Jedro

Iz navedb tožeče stranke ne izhaja, da gre pri Kreditni pogodbi za navadno kreditno pogodbo, kot to trdi pritožnica, temveč za dogovor med pravdnima strankama, s katerim je tožena stranka priznala obstoj svoje obveznosti (dolga) do tožeče stranke, ki predstavlja kupnino za licenco eCTD, in se zavezala obročno odplačevati ta dolg.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 19.281,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2019 dalje do plačila (1. točka izreka) ter ji povrniti 2.267,34 EUR pravdnih stroškov z obrestmi (2. točka izreka).

2. Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka temelji tožbeni zahtevek na Kreditni pogodbi št. KP-01/2014 (Kreditna pogodba), ki sta jo pravdni stranki sklenili 1. 9. 2014. Ocenilo je, da ima navedena kreditna pogodba pravno naravo pogodbe o pripoznavi dolga ter dogovora o obročnem odplačevanju pripoznanega dolga. Ugotovilo je, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožeča stranka izdajala račune za odkup licence eCTD, da bo tožena stranka s plačilom teh računov odplačevala svoj dolg, da je tožena stranka prostovoljno plačala dva računa, ki se nanašata na odkup licence, da je do poplačila nadaljnjih petih računov prišla v izvršilnem postopku, da ji je bilo plačilo enega naloženo s sodbo X Pg 99/2016 z dne 24. 8. 2016 ter da preostanek dolga vtožuje v tej pravdi. Na podlagi ocene izvedenih dokazov je zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen.

6. Zmotno je stališče pritožnice, da tožba ni sklepčna ter da tožeča stranka ni dokazala pravnega temelja pripoznane terjatve oziroma osnovnega pogodbenega razmerja. Tožeča stranka je namreč trdila, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožeča stranka dala posojilo toženi stranki na način, da bo toženi stranki financirala razvoj programske opreme eCTD, pri čemer bo postala tožeča stranka formalna lastnica licence za to opremo, tožena stranka pa se je zavezala, da bo to programsko opremo oziroma licenco odkupila nazaj od tožeče stranke, s čimer bo odplačan njen finančni vložek in bo tožena stranka lahko opremo sama tudi naprej tržila. V skladu z dogovorom je tožena stranka za razvoj eCTD izstavila tožeči stranki nekaj računov (v skupnem znesku 33.768,00 EUR), tožena stranka pa je te tudi plačala. Pred izstopom družbenika F. B. iz družbe N. d. o. o. pa sta takratna direktorica tožeče stranke M. B. in takratni družbenik tožene stranke T. M. sklenila kreditno pogodbo, s katero je slednji kot direktor tožene stranke priznal dolg do tožeče stranke v višini 24.832,00 EUR ter se zavezal, da bo tožena stranka odplačevala svoj dolg do tožeče stranke na način, da bo do vsakega 18. dne v tekočem mesecu na račun tožeče stranke nakazala znesek, ki bo po višini ustrezal najmanj 5 procentom ustvarjenega RVC tožene stranke, vendar ne več kot 1.000,00 EUR mesečno. Predmetna kreditna pogodba je bila potrditvah tožeče stranke sklenjena kot posledica predhodno opisanih dogovorov glede odkupa licence eCTD, z njo pa je tožena stranka pripoznala dolg do tožeče stranke. Tožena stranka je nato plačala tožeči stranki dva računa za odkup licence (v višini po 610,00 EUR) prostovoljno, pet (po 610,00 EUR) po pravnomočnem sklepu o izvršbi VL 36485/2017, plačilo osmega računa (v višini 610,00 EUR) pa ji je bilo naloženo s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Pg 99/2016 z dne 24. 8. 2016. 7. Iz navedb tožeče stranke torej ne izhaja, da gre pri Kreditni pogodbi za navadno kreditno pogodbo, kot to trdi pritožnica, temveč za dogovor med pravdnima strankama, s katerim je tožena stranka priznala obstoj svoje obveznosti (dolga) do tožeče stranke,1 ki predstavlja kupnino za licenco eCTD, in se zavezala obročno odplačevati ta dolg.

8. Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, kateri dolg je tožena stranka pripoznala, saj je navedlo, da je obstajal dogovor pravdnih strank, da bo tožeča stranka izdajala račune za odkup licence eCTD, tožena stranka pa bo s plačilom računov odplačevala svoj dolg, torej kupnino za licenco eCTD. Sodišče prve stopnje je torej pojasnilo, kakšno zvezo imajo računi, ki jih je predložila tožeča stranka, s Kreditno pogodbo. V točkah 11. do 13. obrazložitve izpodbijane sodbe pa je tudi pojasnilo osnovno pogodbeno razmerje.

9. Ker sporna pogodba ne predstavlja kreditne pogodbe, navedbe tožene stranke v zvezi z določbo 15. člena Akta o ustanovitvi zavoda I. z dne 29. 3. 2016 niso odločilnega pomena. Tudi niso odločilne njene navedbe, da je tožeča stranka Kreditno pogodbo sama popravila naknadno po podpisu le-te (dopisala številko kreditne pogodbe na roke - KP-01/2014) in da se izvod Kreditne pogodbe tožeče stranke razlikuje od Kreditne pogodbe, ki jo ima tožena stranka, saj tožena stranka ne pojasni, v kakšnem smislu naj bi navedeno neskladje vplivalo na sporno obveznost. 10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da ugotovitev sodišča prve stopnje ni podprta niti z enim samim dokazom, da je med pravdnima strankam obstajal kakršenkoli dolg v zatrjevani višini. Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve temeljilo na predloženi listinski dokumentaciji (Kreditni pogodbi, računih tožene stranke, izdanih tožeči stranki za razvoj eCTD in potrdilih o plačilu teh računov, predlogu za izvršbo z dne 25. 4. 2017, sklepu o izvršbi VL 3648/2017 z dne 25. 4. 2017, sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani X Pg 99/2016 z dne 24. 8. 2016, računih za odkup licence št. 0014-0001 z dne 30. 9. 2014 in št. 0014-0002 z dne 31. 10. 2014 in potrdilih o plačilu teh računov), ki v celoti potrjuje trditve tožeče stranke o vsebini pogodbenega razmerja med pravdnima strankama in vsebini sporne pogodbe. Dokazi, ki jih je predložila tožena stranka in jih je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo (Akt o ustanovitvi zavoda I. z dne 29. 3. 2016 ter bonitetni poročili v prilogah B3 in B4), njegovih ugotovitev tudi po oceni pritožbenega sodišča niso mogli omajati.

11. Sodišče prve stopnje je kreditno pogodbo presojalo glede na vsebino in ni pavšalno zaključilo, da ta predstavlja dogovor o pripoznavi dolga, kot mu to očita pritožnica. Sodišče prve stopnje je pojasnilo in obrazložilo, na podlagi česa je zaključilo, da je med pravdnima strankama obstajal takšen dogovor. Ni res, da tožeča stranka ni podala navedb glede tega, kateri dolg je tožena stranka pripoznala. Trditve tožeče stranke o tem so konsistentne in se ujemajo s predloženimi dokazi. Nasprotno pa tožena stranka ni pojasnila, kateri dolg, če ne vtoževani, je s podpisom sporne pogodbe pripoznala oziroma zakaj navedena pripoznava ni pravno veljavna. Trditveno in dokazno breme se je glede na to, da je tožeča stranka pojasnila vsebino predmetne pogodbe in kaj je bil dejanski temelj za pripoznavo dolga, za kar je predložila tudi dokazila, prevalilo na toženo stranko. Ta pa je le pavšalno oporekala trditvam tožeče stranke o vsebini dogovora, kakršnega je ta zatrjevala, ni pa ponudila „svoje zgodbe“ o tem (če trdi, da je zgodba tožeče stranke izmišljena), na kaj se potem Kreditna pogodba, v kateri je pripoznala dolg do tožeče stranke v višini 24.832,00 EUR, sploh nanaša in tako svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostila.

12. Tožeča stranka je pojasnila, da je tožena stranka prostovoljno poravnala računa za prvo in drugo anuiteto, v zneskih po 610,00 EUR, da je preostanek v višini 4.331,00 EUR izterjala po sodni poti v izvršilnem postopku VL 36485/2017 in iztožila v pravdnem postopku X Pg 99/2016. Tožena stranka naj bi tako plačala tožeči stranki skupaj 5.551,00 EUR. Ker je s Kreditno pogodbo z dne 1. 9. 2014 tožena stranka pripoznala dolg do tožeče v višini 24.832,00 EUR, tako dolguje tožeči stranki še vtoževanih 19.281,00 EUR.

13. Tožeča stranka je specificirala, kaj predstavlja vtoževana terjatev in pojasnila, kako je izračunala višino le-te. Ker seštevek višine že plačanih anuitet (delno z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zahtevanimi v izvršilnem in pravdnem postopku) in v tej pravdi vtoževane terjatve ne presega zneska 24.832,00 EUR, ki ga je tožena stranka v Kreditni pogodbi pripoznala, ni odločilno, kako je tožeča stranka izračunala anuitete v višini 610,00 EUR. Prav tako ni odločilno, kdaj so zapadle v plačilo anuitete, ki jih je tožeča stranka zahtevala v izvršilnem in pravdnem postopku in zakaj je za kredit zaračunavala DDV.

14. Ni res, da se postopki, na katere se je sklicevala tožeča stranka, ne nanašajo na nevrnjen znesek po sporni Kreditni pogodbi. Iz teh je namreč jasno razvidno, da se nanašajo na račune, ki so bili izstavljeni za odkup licence eCTD po navedeni pogodbi. Navedbe pritožnice, da je prejšnji skrbnik zadev pomotoma plačal dva računa tožeče stranke in da je v celoti nepravilno postopal v izvršilnih postopkih, pa glede na zgornje ugotovitve niso odločilnega pomena.

15. Neutemeljeni so očitki pritožnice, da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, da sodba nima razlogov, da v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, da so ti nejasni in med seboj v nasprotju ter da obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Izpodbijana sodba vsebuje takšne razloge, ki omogočajo njen preizkus.

16. Pritožba se ob povedanem izkaže kot neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), ko je pred tem ugotovilo, da tudi ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

17. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

18. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

1 Prim. Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 559.