Jedro

Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine se po razveljavitvi sklepa o izvršbi obravnava kot tožba, ki je neizogibno nepopolna zaradi zakonske ureditve prehoda iz izvršbe (na podlagi verodostojne listine) v pravdni postopek. Ker nepopolnost tožbe ne nastane po krivdi tožeče stranke, jo zato še toliko bolj lahko zadenejo posledice nepopolne vloge šele potem, ko jo na nepopolnost tožbe opozori sodišče.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Mariboru v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi razveljavilo, tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo o stroških postopka. Tožbeni zahtevek je zavrnilo zato, ker je tožeča stranka „odločilna dejstva navedla šele v pripravljalni vlogi z dne 5. 5. 2009“, kar je bilo „šele dva meseca od prejetega ugovora toženke“. Pri tem se je sklicevalo na določbo 453. člena ZPP, po kateri se ne upoštevajo dejstva in dokazi, ki jih stranki navajata po izteku osemdnevnih rokov iz 452. člena ZPP (osem dni za odgovor na tožbo, osem dni za pripravljalno vlogo tožeče stranke in zopet osem dni za pripravljalno vlogo tožene stranke).

2. Zahteva za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva) uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožeči stranki naj ne bi bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

3. Zahteva utemeljuje svojo dopustnost s tem, da zoper izpodbijano sodbo ni revizije, saj vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2000 EUR, izpolnjen pa naj bi bil tudi pogoj po tretjem odstavku 385. člena ZPP v zvezi s 367.a členom ZPP. Od odločitve Vrhovnega sodišča je po mnenju zahteve mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju: ali mora pravdno sodišče s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki ne vsebuje dejanske podlage dolžnikove obveznosti, postopati kot z nepopolno vlogo (po 108. členu ZPP). Vprašanje pa je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in za razvoj prava in sodne prakse, saj sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, sodna praksa višjih sodišč pa ni enotna (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče se strinja s ponujeno argumentacijo o dopustnosti zahteve in jo je zato sprejelo v obravnavo.

4. Predlog za izvršbo je bil v tej zadevi vložen kot predlog na podlagi verodostojne listine. Za tak predlog ZIZ ne zahteva, pravzaprav niti ne predvideva, da bi moral upnik navesti dejansko podlago svojega zahtevka (glej 23. in 41. člen ZIZ). Po določbi drugega odstavka 62. člena ZIZ se v primeru ugovora zoper sklep o izvršbi ta razveljavi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj. Razveljavijo se tudi morebitna že opravljena izvršilna dejanja, predlog za izvršbo, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, pa se obravnava kot tožba v pravdnem postopku. Taka tožba je neizogibno nepopolna, ne po volji upnika, promoviranega v tožnika, pač pa po volji zakonodajalca.

5. V sporih majhne vrednosti mora po določbi 451. člena ZPP tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo. Dobesedno razumevaje zakonske določbe vodi do zaključka, da tožeča stranka niti ne bi mogla (več) navajati manjkajočih dejstev in predlagati manjkajočih dokazov, ker je omejena z določbo 451. člena ZPP. Tega ne more popraviti s pripravljalno vlogo, ker je namenjena le za odgovor na navedbe v odgovoru na tožbo (tretji odstavek 452. člena ZPP). Tako razumevanje zakonske ureditve bi pripeljalo do rezultata, ki je v povsem očitnem nasprotju s splošno sprejeto zahtevo po pravičnem sojenju (fair trial), ki je v Ustavi Republike Slovenije našlo svoj odmev v pravici do izjave, ki jo Ustavno sodišče opira na določbo 22. člena Ustave (glej npr. odločbo Up-108/04 z dne 8. 9. 2005, v kateri je zavzeto stališče, da tožbenega zahtevka ni mogoče zavrniti zaradi tega, ker stranka ni navedla kakšnega pravno relevantnega dejstva, pa pred tem na to ni bila opozorjena, pa čeprav ima odvetnika, ali odločbo Up-1013/05 z dne 6. 7. 2006, v kateri je bilo zavzeto stališče, da mora sodišče najprej preizkusiti, ali je tožba popolna v smislu določbe prvega odstavka 180. člena ZPP in če ni, mora tožnika pozvati, da jo popravi).

6. Zato je sprejemljivo le tako tolmačenje zgoraj navedenih zakonskih določb (tudi s pomočjo argumenta teleološke redukcije), ki daje tožeči in toženi stranki pravico, da po vložitvi predloga za izvršbo in ugovora v eni vlogi navajata dejstva in predlagata dokaze, nato pa lahko vsaka stranka vloži še po eno pripravljalno vlogo, s katero odgovarja na navedbe nasprotne stranke. Tako je tudi stališče v novejši literaturi, s katerim se Vrhovno sodišče strinja (glej mag. N. Betetto na strani 715-716 v 3. knjigi Pravdni postopek, zakon s komentarjem).

7. Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine se po razveljavitvi sklepa o izvršbi obravnava kot tožba, ki je, kot je že povedano, neizogibno nepopolna zaradi zakonske ureditve prehoda iz izvršbe (na podlagi verodostojne listine) v pravdni postopek. Ker nepopolnost tožbe ne nastane po krivdi tožeče stranke, jo zato še toliko bolj lahko zadenejo posledice nepopolne vloge šele potem, ko jo na nepopolnost tožbe opozori sodišče. V predmetni zadevi je sodišče tožečo stranko v vabilu za glavno obravnavo opozorilo, da rok za vložitev prve pripravljalne vloge, če je po prejemu ugovora zoper sklep o izvršbi še ni vložila, traja osem dni in začne teči od prejema vabila. Tožeča stranka je v postavljenem roku poslala sodišču pripravljalno vlogo, ki pa je sodišče nepravilno ni upoštevalo.

8. Po povedanem temelji izpodbijana sodba na napačni uporabi določb 452. in 108. člena ZPP. Zaradi neupoštevanja vloge tožeče stranke z dne 5. 5. 2009 ji je bila odvzeta možnost (polnega) obravnavanja pred sodiščem. S tem je bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).