Jedro

Služnost v javno korist se ustanovi v korist izvajalca dejavnosti sistemskega operaterja določene infrastrukture in ne v korist zemljišča, na katerem stoji razdelilna transformatorska postaja.

Če je tožnik predlagal ustanovitev služnosti kot upravljavec omrežja električne energije, torej kot izvajalec javne gospodarske službe, jo je predlagal za doseganje javne koristi in gre torej za ustanovitev služnosti v javno korist po ZUreP-1 in EZ.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

: Z odločbo, št. … z dne 27. 6. 2008, je prvostopni organ s 1. točko izreka v korist tožnika dovolil vpis omejitve lastninske pravice s trajno služnostjo v javno korist, za potrebe daljnovoda 2 x 400 kV A. - B., v širini 25 m levo in 25 m desno od osi daljnovoda v smeri SV in JZ na nepremičninah s parc. št. 808, k.o. C., v površini 1079 m2 – celotna površina 6941 m2, in parc. št. 811/1, k.o. C., v izmeri 1293 m2 – celotna površina 3319 m2, vl. št. 1800, k. o. C., kjer je knjižena lastninska pravica za osebo z imenom Č.Č., do celote, služnost obsega postavitev, rekonstrukcijo, nadzor, obratovanje in vzdrževanje predmetnega električnega daljnovoda in v zvezi s tem neoviran dostop služnostnega upravičenca in njegovih izvajalcev do elektroenergetskih objektov peš ali z mehanizacijo ob kateremkoli času; v 2. točki izreka, da bo o odškodnini za obremenjeno nepremičnino oziroma nadomestilu odločilo sodišče na predlog služnostnega zavezanca, s 3. točko izreka zavrnil zahtevo za zaznambo začetka postopka omejitve predmetne lastninske pravice v zemljiški knjigi, s 4. točko izreka, da pritožba zoper odločbo ne zadrži vpisa omejitve lastninske pravice s služnostjo v javno korist, s 5. točko izreka določil rok za pričetek gradnje elektrovoda in sicer 2 leti od pravnomočnosti gradbenega dovoljenja in s 6. točko izreka določil, da je služnostna upravičenka dolžna poravnati tam navedene stroške služnostnega zavezanca. V obrazložitvi je prvostopni organ navedel, da je tožnik vložil zahtevo za omejitev lastninske pravice, k zahtevi pa je priložil vse sestavine po določbi 110. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljnjem besedilu: ZUreP-1). Organ je ugotovil, da je zemljišče, na katero se nanaša zahteva za obremenitev služnosti, namenjeno javni rabi. Služnost se pridobiva zaradi izgradnje daljnovoda. Predmetni visokonapetostni daljnovod DV 2 x 400 kV A. – B. je objekt gospodarske javne infrastrukture, ki bo bistveno izboljšal preskrbljenost uporabnikov z električno energijo in hkrati povečal varnost in zanesljivost delovanja prenosnega omrežja v primerih povišanih pretokov električne energije. Gre za izkazano javno korist po določbi 59. člena Energetskega zakona (v nadaljnjem besedilu: EZ), vlogi pa je tudi priložen katastrski prikaz zemljišč z vrisano traso daljnovoda, kar pa zadosti pogojem iz določbe 109. člena ZUreP-1. Tožnik ni uspel pridobiti navedene nepremičnine sporazumno, je bila pa ponudba za sklenitev pravnega posla vročena več kot 30 dni prej, preden je podal zahtevo pri organu. Organ je še ugotovil, da je tožnik tudi zadosti obrazložil razloge za uporabo nujnega postopka, saj je objekt vključen v Načrt razvoja prenosnega omrežja v RS od leta 2007 do 2016, zaključek gradnje pa je predviden v letu 2009, izvajanje tega načrta pa je zavezujoče, pridobljeno je tudi soglasje ministrstva za gospodarstvo. Pomen tega objekta je razviden iz Resolucije o nacionalnem energetskem programu, z izgradnjo pa je treba pričeti čim prej. Iz vloge za izdajo gradbenega dovoljenja, ki ga je tožnik tudi predložil, pa je razvidno, da gre za gradnjo skladno z državnim lokacijskim načrtom – sprejeta Uredba Vlade RS o državnem lokacijskem načrtu. Ker pa se začetek postopka zaznamuje v zemljiški knjigi le v primerih razlastitve, je zato organ zahtevo za zaznambo začetka postopka v zemljiški knjigi zavrnil. Iz podatkov spisa nedvoumno izhaja, da so za potrebe gradnje gospodarske javne infrastrukture, kamor nedvomno sodi tudi predmeten elektrovod, potrebna tudi zemljišča, navedena v izreku te odločbe. Organ je zato v skladu z določbo 93. člena ZUreP-1 ugotovil, da je javna korist za gradnjo na obravnavanih zemljiščih izkazana, izkazana pa je tudi s samim EZ. Prav tako pa ni prišlo do sporazuma o odškodnini, zato je organ predlagal, da o odškodnini odloči sodišče na predlog služnostnega zavezanca. S sklepom, št. … z dne 9. 7. 2008, pa je prvostopni organ besedilo v 1. točki izreka odločbe, št. … z dne 27. 6. 2008, "v korist družbe E., … ulica št. …, F., se dovoli vpis omejitve lastninske pravice s trajno služnostjo v javno korist" spremenil tako, da se glasi "v korist gospodujočega zemljišča s parc. št. 569/1, vpisano v zemljiškoknjižnem vložku št. 435, k.o. A., se dovoli vpis omejitve lastninske pravice s trajno služnostjo v javno korist". Izdajo sklepa je prvostopni organ obrazložil s tem, da je šlo za očitno pomoto, ker je z odločbo ustanovljena služnost v korist določene osebe, morala pa bi biti v korist gospodujočega zemljišča parc. št. 569/1, k.o. A. Drugostopni organ pa je s sklepom, št. … z dne 8. 12. 2008, združil postopek odločanja o pritožbah v tem upravnem sporu stranke z interesom Č.Č. zoper odločbo Upravne enote B., št. … z dne 27. 6. 2008, in zoper sklep Upravne enote B., št. … z dne 9. 7. 2008 (1. točka izreka sklepa), in pritožbeni postopek, začet po pritožbi E., d.o.o., zoper odločbo z dne 27. 6. 2008 ustavil (2. točka izreka sklepa), z odločbo pa pritožbo Č.Č. zoper odločbo z dne 27. 6. 2008 zavrnil (1. točka izreka odločbe), sklep prvostopnega organa z dne 9. 7. 2008 odpravil (2. točka izreka odločbe) ter zavrnil zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (3. točka izreka odločbe). Drugostopni organ je v zvezi z odpravo sklepa z dne 9. 7. 2008 navedel, da je bilo ravnanje prvostopnega organa nezakonito in v nasprotju s pravili postopka. Na podlagi določbe 223. člena ZUP je mogoče popraviti le pomote tehničnega značaja, ne pa tudi zmot v izjavi volje, do katerih je prišlo pri izdaji odločbe, saj gre v slednjem primeru za poseg v pravni položaj, ki ga je ustvarila odločba, torej za spremembo odločbe. Sprememba izdane odločbe pa je dovoljena le na podlagi rednega oziroma izrednega pravnega sredstva. To napako bi bilo torej možno popraviti samo v pritožbenem postopku. Navedel je še, da je organ, ko je odločil, da se služnost ustanavlja v korist družbe E., odločil pravilno in zakonito. Pri pojmovanju služnosti v javno korist je treba najprej izhajati iz same vsebine pojma stvarne služnosti glede na določbo 213. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljnjem besedilu: SPZ), po kateri stvarna služnost izvira iz nepremičnine oziroma izhaja iz povezanosti dveh nepremičnin, od katerih tisto, v korist katere učinkuje, imenujemo gospodujoča nepremičnina, in drugo, ki jo služnost bremeni, služeča nepremičnina. V obravnavani zadevi je gospodujoča nepremičnina zemljišče s parc. št. 569/1, zemljišči s parc. št. 808 in 811/1, pa sta služeči nepremičnini, slednji sta last Č.Č., organ pa je stvarno služnost ustanovil v korist pravne osebe E. (t. i. neprava stvarna služnost). Služnost v javno korist – za kar v obravnavanem primeru gre – se, v primerih, ustanovljenih po določbah ZUreP-1, personificira v osebi, ki opravlja dejavnost, katere sestavni del je javna korist. Zato ne more biti sporno, da se služnost v javno korist ustanavlja v korist določene osebe, to je nosilca določene infrastrukturne dejavnosti in ne v korist nepremičnine. Navedeno je pomembno tudi zaradi tega, ker ni nujno, da je nosilec dejavnosti tudi lastnik nepremičnine, ki bi imela lastnosti gospodujočega zemljišča in je zato pomembno, kdo je nosilec določene infrastrukturne dejavnosti. To je sedaj E., ki je tudi lastnik gospodujočega zemljišča, kar pa glede na predhodno ne pomeni, da bi morala biti konkretna služnost v javno korist zato ustanovljena v korist gospodujočega zemljišča in ne nosilca te dejavnosti, kot izhaja iz izreka prvostopne odločbe. Svojo odločitev je oprl na določbo 252. člena ZUP, ker je ugotovil, da je bil napačno uporabljen pravni predpis, na podlagi katerega je bilo odločeno o zadevi.

Tožnik je vložil tožbo zoper 2. točko izreka odločbe drugostopnega organa (s katero je bil odpravljen sklep Upravne enote B., št. … z dne 9. 7. 2008) zaradi kršitve pravil postopka in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navedel je, da se je toženka pri obrazložitvi odprave sklepa sklicevala na določbo 252. člena ZUP, ki pa ne predvideva tovrstnega ravnanja v primeru kršitev pravi postopka in tudi sama toženka poudarja, da je postopala zaradi napačno uporabljenega predpisa. Ne glede na to tožnik meni, da postopka prvostopni organ ni kršil, ne gre za spremembo izjave volje, temveč za odpravo očitne napake. Prvostopni organ namreč v odločbi ni sledil predlogu tožnika, zato je to s sklepom popravil in ker konkretno določilo med strankama ni bilo sporno, je šlo v odločbi za očitno pomoto. Tožnik je tudi opozoril, da je prvostopni organ to storil po tem, ko je tožnik vložil pritožbo, ZUP pa dopušča prvostopnemu organu, da sam spremeni odločbo v pritožbenem postopku. Iz obrazložitve tudi ne izhaja, kateri materialni predpis naj bi bil kršen in ne navede, v čem je konkreten sklep nezakonit in nepravilen. Drugostopni organ je tako kršil določbo 252. člena ZUP, saj je prekoračil svoje pristojnosti, oziroma vsaj določbo 214. člena ZUP, ker ni ustrezno obrazložil svoje odločitve. Navedel je tudi, da je predlagal ustanovitev služnostne pravice v korist gospodujočega zemljišča (katerega lastnik je), na katerem stoji razdelilna transformatorska postaja. Življenjska doba daljnovodov je več kot 50 let, poleg tega se koridorji, po katerih so daljnovodi umeščeni v prostor, uporabijo tudi za rekonstrukcije obstoječih daljnovodov, morebiti tudi za gradnjo novih. Takšna služnost mu kot izvajalcu gospodarske javne službe omogoča, da zgradi, vzdržuje, rekonstruira in nadzira ter vodi obratovanje daljnovoda ves čas, dokler določen daljnovod obratuje in je vključen v elektroenergetski sistem Republike Slovenije. Meni, da ima takšna služnost podlago v EZ. V osnovni odločbi je bila ustanovljena služnost v korist E. d.o.o., neprava stvarna služnost po določbi 226. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), ki določa, da se glede nastanka in prenehanja takih služnosti uporabljajo pravila o osebnih služnostih, po določbi 227. člena SZ pa takšna služnost, ustanovljena v korist pravne osebe, ne sme biti daljša od 30 let. Glede na življenjsko dobo daljnovoda bi torej moral sistemski operater čez 30 let služnost ponovno pridobivati. Po določbi 229. člena SPZ osebne služnosti njen imetnik ne more prenesti, torej je ne bi mogel prenesti na morebitnega bodočega sistemskega operaterja. Ta bi tako ostal brez vseh stvarnih pravic pod daljnovodom in bi lastniki lahko zahtevali odstranitev le-tega. S tem ko je organ ustanovil služnost v korist tožnika, ne pa v korist vsakokratnega operaterja, je zgrešil namen določb 110. člena ZUreP-1 in 59. člena EZ, da je služnost trajna (torej za nedoločen čas). Za nemoteno delovanje elektroenergetskega sistema Republike Slovenije in izvajanje gospodarske javne službe sistemskega operaterja prenosnega omrežja električne energije je osnovna odločitev nevzdržna. Ker se glede nastanka in prenehanja neprave stvarne služnosti uporabljajo pravila o osebnih služnostih, nastanek osebne služnosti pa na podlagi odločbe upravnega organa sploh ni možen, je ta odločba v nasprotju s SPZ in zato nična. Edina smiselna, konsistentna in skladna z zakonodajo je ustanovitev prave stvarne služnosti. Tožnik sicer pritrjuje navedbi upravnega organa, da nosilec dejavnosti ni nujno lastnik nepremičnine, ki bi imela lastnost gospodujočega zemljišča, vendar v konkretnem primeru tožnik to je. Meni, da ga noben zakon, ne SPZ, ne ZUreP-1 in ne EZ ne omejujejo, kakšno izvedeno obliko služnosti si lahko ustanovi. Tožnik je lastnik gospodujočih zemljišč, zato si lahko privošči ustanovitev služnosti v korist gospodujočega zemljišča, sicer pa si drugačne niti ne želi, ker bi mu po 30 letih ugasnila, bila neprenosljiva, z odločbo upravnega organa pa ne bi mogla nastati. Toženka je napačno uporabila določbo 110. člena ZUreP-1, saj je njegova pravica predlagati trajno služnost, toženka pa mu jo odreka s tem, ko njegovemu predlogu ne sledi in mu želi dodeliti nepravo stvarno služnost, ki je v korist pravne osebe lahko le začasna in kot ustanovljena z upravno odločbo v resnici sploh ne nastane. Napačno pa je uporabila tudi EZ, ker ne sledi zahtevam iz določbe 50. člena EZ. Predlagal je odpravo 2. točke izreka drugostopne odločbe in, da ostane v veljavi prvostopni sklep, podrejeno pa, da se 2. točka odpravi in zadeva vrne organu v ponovno odločanje. Zahteval je tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala njeno zavrnitev.

Stranka z interesom Č.Č. na tožbo v danem roku ni odgovoril. K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožnik izpodbija odločitev drugostopnega organa o odpravi prvostopnega sklepa, s katerim je bila odločitev v osnovni odločbi prvostopnega organa o ustanovitvi služnosti v korist tožnika popravljena tako, da se je služnost ustanovila v korist gospodujočega zemljišča. Sodišče ne more slediti tožbenemu ugovoru, da je taka odločitev (odprava sklepa) nezakonita, saj jo narekujejo procesni razlogi. Na podlagi določbe 223. člena ZUP, na katero je prvostopni organ oprl izdajo sklepa, je namreč mogoče odpraviti le pomote tehničnega značaja (pomote v imenih, številkah, pisne, računske pomote). Z izdanim sklepom pa je prvostopni organ odločbo spremenil po vsebini, kar pa je dovoljeno le na podlagi pravnih sredstev in po za to predpisanem postopku.

Sicer pa se sodišče s samimi vsebinskimi razlogi, ki jih je drugostopni organ navedel v prid odločitvi, da se služnost v javno korist ustanovi v korist izvajalca dejavnosti sistemskega operaterja določene infrastrukture in ne v korist zemljišča, na katerem stoji razdelilna transformatorska postaja, in tem tožnik v tožbi ugovarja, strinja. Zmotno po mnenju sodišča tožnik meni, da bi lahko izbral obliko služnosti in ustanovil služnost v korist gospodujočega zemljišča. Če je ustanovitev služnosti predlagal kot upravljavec omrežja električne energije (tako je tudi utemeljil svojo aktivno legitimacijo za sprožitev postopka), torej kot izvajalec gospodarske javne službe, je predlagal ustanovitev služnosti, katere namen je doseganje javne koristi. Zato je lahko predlagal le ustanovitev služnosti, ki bo zadostila temu namenu, to pa je služnost v javno korist po ZUreP-1 oziroma po EZ. Po pravni teoriji (Juhart in drugi, komentar Stvarnopravnega zakona, GV 2004) se takšna služnost najbolj približuje nepravi stvarni služnosti iz določbe 226. člena SPZ, po katerem se lahko služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, ustanovi tudi v korist določene osebe in se v teh primerih glede nastanka in prenehanja uporabljajo določbe SPZ, ki urejajo osebne služnosti. Pri skopi zakonski ureditvi služnosti v javno korist, ki združuje elemente stvarne in osebne služnosti, je zato treba smiselno uporabljati določbe teh služnosti oziroma odločitev iskati v določbah ZUreP-1 in EZ, ki sta specialna predpisa v razmerju do SPZ, ter v teleološki razlagi zakonskih določb. Služnost v javno korist se personificira v osebi, ki opravlja dejavnost, katere sestavni del je javna korist. Zato se ustanovi v korist nosilca infrastrukturne dejavnosti, in to kot subjekta z določeno lastnostjo (upravljavca infrastrukture) in ne kot določene osebe. Ker se po določbi drugega odstavka 14. člena ZZK-1 pri vpisu pridobitve pravice navede imetnik te pravice, če zakon ne določa drugače, takšne drugačne določbe pa ZUreP-1 niti EZ nimata, se služnost glasi na točno določeno osebo.

V teoriji je prav tako obdelano vprašanje prenosljivosti služnosti v javno korist, kar je po mnenju tožnika zaradi možne spremembe upravljavca omrežja javne infrastrukture tudi eden od razlogov, da predlagane služnosti ni mogoče ustanoviti v korist določene osebe. Zmotno se glede tega vprašanja tožnik sklicuje na določbo 229. člena SPZ, ki neprenosljivost predpisuje za osebne služnosti. Na to določbo namreč določba 226. člena SPZ ne napotuje, saj pri prenosu ne gre za prenehanje služnosti pri prenosniku in nastanek služnosti pri prevzemniku, temveč novi služnostni upravičenec služnost izvršuje v enakem obsegu, ne spremeni se niti čas, za katerega je bila služnost ustanovljena. Argument za prenosljivost služnosti v javno korist sicer ni prenosljivost stvarnih služnosti, na kar se opira drugostopni upravni organ v svoji obrazložitvi, temveč primerljivost s stavbno pravico, kateri je po vsebini in pravni naravi služnost v javno korist podobna. Tudi stavbna pravica je samostojna pravica na tuji stvari, ki pa je po izrecni zakonski določbi (določba 256. člena SPZ) prenosljiva.

Pravne presoje ne vzdrži niti ugovor, da glede na določbo 226. člena SPZ služnosti v javno korist na podlagi odločbe državnega organa ni mogoče ustanoviti. Če ne pride do ustanovitve služnosti v javno korist na pravnoposlovni podlagi, njeno ustanovitev z odločbo uzakonjata kot specialna predpisa ZUreP-1 (določba 6. odstavka 110. člena) oziroma smiselno določba 59. člena EZ.

Primarna uporaba specialnega predpisa (ZUreP-1 in EZ), ki ima v primeru kolizije s splošno ureditvijo prednost, po mnenju sodišča omogoča tudi razlago, da služnost v javno korist po EZ ni omejena z rokom trajanja 30 let iz določbe 2. odstavka 227. člena SPZ. Določba 1. odstavka 110. člena ZUreP-1 namreč določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko začasno ali trajno obremeni s služnostjo v javno korist. Pozneje sprejeta novela EZ (Uradni list RS, 70/08) v določbi 19. člena, ki se sicer izrecno nanaša na pogodbeno pridobitev služnosti v javno korist po tem zakonu (sodišče pa meni, da je določbo o trajanju služnosti treba enako uporabiti pri prisilnem ustanavljanju služnosti), določa, da se služnost ustanavlja za čas obratovanja infrastrukture.

Izpodbijana odločitev drugostopnega organa o odpravi sklepa z dne 9. 7. 2008 po presoji sodišča tudi ni obremenjena s kršitvijo določbe 252. člena ZUP, kot ugovarja tožnik. Po določbi 252. člena lahko organ druge stopnje, če med drugim ugotovi, da je bil napačno uporabljen pravni predpis, na podlagi katerega je bilo odločeno v zadevi, odpravi odločbo prve stopnje in sam reši zadevo, kar v obravnavanem primeru pomeni, da je drugostopni organ ob ugotovitvi, da je prvostopni organ z izdajo sklepa o popravi očitne pomote prekršil določbe ZUP glede na vsebino poprave, pravilno presodil, da je bila izdaja takšnega sklepa tudi materialnopravno napačna glede na določbe, ki veljajo za obravnavani primer, t. j. ZUreP-1, EZ in SPZ, ter zato imel pooblastilo v citirani določbi ZUP, da sam odloči o stvari v pritožbenem postopku. Njegova odločitev pa je tudi v zadostni meri obrazložena in zadosti pogojem po določbi 214. člena ZUP, zaradi česar je tudi ta tožnikov ugovor neutemeljen.

Sklicujoč se na zgoraj obrazloženo, je sodišče tožbene ugovore tožnika presodilo za neutemeljene. Glede na zakonsko pooblastilo, da po uradni dolžnosti preizkusi kršitve procesnega in materialnega prava, pa je ugotovilo, da upravni organ o ustanovitvi služnosti v javno korist ni odločal v dveh fazah, kot je po mnenju sodišča treba interpretirati določbo 7. odstavka 110. člena ZUreP-1 o napotitvi na smiselno uporabo zakonskih določb o razlastitvi. V razlastitvenem postopku upravni organ najprej z odločbo odloči o začetku postopka (določba 100. člena ZUreP-1), ter šele nato z odločbo odloči o razlastitvi (določba 102. člena ZUreP-1). Ker gre tako v primeru razlastitve kot v primeru služnosti za poseg v lastninsko pravico, ki je ustavna pravica, je vsako omejitev treba razlagati ozko. Razdelitev postopka v dve fazi lastniku nepremičnine zagotavlja procesne varovalke glede tega posega (zoper vsak akt ima pravico vložiti pritožbo in zahtevati sodno varstvo). Skrčitev postopka na eno fazo tako pomeni omejevanje, kar je razlagalni argument, da se tudi postopek ustanovitve služnosti izvede v dveh fazah. Vendar v obravnavanem primeru sodišče izvedbo enofaznega postopka ni ocenilo za bistveno kršitev določb postopka, zaradi katere bi moralo izpodbijano odločbo odpraviti, ker je ocenilo, da je bila javna korist za ustanovitev služnosti, kar je cilj prve faze postopka, zadostno utemeljena.

Sodišče se sicer ne strinja z upravnim organom, da daje pravno podlago za ustanovitev služnosti, za kar je ustavni pogoj javna korist (določba 69. člena Ustave RS), (tudi) neposredno določba 59. člena EZ. Z določitvijo namena razlastitve oziroma omejitve lastninske pravice – po določbi 59. člena EZ je to gradnja in prevzem objektov in zemljišč, ki so potrebni za prenos in distribucijo električne energije – je javno korist zakonodajalec določil na abstraktni ravni. ZUreP-1 v določbi 2. odstavka 92. člena določa, da je razlastitev ter omejitev ali obremenitev lastninske pravice dopustna le v javno korist in pod pogojem, da je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino, po določbi 2. odstavka 110. člena ZUreP-1 pa se lastninska pravica na nepremičnini s služnostjo lahko omeji, če je to nujno potrebno za postavitev omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture in za njihovo nemoteno delovanje. Organ mora torej za konkreten primer ugotoviti, ali so izpolnjeni ti pogoji. Glede na podatke izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je prvostopni organ upošteval prostorski državni akt (sodišče s tem v zvezi pojasnjuje, da se je glede na določbo 93. člena ZUreP-1 na zakonsko domnevo o obstoju javne koristi mogoče opreti le, če služnost služi gradbenemu namenu iz prostorskega akta, ki ga zakon izrecno določa, in gre za akt, pri katerem se je že v strokovnih podlagah za njegov sprejem oziroma spremembo upošteval (tudi) javni interes za izgradnjo, ki opravičuje odvzem ali omejitev lastninske pravice na nepremičninah; če pa takega akta ni, pa tudi ni zakonske domneve o obstoju javne koristi in jo mora organ ugotoviti v njeni polni vsebini) in sicer Uredbo Vlade RS o Državnem lokacijskem načrtu, upošteval pa je tudi Načrt razvoja prenosnega omrežja v RS od leta 2007 do leta 2016 in Resolucijo o nacionalnem energetskem programu, vse to pri utemeljevanju nujnosti postopka za izgradnjo daljnovoda ter tako v tej zadevi na zadosten način izpolnil zahtevani standard ugotovitve in izkazanosti javne koristi. Sicer pa njen obstoj med strankami (služnostnim upravičencem in služnostnim zavezancem) tudi ni sporen.

Glede na navedeno je sodišče zato tožbo zavrnilo po določbi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 119/08 – odl. US), ker je presodilo, da je izpodbijana 2. točka izreka drugostopne odločbe pravilna in na zakonu utemeljena ter da upravni organ v postopku pred izdajo odločbe ni bistveno kršil pravila postopka.

K 2. točki izreka: Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.