Jedro

Pri vprašanju pravočasnosti podaje sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je potrebno razčistiti, kdaj se je tožena stranka seznanila z očitanimi kršitvami pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja tožnice. Vprašanje pravočasnosti seznanitve z razlogi je treba presojati tudi glede na vsebino pisnega zagovora, v katerem je tožeča stranka pojasnjevala posamezne okoliščine v zvezi z očitki kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Delodajalec je namreč lahko seznanjen z razlogi za odpoved takrat, ko je do razloga dejansko prišlo, lahko pa se seznani z njimi kasneje, vse do zagovora delavca. Posebej to velja tedaj, če delavec v zagovoru navaja novote, ki do tedaj niso bile znane.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v točkah I, II in V izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (točka IV izreka).

Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 12. 2011, temveč ji še traja, razen v času zaposlitve tožeče stranke pri novem delodajalcu (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje, jo pozvati nazaj na delo na isto delovno mesto (vodja področja financ) ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela plačati razliko nadomestila v plači, ki bi jo prejemala, če bi delala pri toženi stranki in plačo, ki jo je v tem času prejemala pri drugem delodajalcu, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska v plačilo dalje do plačila (točka II izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka iz naslova nezakonitega prenehanja delovnega razmerja več (brez upoštevanja zaposlitve pri drugem delodajalcu, obrestni del) ali drugače, je zavrnilo (točka III izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni obračunati premalo izplačano plačo za čas od januarja 2011 do vključno novembra 2011, v posameznih bruto zneskih, kot izhajajo iz izreka sodbe ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki za posamični mesečni znesek tečejo od 19. v naslednjem mesecu dalje do plačila (točka IV izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške postopka v višini 1.647,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila (točka V izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku 30-dnevnega subjektivnega roka, oziroma da je v zvezi s kršitvijo, ki se nanaša na kreditno pogodbo z dne 10. 6. 2011 tožena stranka zamudila 6-mesečni objektivni rok. Sodišče prve stopnje je v tem delu nepravilno ugotovilo dejansko stanje, obrazložitev sodbe pa je tudi v nasprotju z zapisniki zaslišanj prič in predloženimi listinami, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je v postopku zatrjevala, da se je z vsemi očitanimi kršitvami seznanila v tednu med 21. 11. 2011 in 25. 11. 2011 in je za svoje trditve predložila tudi ustrezne dokaze. Sodišče je očitno te dokaze spregledalo in napačno navedlo, da tožena stranka ni predložila nikakršnih listinskih dokazov v zvezi s tem, niti tega niso potrdile zaslišane priče. Navaja, da je predložila elektronsko korespondenco med A.A. in odvetnico B.B. z dne 22. 11. 2011, elektronsko korespondenco med C.C. in D.D. z dne 1. 12. 2011, prav tako pa sta tudi priči A.A. in D.D. v svojih izpovedbah natančno opisali, kdaj se je tožena stranka seznanila s kršitvami, ki so predmet izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede prve kršitve je priča izpovedala, da se je z njo seznanila 22. 11. 2011, ko jo je sodelavka opozorila nanjo in nato opravila poizvedbe pri vodji nabave E.E.. Tudi izpovedbi prič F.F. in G.G., bančnikov, ki sta sodelovala pri sklepanju dogovora o moratoriju za vračilo posojil, sta skladni s trditveno podlago tožene stranke. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbe napačno zaključilo, da je bila tožena stranka sicer pozvana k predložitev sporazuma z bankami, a da tega ni predložila. Takšna ugotovitev je nepravilna, saj je s pripravljalno vlogo z dne 7. 11. 2003 predložila Dodatek št. 1 h kreditni pogodbi reg. št. ..., sklenjen med toženo stranko in banko H. d.d. z dne 9. 12. 2011 in Dodatek št. 2 k pogodbi o dolgoročnem posojilu št. ... z dne 23. 12. 2011, sklenjen med toženo stranko in I. banko d.d., J.. Navedeni listini sta bili sklenjeni kot rezultat pogajanj, ki so z bankami potekali konec meseca novembra 2011. Tudi priči K.K. in G.G. sta izpovedali, da so pri toženi stranki s skupino bank potekali dogovori o podaljšanju posojil, ki naj bi potekali približno mesec dni pred sklenitvijo dogovorov o moratoriju. Predložena aneksa iz decembra 2011, s katerima je bilo dogovorjeno podaljšanje roka za vračilo posojil, tako potrjujeta navedbe tožene stranke, da so dogovori z bankami v času pred sklenitvijo aneksov potekali, to je konec meseca novembra. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka glede kršitve v zvezi s kreditno pogodbo z dne 10. 6. 2011 zamudila objektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je namreč pojasnila, da je šlo pri kreditnih pogodbah z banko H., ki sta bili sklenjeni v mesecu juniju 2011, za paketno sklepanje, saj sta bili pogodbi sklenjeni sočasno, kar pomeni, da je objektivni rok lahko pričel teči šele s sklenitvijo zadnje pogodbe, dne 14. 6. 2011. Zato je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tudi znotraj objektivnega 6-mesečnega roka in to glede vseh očitanih kršitev. Ker se sodišče prve stopnje do tovrstnih navedb ni opredelilo, sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Glede utemeljenosti posameznih kršitev navaja, da je v zvezi s prvo kršitvijo najbolj pomembno to, da tožeča stranka od 1. 3. 2011, ko je bil pri toženi stranki sprejet in uveljavljen nov Pravilnik o podpisovanju, ni imela pristojnosti sama v imenu tožene stranke podpisovati kakršnekoli listine, s katerimi bi zavezovala toženo stranko. Ugotovitev sodišča, da tožena stranka ni dokazala, da je tožeča stranka pri podpisu sporne izjave ravnala mimo svojih pooblastil, je napačna. Zato je tožeča stranka s podpisom izjave L. d.o.o. z dne 8. 9. 2011 prekoračila svoja pooblastila, ki jih je imela po pogodbi o zaposlitvi in sam podpis izjave v imenu in za račun tožene stranke predstavlja hudo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. S tem, ko je tožeča stranka potrdila, da tožena stranka M. d.o.o. in s tem L. dolguje znesek v višini 65.614,32 EUR, je toženo stranko zavezala, da bo ta znesek plačala, čeprav je tožeča stranka dobro vedela, da ta terjatev sploh ne obstoji in da tožena stranka ničesar iz navedenega ne dolguje. Na podlagi izjave je M. d.o.o toženi stranki izdala račun za storitve, ki sploh še niso bile opravljene, saj je nujno potrebovala denar. Res je, da je bila družba M. d.o.o. stalni dobavitelj tožene stranke in da je bil običajen način poslovanja takšen, da je terjatve, ki jih je družba M. d.o.o. na podlagi opravljenih dobav imela do tožene stranke, odkupila finančna agencija in da je tožena stranka terjatve namesto družbi plačala finančni agenciji (gre za t.i. factoring), vendar pa tožena stranka poudarja, da je takšno poslovanje z družbo M. d.o.o. v vseh ostalih pogledih, razen v spornem potekalo tako, da je M. d.o.o. dobavila blago in šele nato izstavila račune, na podlagi katerih je nato družba M. d.o.o. odstopila svoje terjatve finančni agenciji. Zato z izjavo ni priznala zgolj obstoja terjatev, temveč se je celo odpovedala vsakršnim ugovorom, reklamacijam in drugim zahtevkom iz naslova dobav, ki jih sploh še ni bilo in v zvezi s katerimi terjatve sploh še niso nastale. Pri tem je bistveno, da so priče izpovedale, da so pri toženi stranki račune družbe M. d.o.o. zavrnili, ker dobave še niso bile opravljene. To pomeni, da tožena stranka ni priznavala terjatev do družbe M. d.o.o., tožeča stranka pa je kljub temu v imenu in za račun tožene stranke podpisala izjavo, s katerimi je priznala in se celo odpovedala ugovorom in drugim zahtevkom iz tega naslova. Sodišče tudi zmotno razlaga izpovedbo priče N.N., ko pravi, da naj bi bil pri toženi stranki običajen način poslovanja z družbo M. d.o.o tako, da je izdala račune še pred dobavo. Glede druge kršitve navaja, da tožeča stranka pred sklenitvijo dveh kreditnih pogodb z banko H. v mesecu juniju 2011 tožene stranke ni opozorila na dolžnost predhodne pridobitve soglasja I. banke d.d. in tudi ni poskrbela za predhodno pisno obvestilo I. banki d.d., J.. Sodišče prve stopnje je nepravilno ugotovilo, da ni obstajala obveznost tožeče stranke v zvezi obveščanja I. banke d.d.. Direktor tožene stranke, kot tudi priča A.A., sta izpovedala, da je bila obveznost obveščanja I. banke d.d. v zvezi z nameravano sklenitvijo kreditne pogodbe naloga tožeče stranke. Tudi sama je povedala, da se je čutila dolžno ustno obvestiti I. banko d.d. o sklenitvi dodatnih kreditnih pogodb, kar dokazuje, da se je tožeča stranka te svoje obveznosti zavedala. Tudi priča K.K. je izpovedala, da je I. banka d.d. vseskozi sodelovala s finančno službo tožene stranke in da niso kontaktirali z direktorjem ali drugimi zaposlenimi. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka obveznost obveščanja izpolnila z elektronskim sporočilom z dne 7. 6. 2011, ki ga je naslovila na predstavnika I. banke d.d.. Iz tega sporočila namreč izhaja le, da je tožeča stranka predstavnika I. banke d.d. prosila, naj banki H. d.d. posreduje stanje neodplačanega posojila. Iz tega je mogoče razbrati le, da se je banka H. d.d. zanimala o stanju neodplačanega kredita I. banke, iz česar pa nikakor ni mogoče jasno in eksplicitno razbrati, da naj bi se tožeča stranka z banko H. d.d. dogovarjala za sklenitev kreditne pogodbe, v zavarovanje katere naj bi tožena stranka banki zastavila nepremičnine. K.K. iz I. banke d.d. je v svoji izpovedbi navedel, da so sami ugotovili, da so bile na nepremičninah tožene stranke vknjižene dodatne hipoteke, kar potrjuje, da tožeča stranka I. banke d.d. ni obvestila, kot je to skušala prikazati. Sodišče tudi neutemeljeno navedeni kršitvi ne pripisuje nobenega pomena, ko navaja, da je bila I. banka d.d. v zemljiški knjigi že vpisana pred banko H. d.d. in bi imela v primeru prodaje nepremičnine prednost pri poplačilu. Priče K.K. in G.G. iz I. banke d.d. sta v svojih izpovedbah navedla, da bi lahko imela opustitev obvestila hude posledice za toženo stranko, in sicer je banka v tovrstnih primerih običajno zaračunavala pogodbeno kazen, ni želela obnoviti tekočih poslov ali pa je družbi dvignila obrestno mero. Ker takšna opustitev pomeni kršitev pogodbe, je imela banka možnost od kreditne pogodbe tudi odstopiti in zahtevati takojšnjo vračilo kredita, kar bi imelo hude finančne posledice za toženo stranko in bi lahko povzročilo nastanek njene insolventnosti. Zgolj dejstvo, da so bile v času, ko je I. banka d.d. navedeno kršitev ugotovila, pri toženi stranki izredne razmere, ko je s konzorcijem bank že dogovarjala o nujnem podaljšanju posojil, je povzročilo, da tožena stranka zaradi kršitve ni utrpela dodatnih posledic. V zvezi s tretjo kršitvijo pa tožena stranka navaja, da tožeča stranka ni redno in pravilno vodila evidence izvenbilančnih obveznosti, pri čemer je sodišče popolnoma napačno štelo, da ta obveznost ne pomeni knjiženja le-teh obveznosti, temveč zgolj pregled nad stanjem izvenbilančnih obveznosti, to je vodenja seznama vseh potencialnih obveznosti, ki jih je tožena stranka prevzemala na podlagi sklenjenih pogodb. V vsakem podjetju je vodenje te evidence v pristojnosti finančne službe, ki skrbi za sklepanje poslov, iz katerih izhajajo dejanske in potencialne obveznosti družbe. Med strankama je nesporno, da evidenco oziroma tabelo potencialnih obveznosti ni obsegala vseh obveznosti, ki so v njej manjkale in sicer iz naslova danih garancij v višini 1.764.929,66 EUR, kar pomeni, da je bila evidenca, ki jo je pripravila tožeča stranka, bistveno pomanjkljiva. Meni, da je odločitev sodišča neizvršljiva in da je zahtevek na povračilo plače nesklepčen, prav tako se ne strinja z odločitvijo, ko je sodišče tožnici prisodilo razliko v premalo izplačanih plačah. S sporazumom z dne 30. 4. 2010 sta se stranki dogovorili za znižanje plač, ki je v veljavi do preklica in je bilo v veljavi vse do izteka delovnega razmerja, kot izhaja iz priloženega sporazuma. Pri tem je nepomembno sklicevanje na pogodbo o zaposlitvi, saj je tožeča stranka na znižanje plače pristala v pisni obliki in sporazumno, kar je imelo za posledico spremembo pogodbe o plači. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe in predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh ključnih izvedenih dokazov. Prav tako ni pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar ni mogoče preveriti pravilne uporabe materialnega prava.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR) v 2. alineji prvega odstavka 111. člena določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V skladu s prvim odstavkom 110. člena ZDR lahko delavec ali delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po določbi drugega odstavka 110. člena ZDR mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožeči stranki prepozno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, je najmanj preuranjen. Tožena stranka v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedb prič in direktorja tožene stranke, ki so se nanašale na to, kdaj se je tožena stranka seznanila s posamezno kršitvijo.

Glede prve kršitve, ki se očita tožeči stranki, in sicer, da je dne 8. 9. 2011 podpisala izjavo, da tožena stranka priznava podjetju M. d.o.o. terjatev iz naslova opravljenih storitev, je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da se je s kršitvijo seznanila v tednu od 21. 11. 2011 do 25. 11. 2011. Sodišče prve stopnje ni verjelo priči D.D., da ga je o tem seznanila sodelavka dne 22. 11. 2011. Njenega imena ni povedal, pa tudi sicer ni utemeljil, da je bilo to ravno 22. 11. 2011. Vendar pa je za presojo pravočasnosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi bistvena tudi izpoved priče E.E. (takratnega direktorja nabave), ki je sodišče prve stopnje ni upoštevalo in sicer, da je priča D.D. (vodji področja gospodarjenja) in tudi A.A. (direktorju pravno-kadrovske službe) v mesecu novembru 2011 pojasnjevala okoliščine glede zavrnitve računov (B2), ki jih je M. d.o.o. izstavila toženi stranki dne 16. 8. 2011 in 17. 8. 2011. Priča je namreč zavrnila likvidacijo računov, ker niso bile dostavljene tudi dobavnice, izstavljeni računi pa bi se zato morali glasiti kot predračuni. Kot izhaja iz pričanja D.D., je za obstoj terjatev izvedel 22. 11. 2011 ter je klical E.E., ki mu je pojasnil, da so bili računi zavrnjeni. Prav tako je glede vprašanja, kdaj se je tožena stranka seznanila s kršitvijo, izostala dokazna ocena elektronske korespondence med A.A. in odvetnico B.B. (B9), med D.D. in odvetniško pisarno B.B. (B10) ter med O.O., E.E. in D.D. (B12). Zato so zaključki sodišča prve stopnje v zvezi s pravočasnostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi prve kršitve pogodbenih obveznosti nepopolni.

Glede druge kršitve pogodbenih obveznosti je tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki očitala, da je pri sklenitvi dveh kreditnih pogodb z banko H. d.d. in sicer Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. ... z dne 14. 6. 2011 in Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. ... z dne 10. 6. 2011 kršila svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, saj pred sklenitvijo kreditnih pogodb z banko H. d.d., s katerima je tožena stranka v zavarovanje kredita zastavila svoje premoženje, ob pregledu pogodbe v „cover sheet“-u ni opozorila na dolžnost predhodne pridobitve soglasja I. banke d.d. za vsako nadaljnje vpisovanje hipotek. Prav tako pa tudi ni poskrbela za predhodno pisno obvestilo I. banke d.d., kar bi morala storiti na podlagi 3. odstavka 8. člena Pogodbe o dolgoročnem posojilu št. ... z dne 27. 7. 2009, sklenjene med toženo stranko in I. banko d.d., J., s katero je bila tožeča stranka seznanjena in je poznala njeno vsebino ter obveznosti, ki iz nje izhajajo za toženo stranko. Ker je do vpisa hipoteke prišlo brez poprejšnjega obvestila in soglasja I. banke d.d., je bil ogroženo reprogramiranje kredita na podlagi Pogodbe o dolgoročnem kreditu z dne 27. 7. 2009. V zvezi s presojo pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi druge kršitve, je pomembna elektronska pošta med G.G. iz I. banke d.d in D.D. z dne 22. 11. 2011 (B13), iz katere izhaja, da I. banka d.d. ni bila seznanjena z vpisom banke H. kot hipotekarnega upnika. To sporočilo torej dokazuje nasprotno od tega, kar je G.G. izpovedal zaslišan kot priča, in sicer, da je za vpisano hipoteko zvedel v marcu 2012. Sodišče se tudi ni opredelilo do izpovedbe priče K.K., vodje enote I. banke d.d. v P., da so na banki sami preverjali stanje v zemljiški knjigi, da pa bi v primeru, če bi tožeča stranka I. banko d.d. obvestila o sklenitvi pogodbe z banko H. d.d., bi I. banka d.d. zahtevala tudi pisno potrditev od tožeče stranke. Tako je mogoče na podlagi navedene elektronske pošte med G.G. in D.D. sklepati, da je tožena stranka v novembru 2011 zvedela za to kršitev pogodbenih obveznosti. Zato dejstvo, da je pri sklenitvi pogodbe sodelovalo več oseb in da je v zvezi s tem že 31. 5. 2011 potekal kreditni odbor, samo zase ne daje podlage za sklepanje, kot je to storilo sodišče prve stopnje, da se je tožena stranka s to kršitvijo seznanila že pred časom od 21. 11. 2011 do 25. 11. 2011. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v zvezi s kreditno pogodbo, sklenjeno z banka H. d.d. z dne 10. 6. 2011, sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka zamudila 6-mesečni objektivni rok, saj je tožeči stranki podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 12. 12. 2011. Za presojo pravočasnosti je bistven datum, ki je naveden na pogodbi, ne pa eventualno paketno sklepanje obeh pogodb z banko H. d.d.. Zato je lahko predmet kršitve pogodbenih obveznosti le pogodbe o dolgoročnem kreditu št. ... z dne 14. 6. 2011. Glede tretje kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja je tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da je tožena stranka dne 14. 10. 2011 ugotovila nepravilnosti pri knjiženju izvenbilančnih obveznosti za stanje na dan 31. 12. 2010 in tožečo stranko dne 14. 10. 2011 pozvala k predložitvi vseh podatkov, ki bi se morali voditi izvenbilančno (ki jih tožeča stranka po mnenju tožene stranke ni vodila redno in sproti), predložena evidenca pa ni bila pravilna, saj na dan 31. 8. 2011 niso bile evidentirane garancije v višini 1.764.929,66 EUR. Glede te kršitve bi dogovori z bankami, ki so po navedbah tožene stranke potekali v tem času (november 2011), lahko vplivali na ugotovitev o pravočasnosti podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi tretje očitane kršitve, saj naj bi se na pogajanjih tožena stranka seznanila s kršitvijo. S tem v zvezi je namreč priča D.D. pojasnila, da se je s stanjem izvenbilančnih obveznosti oziroma garancij seznanila šele 22. 11. 2011, ko so banke posredovale toženi stranki izpolnjene IOP obrazce, ter so ugotovili, da je garancij s strani bank v višini 1.764.000,00 EUR. Sodišče se do izpovedi priče ni opredelilo, čeprav se pridobitev izpolnjenih IOP obrazcev povezuje s pogajanji z bankami. Zgolj na podlagi dejstva, da tožena stranka ni predložila interne revizije ter dokazila, da je v tednu od 21. 11. 2011 do 25. 11. 2011 potekal sestanek z bankami, ne zadošča za sklepanje, da se je tožena stranka s to kršitvijo seznanila že pred tem oziroma da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po poteku 30-subjektivnega roka od seznanitve s kršitvijo. Pravočasnost tretje kršitve je treba predvsem obravnavati v povezavi z nalogom, ki ga je D.D. odredil tožeči stranki na sestanku - koordinaciji področja gospodarjenja dne 17. 10. 2011 (B4), po kateri je bila tožeča stranka dolžna izdelati seznam vseh obveznosti oziroma poroštev, ki bi morale biti izvenbilančno knjižene. Res je sicer, da so bile za pripravo podatkov zadolžene poleg tožeče stranke tudi R.R. (bivša vodja kontrolinga) in S.S. (vodja računovodstva), vendar iz zapisnika z dne 24. 10. 2011 izhaja, da po izjavi tožeče stranke z dne 24. 10. 2011 ne obstajajo druga poroštva oziroma drugi poslovni dogodki, ki bi se morali knjižiti izvenbilančno. V elektronski pošti z dne 24. 10. 2011 (A32) je tožeča stranka sicer opozorila D.D. na netočnost v zvezi z njeno izjavo o neobstoju drugih poroštev in da se natančna izjava (tožeče stranke in S.S.) glasi: „da se po našem sedanjem vedenju ne obstajajo druga poroštva ali poslovni dogodki, ki bi se morali knjižiti izvenbilančno“. Glede na vsebino kršitve, ki se očita tožeči stranki, se torej tožena stranka pred 24. 10. 2011 sploh ni mogla seznaniti s kršitvijo, saj bi takrat morala tožeča stranka predložiti pravilen in popoln seznam vseh izvenbilančnih obveznosti. Vse navedeno je potrebno upoštevati pri vprašanju, kdaj se je tožena stranka seznanila z očitano tretjo kršitvijo pogodbenih obveznosti.

Poleg tega pa seznanitev D.D. s kršitvijo še ne pomeni, da se je takrat tudi tožena stranka oziroma direktor T.T. seznanil s kršitvami. Direktor je sicer res izpovedal, da so za ostale kršitve vedeli pred tednom med 21. 11. 2011 in 25. 11. 2011, vendar ne gre spregledati dejstva, kdaj je E.E. pojasnjeval okoliščine glede zavrnitve računov. Zato le na podlagi te izpovedi direktorja ni mogoče sklepati, da je odpoved podana prepozno. Direktor je namreč pojasnil, da so za prvo kršitev zvedeli 21. 11. 2011, ko jih je L. d.d. poklicala v zvezi z njo. Glede tretje kršitve pa je direktor kot datum seznanitve navedel 14. 10. 2011 (torej datum koordinacije), vendar te izjave ni mogoče same po sebi razumeti tako, da je že takrat vedel za vse okoliščine glede same kršitve (kot izhaja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, se je takrat seznanil za nepravilnosti pri knjiženju izvenbilančnih obveznosti za stanje na dan 31. 12. 2010). Iz doslej znanih podatkov v spisu torej ne izhaja, oziroma sodišče prve stopnje ni razčistilo, zakaj naj bi 14. 10. 2011 direktor zvedel za kršitve pogodbenih obveznosti. Glede na obsežen in izčrpen pisni zagovor, ki ga je tožeča stranka posredovala toženi stranki (A10), je treba vprašanje pravočasnosti seznanitve z razlogi presojati tudi glede na vsebino pisnega zagovora, v katerem je tožeča stranka pojasnjevala posamezne okoliščine v zvezi z očitki kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Delodajalec je namreč lahko seznanjen z razlogi za odpoved takrat, ko je do razloga dejansko prišlo, lahko pa se seznani z njimi kasneje, vse do zagovora delavca. Posebej to velja tedaj, če delavec v zagovoru navaja novote, ki do tedaj niso bile znane. Glede na obrazloženo sodba nima vseh razlogov glede pravočasnosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je bilo treba pritožbi ugoditi ter v delu, ki se nanaša na presojo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenj (prvi odstavek 354. člena ZPP).

Sodba tudi nima razlogov o pravno odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na vsebinsko presojo posameznih očitanih kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Glede prve kršitve, ki naj bi jo tožeča stranka storila s tem, ko je dne 8. 9. 2011 podpisala izjavo, da tožena stranka priznava podjetju M. d.o.o. terjatev iz naslova opravljenih storitev, pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da stranki te izjave sploh nista predložili v spis. Zato je mogoče o njeni vsebini sklepati le posredno, na podlagi navedb strank, ki pa so v tem delu skladne. Sodišče je v zvezi s to kršitvijo štelo, da tožeča stranka ni storila nič nepravilnega, ker je šlo za način poslovanja tožene stranke s predračuni, za katere so vedeli vsi, tudi direktor tožene stranke, oziroma da je bil način izdajanja računov pred dobavo blaga med toženo stranko in M. d.d. nekaj običajnega. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do samega očitka iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej da je tožeča stranka podala izjavo, ki bi jo lahko v imenu tožene stranke podal le direktor, glede na Pravilnik o podpisovanju z dne 1. 3. 2011 (A16). V tej zvezi bi moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali je direktor tožene stranke za take izjave dovolil izjemo in tožečo stranko s tem pooblastil, da lahko ob poslovanju s finančnimi agencijami podaja izjave, kot je sporna. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da se odobritev direktorja, da tožeča stranka lahko podpisuje pogodbe v poslovanju s finančnimi agencijami (kot izhaja iz elektronske pošte tožeče stranke z dne 7. 3. 2011 (A14)), nanaša le na multi in enkratne kompenzacije. Iz dopisa tožeče stranke namreč izhaja, da je tožeča stranka direktorja tožene stranke seznanila s poslovanjem s finančnimi agencijami, s katerimi ima tožena stranka dogovor o vstopanju v multikompenzacije, ki se odvijajo dvakrat mesečno. Iz sporočila je razvidno, da se pogodba podpisuje post festum, ko je kompenzacija že speljana.

Ker pa je iz doslej izvedenega dokaznega postopka razvidno (priče N.N. in tožeče stranke), da L. d.o.o. ni hotela podpisati pogodbe o nakupu terjatve, če M. d.o.o. ni izstavila računa in ne predračuna, se zastavlja vprašanje, ali je L. d.o.o. zahtevala tudi podajo sporne izjave, ali pa je tožeča stranka to storila na zahtevo M. d.o.o.. Sodišče namreč ni dokazno ocenilo izjave U.U. (A27), da se je tudi direktor T.T. strinjal s tem, da se pomaga dobavitelju M. d.o.o.. Iz same izjave ni mogoče ugotoviti, ali se seznanitev direktorja nanašala na odkup terjatev, oziroma na prakso izdajanja računov, ali pa je bil morda seznanjen z vsemi okoliščinami prodaje terjatev, torej tudi s sporno izjavo z dne 8. 9. 2011. Tudi če je poslovanje z M. d.o.o. potekalo običajno z izdajo računov pred samo dobavo blaga, pa tožeča stranka ni trdila (tega tudi ni izpovedal zaslišani direktor M. d.o.o. N.N.), da bi vedno, ob vsaki pogodbi s finančno agencijo, tožeča stranka v imenu tožene stranke podala takšno izjavo, kot je sporna. N.N. je namreč povedal, da je šlo v tem primeru za posebnost v tem smislu, da je M. d.o.o. na podlagi plačila, ki ga je prejela od L. d.o.o., lahko popravila stroj za izdelavo vrečk. V kolikor je tožeča stranka s takšno izjavo storila nekaj, kar ni običajnega pri poslovanju, in kar tudi ni zajeto v informaciji, ki jo je tožeča stranka dne 7. 3. 2011 posredovala direktorju tožene stranke, se izjema pri podpisovanju, ki jo je odobril direktor za multikompenzacije, ne more nanašati na sporno izjavo tožeče stranke. Dopis z dne 7. 3. 2011 namreč govori o podpisovanju pogodb, ko je kompenzacija že izvršena („speljana“), kar pa v obravnavni zadevi ni izkazano. V kolikor je taka izjava unikum pri poslovanju tožene stranke, ne gre za običajno poslovanje in pomeni, da je tožeča stranka ravnala mimo svojih pooblastil. Iz izjave o pokrivanju z dne 6. 9. 2011 (A12), izhaja, da sta dobavitelj in kupec (torej M. d.o.o. in tožena stranka) preko podjetja L. d.o.o. naredila pogodbo o odkupu terjatev za znesek 65.614,32 EUR. Datum plačila kupca po tej pogodbi je 23. 12. 2012 (verjetno pravilno: 23. 12. 2011). Ker je zaradi okvare stroja obstajala možnost zamujanja dobave kupcu, se je v izjavi dobavitelj izrecno strinjal, da bo v primeru, da na dan 23. 12. 2011 ne bo imel pri kupcu dovolj zapadlih terjatev za pokritje zneska navedene pogodbe, izda dobropis v smislu cassaconta za predčasno pokrivanje terjatev do kupca tožene stranke, višina dobropisa pa se bo izračunala na podlagi 3 % cassaconta za obdobje enega meseca; ali pa bo za znesek razlik nedospele obveznosti do 65.614,32 EUR ustrezno podaljšal valuto pri naslednjih izdanih računih. Iz navedenega izhaja, da je bila pogodba s L. d.o.o. sklenjena že vsaj 6. 9. 2011, zato je dopustno sklepati, da izjava tožeče stranke z dne 8. 9. 2011 ni bila vezana na pogodbo o odkupu terjatev. To pa po doslej znanih podatkih pomeni, da se izjava tožeče stranke ni nanašala na vprašanje kompenzacij oziroma factoringa, ki je bil očitno takrat že dogovorjen s L. d.o.o.. Sodišče prve stopnje bo moralo ugotoviti, ali je izjava tožeče stranke z dne 8. 9. 2011 izvzeta iz podpisa direktorja v smislu določb o podpisovanju pogodb po Pravilniku o podpisovanju, oziroma če se nanjo nanaša elektronska pošta direktorja tožene stranke z dne 7. 3. 2011. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da četudi je tožena stranka ravnala v dobri veri, da je podpis takšne izjave v korist toženi stranki in da ji s tem ni povzročena škoda, temveč celo ekonomska korist zaradi cassaconta, ki ga je toženi stranki obljubila M. d.o.o. (izjava o pokrivanju z dne 6. 9. 2011- A 12), to ne pomeni, da kršitev ni storjena. Ker torej sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali se izjava direktorja z dne 7. 3. 2011 o podpisovanju pogodb nanaša tudi na enostransko izjavo volje, ki jo je dala tožeča stranka dne 8. 9. 2011, ni mogoče sklepati o tem, ali je tožeča stranka ravnala v skladu s pooblastili, ali pa je kršila pogodbene obveznost iz delovnega razmerja s tem, ko je podpisala nekaj, za kar ni imela izrecnega dovoljenja direktorja tožene stranke.

V zvezi z vsebino druge kršitve pogodbenih obveznosti, ki se očita tožeči stranki, je iz elektronske pošte G.G. z dne 22. 11. 2011 razvidno, da se je tožena stranka kot posojilodajalec zavezala, da ne bo brez pisnega obvestila banki za čas trajanja te pogodbe dovolila ali dopustila v korist tretjih oseb ustanovitve kakršnekoli zastavne pravice ali druge vrste zavarovanja (obremenitev na svojem sedanjem ali bodočem premoženju (nepremičninah, premičninah ali drugi lastnini, terjatvah) razen v kolikor bo posojilojemalec najmanj istočasno zavaroval ta dolg z istovrstnim, istovrednim in enakomernim zavarovanjem v korist banke (B13). Za presojo odgovornosti tožeče stranke, ker naj ne bi obvestila I. banke d.d. o sklenjeni kreditni pogodbi z banko H. d.d. z dne 14. 6. 2011, je bistveno, da je po četrtem odstavku 4. člena Pravilnika o podpisovanju predloženih listin finančna služba dolžna preveriti pravno - finančni in davčni učinek sklenitve nameravanega posla na poslovanje družbe. K.K. je izpovedal, da so bili dvakrat do trikrat v letu v rednih kontaktih s toženo stranko, pri čemer je priča sodelovala s tožečo stranko (in ne npr. z direktorjem). Tako je predstavnik I. banke d.d. vedno komuniciral s finančno službo pri toženi stranki, torej s tožečo stranko, ki je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „vodenje področja financ“ (A1).

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kaj je vsebina zadolžitev finančne službe pri toženi stranki v zvezi z izvedbo pravno - finančnega vidika sklenitve nameravanega posla. Vendar pa je mogoče, v povezavi s tem, da je z I. banko d.d. komunicirala tožeča stranka, po doslej izvedenih dokazih tudi dolžnost obveščanja I. banke d.d. o dovolitvi hipoteke na nepremičnini razumeti kot izvedbo pravno - finančnega vidika nameravanega posla. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dolžnost obveščanja bank o najetih kreditih ni bila izrecno določena v pogodbi o zaposlitvi, vendar pa je v skladu z 32. členom ZDR tožeča stranka dolžna upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, torej tudi Pravilnik o podpisovanju z dne 1. 3. 2011. Zaradi takšne ugotovitve sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, kakšna je bila vsebina obveznosti finančne službe pri toženi stranki v primeru sklepanja pogodb. Zato je vsaj preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da ni obstajala dolžnost tožeče stranke obvestiti I. banko d.d. o sklenitvi kreditne pogodbe z banko H. d.d oziroma to obveznost zabeležiti na „cover sheet-u“ oziroma da se pravno - finančni vidik posla ne nanaša na obveščanje hipotekarnega upnika I. banke d.d.. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje zmotno presodilo sporočilo tožeče stranke po elektronski pošti z dne 7. 6. 2011, da je tožeča stranka I. banko d.d. obvestila o hipoteki v korist banke H. d.d.. Iz elektronske pošte namreč izhaja, da je tožeča stranka dne 7. 6. 2011 G.G. prosila za izjavo banke o stanju neodplačanih kreditov na nepremičnini V.. Iz te korespondence ne izhaja razlog za pridobitev te informacije, še manj pa, da je bila s tem dopisom I. banka d.d. seznanjena s hipoteko v korist banke H. d.d. na nepremičnini tožene stranke, na kateri je imela že vknjiženo hipoteko I. banka d.d..

V zvezi s tretjo kršitvijo, s katero se tožnici očita, da ni pravilno vodila vseh izvenbilančnih obveznosti oziroma garancij, ki jih je sprejemala tožena stranka, pa je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe priče S.S. in R.R. ugotovilo, da vodenje in knjiženje izvenbilančnih obveznosti oziroma sestava evidenc v zvezi s tem ni bila v pristojnosti finančne službe, temveč v pristojnosti računovodske službe. Vendar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bila obveznost tožeče stranke v tem (kar je potrdila tudi priča R.R.), da pripravi sezname garancij, hipotek, če je računovodska služba presodila, da jih potrebuje. Tretjo kršitev je torej treba obravnavati v povezavi z nalogom, ki ga je D.D. naložil tožeči stranki na sestanku - koordinaciji področja gospodarjenja dne 17. 10. 2011 (B4), po kateri je bila tožeča stranka dolžna izdelati seznam vseh obveznosti oziroma poroštev, ki bi morale biti izvenbilančno knjižene. Res je sicer, da so bile za pripravo podatkov zadolžene poleg tožeče stranke tudi R.R. (bivša vodja kontrolinga) in S.S. (vodja računovodstva), vendar iz zapisnika z dne 24. 10. 2011 izhaja, da po izjavi tožeče stranke z dne 24. 10. 2011 ne obstaja drugih poroštev oziroma drugih poslovnih dogodkov, ki bi se morali knjižiti izvenbilančno. V elektronski pošti z dne 24. 10. 2011 (A32) je tožeča stranka sicer opozorila D.D. na netočnost v zvezi z njeno izjavo o neobstoju drugih poroštev in da se natančna izjava (tožeče stranke in S.S.) glasi, da se po našem sedanjem vedenju ne obstajajo druga poroštva ali poslovni dogodki, ki bi se morali knjižiti izvenbilančno. Takšna obveznost tožeče stranke, predvsem glede poročanja upravi, izhaja tudi iz pogodbe o zaposlitvi, saj tožeča stranka pripravlja strokovno analitske vsebine za potrebe izdelav poslovnih poročil družbe kot tudi gradiv za organe upravljanja v družbi (8. alineja točke 3.2. pogodbe o zaposlitvi).

Ker je tožena stranka tožeči stranki v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je tožena stranka dne 14. 10. 2011 ugotovila nepravilnosti pri knjiženju izvenbilančnih obveznosti za stanje na dan 31. 12. 2010 in je tožečo stranko dne 14. 10. 2011 pozvala k predložitvi vseh podatkov, ki bi se morali voditi izvenbilančno (ki jih tožeča stranka po mnenju tožene stranke ni vodila redno in sproti), predložena evidenca pa ni bila pravilna, saj na dan 31. 8. 2011 niso bile evidentirane garancije v višini 1.764.929,66 EUR, za presojo te kršitve torej ni odločilno le, kdo je bil zadolžen za samo vodenje oziroma vodenje evidence izvenbilančnih obveznosti, temveč ali je tožeča stranka toženi stranki na njeno zahtevo z dne 14. 10. 2011 posredovala pravilen podatek o izvenbilančnih obveznostih. Zato ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da so bili podatki o izvenbilančnih obveznostih javni in dostopni, ter da je tožeča stranka svoje delo opravljala vestno in brez nepravilnosti, ne dajo odgovora na to, zakaj tožeča stranka domnevno tožene stranke ni seznanila tudi z bančnimi garancijami v znesku 1.764.929,66 EUR. Kot vodja področja financ bi namreč morala tožeča stranka podati celovito informacijo o višini vseh morebitnih izvenbilančnih obveznosti, ter po potrebi glede bančnih garancij izpostaviti različne računovodske usmeritve pri toženi stranki, predvsem v zvezi z navodili zunanjega revizorja o tem, kako naj se garancije obravnavajo. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kaj je bila vsebina poročila tožeče stranke glede naloge s koordinacije z dne 17. 10. 2011, oziroma ali je podala ustrezno informacijo, ni mogoče presoditi, ali je očitana kršitev podana ali ne.

Zaradi navedenega je bilo treba pritožbi v delu, ki se nanaša na presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti v točki I, II in V izreka (odločitev o stroških postopka) ter v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP in 355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri, torej tako glede pravočasnosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot tudi glede vsebine kršitev, ki se tožeči stranki očitajo. Ko bo dopolnilo dokazni postopek v nakazani smeri ter obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu, bo ponovno odločilo o tem delu tožbenega zahtevka.

Pritožba pa ni utemeljena glede odločitve v točki IV izreka, po kateri mora tožena stranka tožeči stranki plačati razliko v plači za čas od januarja do novembra 2011. Ugotovilo je, da lahko, v skladu z drugim odstavkom 5. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 1. 2010, uprava tožene stranke začasno zniža osnovno plačo za 20 % za največ 12 mesecev. Stranki sta dne 30. 4. 2010 sklenili Sporazum k začasnem znižanju plače (A20) za 15 %, ki je pričel veljati 1. 4. 2010. Veljavnost je bila omejena na 12 mesecev, do 31. 3. 2011. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje začasna narava tega sporazuma izhaja iz samega naslova sporazuma in tudi iz njegove vsebine, pa tudi iz obvestila uprave tožene stranke članom kolegija z dne 28. 2. 2011 (A41), v katerem je navedeno, da se ukrep podaljšuje do konca marca 2011. Zato so protispisne pritožbene navedbe tožene stranke, da sporazum k začasnem znižanju plače velja za nedoločen čas. Tožena stranka višini prikrajšanja ni obrazloženo ugovarjala, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tabelo z izračunom prikrajšanja (B22), utemeljenost zahtevka pa izhaja tudi iz plačilnih list (A21). Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo višino prikrajšanja pri plači, zato je sodba v tem delu pravilna in zakonita. Ker v tem delu niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je pazilo po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točka IV izreka).

Ker se v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje v navedenem delu ni opredelilo do vseh odločilnih dejstev, prav tako pa ni ugotovilo nekaterih pravno odločilnih dejstev, je pritožbeno sodišče v tem delu razveljavilo izpodbijano sodbo, saj je ocenilo, da ne gre za pomanjkljivost, ki bi jo bilo mogoče odpraviti z dopolnitvijo postopka pred sodiščem druge stopnje. Sodišče druge stopnje bi v tem primeru prevzelo pristojnosti sodišča prve stopnje, kar pa ni namen 355. člena ZPP, strankam pa bi bila tudi kršena z Ustavo RS zajamčena pravica stranke do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. Zato je sodišče druge stopnje kljub določbi 355. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.