Jedro

tožnik s predlogom za izdajo začasne odredbe ni izkazal verjetnosti terjatve, kar je predpisana predpostavka za izdajo začasne odredbe (prvi odstavek 272. člena ZIZ).

Tožnik verjetnost terjatve veže le na verbalno motenje posesti, ki pa vsebinsko ni opredeljeno in posebej sploh ni pojasnjeno. Iz opisa verbalnih prepovedi izhaja le posledica, in sicer da tožeča stranka ni mogla nadaljevati gradnje, ne pa tudi konkretna vsebina prepovedi, ki bi jih naj izrekel toženec tožniku in tudi ne, v kakšnih okoliščinah so bile izrečene, tako kot tudi ni pojasnjeno ali so lahko besede, ki jih je izrekel toženec povzročile pri tožniku utemeljen strah.

Ker zaradi pomanjkljivega opisa motilnih dejanj ni bilo mogoče ugotoviti za kakšna verbalna dejanja gre in ali imajo pomen resne grožnje, je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je ocenilo, da verjetnost terjatve, ni bila podana.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo začasno odredbo z naslednjo vsebino: "Toženec je dolžan takoj prenehati z verbalnimi grožnjami zoper tožnika, sicer mu bo sodišče izreklo denarno kazen v višini 1,000.000,00 SIT pod izvršbo. V kolikor toženec ne bo izpolnil navedene obveznosti, bo sodišče po uradni dolžnosti opravilo izvršbo, hkrati pa izdalo nov sklep, s katerim mu bo določilo nov rok za izpolnitev obveznosti in izreklo tudi novo višjo denarno kazen, za primer, da tudi v novem roku ne bo izpolnil obveznosti.

Začasna odredba velja do pravnomočnosti sklepa, s katerim bo sodišče odločilo o sporu zaradi motenja posesti."

V obrazložitvi je navedlo, da tožnik s tožbo zahteva sodno varstvo pred motenjem posesti gradbenih del na prizidku stanovanjske hiše. Začasno odredbo predlaga z namenom, da se tožencu naloži, da takoj preneha z verbalnimi grožnjami, ki so naslovljene na tožnika in se tožniku tako omogoči nadaljevanje gradnje na prizidku, ki ga ima v svoji posesti. Pojasnilo je, da vsebina tožbenega zahtevka in predlog za začasno odredbo nista v neposredni zvezi, ker zahteva tožnik sodno varstvo nekega bodočega posestnega stanja - nemotenega izvajanja gradbenih del, na stvari, ki še ni nastala in je tožnik še ne more imeti v dejanski oblasti oziroma posesti.

Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da tožnik tudi ni izkazal verjetnosti terjatve, ter da pogoji za izdajo začasne odredbe glede na določbo prvega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, niso bili podani.

Navedeno odločitev s pravočasno pritožbo izpodbija tožeča stranka z uveljavljanjem pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožba navaja, da je sicer res, da tožbeni zahtevek in vsebina predloga za začasno odredbo nista enako oblikovana, da pa zasledujeta enak končni učinek. Posest tožnika je bila motena z verbalnimi grožnjami toženca, izdaja začasne odredbe pa je bila potrebna zaradi prepovedi verbalnih groženj, ker bo v nasprotnem primeru tožniku onemogočeno nadaljevanje gradnje. Zaradi izpada dohodka mu bo nastala tudi škoda.

Pritožnik predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijanega sklepa v smeri ugoditve predlogu za začasno odredbo, podrejeno pa predlaga razveljavitev napadenega sklepa in ponovno obravnavanje zadeve pred sodiščem prve stopnje.

Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče meni, da ni pravilna prvostopna ocena, da ni utemeljen predlog za začasno odredbo, ker tožbeni zahtevek in predlog za začasno odredbo nista v neposredni zvezi in predvsem nista identična. Z obema institutoma se je želelo doseči prenehanje verbalnih žalitev in prepovedi ter nadaljevanje gradbenih del na prizidku. Pritožbeno sodišče v tej zvezi opozarja na stališče sodne prakse izrečeno v odločbi Ustavnega sodišča Up-275/97 z dne 16.7.1998, iz katere sledi, da je vsebina začasnih odredb lahko enaka vsebini tožbenega zahtevka, kar pa ni pogoj, ki bi moral biti vselej podan. V primeru, ko je predlog za začasno odredbo enak tožbenemu zahtevku, pa je zaradi varstva pravic tožene stranke potrebno, da sodišče o predlagani začasni odredbi ne odloči, ne da bi izvedlo kontradiktorni postopek, s katerim je toženi stranki zagotovljena pravica do obrambe. Na ta način se tudi izogne možnosti, da prejudicira z izdajo začasne odredbe, odločitev o glavni stvari. To bi se zgodilo v primeru ugoditve predlogu za začasno odredbo z vsebino enako tožbenemu zahtevku, glede na kasnejšo zavrnitev tožbenega zahtevka, posledic izdane začasne odredbe ne bi bilo mogoče odpraviti. Prej opisano začasno odredbo je mogoče izdati le v primerih, ko obstaja možnost, da se vzpostavi prejšnje stanje, v kolikor tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ne bi uspela.

Se pa pritožbeno sodišče strinja z nadaljnjim zaključkom prvostopnega sodišča, da tožnik s predlogom za izdajo začasne odredbe ni izkazal verjetnosti terjatve, kar je predpisana predpostavka za izdajo začasne odredbe (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Tožnik verjetnost terjatve veže le na verbalno motenje posesti, ki pa vsebinsko ni opredeljeno in posebej sploh ni pojasnjeno. Iz opisa verbalnih prepovedi izhaja le posledica, in sicer da tožeča stranka ni mogla nadaljevati gradnje, ne pa tudi konkretna vsebina prepovedi, ki bi jih naj izrekel toženec tožniku in tudi ne, v kakšnih okoliščinah so bile izrečene, tako kot tudi ni pojasnjeno ali so lahko besede, ki jih je izrekel toženec povzročile pri tožniku utemeljen strah. Ker zaradi pomanjkljivega opisa motilnih dejanj ni bilo mogoče ugotoviti za kakšna verbalna dejanja gre in ali imajo pomen resne grožnje, je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je ocenilo, da verjetnost terjatve, ni bila podana.

Po obrazloženem je pritožbeno sodišče, ko je ocenilo, da v pritožbi izpostavljeni pritožbeni razlogi niso podani in da tudi ni bilo zaslediti po uradnem preizkusu upoštevnih kršitev procesnega prava, bilo pa je uporabljeno pravilno materialno pravo, z uporabo 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških s pritožbo neuspešnega tožnika temelji na prvih odstavkih 165. člena in 154. člena ZPP.