Jedro

Za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja je tako po ZTLR kot tudi po SPZ ena izmed predpostavk čas, ki je potreben za priposestvovanje. Za presojo obstoja te predpostavke predstavljata odločilni dejstvi na eni strani začetek teka priposestvovalne dobe, t.j. trenutek, ko je posestnik nastopil posest nepremičnine in na drugi strani njen zaključek, kot trenutek pridobitve lastninske pravice na podlagi samega zakona. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sicer zaključilo, da je tožnica dokazala obstoj lastninske pravice na spornih nepremičninah na podlagi priposestvovanja kot lastniška dobroverna posestnica, v obdobju od leta 1980 do 2015 (skupaj 35 let)3 pri tem pa, na kar pravilno opozarja tudi pritožba, ni navedlo prav nobenih razlogov, zakaj je ravno leto 1980 štelo kot ključno leto pričetka teka priposestvovalne dobe. Ker izpodbijana sodba o tem odločilnem dejstvu ne vsebuje nobenih razlogov, se v tem delu sploh ne da preizkusiti, zato je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

S to absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka izpodbijana sodba obremenjena tudi iz razloga, ker ne vsebuje nobenega dejanskega in pravnega zaključka o trenutku izteka priposestvovalne dobe in s tem posledično pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v celoti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka ugotovilo, da je tožeča stranka izključna (1/1) lastnica nepremičnine parcele št. 631/3 (ID znak ...-631/3-0) in nepremičnine parcele št. 631/4 (ID znak ...-631/4-0, ID ...152), obe k.o. ... , ki sta v zemljiški knjigi vpisani na ime prvo tožene stranke, pod točko II. izreka je ugotovilo, da je tožeča stranka izključna (1/1) lastnica nepremičnine parcele št. 630/6 k.o. ..., ki je skladno z elaboratom sodnega izvedenca - geodeta A. A. št. 124-2020 z dne 6. 10. 2020 (Y.Y.), nastala z delitvijo parcele št. 630/2, last prvo tožene stranke, na nove parcele št. 630/5, 630/6 in 630/7, vse k.o. ..., pod točko III. izreka je ugotovilo, da je tožeča stranka izključna (1/1) lastnica nepremičnine parcele št. 683/4, k.o. ..., ki je skladno z elaboratom sodnega izvedenca - geodeta A. A. št. ... z dne 6. 10. 2020 (Y. d.o.o.), nastala z delitvijo parcele 631/1, last druge in tretje tožene stranke, vsakega do 1/2, na novi parceli št. 683/3 in 683/4, vse k.o. ... , pod točko IV. izreka je razsodilo, da se elaborat sodnega izvedenca geodetske stroke A. A. (Y. d.o.o.), št. 124-2020 z dne 6. 10. 2020 šteje za sestavni del izreka te sodbe in pod točko V. izreka toženim strankam naložilo, da nerazdelno poravnajo tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 6.263,56 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila, vse v 15. dneh pod izvršbo.

2. Zoper uvodoma navedeno sodbo so se s skupno pritožbo pritožile vse tri tožene stranke (v nadaljevanju: toženci, pa tudi prvo toženka, drugo toženka in tretje toženec), ki sodbo izpodbijajo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi najprej povzamejo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, nato pa sodišču prve stopnje glede uporabe materialnega prava očitajo, da kljub temu, da je sicer pojasnilo, da je kot materialno pravno podlago v konkretnem primeru uporabilo tudi Obči državljanski zakonik (v nadaljevanju: ODZ), v nadaljevanju svoje obrazložitve ni navedlo razlogov, v kakšnem kontekstu in za katero obdobje je ODZ uporabilo. Toženci menijo, da gre samo za navedbo materialne podlage brez sleherne obrazložitve, kar štejejo za nepotrebno opredelitev sodišča, glede materialnega prava in povsem zgrešeno. Tudi sicer pa toženci sodišču prve stopnje očitajo zmotno uporabo materialnega prava v odnosu do treh sklopov vprašanj in odgovorov na ta vprašanja, ki so temelj za ugotovitev ali je tožnica priposestvovala sporna gozdna zemljišča in njihove dele ali ne. Prvo vprašanje se nanaša na začetek teka priposestvovalne dobe, drugo vprašanje se nanaša na obseg in vrsto uživanja-dejanja tožnice in njenih pravnih prednikov, tretje vprašanje pa na dobro vero tožnice in njenih pravnih prednikov glede uživanja spornih gozdnih parcel in njihovih delov. V zvezi z vprašanjem pričetka teka priposestvovalne dobe toženci sodišču prve stopnje očitajo, da ni navedlo nobenih razlogov, zakaj je ravno leto 1980 tisto leto, ko se je pričel tek priposestvovalne dobe. Očitajo mu, da niti z eno besedo ni pojasnilo, kaj bi naj na tem spornem gozdnem območju počela predlastnica B. B. v času od 1980 do svoje smrti 1985 leta. Pri tem opozarjajo na okoliščino, da je bila B. B. zadnjih deset let svojega življenja tako hudo bolna, da ni zapuščala svojega doma in v tem času sploh ni bila v gozdu, v tem času pa tudi po tretjih osebah ni nič sekala ali na drug način koristila spornih delov gozdnih parcel. Toženci izpostavljajo, da tudi tožničin pravni prednik oče C. C., ki je postal lastnik sedaj tožničinih gozdnih parcel v letu 1985, njihov lastnik pa je bil vse do svoje smrti, ko jih je po njemu v letu 1995 podedovala tožnica, na spornih gozdnih parcelah ni nič delal, ni spravljal drv, ni sekal. Vztrajajo pri svoji trditvah, da je bilo njegovo prvo sporno ravnanje na obravnavanih parcelah storjeno v letu 1990, ko je prekomejno posekal 10 smrek skupne izmere okoli 45 m3. Vztrajajo tudi, da je obstajal dogovor za primer, če se bo pokazalo, da je C. C. sekal na parceli D. D., t.j., da mu bo pustil posekati deset smrek približno enake izmere na gozdni parceli C. C.. Nadalje toženci izpostavljajo, da je D. D. st. naročil pri pristojni Geodetski upravi prenos katastrske meje naravo v letu 1996, v tem času pa je, kot to izhaja tudi iz izpovedi priče E. E., le-ta tudi sam povedal D. D. st., da mu tu (izhodišče je štiri meja) nekaj ne štima, ker mu zmanjka gozdne parcele in je po mnenju logarja last D. D. st. samo še deset metrski pas, ki pa je v naravi vlaka. Toženci sodišču prve stopnje očitajo, da je na tem mestu vstopilo brez razumne razlage kot arbiter in voljo strank nadomestilo z lastno voljo, ko je obrazložilo, da je D. D. st. naročil prenos katastrske meje v naravo na spornem območju po nasvetu in povedi logarja E. E. in ne na osnovi dogovora z C. C. st. Toženci nasprotujejo dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je glede tega dejstva izpovedi prvo toženke in F. F. odreklo vero, ju štelo za neverodostojni. Sodišču prve stopnje očitajo, da ni ugotovilo, ali je logar E. E. vedel za posek desetih smrek na gozdni parceli D. D. ali ne, izpostavljajo pa še, da je ta priča povedala, da o tem sporu ne ve nič. Toženci za to okoliščino v pritožbi ponujajo svojo razlago in sicer menijo, da ker je šlo za posek desetih smrek brez odkazila, je vsakemu povprečnemu človeku jasno, da tega ne bo razlagal gozdarju, saj je bilo v tem obdobju v veljavi še vedno kaznivo dejanje gozdne tatvine (določba je prenehala veljati 1992 leta) in so morali vsi logarji podati kazensko prijavo zoper osebe, ki so sekale na črno ali na tuji posesti. Toženci nadalje vztrajajo pri trditvi, da tožnica vse do spornega poseka leta 2016 ni izvrševala posesti na spornem območju gozdnih parcel, prav tako ne njeni pravni predniki, posek v letu 1990 pa se po njihovem mnenju ne more šteti za izvrševanje priposestvovalnega dejanja. V zvezi z začetkom priposestvovalne dobe toženci sodišču prve stopnje očitajo, da v izpodbijani sodbi ni navedlo nobenega razloga, zakaj je štelo začetek teka priposestvovalne dobe v letu 1980, zato mu očitajo, da se je pri svoji odločitvi zateklo k nedovoljenemu arbitriranju. Glede izvajanja in ravnanja tožnice v času priposestvovanja toženci izpostavljajo, da je tožnica za svoje trditve, da je sama in po svojih pravnih predniki izvrševala nemoteno posest na spornem delu nepremičnin in posameznih delih gozdnih parcel v lasti oz. solasti toženih strank, da je pripravljala drva, da je gozdne parcele čistila in da je sekala že v letu 1984 ali leto kasneje, ko bi naj njen oče posekal večjo količino lesa za ostrešje, ker so gradili hišo, v spis vložila kot dokaz izpis posekanega lesa, iz katerega pa po mnenju tožencev izhaja, da je bila prva zabeležena sečnja na tem območju v letu 1997, ko je bilo posekanih 29 dreves, skupne izmere 71,33 m3, 22 dreves v izmeri 49,47 m3 in 42 dreves v izmeri 89,80 m3, do leta 1997 pa po njihovem mnenju tožnica z ničemer ni izkazala, da je v spornem območju pripravljala drva, čistila gozd ali da je sekala. Sodišču prve stopnje očitajo, da se s tem, kaj bi naj tožnica in njeni pravni predniki počeli na spornem območju, ni ukvarjajo in je v tem delu skopo povzelo navedbe tožnice, da je izvrševala na spornem območju mirno posest s tem, da je sama ali po članih svoje družine in najetih osebah uporabljala sporne gozdne površine kot lastnik saj je: čistila gozd, sekala, spravljala les... Ta trditev pa po mnenju tožencev nima podpore v materialnih dokazih ali v posredno izvedenih dokazih znotraj podanih izjav zaslišanih prič. Toženci nasprotujejo tudi zaključkom sodišča prve stopnje glede dobre vere tožnice, saj vztrajajo, da tožnica in njeni pravni predniki, v kolikor se sklicuje nanje, niso bili in niso mogli biti v dobri veri glede koriščenja spornih gozdnih parcel in delov parcel, ker je njen pravni prednik C. C. (oče) vedel za prekomejni posek deset smrek na gozdni parceli D. D. st., saj ga je sam izvršil, sama pa je brez kančka dvoma vedela, da je lastništvo na spornem območju po katastrskem načrtu v lasti D. D. in parcela ..., v solasti zakoncev F. F. Ob tem izpostavljajo postopek, ko je D. D.st. naročil prenos katastrske mej v naravo. Po njihovem mnenju iz zahtevka za ureditev posestne meje z dne 25. 11. 1996 izhaja, da je zahtevo podpisala tudi tožnica in da je v postopku sodelovala. Geodet G. G. je bil na terenu dva dni in prvi dan, ko je pokazal potek katastrske meje, se tožnica s pokazano mejo ni strinjala in je sama na terenu pokazala, kje je po njem posestna meja. To trditev tožnice je geodet G. G. vnesel v skico IDPOS št.: 5037 in je na originalu označena z rdečo barvo. Po tistem, ko je bilo drugi dan na terenu ugotovljeno, da so navezne točke šibke in da, razen na sporazumen način, ni mogoče prenesti katastrske meje v naravo, se je delo na terenu, zaradi tega ker se stranke niso strinjale (tožnica) s pokazano mejo, postopek končal. Tožnica je takrat pokazala posestno mejo, ki je povsem drugačna od tiste, ki jo zatrjuje sedaj v tej pravdi in gre za velika odstopanja. Tožnica je pokazala mejo (označeno z rdečo), ki bi naj potekala od točke 102 do točke 105, se v diagonali nadaljevala do točke 107, 110, 113, 114 in se prelomila ter se povezala s točko 112 in končala na točki 115. Takrat so vsi, ki so sodelovali v tem postopku, to pa so bili: F. F. (priči) D. D. st., H. H. in I. I., slednje potrdili s svojimi lastnoročnimi podpisi. Toženci menijo, da če nič drugega, je bilo takrat vsakomur jasno, da je lastništvo na tem delu gozdnih parcel sporno glede na zatrjevano (omejeno) posestno stanje tožnice in da je zato vsaka dobra vera izključena. Nasprotujejo drugačnemu stališču sodišča prve stopnje, da ta postopek ni končan in da na dobro vero tožnice nima vpliva. Menijo, da sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo dejanskega stanja, ki ima direkten vpliv na dokazovanje dobre vere tožnice. Pri tem izpostavljajo, da je bil postopek s sklepom GURS, GU Velenje z dne 10. 12. 1999 zaključen, ustavljen, stranke so bile poučene, da lahko v skladu z 11. členom Zakona o zemljiškem katastru podajo vlogo za ugotovitev meje v mejnem ugotovitvenem postopku. D. D. st. je bil po možganski kapi 1997 nepokreten, bil je prizadet do te mere, da je bila njegova sposobnost komunikacije znatno onemogočena, zato tudi ni sprožil mejno ugotovitvenega postopka, preostali zainteresirani, še zlasti tožnica, pa za tak postopek niso kazali interesa in je zadeva stala vse do leta 2015, ko je sedanja prvo toženka postala na temelju dedovanja lastnica spornih gozdnih parcel. Tožnica je prvo toženki razlagala, da je tam sporno v gozdu, da bo treba urediti lastništvo. Ker je prvo toženka vedela za spor iz leta 1990 in kasneje za postopek v letu 1996, je sprožila postopek za določitev meje. Meritve je opravljal geodet J. J.. Toženci vztrajajo, da tožnica sama in po njenih pravnih prednikih ni imela nobene posesti na tem spornem območju vse do leta 2016, ko je posekala večjo količino lesa na spornem območju in sicer okoli 150 m3. Prvo toženka je naročila izvedbo evidentiranja urejene meje (dela meje) tudi med obravnavanimi parcelami, dne 20. 4. 2016 je geometer J. J. po predhodni seznanitvi strank s potekom dela in samega postopka pristopil k meritvam na terenu in h kazanju katastrske meje, zaradi nasprotovanja tožnice, dva mejnika sta bila že vkopana, pa se je zadeva na terenu zaključila, izdelan je bil elaborat (skica z dne 7. 6. 2016), nato je sledil postopek pred GURS, Geodetska pisarna ... in ustna obravnava z dne 5. 10. 2016. Ker stranke niso dosegle sporazuma o meji, se je zadeva preselila na sodišče v nepravdni postopek in se na koncu prelevila v pravdni postopek zaradi ugotovitve lastninske pravice. Po prepričanju tožencev tožnica ni dokazala, da je imela v posesti, skupaj s svojimi pravnimi predniki sporni del parcel in dele parcel, zato ji sodišče ne bi smelo slediti in izdati zanjo ugodne sodbe in menijo, da pa so sami dokazali, da tožnica in njeni pravni predniki niso bili glede spornih gozdnih zemljišč v dobri veri. V nadaljevanju pritožbe toženci izpostavljajo še nekatera druga dejstva oziroma okoliščine. Tako so tožnica in priče, ki jih predlagala, same trdile, da njene gozdne parcele nikoli niso mejile na gozdno parcelo ..., v solasti drugo toženke in tretje toženca in da so bili mejaši samo z D. D.. Sodišču prve stopnje očitajo, da izpodbijana sodba teh trditvah sploh ne omenja, prav tako pa izpodbijana sodba po njihovi oceni nima nobenih razlogov o tem, kako je mogoče, če je vmes gozdna parcela D. D., da se je priposestvovanje raztegnilo tudi na gozdno parcelo F. F. (drugo toženke in tretje toženca). Nadalje sodišču prve stopnje toženci še očitajo, da se v izpodbijani sodbi tudi ni opredelilo o zatrjevanju prvo toženke glede koriščenja spornega dela njenih gozdnih parcel po svoji sestri, ki je imela dovoljenje očeta (D. D. st.), da si sme v spornem delu gozda vsako leto napraviti drva za kurjavo okoli 10 m3, lahko manj, lahko več, odvisno od tega kaj je bilo za počistiti, kar sta potrdili prvo toženka in priča K. K., ki je tudi na terenu pokazal, v katerem delu je pripravljal drva in čistil gozd. Prav tako mu tudi očitajo, da se ni opredelilo niti do trditev prvo toženke, da je njena sestra kot doto dobila pravico na spornem območju posekati 100 m3 lesa, pri čemer je bil ta posek opravljen in drevesa odkazana, kar dokazujejo predložene odločb o poseku na spornem območju v letih 1983 166,2 m3 in 1987 161 m3, pa tudi zaslišani priči K. K. in D. D. ml., ki sta posek opravila in oba pokazala območje poseka na spornem območju v letu 1983 ali kasneje, v vsakem primeru pa v času od leta 1983 do 1987 leta. Da je sama sekala na istem območju v letu 1984, je trdila tudi tožnica, vendar po mnenju tožencev tega podatki Zavoda za gozdove Slovenije, Izpostava Nazarje, ne potrjujejo. Ko je tožnica zašla v medsebojna nasprotja, se je zatekla k temu, da je pričela trditi, da se je v tistem obdobju pač sekalo na črno. Toženci dopuščajo možnost poseka na črno, vendar ne v spornem območju. Sodišču prve stopnje toženci očitajo, da se v izpodbijani sodbi glede tako velike količine lesa sploh ni opredelilo in je zaključilo ta del sodbe z razlago, da med pričo D. D. ml. in tožnico obstajajo še drugi spori glede posesti in čeprav se je lahko samo prepričalo, da na tem delu, kjer je bil posek opravljen v času 1983 do 1987, ni dreves in da tožnica ni mogla na tem mestu nič sekati, ker ni bilo več kaj sekati, se je kljub temu zadovoljilo z drugačnim, po mnenju tožencev napačnim, zaključkom. Glede ugotovitev v zvezi z vodnimi kamni in oznakami na drevesih toženci vztrajajo pri svojih trditvah, da le-teh v gozdu, kot jih je leta 2015 posnel geodet J. j. na željo in po kazanju tožnice, ni bilo, da ti kamni niso označevali posestne meje, da je te kamne nekdo, ki je imel interes, položil na teren, jih primerno označil, nato ob kamnih zabil kole in kovinske cevi, na drevesih pa naredil prečne rdeče črte, kar bi vse skupaj naj pomenilo posestno mejo. Menijo, da se zaradi značilnosti terena mah na kamnih in štorih lahko razraste že v treh letih ali še prej, za oznake z rdečo barvo na drevesih (gre za drugo vzporedno črto) pa je tudi sicer bilo dognano vsaj to, da sta jih v letu 2014 narisala ali sin tožnice L. L. ali gozdar M. M. in to z rdečim sprejem. Oznake na drevesih so sicer predstavljale posestno meje med zasebniki, če sta se oba mejaša strinjala in te oznake skupaj narisala na drevesa, te pa je v svoj oddelčni odsek vnesel tudi gozdar. V obravnavanem primeru ni bilo tako in so se te oznake na drevesih kot posestne meje po mnenju tožencev pojavile zgolj iz enega samega razloga, da koristijo, v tem primeru tožnici, ki si je "prilastila" večjo površino gozda, kot ga ima sama, saj je s sodbo pridobila preko 1,23, ha gozdnih površin. Križi, ki so samo na nekaj drevesih na ravnini, so dejansko v preteklosti imeli svoj pomen in so označevali prirast in ne posesti, vendar so po oceni tožencev križi, ki jih videlo sodišče (glej fotografije), dokaj plitki in niso stari, ker tak videz smreka ali jelka ponudi že v nekaj letih. Opozarjajo še na pojav označb v obliki zelenih pik, za katere je tožnica trdila, da jih označil geodet J. J., ko je delal posnetke terena, kar pa je le-ta zaslišan kot priča zanikal kljub temu, da ga je tožnica poskušala prepričati, da je to naredil, ker da je s tem imel izhodišča za izdelavo posnetka na terenu. Glede zaključkov sodišča prve stopnje o spravilu poškodovanih dreves v žledolomu v letu 2014, pa toženci še vedno vztrajajo, da v njihovih gozdnih parcelah, tudi na spornem območju, ni bilo nobenih poškodovanih dreves od žledoloma, da je tožnica po sinu L. L. odpravljala posledice žledoloma in zaradi navedenega odstranila nekaj več kot 29 m3, le na njenih parcelah. Toženci tudi še izpostavljajo, da so F. F. na lastni parceli ... v času od 1980 do 2014 posekali skupaj 488,04 m3 in ker je bil ves les odkazan (odločbe so v spisu), je po njihovi oceni jasno in povsem nemogoče, da bi v tem času, ko bi naj tekla priposestvovalna doba tožnici, še ona sekala na isti parceli, pri čemer je prva uradna zabeležba sečnje s strani tožnice na njeni parcelah šele v letu 1997. D. D. pa so od leta 1980 dalje do 2016 posekali na spornih delu in preostalem delu parcele ... skupaj 1.346,26 m3 lesa, ki je bil prav tako odkazan. Vztrajajo, da v nobenem primeru, razen v letu 1990 (prekomejni posek desetih smrek), ni tožnica skupaj s svojimi pravnimi predniki karkoli sekala ali delala na spornem območju gozdnih parcel D. D. V nadaljevanju pritožbe toženci podajajo lastno dokazno oceno in izpodbijajo po sodišču prve stopnje sprejeto dokazno oceno izvedenih dokazov z zaslišanjem strank in prič M. M., E. E., F. F. st., N. N., C. D. ml., O. O. P. P., R. R. in S. S.. Za pričo M. M. trdijo, da je bil izrazito nasproten tožencem in je v skrbi, da se mu ne bi karkoli negativnega zgodilo zaradi odkazila v letu 2016 tožnici, skrbel za razlage zakonov, razlage, kdo je zakaj odgovoren in tudi o tem da je sam, verjetno, označil drevesa z vodoravno črto, ker mu je sin tožnice L. L. rekel, da je to meja, pri tem pa se ni prepričal, čeprav to možnost ima, z vpogledom na GPS aparat in bi po očitanju podatkov hitro ugotovil, da je trditve tožnice ne držijo, temveč je postavil trditev, da je lastnik tisti, ki je odgovoren za pokazane meje in da se gozdarjev ne tiče, če je meja pokazana na sosedovem. Zaradi navedenega toženci menijo, da ta priča ni tiste vrsta priča, ki bi ji lahko poverili vero in jo šteli za verodostojno. Izpostavljajo še, da se je ta priča spomnila pogovora s partnerjem prvo toženke v letu 2010 glede tega, da je v tem delu gozda sporno, do kod segajo meje, a se ni spomnila, ali pa tega ni želela, za kateri del gozdne parcele na spornem območje gre. Nasprotujejo zaključku sodišča prve stopnje, ki je to izjavo priče sicer povzelo, da ta izjava priče S. S. ni omajala sodišča, da v tem času ne bi bila tožnica v dobri veri. Sodišču prve stopnje tudi očitajo, da pri svoji dokazni oceni dokaza z zaslišanjem priče M. M. ni upoštevalo dejstva, da si je ta priča dva dni pred pričanjem na kraju samem teren ogledala in se na pričanje pripravila, takrat pa so bili v naravi že postavljeni količki geodeta A. A., smer poteka meje je bila shojena in je bilo tako vsakomur jasno, do kje bi naj bila posestna meja. Glede prič E. E. in F. F. st. toženci navajajo, da sta povedali, kar sta vedeli in kolikor sta se lahko spomnili, pri tem pa kot odločilno okoliščino, ki bi jo pri presoji njunih izpovedi moralo upoštevati tudi sodišče, izpostavljajo njuno starost (F. F. st. preko 78 let, E. E. pa okoli 80 let). V zvezi s pričo E. E. izpostavljajo še dejstvo, da si je, ko je čakal na terenu, da pride na vrsto za zaslišanje, ogledal na ravninskem delu smreke, na katerih so bile označbe, vodoravni črti, ogledoval si je tudi vrezan križ na dveh drevesih. Priča sodišču ni povedal, če je to vedel, da so se križi vrezali v drevesa, ki so pomenili prirast in ne posestne meje, glede njegove izpovedi, da je odkazoval vsem, pravdnim strankam in njihovim pravnim prednikom, pa izpostavljajo, da C. C. zagotovo ni odkazoval ničesar, ker slednji v spornem območju ni ničesar sekal od nastopa lastništva in do svoje smrti. V zvezi z izvedbo samega dokaznega postopka z zaslišanjem prič na kraju samem toženci sodišču prve stopnje še očitajo, da je pustilo priče same, brez nadzora in ker je bil na izhodišču tudi pooblaščenec tožnice, je tam ostal tudi pooblaščenec toženih strank. Za pričo E. E. toženci še izpostavljajo, da je povedal, da je bil gozdar na spornem območju ves čas, pri tem pa ni navedel, da je bil v letih 1983 in 1984 v bolniškem staležu in da ga je v tem času nadomeščal Š. Š. iz GG .... Za ta podatek so toženci izvedeli po izdaji sodbe. Po mnenju tožencev je bila še najbolj "prepričljiva" priča N. N., ki je vedel je za vsak kamen, hodil je tako hitro, tudi v hrib, ni potreboval nobene orientacije, vse mu je bilo jasno, da ga je moralo sodišče celo prositi, da hodi nekoliko počasneje, da bo lahko sproti snemalo ugotovitve in izjave. Ta priča je stric tožnice, določeno časovno obdobje je opravljal delo geometra in je vedel kako se tem rečem streže in kaj je pomembno, če pride do mejnega spora. Sodišče je to pričo štelo kot verodostojno, sami pa menijo, da so priči C. C. ml. in N. N. ter tožnica svoje izpovedi, da jim je meje pokazal D. D. st. v letu 1986, da so to bili tisti (isti) kamni in da je rekel, da je to prava meja, prilagodili še zlasti iz razloga, ker je D. D. st. pokojni in so to dejstvo obrnile sebi v prid. Pri tem so te priče in tudi sodišče spregledali, da je prav D. D. st. v letu 1996 podal skupaj z ostalimi zahtevo za prenos katastrske meje v naravo. Čemu bi si delal stroške in pota, če je bi bil on tisti, ki je za mejo vedel in jo vsakemu, ki je imel interes tudi pokazal? Verodostojnost izpovedi priče O. O. toženci izpodbijajo iz razloga, ker je izpovedal, da mu je mejo, kje naj čisti, pokazala tožnica in da bi naj to bilo v letu 2003 ali 2004, tožnica pa mu takrat ni mogla pokazati meje, saj je bila, kot je sama zatrjevala, v času čiščenja spornega dela gozdne parcele v bolnici in pri čiščenju ni bila navzoča. Verodostojnost izpovedi priče P. P. pa izpodbijajo z izpostavljanjem razlike v njegovi izpovedi z izpovedbo tožnice v delu, v katerem je povedal, kje je bil les, ki ga je spravljal (vlačil s traktorjem do ceste). Povedal je namreč, da je bil ves les posekan levo od potoka gledano v hrib in na gozdnih parcelah v lasti tožnice, t.j. na ravnini, tožnica pa, da je bilo sekano na spornem območju. V celoti pa toženci nasprotujejo tudi dokazni oceni sodišča prve stopnje o neverodostojnosti prič na njihovi strani, t.j. R. R., S. S, in F. F. st., pa tudi tožencev samih, še zlasti prvo toženke in tretje toženca. Menijo, da je sodišče prve stopnje pri vrednotenju vsakega dokaza posebej in nato vseh skupaj kot celoto zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka, saj je manjkajoči del dokaznega gradiva nadomestilo z lastno arbitrarnostjo. Zaradi tega ima po njihovem mnenju izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti in je nerazumljiva, v določenih delih pa nasprotuje sama sebi in razlogom o odločilnih dejstvih. Sodišču prve stopnje očitajo, da je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP. Ob zaključku svoje pritožbe še enkrat izpostavljajo začetek teka priposestvovalne dobe, dobre vere tožnice in njenih pravnih prednikov ter opravljanja dejanj tožnice na spornih gozdnih parcelah ali delih parcel, ki jih sodišče šteje za dokazane in poudarjajo, da pravo ni sistem namenjen sam sebi, temveč je živ organizem, ki se spreminja glede na dejansko stanje, pravice in zasledovane interese upravičencev, pri čemer pa mora sodišče postopati po Ustavi in zakonih in se v popolnosti odreči arbitriranju.

3. Tožnica je na pritožbo tožencev odgovorila, v odgovoru na pritožbo se zavzema za njeno zavrnitev in priglaša še stroške odgovora na pritožbo in zahteva njihovo povračilo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena ZPP preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnica v tej pravdni zadevi zahteva, da se ugotovi, da je izključna lastnica nepremičnin: nepremičnine parcela št. 631/3 (ID znak ...) in nepremičnine parcela št. 631/4 (ID znak ...-631/4-0, ID 714152), obe k.o ..., ki sta v zemljiški knjigi vpisani na ime prvo toženke, nepremičnine parcela št. 630/6 k.o. .., ki je skladno z elaboratom sodnega izvedenca-geodeta A. A. št. 124-2020 z dne 6. 10. 2020 (Y.Y.), nastala z delitvijo parcele št. ..., last prvo toženke, na nove parcele št. 630/5, 630/6 in 630/7, vse k.o. ... ter nepremičnine parcela št. 683/4, k.o. ... , ki je skladno z elaboratom sodnega izvedenca - geodeta A. A. št. 124-2020 z dne 6. 10. 2020 (Y. Y.), nastala z delitvijo parcele 631/1, last druge toženke in tretje toženca, vsakega do 1/2, na novi parceli št. 683/3 in 683/4, vse k.o. ... Zahtevek je utemeljevala z navedbami, da je lastniška posestnica vseh obravnavanih nepremičnin, ki so gozdne parcele, da ima vse te nepremičnine v dobroverni posesti kot njihova lastniška posestnica, da se dejansko posestno stanje teh parcel razlikuje od stanja po katastru in zemljiški knjigi. Trdila je, da lastniška posest nje in njenih prednikov na navedenih nepremičninah traja že več desetletij. Natančnega datuma pričetka posesti tožnica ni mogla pojasniti, po njenih zaznavah pa se je uporaba nepremičnin začela okoli leta 1932, ko sta oče T. T. in U. U. kupila v tem območju gozdna zemljišča in si jih razdelila. Možno je tudi, da je sedanje posestno stanje parcel tudi posledica kasnejših zamenjav zemljišč med njihovimi lastniki. Pojasnila je, da je imel U. U. ženo V. V., ki je bila teta tožničinemu očetu C. C. starejšemu. Ko je U. U. umrl leta 1957, je po njemu dedovala žena, ta pa je leta 1985 predala kmetijo tožničinemu očetu, leta 1995 pa je po njemu dedovala tožnica, ki zato zatrjuje pridobitev lastniške posesti spornih nepremičnin na podlagi dedovanja. Obravnavani del zemljišč tožencev je bil po vednosti tožnice v posesti njenih pravnih prednikov že pred drugo svetovno vojno, zagotovo pa takoj po njej, če se dopušča obstoj zamenjav zemljišč glede optimalnega izkoriščenja, zlasti za vleko lesa iz gozda. Trdila je še, da so posestno mejo, ki jo zatrjuje v tem postopku, upoštevali tako "D. D." kot "F. F." ne glede na to kdo je bil gospodar na zemljiščih. Sedaj sporne nepremičnine, ki po zatrjevanju tožnice pripadajo njej, so koristili njeni pravni predniki in tudi sama. Šlo je za stalno nemoteno uporabo gozdnih površin, ne samo glede čiščenja gozda, ampak tudi glede sečnje in spravila lesa. Tako so leta 1986, ko so potrebovali les za ostrešje nove hiše, tega posekali v delu parcele drugo toženke in tretje toženca. Tudi logarji so v tem delu gozdnih površin odmerjali tožnici in njenim pravnim prednikom les za sečnjo. Takšna tožničina nemotena lastniška posest še vedno traja. Ob priliki očiščenja gozda in sekanja lesa, ki ga je tožnica nemoteno opravljala, je prišlo do spremembe situacije in zapleta šele v mesecu aprilu 2016. To je izključno povezano s predlogom prvo toženke za ureditev meje pri GURS v Mozirju. Šele takrat je F. F. starejši zahteval od tožnice, da v sedaj spornem delu parcele 683/1 ne seka več. Omenjeni je namreč šele takrat izvedel, da gre za njegov svet. Tožnica je zatrjevala, da družina F. F. v spornem delu parcele ... k.o., ni nikoli sekala. Vsi štori od posekanih dreves, so posledica tožničine sečnje. Sekali so le do pokazane posestne meje, ne pa čez. Zatrjevala je, da sta izpolnjena pogoja, ki jih za priposestvovanje spornega mejnega prostora določata tako Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTRL), kot tudi novi Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju: SPZ), saj izpolnjuje pogoj dobre vere in najmanj 10 let mirnega koriščenja obravnavanih gozdnih parcel. Priposestvovanje je nastopilo tako po ZTRL, kot tudi po novem SPZ, ki zahteva le 10 letno dobroverno posest. 7. Glede na trditve tožnice o začetku (okoli leta 1932, najkasneje pa po drugi svetovni vojni) in trajanju mirne posesti (do leta 2016) obravnavanih nepremičnin, je pri odločanju o njenem zahtevku sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo v tej zadevi lahko predstavljajo določila Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), ki je v veljavi od 1. 1. 1812 (paragrafi od 1460 do 1471), določila ZTLR, ki je veljal v obdobju od 1. 9. 1980 do 31. 12. 2002 (od člena 28 do člena 31) ter določila SPZ, ki je v veljavi od 1. 1. 2003 dalje (od člena 43 do člena 46).

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku1 zaključilo, da je tožnica dokazala obstoj lastninske pravice na spornih nepremičninah na podlagi priposestvovanja kot lastniška dobroverna posestnica, v obdobju od leta 1980 do 2015 (skupaj 35 let), zato je uporabilo določila ZTRL in SPZ, ki predstavljata veljavno materialno pravo v obravnavanem priposestvovalnem obdobju. Zaključilo je, da je tožnica uspela dokazati, da je v obdobju od leta 1995, ko je postala lastnica sosednjih nepremičnin, ki so predmet tega pravdnega postopka, na podlagi dedovanja po pokojnem očetu C.C. starejšemu (pare. št. 630/1, 630/3, 631/1 in 631/2, vse k.o. ...) uporabljala nepremičnine skladno s posestno mejo pokazano na kraju samem, ki jo izvedenec povzel v skico posestne meje z dne 2. 7. 2020, vključno s parcelami tožencev, in sicer v celoti parc. št. 631/3 in 631/4 ter del parc. št. 630/2, vse k.o. ... (v lasti prvo toženke) ter del parc. št. 683/1, k.o. ... (v solasti drugo toženke in tretje toženca), da je uspela dokazati, da je bila dobroverna posestnica navedenih nepremičnin, torej jih je uporabljala v prepričanju, da so njena last, vse od dedovanja po njenem očetu leta 1995 pa do konca leta 2015, ko je bila s strani geodeta J. J. seznanjena s potekom katastrskih mej spornih nepremičnin v naravi. Sodišče prve stopnje je še zaključilo, da je tožnica uspela dokazati, da so imeli njeni pravni predniki, to je pokojna V. V. (lastnica nepremičnin do leta 1985) in pokojni oče C. C. starejši (prevzemnik kmetije in lastnik nepremičnin do leta 1995, ko je po njem dedovala tožnica), sporne nepremičnine v posesti kot lastniški dobroverni posestniki vsaj od leta 1980 dalje, pa tudi, da je v tem obdobju tožnica skupaj s svojimi predniki (sama ali po družinskih članih in najetih osebah) nemoteno uporabljala sporne gozdne parcele kot svojo lastnino tako, da je čistila gozd, sekala in spravljala les, toženci, na katerih je bilo dokazno breme dokazovanja nedobrovernosti tožnice in njenih pravnih prednikov, pa zakonske domneve dobrovernosti niso uspeli izpodbiti. Zaključilo je namreč, da toženci s predloženimi listinami, ki se nanašajo na postopek urejanja mej in poskus prenosa katastrskih mej v naravo iz leta 1996, niso uspeli izkazati zatrjevane slabe vere tožnice, sploh pa ne obstoj spornega poseka iz leta 1990, spora med D. D. in C. C. in dogovora glede sečnje. Ugotovilo je, da je D. D. starejši v letu 1996 sprožil navedeni postopek na geodetski upravi in angažiral geodeta zaradi opozorila revirnega gozdarja Z. Z., da mu v tem delu gozda manjka nekaj zemlje oz. da se uživalske meje ne ujemajo s katastrskimi mejami, kar pa ne kaže na slabo vero tožnice in njenih prednikov, ravno obratno, potrjuje, da je dejansko tožnica (kot tudi njeni predniki) imela sporne nepremičnine v posesti v obdobju pred geodetskimi postopki v letu 1996 in da se je dejansko stanje glede uživalskih mej v naravi razlikovalo od kasneje ugotovljenih katastrskih mej. Glede postopka prenosa katastrske meje v naravo iz leta 1996 je nadalje še ugotovilo, da se ni zaključil zaradi hude in dolgotrajne bolezni predlagatelja v letu 1997 in da je geometer Ž. Ž- na kraju samem, po opravi izmer in ogledu terena, ugotovil, da v gozdu "nič ne štima", kar po zaključku sodišča prve stopnje lahko pomeni le, da se katastrske meje v naravi niso ujemale z uživalskimi mejami gozdnih zemljišč, zgolj sprožen in nedokončan postopek za prenos meje pa ne dokazuje, da tožnica ni bila dobroverna lastniška posestnica spornih parcel oz. dela le-teh, sploh pa ne zatrjevanega dejstva, da navedenih nepremičnin ni imela v posesti.

9. Neutemeljeni so očitki tožencev, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo iz razloga, ker pri svoji odločitvi kljub temu, da je najprej navedlo, da predstavljajo materialno pravno podlago (poleg določil ZTLR in SPZ) tudi določila ODZ, določil ODZ ni uporabilo. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 7. obrazložitve izpodbijane sodbe materialno pravno podlago, ki bi lahko prišla v poštev pri odločitvi, navedlo glede na obstoječe trditve tožnice o začetku teka priposestvovalne dobe (od leta 1932 dalje), v točki 8. obrazložitve izpodbijane sodbe pa je uporabilo tisto materialno pravno podlago, ki ga je bilo uporabiti glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o začetku teka priposestvovalne dobe oziroma posesti obravnavanih nepremičnin (leta 1980) in o nastanku spora o njihovem lastništvu (leta 2016).

10. Kadar sodišče pri izdelavi dokazne ocene ne upošteva metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen ZPP, gre res lahko za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ta pa lahko preraste celo v absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, vendar le v primeru, če sodišče prve stopnje svoje dokazne ocene ne obrazloži. Ker je v izpodbijani sodbi ocenjen vsak dokaz posebej in vsi skupaj ter upoštevan tudi uspeh celotnega postopka, je povsem neutemeljen očitek tožencev, da je sodišče prve stopnje kršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP in posledično zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. V izpodbijani sodbi je tudi povsem ustrezno in razumljivo pojasnjeno, katere dokaze in zakaj je sodišče prve stopnje ocenilo kot verodostojne in katere ne. Pravilnost razlogov dokazne ocene je mogoče pritožbeno preizkusiti. Da je temu res tako, dokazuje že sama pritožba tožencev, ki obrazloženo izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in pri tem polemizira tudi z razlogi dokazne ocene sodišča prve stopnje, zato so neutemeljeni tudi očitki tožencev o pomanjkljivi, neobrazloženi in nerazumljivi dokazni oceni in posledični absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

11. Očitke o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja toženci utemeljujejo z lastnimi dejanskimi zaključki, z lastnim videnjem rezultata dokazovanja, z lastno dokazno oceno izvedenih dokazov in z lastno interpretacijo in lastnim razumevanjem vsebine izvedenih dokazov, s katerimi pa ne morejo vzbuditi dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje in posledično v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je s pravno pravilnimi in življenjsko logičnimi razlogi dokazne ocene, ki so vsebovani v razlogih sodbe pri vsakem sklopu dejanskih vprašanj, ki jih je presojalo, v izogib ponavljanju pa se jim v celoti pridružuje tudi pritožbeno sodišče, utemeljilo, zakaj se v tej pravdi ni oprlo na izpovedi tožencev, zakaj je sledilo tožničini izpovedi, izpovedi katerih prič je sledilo in kakšno dokazno vrednost imajo posamezni listinski dokazi, zato so obširne pritožbene navedbe tožencev, ki povzemajo lastne izpovedi in njihovo vsebino, izpostavljajo domnevna nasprotja v izpovedi tistih prič, ki jim je sodišče prve stopnje poklonilo vero, sklicujoč se pri tem tudi na lastne interese nekaterih prič in njihovo starost, vse izvedene dokaze pa interpretirajo po svoje z namenom, da bi se z njimi izkazala zmotnost ugotovljenega dejanskega stanja sodišča prve stopnje, neutemeljene.

12. Ni pritrditi tožencem, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s tem, kaj naj bi tožnica in njeni pravni predniki počeli na spornih nepremičninah in da je v tem delu zgolj skopo povzelo navedbe tožnice, da je na spornem območju mirno posest s tem, da je sama ali po članih svoje družine in najetih osebah uporabljala sporne gozdne površine kot lastnik saj je: čistila gozd, sekala, spravljala les... Dejanski zaključki sodišča prve stopnje glede uporabe spornih gozdnih parcel po tožnici in njenih pravnih prednikih so namreč dokazno podprti, temeljijo pa predvsem na dokazih z zaslišanjem tožnice in prič N. N., C. C., L. L., O. O., P. P., X. X., M. M. in Z. Z.2. 13. Utemeljeno pa pritožba izpostavlja, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče najprej izpostavlja, da je tožnica v tožbi zatrjevala pridobitev lastninske pravice na spornih nepremičninah tako na podlagi dedovanja po svojem očetu v letu 1995 kot tudi na podlagi priposestvovanja, pri čemer je pridobitev lastninske pravice na podlagi dedovanja vezala na zatrjevanja, da so lastninsko pravico na spornih nepremičninah njeni pravni predniki pridobili na podlagi priposestvovanja. Iz razlogov sodbe (točki 8. in 23. obrazložitve izpodbijane sodbe) pa je razbrati, da je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek presojalo zgolj na podlagi določil o pridobitvi lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, ne pa tudi na podlagi dedovanja, saj je zaključilo, da je tožnica lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila na podlagi priposestvovanja. Za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja je tako po ZTLR kot tudi po SPZ ena izmed predpostavk čas, ki je potreben za priposestvovanje. Za presojo obstoja te predpostavke predstavljata odločilni dejstvi na eni strani začetek teka priposestvovalne dobe, t.j. trenutek, ko je posestnik nastopil posest nepremičnine in na drugi strani njen zaključek, kot trenutek pridobitve lastninske pravice na podlagi samega zakona. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sicer zaključilo, da je tožnica dokazala obstoj lastninske pravice na spornih nepremičninah na podlagi priposestvovanja kot lastniška dobroverna posestnica, v obdobju od leta 1980 do 2015 (skupaj 35 let)3, saj je ugotovilo, da je bila tožnica v obdobju od leta 1995, ko je postala lastnica sosednjih nepremičnin, ki so predmet tega pravdnega postopka, na podlagi dedovanja po pokojnem očetu, dobroverna posestnica obravnavanih nepremičnin do konca leta 2015, pa tudi, da so imeli tudi njeni pravni predniki, to je pokojna V. V. (lastnica nepremičnin do leta 1985) in pokojni oče C. C. st. (prevzemnik kmetije in lastnik nepremičnin do leta 1995, ko je po njem dedovala tožnica) sporne nepremičnine v posesti kot lastniški dobroverni posestniki vsaj od leta 19804, pri tem pa, na kar pravilno opozarja tudi pritožba, ni navedlo prav nobenih razlogov, zakaj je ravno leto 1980 štelo kot ključno leto pričetka teka priposestvovalne dobe. Ker izpodbijana sodba o tem odločilnem dejstvu ne vsebuje nobenih razlogov, se v tem delu sploh ne da preizkusiti, zato je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

14. Na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti tudi po uradni dolžnosti. Po pregledu izpodbijane sodbe je ob uradnem preizkusu pritožbeno sodišče ugotovilo, da je s to absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka izpodbijana sodba obremenjena tudi iz razloga, ker ne vsebuje nobenega dejanskega in pravnega zaključka o trenutku izteka priposestvovalne dobe in s tem posledično pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Sodišče prve stopnje je sicer zaključilo, da so imeli tako tožnica od leta 1995 do leta 2015, kot tudi njeni pravni predniki, to je pokojna V. V. in pokojni oče C. C. st. od leta 1980 do leta 1995, obravnavane oziroma sporne nepremičnine v posesti kot lastniški dobroverni posestniki, iz razlogov izpodbijane sodbe pa ni mogoče jasno razbrati, kdaj naj bi po presoji sodišča prve stopnje tožnica na spornih oziroma obravnavanih nepremičninah, ki so zemljiškoknjižno sicer last tožencev, sploh pridobila lastninsko pravico in kdaj naj bi se iztekel potreben čas za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Razlogi izpodbijane sodbe so nejasni do te mere, da se iz njih ne da razbrati niti tega, ali so po presoji sodišča prve stopnje na podlagi priposestvovanja lastninsko pravico na obravnavanih nepremičninah glede na tožbene trditve tožnice in dejanske zaključke sodišča prve stopnje o njihovi dobroverni lastniški posesti vsaj od leta 1980 dalje (do leta 1995) morebiti pridobili že pravni predniki tožnice in kdaj. Ta okoliščina pa bi lahko bila za odločitev v tej zadevi glede na tožbene trditve tožnice, da je lastninsko pravico pridobila na podlagi dedovanja po svojem očetu, ključnega pomena, saj bi to pomenilo, da je postala lastnica obravnavanih nepremičnin že s trenutkom očetove smrti, t.j. v letu 1995, vprašanje njene morebitne kasnejše (ne)dobrovernosti pa bi za odločitev v tej zadevi postalo pravno povsem nepomembno. Z dedovanjem se namreč pridobi lastninska pravica v trenutku zapustnikove smrti, dediči pa pridobijo lastninsko pravico v enakem obsegu, kot jo je imel pred tem zapustnik. Glede na trditev tožnice, da je lastništvo na spornih nepremičninah pridobila že na podlagi dedovanja, bi tako bilo lahko v tej zadevi odločilno vprašanje, ali so njeni pravni predniki leta 1995 bili lastniki spornih nepremičnin oziroma ali so jih do takrat priposestvovali. O tem vprašanju pa izpodbijana sodba nima prav nobenih razlogov. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v točki 10. obrazložitve sicer zaključilo, da so imeli pravni predniki tožnice sporne nepremičnine v posesti kot lastniški dobroverni posestniki vsaj od leta 1980 dalje (torej vsaj 15 let pred zatrjevanim dedovanjem tožnice v letu 1995), ni pa se ukvarjalo z vprašanjem, na kakšni podlagi so pravni predniki tožnice nastopili posest na spornih zemljiščih, prav tako pa tudi ne z vprašanjem zakonitosti njihove posesti v skladu z 2. odstavkom 28. člena ZTLR, zato je izpodbijana sodba tudi v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, posledično pa je v tem delu nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje.

15. Glede na tožbene trditve tožnice, da lastniška posest tožnice in njenih pravnih prednikov na spornih nepremičninah traja že več desetletij, da se je njihova uporaba začela okoli leta 1932, na tem mestu tudi ni odveč pojasniti, da je bilo skladno z ZTLR lastninsko pravico mogoče izvirno pridobiti na podlagi dobroverne in zakonite posesti ter desetletne priposestvovalne dobe (2. odstavek 28. člena - redno priposestvovanje) ali pa na podlagi dobroverne posesti ter dvajsetletne priposestvovalne dobe (4. odstavek 28. člena - izredno priposestvovanje). Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 8. obrazložitve izpodbijane sodbe ZTLR kot zakonito posest šteje posest, ki temelji na veljavnem pravnem naslovu in ki ni pridobljena na nepristen način, to je s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja (1. odstavek 72. člena ZTLR). Ta pravni naslov mora biti takšen, da se na njegovi podlagi lahko pridobi lastninska pravica (npr. prodajna pogodba, darilna pogodba, menjalna pogodba itd.), ni pa zadosten pravni naslov, ki daje zgolj pravico do uporabe stvari. Posest pa je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (2. odstavek 72. člena ZTLR). Domneva se, da je posest dobroverna (3. odstavek 72. člena ZTLR). Za presojo (ne)dobrovernosti je odločilen odgovor na vprašanje, na kakšni podlagi je posestnik nastopil posest na spornih zemljiščih.

16. Kršitev, s katero je obremenjena izpodbijana sodba (t.j. absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP), je takšne narave, da je v skladu s 1. odstavkom 354. člena ZPP terjala njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo. Pritožbeno sodišče namreč ne more kot prvo navajati razlogov o odločilnih dejstvih, predvideti miselnega toka sodišča prve stopnje in namesto njega navesti manjkajoče razloge glede odločilnih dejstev, ki jih sodišče prve stopnje zaradi zagrešene kršitve določb postopka sploh ni navedlo. Naloga pritožbenega sodišča je namreč v tem, da preizkuša pravilnost razlogov sodišča prve stopnje, ne pa da jih samo nadomešča ali dopolnjuje. Na takšen način bo v največji možni meri za obe stranki postopka spoštovana tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, ki ima v tem konkretnem primeru prav gotovo prednost pred pravico do sojenja v razumnem roku. Če bi pritožbeno sodišče kot prvo sodišče navajalo razloge o odločilnih dejstvih, še zlasti v primeru, ko gre za pomemben sklop dejstev, bi s tem prišlo do rušenje načela dvostopenjskega sojenja. Tudi sicer pa z razveljavitvijo sodbe in vrnitvijo zadeve v novo sojenje niti ne bo prišlo do hujše kršitve pravice do sojenja v razumnem roku (2. odstavek 354. člena ZPP), saj se z vrnitvijo zadeve v novo sojenje sam postopek tudi ne bo bistveno podaljšal glede na to, da bi moralo pritožbeno sodišče, če bi samo opravilo sojenje, v celoti ponoviti vse izvedene dokaze, kar pa bi bilo glede na senatno sojenje na pritožbeni stopnji tudi povsem neekonomično.

17. Čeprav je bilo izpodbijano sodbo razveljaviti že zaradi obstoja zgoraj navedene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki je imela za posledico tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pa se pritožbeno sodišče v nadaljevanju tega sklepa opredeljuje tudi še do nekaterih drugih pritožbenih navedb tožencev, za katere ocenjuje, da so lahko pomembni tudi v novem sojenju.

18. Toženci v pritožbi pravilno izpostavljajo, če že ne materialno pravno zmotnost, pa vsaj neprepričljivost in preuranjenost zaključka sodišča prve stopnje v točkah 18., 19. in 22. obrazložitve izpodbijane sodbe, da zgolj sprožen in nedokončan postopek prenosa katastrske meje v naravo iz leta 1996, v katerem je po ugotovitvah sodišča prve stopnje geometer Ž. Ž. na kraju samem, po opravi izmer in ogledu terena, ugotovil, da v gozdu D. D. "nič ne štima", ne dokazuje, da tožnica ni bila dobroverna lastniška posestnica spornih parcel. Ob predhodni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je v tem postopku sodelovala tudi tožnica kot lastnica sosednjega zemljišča, za katerega se je podala zahteva za prenos katastrske meje v naravo in ob tem, da ni sledilo trditvam tožnice, da je D. D. starejši pokazal mejo med njegovimi parcelami in parcelami tožnice po naravnih kamnih in označbah na drevesih ter sporno mejo tudi čistil in delal presek, se namreč pokaže za neprepričljivo utemeljitev sodišča prve stopnje, da lahko takšen nedokončan postopek pomeni le, da se katastrske meje v naravi niso ujemale z uživalskimi mejami gozdnih zemljišč, iz razloga, ker toženci niso niti zatrjevali, še manj pa dokazali, da je bila s tem, da je na neskladje med uživalskimi in katastrskimi mejami D. D. opozoril priča Z. Z., seznanjena tudi tožnica ali njeni pravni predniki. Za presojo (ne)dobrovernosti tožnice ni pomembno, ali je bila in na kakšen način je bila seznanjena z razlogom, zaradi katerega je bila podana zahteva za začetek tega postopka, pomembno pa je, ali bi lahko glede na same dejanske okoliščine, v katerih je tekel ta postopek, tožnica podvomila v svoje lastništvo obravnavanih nepremičnin, tega pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotavljalo.

19. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje vse zgoraj opisane pomanjkljivosti odpraviti, navesti bo moralo jasne dejanske in pravne zaključke o začetku in zaključku priposestvovalne dobe, o trenutku pridobitve lastninske pravice na spornih nepremičninah s strani tožnice oziroma njenih pravnih prednikov, o dejanski posesti (vrsti in obsegu uživanja) obravnavanih nepremičnin, o lastniški oziroma zakoniti (obstoj pravnega naslova za nastop) posesti tožnice in njenih pravnih prednikov ter o njihovi dobrovernosti, za vse te zaključke pa bo moralo navesti tudi ustrezne razloge, se opredeliti do vseh pravno pomembnih navedb obeh pravdnih strank in po potrebi zaradi ugotavljanja tistih dejstev, ki jih doslej še ni ugotavljalo, dopolniti že izvedeni dokazni postopek.

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka (ki temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP) je pridržana za končno odločbo.

1 Dokazi, ki jih je v tem postopku izvedlo sodišče prve stopnje, so navedeni v točki 5. obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Primerjaj povzetke izpovedi teh oseb v točkah 11. (tožnica), 15. (priča E. E.), 16. (priča M. M.) in 21. (priče N. N., C. C., L. L., O. O., P. P., X. X.) izpodbijane sodbe. 3 Primerjaj obrazložitev v točki 8. izpodbijane sodbe. 4 Primerjaj obrazložitev v točki 10. izpodbijane sodbe.