8. 11. 2010

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Radovan Korošec, Ptuj, na seji 8. novembra 2010

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 144/2010 z dne 22. 4. 2010 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik izpodbija sklep Vrhovnega sodišča, s katerim je bila zavržena njegova revizija, ker jo je vložil sam in pri tem ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev 14., 22., 23. in 25. člena Ustave ter 6. in 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Vrhovno sodišče naj bi v zadevi št. I Up 511/2008 njegovo pritožbo, ki naj bi jo vložil sam brez pooblaščenca, vsebinsko obravnavalo. V obravnavani zadevi pa naj bi revizijo zavrglo, ker bi jo moral vložiti prek ustreznega pooblaščenca. Pritožnik meni, da bi moralo Vrhovno sodišče tako v zadevah s pritožbo kot v zadevah z izrednimi pravnimi sredstvi enako uporabljati drugi odstavek 22. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1), in sicer pritožnikom oziroma revidentom dovoliti, da sami vlagajo pravna sredstva. V nadaljevanju zatrjuje kršitev 23. in 25. člena Ustave. Meni, da bi ga Vrhovno sodišče moralo pred zavrženjem revizije pozvati, naj si pridobi ustreznega pooblaščenca za zastopanje. Pravni pouk sodbe Upravnega sodišča bi moral vsebovati tudi opozorilo, da lahko revizijo vloži samo prek ustreznega pooblaščenca. Pritožnik še predlaga, naj Ustavno sodišče začne postopek za oceno ustavnosti 22. in 89. člena ZUS-1. Pritožnik meni, da so zakonske določbe nejasne.

B.

3.Z vidika zatrjevane kršitve drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave bi lahko bil ustavnopravno relevanten očitek pritožnika, da je Vrhovno sodišče pritožnika v enaki zadevi obravnavalo različno. Vendar ta očitek ne drži. V zadevi št. I Up 511/2008 je sodišče odločalo o pritožbi kot rednem pravnem sredstvu in ne o reviziji kot izrednem pravnem sredstvu. Vrhovno sodišče je pritožbo pritožnika v zadevi št. I Up 511/2008 vsebinsko obravnavalo, čeprav jo je pritožnik vložil sam brez pooblaščenca, ker je v tem času veljal sklep Ustavnega sodišča št. U-I-69/07 z dne 15. 3. 2007 (Uradni list RS, št. 26/07), s katerim je Ustavno sodišče določilo, da se omejitev iz drugega odstavka 22. člena ZUS-1, kolikor se nanaša na pritožbo, uporablja le v primeru, ko stranka vloži pritožbo po pooblaščencu. Navedeni sklep je prenehal veljati naslednji dan po objavi odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008 (Uradni list RS, št. 119/08, in OdlUS XVII, 68) v Uradnem listu Republike Slovenije. Ustavno sodišče je v 17. točki obrazložitve te odločbe navedlo, da Vrhovno sodišče tistih pritožb, ki so jih v času veljavnosti sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-69/07 vložili pritožniki sami, ne bo smelo zavreči zaradi tega, ker niso vložene po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Pritožnik je pritožbo vložil ravno v tem času. Zato ne gre za enak primer in so očitki pritožnika o kršitvi drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave očitno neutemeljeni.

4.Pritožnik meni, da je Vrhovno sodišče kršilo prvi odstavek 23. člena Ustave, ker je revizijo zavrglo ne da bi ga predhodno pozvalo, naj revizijo vloži prek ustreznega pooblaščenca. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-1782/08 in U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009 (Uradni list RS, št. 54/09) navedlo, da spremenjen pomen revizije v sistemu pravnih sredstev pomeni, da so lahko pogoji za dostop do Vrhovnega sodišča strožji. Glede na zastavljene cilje ob uveljavljanju novega sistema revizije tudi stališče, po katerem strank ni treba posebej opozarjati na omejitve postulacijske sposobnosti, ni nesorazmerno (2. člen Ustave). Razlaga zakona, kakršno je v obravnavani zadevi sprejelo Vrhovno sodišče, torej ne pomeni nesorazmerne omejitve dostopa do sodišča. Zato so očitki pritožnika o kršitvi pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave očitno neutemeljeni.

5.Vsebina 6. člena EKČP je zajeta v človekovi pravici do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave), vsebina 14. člena EKČP pa v človekovi pravici do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), zato je pritožnikov očitek o kršitvi teh konvencijskih pravic senat Ustavnega sodišča presojal v okviru presoje o zatrjevani kršitvi teh ustavnih pravic.

6.Člen 25 Ustave pravice do izrednih pravnih sredstev ne zajema, zato je očitek o kršitvi pravice do pravnega sredstva neutemeljen.

7.Pritožnik je tudi predlagal, naj Ustavno sodišče začne postopek za oceno ustavnosti 22. in 89. člena ZUS-1, ker naj bi bili zakonski določbi nejasni. Pritožnik ne pojasni, zakaj naj bi bil nejasen 89. člen ZUS-1. Meni pa, da iz drugega odstavka 22. člena ZUS-1 izhaja, da lahko stranke same vlagajo pravna sredstva, če pa imajo pooblaščenca, mora ta imeti pravniški državni izpit. Ustavno sodišče tega predloga ni posebej obravnavalo. Če bi Ustavno sodišče v postopku za preizkus ustavne pritožbe ugotovilo, da izpodbijana sodna odločba temelji na protiustavnem zakonu, bi odločilo o njegovi ustavnosti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS). Sicer pa je Ustavno sodišče v 9. točki obrazložitve odločbe št. U-I-69/07 pojasnilo, da drugi stavek drugega odstavka 22. člena ZUS-1 v postopkih s pritožbo in z izrednimi pravnimi sredstvi določa obvezno pravno zastopanje.

8.Ker ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo.

C.

9.Senat je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07 in 54/10) v sestavi: predsednik senata mag. Miroslav Mozetič ter člana Jasna Pogačar in Jan Zobec. Sklep je sprejel soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik senata