. člena zako na o splošnem upravnem postopku, po katerih bi se moralo v upravnem postopku ugotoviti resnično dejansko stanje stvari in vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Bistveno so bile kršene določbe upravnega postopka tudi s tem, da tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, saj ga upravni organ ni zaslišal kot stranko. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izdani negativni odločbi in predlaga sodišču, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, dodaja pa, da je iz listin v upravnem spisu razvidno, da je bil tožnik samo v letu 1990 dvakrat pravnomočno obsojen zaradi storjenih kaznivih dejanj z obeležjem nasilja. Tožena stranka je tožnika dvakrat vabila na zaslišanje, vendar se je vabilo v obeh primerih vrnilo nevročeno, zato je tožena stranka po izvedbi in presoji razpoložljivih dokazov o zadevi odločila brez predhodnega zaslišanja tožnika, saj je ocenila, da tudi zaslišanje tožnika ne bi privedlo do drugačne končne odločitve. Nevarnost javnega reda, ki je bila v navedenem primeru podlaga za izdajo negativne odločbe, v zakonu sicer ni definirana, vendar pa vsebino navedenemu terminu daje organ, ki o zadevi odloča in ki ima v skladu z 2. odst. 10. člena ZDRS pravico do prostega preudarka. Tožena stranka tudi pojasnuje, da je pri presoji bodoče nevarnosti za javni red upoštevala tudi sklep Vlade Republike Slovenije, v katerem je opredeljeno, da je za bodočo nevarnost za javni red šteti med drugim tudi pogostnost kršitev zakonov oziroma drugih predpisov.

Tožba je utemeljena, kolikor uveljavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in kršitev pravil postopka.

Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 3. odstavka 40. člena ZDRS. Navedena določba daje upravnemu organu pravico, da odloči po prostem preudarku in zavrne vlogo za pridobitev slovenskega državljanstva tudi osebi, ki sicer izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva iz 1. odstavka 40. člena tega zakona. Ko tožena stranka ugotavlja, da v tožnikovem primeru obstoji razlog nevarnosti za javni red, navaja, da je bil tožnik že večkrat obravnavan in pravnomočno obsojen zaradi storjenih kaznivih dejanj in da je bil obravnavan tudi zaradi storjenega prekrška zoper javni red in mir ter da je do navedenega sklepa prišla na podlagi dokumentacije v upravnem spisu, ne pove pa kakšna dejanja je storil, kdaj je bil obsojen oziroma kdaj je ta dejanja storil, na kakšne kazni je bil obsojen in na podlagi katerih podatkov oziroma listin je prišla do navedene ugotovitve. Pavšalno sklicevanje samo na podatke v upravnih spisih, brez ugotovitve dejanskega stanja in navedbe razlogov, ki so bili odločilni za presojo dokazov, predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, zaradi katere sodišče ne more presoditi zakonitosti odločbe.

Tožena stranka, ki je v tem primeru pooblaščena rešiti stvar po prostem preudarku, bi morala v obrazložitvi navesti tudi razloge, ki so jo vodili pri odločitvi in ne zadostuje, da se v obrazložitvi sklicuje le na predpis, po katerem je pooblaščena, da odloči o stvari po prostem preudarku. Tožena stranka bo zato v ponovnem postopku morala ugotoviti dejansko stanje ter v obrazložitvi navesti vsa bistvena dejstva in okoliščine ter dokaze, na podlagi katerih ugotavlja obstoj nevarnosti za javni red ter razloge, zakaj je po prostem preudarku tako odločila.

V zvezi s tožnikovimi ugovori, da je bil zakon o dopolnitvi ZDS uporabljen retroaktivno sodišče tožniku pojasnuje, da je navedeni predpis začel veljati 14.12.1991 in je ob izdaji odločbe že veljal. Ker ZDRS v 15. členu izrecno določa, da postane prosilec za državljanstvo po 40. členu navedenega zakona državljan Republike Slovenije šele z dnem, ko mu je vročena odločba o pridobitvi državljanstva, izpodbijana odločba pa je bila izdana po uveljavitvi dopolnitve zakona, ne gre za retroaktivno uporabo zakona.

Glede na to, da v izpodbijani odločbi dejansko stanje v bistvenih točkah ni bilo popolno ugotovljeno, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odst. 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/1/94).