Jedro

Glede na to, da je bila družba izbrisana iz sodnega registra 25. 10. 2011, družbeniku pa je prenehal položaj družbenika 25. 11. 2010, je zavezanca skladno z odločbo Ustavnega sodišča U-I-285/10-13 z dne 7. 6. 2012 in 442. členom ZFPPIPP, moč šteti za aktivnega družbenika, ki mu je prenehal položaj družbenika v zadnjih dveh letih pred prenehanjem pravne osebe za tiste obveznosti izbrisane družbe, ki so nastale do takrat, ko mu je prenehal položaj družbenika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom se je dolžniku opravila davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti izbrisane pravne osebe A. d.o.o., nastalega do prenehanja položaja družbenika, to je do dne 25. 1. 2010, ki znaša na dan 10. 2. 2015 skupaj z obrestmi 18.198,30 EUR z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2015 dalje.

2. V obrazložitvi davčni organ pojasnjuje, da je Okrožno sodišče v B. s sklepom Srg št. ... z dne 25. 10. 2011, objavljenem istega dne, po uradni dolžnosti izbrisalo iz sodnega registra po določbah Zakona o finančnem poslovanju podjetij, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) pravno osebo A. d.o.o. V nadaljevanju se sklicuje na 441. in 442. člen ZFPPIPP. Pojasnjuje, kdo so v skladu s sedmim odstavkom 442. člena ZFPPIPP aktivni družbeniki izbrisane pravne osebe. Glede na to, da je bila družba izbrisana iz sodnega registra 25. 10. 2011, družbeniku pa je prenehal položaj družbenika 25. 11. 2010, je zavezanca skladno z odločbo Ustavnega sodišča U-I-285/10-13 z dne 7. 6. 2012 in 442. členom ZFPPIPP, moč šteti za aktivnega družbenika, ki mu je prenehal položaj družbenika v zadnjih dveh letih pred prenehanjem pravne osebe za tiste obveznosti izbrisane družbe, ki so nastale do takrat, ko mu je prenehal položaj družbenika. Pojasnjuje, da je bil družbenik z obvestilom z dne 17. 10. 2012 pozvan, da plača zapadle neplačane davke izbrisane pravne osebe. Uveljavljanje terjatve zoper družbenika izbrisane družbe se je torej začelo pravočasno znotraj enoletnega prekluzivnega roka. Davčni organ je poskušal doseči poplačilo dolga z uvedbo postopka o davčni izvršbi zoper družbenika s sklepom z dne 25. 8. 2014 in 5. 1. 2015. Glede na to, da iz knjigovodskih evidenc davčnega organa izhaja, da obveznosti izbrisane pravne osebe še vedno obstajajo, je davčni organ v skladu s 143. členom ZDavP-2 začel davčno izvršbo. Pri tem se sklicuje tudi na 145. člen omenjenega zakona. Povzema tudi ostale relevantne določbe ZDavP-2, ki se nanašajo na davčno izvršbo.

3. Ministrstvo za finance s svojo odločbo št. DT 499-29-133/2015-4 z dne 19. 10. 2015 tožnikovi pritožbi delno ugodilo tako, da je izpodbijani sklep v povezavi s seznamom izvršilnih naslovov z dne 10. 2. 2015 odpravilo za 50,00 EUR stroškov prejšnjih davčnih izvršb ter v citiranem seznamu spremenilo tako, da je navedlo pravilni izvršilni naslov pod zaporedno številko 1 in 2. V preostalem delu je pritožbo zoper izpodbijani sklep kot neutemeljen zavrnilo, hkrati pa tudi zahtevo za povračilo stroškov postopka.

4. Ugotavlja, da ZFPPIPP ne določa, da bi bila za uveljavljanje obveznosti potrebna izdaja sklepa o izvršbi, kot to smiselno neutemeljeno zatrjuje pritožnik ter se zgolj pavšalno sklicuje na sodno prakso. Pri tem pritožbeni organ tudi ugotavlja, da ni nastopilo zastaranje po določbah 125. in 126. člena ZDavP-2. 5. Ker pa prvostopni organ ni določno navedel izvršilnih naslovov za obveznosti pod zaporedno številko 1 in 2, pritožbeni organ ugotovljeno nepravilnost izpodbijanega sklepa s svojo odločbo odpravlja v skladu z 251. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

6. Tožnik v tožbi navaja, da je po njegovem rok iz desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP po sodni praksi nedvomno prekluziven. Izpodbijani sklep je tako absolutno presegel enoletni rok za uveljavljanje terjatve. Obvestilo tožene stranke ne pomeni začetka uveljavljanja njene terjatve, pač pa zgolj izdaja sklepa o davčni izvršbi. Meni, da ni materialno pravne podlage za izvršbo proti tožniku. Poudarja, da je sicer seznanjen s predpisi in odločbo, vendar jih ne more sprejeti kot pravilne in pravične. Meni še, da se brez osnove ustvarjajo nove razlike med državljani, kar pa je nasprotno sistemu temelju človekovih pravic, zato je primoran k tožbi. Poudarja, da uveljavljanje terjatev, ki se glasijo na izbrisano kapitalsko družbo proti družbenikom, ni skladno z Evropskim pravom in temeljnimi človekovimi pravicami. Znano je tudi, da je na temeljnih kršitve Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) že podanih prvih osemnajst slovenskih primerov s podobno problematiko. Poleg EKČP omenjeno področje ureja tudi Direktiva o prostem pretoku kapitala. Gre za sistemsko kršenje človekovih pravic v Sloveniji. Meni, da bi dejstvo, da so vložene tožbe pri Evropskem sodišču za človekove pravice in bo kot pilotno rešena zadeva tožnika C.C., morala biti upoštevana tudi v ostalih zadevah proti družbenikom izbrisanih družb npr. s prekinitvijo postopka. Smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

7. Tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih upravnega sklepa in odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Sodišče je v zadevi na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu ( v nadaljevanju ZUS-1) v zadevi odločilo izven glavne obravnave.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen. Pravilno in skladno z zakonom so pojasnjeni tudi razlogi za izdajo sklepa. Drugostopni organ v celoti in pravilno odgovori tudi na pritožbene ugovore, ki so po vsebini enaki tožbenim. Pojasni tudi, zakaj izvršba v zadevi še ni zastarala. Sodišče se zato, da ne bi prišlo do ponavljanja, po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 na razloge davčnih organov sklicuje.

11. Pri tem še pripominja, da v danem primeru ni podan nobeden izmed razlogov, ki jih 153. člen ZUP predvideva za prekinitev postopka, niti tožnik kaj takega konkretno ne trdi. Prav tako niso podani pogoji iz 48. člena ZUS-1 niti 205. oziroma 206. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1, po katerih bi sodišče moralo prekiniti postopek v tem upravnem sporu.

12. Ker je po navedenem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.