Jedro

Pritožba utemeljeno opozarja, da zaključka o zmanjšani delazmožnosti za manj kot 50 % ni podal izvedenski organ, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, temveč le izvedenec specialist medicine dela, prometa in športa oziroma zaslišana izvedenca. Sodišče prve stopnje je zaključke vezalo le na ustno podano mnenje specialista medicine dela, prometa in športa, ki je na obravnavi izpovedal, da je pri tožnici delazmožnost zmanjšana za manj kot 50 %, ter da je zaradi tega podana III. kategorija invalidnosti. Takšno presojo je sodišče napravilo kljub temu, da je bil za izdelavo izvedenskega mnenja določen izvedenski organ v sestavi treh izvedencev. Pri tem je izvedensko mnenje v celoti ocenilo kot jasno in prepričljivo in tako podano izvedensko mnenje sprejelo kot podlago za svoje dejanske zaključke, čeprav ustno podano mnenje izvedenca ni skladno s pisno podanim izvedenskim mnenjem.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (II., III., IV., V. in VI. točka izreka) razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo odločbi toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 1. 3. 2023 in z dne 20. 9. 2022 (I. točka izreka). Tožnico je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno oz. 20 ur tedensko z omejitvami: psihofizično lažje in razgibano delo v ugodnih mikroklimatskih pogojih, brez vsiljenega tempa in ritma dela - z možnostjo počitka med delom, brez stalnih ponavljajočih se fleksijskih obremenitev zapestij ter pogostejših prisilnih drž aksialnega skeleta, s prilagoditvijo delovnega mesta z ustreznimi tehničnimi pripomočki (ergonomski stol, dvižna pisalna miza) od 17. 6. 2022 dalje (II. točka izreka). Priznalo ji je pravico do delnega nadomestila (III. točka izreka). Razsodilo je, da bo o višini in izplačevanju delnega nadomestila odločil toženec s posebno odločbo v roku 30 dni (IV. točka izreka). Delodajalcu A. d. o. o. je naložilo, da tožnici zagotovi pravico do dela z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko (V. točka izreka). Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek, da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti (VI. točka izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan tožnici povrniti 1.402,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka).

2. Zoper II., III., IV., V. in VI. točko izreka sodbe je tožnica vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je odločitev sodišča arbitrarna, ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ne vsebuje dokazne ocene in predstavlja kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Sodišče je odločilo v škodo tožnice in kršilo tretji odstavek 81. člena ZDSS-1. Kršeno je načelo materialne resnice iz 61. člena ZDSS-1. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podana je kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče do tožničinih navedb ni opredelilo, kršitev iz 15. točke pa predstavlja dejstvo, da je sodišče sodbo oprlo na izpoved dveh izvedencev, čeprav je bila za izdelavo izvedenskega mnenja določena komisija v sestavi treh izvedencev. Mnenje psihiatra, ki je ugotavljal, da ni več sposobna za pridobitno delo, je v poročilu zaposlitvene rehabilitacije B. v celoti izostalo. Čeprav je sodišče dr. C. C. zaslišalo, sodba na očitke o nezakonitosti v predhodnem upravnem postopku ne odgovarja, izpovedi dr. C. C. pa dokazno ne ovrednoti, zato je ni moč preizkusiti. Sodišče bi se moralo opredeliti do dejstva, kako je ZPIZ brez osebnega pregleda tožnice, odločil, da je primerna za poklicno rehabilitacijo, nadalje do pomanjkljivega ter neverodostojnega mnenja zunanjega izvajalca in do okoliščine, da so izvedenci invalidskih komisij samovoljno spreminjali diagnoze, ki so ji jih postavili zdravniki. Podana je kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožnici ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožnica je izpodbijala odločbo, s katero je bila razvrščena v II. kategorijo invalidnosti s pravico do poklicne rehabilitacije. Čeprav se je njen zahtevek glasil na odpravo teh odločb in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, je bila s sodbo razvrščena v III. kategorijo invalidnosti. S takšno odločitvijo je sodišče kršilo prepoved _reformatio in peius._ Tretja kategorija invalidnosti zavarovancu daje manjši obseg pravic kot druga. Pisni izvid in mnenje izvedenskega tima je neskladen z izpovedjo dveh zaslišanih izvedencev. Izvedenski organ je podal mnenje, da je pri tožnici od 17. 6. 2022 zaradi posledic bolezni podana II. kategorija invalidnosti. Tožnica je oporekala mnenju in izpostavila okoliščine osebnega pregleda ter nerealnost izvedbe njenega dela, kot si jo je zamislil izvedenski organ. Predlagala je odpravo nejasnosti z dopolnitvijo mnenja, čemur sodišče ni sledilo, temveč je zaslišalo le dva izmed treh zdravnikov, ki so sestavljali izvedenski organ. Med zaslišanjem sta si vzela pravico spremeniti skupinsko odločitev za koliko je zmanjšana tožničina delazmožnost. Podala sta oceno, da je tožnico treba razvrstiti v III. kategorijo invalidnosti, torej, da je njena delazmožnost zmanjšana za manj kot 50 %. Njuno mnenje je sodišče vzelo kot podlago za odločitev. S tem je ravnalo v nasprotju z določili ZPP, ki urejajo dokaz z izvedenstvom, saj bi moralo tako nejasnost odpraviti bodisi z zaslišanjem še tretjega izvedenca oziroma s pridobitvijo novega mnenja komisije v drugi sestavi. Sodišče je podano izvedensko mnenje ocenilo kot prepričljivo, in da so podani zaključki jasno obrazloženi in utemeljeni z medicinsko dokumentacijo, kar ne more držati. Zmoten je zaključek sodišča, da sprejema zmanjšanje delazmožnosti pri tožnici za manj kot 50 %, ker so vsi trije člani izvedenskega organa strokovnjaki na svojem področju. Izvedenka fizikalne in rehabilitacijske medicine ni bila neposredno zaslišana. Ne sprejema stališča, da je naloga lečečih zdravnikov drugačna od naloge izvedencev. Izvedenka psihiatrične stroke ni izpovedovala o tožničinem stanju, temveč je ves čas govorila o bolnikih s to diagnozo. Uveljavlja kršitev ustavne pravice do pravnega sredstva, ki jo je sodišče zagrešilo s tem, ko se ni opredelilo do uveljavljanih kršitev ter bistvenih navedb, s katerimi je tožnica izpodbijala upravni odločbi in upravni postopek ter popolno umanjkanje dokazne ocene izpovedi priče. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo spremeni oziroma jo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev določb postopka na katere pazi po uradni dolžnosti niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Tako ni podana kršitev po 14., 15. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, je pa sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno ugotovilo, in je zaradi tega odločitev preuranjena.

5. Predmet presoje je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 1. 3. 2023 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 20. 9. 2022 s katero je bila tožnica razvrščena v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije zaradi usposobitve za opravljanje istega poklica ali dela s prilagoditvijo delovnega mesta z ustreznimi tehničnimi pripomočki, ki ga bo opravljala s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 17. 6. 2022 dalje. Tožnica uveljavlja razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in pravico do invalidske pokojnine.

6. Sodišče prve stopnje je tožničino zdravstveno stanje presojalo s pomočjo izvedenskega organa, Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti D. univerze v E. v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa, specialistke psihiatrije ter specialistke fizikalne in rehabilitacijske medicine. V pisnem izvedenskem mnenju je izvedenski organ ugotovil, da je pri tožnici zaradi posledic bolezni podana II. kategorija invalidnosti, ker je njena delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več in se lahko usposobi za opravljanje istega poklica ali dela, ki ga bo opravljala s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, z dodatnimi stvarnimi razbremenitvami in istim datumom nastanka.

7. Zaradi podanih pripomb na podano izvedensko mnenje je sodišče zaslišalo člana izvedenskega organa, tj. specialista medicine dela, prometa in športa ter specialistko psihiatrije. Specialist medicine dela, prometa in športa je izvedensko mnenje spremenil in ocenil, da je pri tožnici delazmožnost zmanjšana za manj kot 50 % ter je zaradi tega podana III. kategorija invalidnosti. Tako podanemu mnenju je sledilo sodišče prve stopnje in izvedensko mnenje v celoti ocenilo kot prepričljivo, jasno obrazloženo in utemeljeno z medicinsko dokumentacijo ter tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti.1

8. Pritožba utemeljeno opozarja, da zaključka o zmanjšani delazmožnosti za manj kot 50 % ni podal izvedenski organ, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, temveč le izvedenec specialist medicine dela, prometa in športa oziroma zaslišana izvedenca. Sodišče prve stopnje je zaključke vezalo le na ustno podano mnenje specialista medicine dela, prometa in športa, ki je na obravnavi izpovedal, da je pri tožnici delazmožnost zmanjšana za manj kot 50 %, ter da je zaradi tega podana III. kategorija invalidnosti. Takšno presojo je sodišče napravilo kljub temu, da je bil za izdelavo izvedenskega mnenja določen izvedenski organ v sestavi treh izvedencev. Pri tem je izvedensko mnenje v celoti ocenilo kot jasno in prepričljivo in tako podano izvedensko mnenje sprejelo kot podlago za svoje dejanske zaključke, čeprav ustno podano mnenje izvedenca ni skladno s pisno podanim izvedenskim mnenjem. Med pisno podanim mnenjem in ustno izpovedjo sodnega izvedenca medicine dela, prometa in športa obstaja bistveno razhajanje glede vprašanja izgube oziroma zmanjšanja delovne zmožnosti. V pisno podanem izvedenskem mnenju (na katerem je izvedenec najprej vztrajal) je podana ugotovitev, da je pri tožnici prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za svoj poklic za 50 % ali več (II. kategorija invalidnosti). Na naroku pa je dopustil možnost, da je delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 % (III. kategorija invalidnosti). Sodišče navedeno razhajanje ni razčistilo, temveč je sprejelo odločitev, da gre pri tožnici za III. kategorijo invalidnosti, in da se ji s tem v zvezi tudi priznajo pravice iz invalidskega zavarovanja. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja na razlike v pravicah, ki gredo invalidom II. oziroma III. kategorije invalidnosti.2 Pri odločitvi je potrebno upoštevati tudi tretji odstavek 81. člena ZDSS-1, kjer je določeno, da sodišče v primeru, če tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi (delno ali v celoti) in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi, ne sme odločiti v škodo stranke, ki je uveljavljala sodno varstvo, na kar opozarja tudi tožnica v pritožbi.

9. Izvedba dokaza je v pristojnosti sodišča. Če mnenje ni jasno in popolno ali pa je v nasprotju samo s seboj in z raziskanimi okoliščinami, mora sodišče pomanjkljivosti odpraviti. Kot to določa 254. člen ZPP mora sodišče najprej zahtevati dopolnitev pridobljenega izvedenskega mnenja, če se na ta način pomanjkljivosti ne odpravijo, pa določiti drugega izvedenca. Na ta način mora ravnati tudi, če stranke ne dajo predloga za dopolnitev mnenja izvedenca ali njegovo zaslišanje.

10. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ker dokaz z izvedenskim organom ni bil pravilno izveden, posledično niso ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju najprej v celoti dopolniti mnenje še vsaj z zaslišanjem specialistke fizikalne in rehabilitacijske medicine oziroma izvesti druge potrebne dokaze.

11. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje svojo odločitev sprejelo preuranjeno in je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju dopolniti dokazni postopek kot že navedeno. Če bi pritožbeno sodišče samo dopolnjevalo postopek z izvedbo dokazov in ugotavljanjem relevantnih okoliščin ter vsebinsko odločilo o zadevi, bi nedopustno poseglo v pravico strank do pritožbe. Namen pritožbenega postopka je preizkus odločitve, sprejete pred sodiščem prve stopnje. Razveljavitev izpodbijanega dela sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo pomenila hujše kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Dopolnitev postopka pred sodiščem prve stopnje pa bo tudi hitrejša in bolj ekonomična za stranki.

12. Odločitev o priglašenih stroških pritožbe se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

1 Invalidnost se razvršča v naslednje kategorije (drugi odstavek 63. člena ZPIZ-2):- I. kategorija: če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti;- II. kategorija: če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več;- III. kategorija: če zavarovanec ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. 2 Glej npr. 41. člen ZPIZ-2, ki določa kdaj invalid pridobi pravico do invalidske pokojnine.