Jedro

Tožena stranka je manjši delodajalec, ki je v spornem času zaposlovala vsega osem delavcev, zaradi česar pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni bila dolžna preveriti, če bi bilo mogoče tožnici zagotoviti zaposlitev na kakšnem drugem delovnem mestu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 3. 2008, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 20. 4. 2009 zaradi poslovnega razloga, nezakonita; zavrnilo je zahtevek, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z iztekom odpovednega roka, temveč še naprej traja z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 3. 2008, kot da ji delovno razmerje ni prenehalo; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter ji za čas trajanja nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do vrnitve nazaj na delo priznati neprekinjeno delovno dobo, ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje do vrnitve nazaj na delo plačati mesečna nadomestila plače v višini 2.500,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti v plačilo vsakega posameznega neto zneska nadomestila plače ter od posameznega mesečnega bruto zneska nadomestila obračunati ter v korist tožnice plačati vse pripadajoče davke in prispevke, kot zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo. Poleg tega je odločilo, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Tožnica se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je direktorju tožene stranke dne 9. 4. 2009 poslala SMS sporočilo, v katerem je navedla, da jo vsaj do dne 24. 4. 2009 ne bo na delo, ker se ji zdravstveno stanje še ni izboljšalo. Sporočilo je poslala iz razloga, ker ji je bil na podlagi odločbe odobren stalež do dne 10. 4. 2009. V tej zvezi je samo predvidevala, da ji bo v nadaljevanju podaljšan. Tožena stranka ji je podala odpoved zgolj zaradi dalj časa trajajoče bolniške odsotnosti. Zaposlitev D. je bila očitno namenjena pokrivanju njene odsotnosti oz. nadomeščanju njenega dela. Navedenemu delavcu je prenehalo delovno razmerje zaradi neuspešnega poskusnega dela, pri čemer je direktor izpovedal, da ni prinašal direktnih prihodkov. Odsotnost z dela zaradi bolezni skladno z določbo 89. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) ne more biti razlog za odpoved pogodbe. Poleg tega skladno z določbo 6. čl. ZDR zdravstveno stanje ne more predstavljati podlage za različno obravnavanje. Sicer se strinja, da tožena stranka med njo in D. ni bila dolžna uporabiti kriterijev za ugotavljanje presežnih delavcev, vendar pa je bila dolžna opraviti izbiro med njima tako, da ne bi prišlo do neenakega obravnavanja in brez upoštevanja bolniške odsotnosti. Tožena stranka je podala odpoved pogodbe dne 20. 4. 2009 še v času trajanju bolniškega staleža, dočim je prejela pisni odpravek odpovedi šele po vrnitvi na delo dne 7. 5. 2009. Tožena stranka je objavila oglas za nove zaposlitve na spletni strani, kar je običajen način kadrovanja, pri katerem delodajalec najprej najde ustreznega kandidata, nakar sledi formalna interna objava na pristojnem zavodu za zaposlovanje. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da se oglas na spletni strani tožene stranke ne šteje za javno objavo po določbi 1. odst. 23. čl. ZDR. Objava pri zavodu je le eden od možnih načinov objave novih zaposlitev. Tožena stranka je med ostalim v objavi navedla, da imajo vedno odprta vrata za sposobne ljudi. V tej zvezi se sprašuje, če je bila morda premalo sposobna, zaradi česar je prejela odpoved. Ker je sodišče prve stopnje zmotno razsodilo, predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njenim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo. Že za leto 2008 je ugotovila upad poslovanja, posebej pa še v prvem trimesečju 2009, ko je beležila v poslovanju kar za 35.000,00 EUR izgube. Finančni svetovalec B. je verodostojno pojasnil njene finančne izglede, pri čemer je direktor M. izpovedal, da je odpuščanje delavcev najslabša možnost, vendar je tožena stranka takšen ukrep morala uporabiti, da je preprečila stečaj. Tožnica je poskušala prepričati sodišče, da je bil razlog za odpoved pogodbe drugje in sicer v njenem bolniškem staležu, vendar se je v postopku izkazalo, da temu ni bilo tako. V prvi polovici leta 2008 je iskala dva delavca za delovno mesto prodajnega svetovalca, zato je zaposlila tožnico in D.. Tožnica je direktorju M. ob odhodu na bolniško povedala, da jo v mesecu decembru 2008 gotovo ne bo nazaj, to pa pomeni, da se v nadaljevanju med strankami ni vedelo, da ji bo bolniški stalež trajal vse do dne 30. 4. 2009 oz. do konca meseca julija tega leta. Strinja se z ugotovitvami v izpodbijani sodbi, da objava oglasa na spletnih straneh delodajalca ne predstavlja javne objave prostega delovnega mesta po 1. odst. 23. čl. ZDR. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožničino pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve na katero opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožničine pritožbene navedbe še odgovarja.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka dne 20. 4. 2009 podala tožnici redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 3. 2008 iz poslovnih razlogov na delovnem mestu prodajnega svetovalca. Tožena stranka je ugotovila, da so se njeni poslovni rezultati v zadnjem trimesečju leta 2008 bistveno poslabšali, še večji trend upadanja prihodkov pa se je nadaljeval v letu 2009, zaradi česar je imela velike težave z zagotavljanjem likvidnosti. V tej posledici je morala znižati stroške poslovanja. Glede tožnice je ugotovila, da ji na delovnem mestu ne more več zagotavljati dela v obsegu, ki ga je predvidela ob sklenitvi delovnega razmerja. Zato je bila primorana, da ji iz organizacijskih in ekonomskih razlogov odpove pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je manjši delodajalec, ki je v spornem času zaposlovala vsega osem delavcev, zaradi česar ni bila dolžna preveriti, če je bilo mogoče tožnici zagotoviti zaposlitev na kakšnem drugem delovnem mestu. Tožnica je prejela pisno odpoved dne 7. 5. 2009 in ji je po njeni izpovedbi prenehalo delovno razmerje z iztekom bolniškega staleža dne 31. 7 2009. Pri novem delodajalcu je zaposlena od dne 1. 8. 2009 dalje.

Pravna podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov je opredeljena v določbi 2. odst. 81. čl. ZDR, po kateri lahko delodajalec redno odpove delavcu pogodbo, če obstaja utemeljen razlog za odpoved. Če bo delodajalec ocenil, da je delo delavca na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, postalo nepotrebno zaradi operativnih razlogov na njegovi strani, mu bo v skladu z določbo 1. alineje 1. odst. 88. čl. ZDR redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Takšni razlogi se morajo delavcu dokazati, saj je po določbi 1. odst. 82. čl. ZDR o tem dokazno breme na delodajalcu. Poleg tega mora delodajalec v primeru redne odpovedi iz poslovnih razlogov preveriti, če je mogoče delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. ga je mogoče kako drugače prekvalificirati. Vendar to ne velja v situaciji, če gre za majhnega delodajalca oz., če se odpoveduje pogodba, ki traja manj kot šest mesecev (4. odst. 88. čl. ZDR). Vsekakor pa lahko delodajalec odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi le v primeru ugotovljenih resnih in utemeljenih razlogov, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami v izpodbijani sodbi, da tožnici ni bila odpovedana pogodba zaradi dolgotrajnega bolniškega staleža, kot se to zavzema. Poleg tega tožena stranka ni zaposlila sodelavca D. zaradi nadomeščanja njenega dela, pač pa zgolj iz razloga pridobivanja dohodkov na prodajnem področju. Izvedeni dokazi to v celoti potrjujejo. V tej zvezi je bila sklenitev delovnega razmerja z D. predvidena že v prvi polovici leta 2008 s posredovanjem agencije, pa se je v nadaljevanju takšna zaposlitev zavlekla, medtem ko je tožnico pripeljal k toženi stranki sodelavec P., zato se je postopek v zvezi z njeno zaposlitvijo izvedel hitreje.

Res je D. sklenil s toženo stranko delovno razmerje za enako delovno mesto kot tožnica, vendar s poskusnim delom šestih mesecev, ki ga ni opravil in mu iz tega razloga prenehalo delovno razmerje. Zato tako ugotovljena dejstva v celoti negirajo očitek tožnice, da je bil sprejet na delo zaradi njenega nadomeščanja. V primerjavi s tožničino odpovedjo gre tako v D. primeru za povsem drug način prenehanja delovnega razmerja, zaradi česar je nesprejemljivo njeno pritožbeno opozarjanje, da je bila pri toženi stranki različno obravnavana. Sicer so po izpovedbi direktorja M. takrat pri toženi stranki odpovedali pogodbo še enemu delavcu na delovnem mestu višjega svetovalca, ki je bilo drugačno od tožničinega, takšnemu ravnanju pa so enako narekovali razlogi upadanja prihodkov. Direktor je tudi izpovedal, da se je pred odpovedjo s tožnico dogovarjal tudi o možnem sodelovanju z njo v drugi obliki izvajanja dela, pa očitno tega ni sprejela, saj se z iztekom bolniškega staleža dne 31. 7. 2009 v nadaljevanju že zaposlila pri novem delodajalcu.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušala uveljaviti tožnica v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče se je v razlogih sodbe opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne, (gre predvsem za okoliščine nastopa njenega bolniškega staleža od meseca novembra 2008 dalje in očitek sovpadanja v ta čas zaposlitve D.), vendar je tudi za te okoliščine ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odst. 360. čl. ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).