Jedro

Zahteva za vrnitev spornega premoženja v naravi v smislu prvega odstavka 2. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen ni pravica, izražena v denarni vrednosti.

Merilo dovoljenosti revizije je vrednost izpodbijanega dela, zato revidenta v zvezi z izpodbijano višino odškodnine v obveznicah SOD dovoljenosti revizije ne moreta uspešno izkazati s sklicevanjem na višino priznane odškodnine, torej v obsegu, v katerem sta v postopku denacionalizacije sicer uspela.

S splošnim sklicevanjem na zanjo sporno odločitev o obstoju ovir in višini odškodnine revidenta nista izpolnila trditvenega in dokaznega bremena glede obstoja pogojev za dovoljenost revizije, saj s tem nista niti opredelila pravnih vprašanj, pomembnih po vsebini zadeve, niti nista navedla pravnih pravil, ki naj bi bila prekršena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sta revidenta po odvetniku dne 18. 7. 2009 vložila revizijo. Glede dovoljenosti revizije se sklicujeta na vse tri točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Navajata, da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnih pravnih vprašanjih, ki se nanašajo na ovire za vračanje premoženja v naravi in višino ugotovljene odškodnine. Sporna vrednost v vsakem primeru presega 20.000,00 EU, izpodbijana odločitev pa ima zanju zelo hude posledice. Menita tudi, da je revizija v denacionalizacijskih zadevah na podlagi določb Zakona o denacionalizaciji – ZDen vedno dopustna.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidenta izpodbijata z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njuno tožbo zoper delno odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 25. 7. 2007, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 26. 3. 2008. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ med drugim odločil, da je upravičenec pok. A.A. za tam navedene nepremičnine upravičen do odškodnine v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. (v nadaljevanju SOD) v višini 790.461,00 DEM. Tožena stranka je na pritožbo revidentov prvostopenjsko delno odločbo v 1. točki izreka v delu, kjer je naveden znesek odškodnine v višini 790.461,00 DEM, odpravila ter v tem delu določila nov znesek odškodnine v višini 909.596,15 DEM, v ostalem pa je izpodbijano odločbo pustila v veljavi.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Navedene določbe ZUS-1 veljajo tudi za revizijo v upravnih sporih v zvezi z denacionalizacijo. Ne drži namreč trditev revidentov, da je v denacionalizacijskih zadevah revizija v upravnem sporu vedno dovoljena že na podlagi določb ZDen, saj ZDen nima takšne določbe. Določba drugega odstavka 54. člena ZDen, ki določa, da je zoper odločitev sodišča druge stopnje dovoljena revizija, se namreč nanaša le na zahteve za denacionalizacijo iz 5. člena tega zakona, o katerih po prvem odstavku istega člena sicer odloča okrajno sodišče v nepravdnem postopku.

6. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov. Revidenta se glede vrednosti spornega predmeta sklicujeta na vrednost celotne odškodnine v obliki obveznic SOD v višini, kot jima je bila priznana z odločbo tožene stranke (909.596,15 DEM). Z revizijo izpodbijata tako obliko vračanja podržavljenega premoženja kot tudi višino priznane odškodnine v obliki obveznic SOD.

7. Vrhovno sodišče meni, da zahteva za vrnitev spornega premoženja v naravi v smislu prvega odstavka 2. člena ZDen ni pravica, izražena v denarni vrednosti, zato v tem obsegu ni podana dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v številnih primerih, kot na primer X Ips 728/2008 z dne 22. 1. 2009, X Ips 747/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 734/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 789/2008 z dne 2. 4. 2009. 8. Merilo za dovoljenost revizije je vrednost izpodbijanega dela, zato revidenta v zvezi z izpodbijano višino odškodnine v obveznicah SOD dovoljenosti revizije ne moreta uspešno izkazati s sklicevanjem na višino priznane odškodnine, torej v obsegu, v katerem sta v postopku denacionalizacije sicer uspela. Višine zanju spornega dela odškodnine pa revidenta v reviziji sploh nista navedla, niti tega nista storila v tožbi. Ker Vrhovno sodišče ne ugotavlja vrednosti spornega predmeta po uradni dolžnosti, ampak morata njegovo vrednost izkazati revident, revidenta pa tega trditvenega in dokaznega bremena nista izpolnila, po presoji Vrhovnega sodišča pogoji za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 niso izpolnjeni.

9. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z določbami četrtega in petega odstavka 367.b člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se po določbi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se predlagatelj revizije sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč druge stopnje, na katere se sklicuje, pa mora predložiti.

10. Navedenega standarda pa revidenta v obravnavanem primeru nista izpolnila z navedbo, da se po vsebini zadeve pomembna pravna vprašanja nanašajo na sporno ugotovljene ovire za vračanje premoženja v naravi in sporno ugotovljeno odškodnino. S tako splošnim sklicevanjem na zanju sporno odločitev o obstoju ovir in višini odškodnine nista izpolnila trditvenega in dokaznega bremena glede obstoja pogojev za dovoljenost revizije, saj s tem nista niti opredelila pravnih vprašanj, pomembnih po vsebini zadeve, niti nista navedla pravnih pravil, ki naj bi bila prekršena. Glede na navedeno niso podani pogoji za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 11. Revizija v tem primeru tudi ni dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revidenta namreč nista navedla nobenih razlogov, s katerimi bi utemeljevala obstoj zanju zelo hudih posledic.

12. Glede na to da revidenta nista izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.