Jedro

Dejstvo, da so ilegalni prebežniki zanikali, da bi karkoli plačali neposredno obdolžencu, nima tako odločilne teže za sam obstoj utemeljenega suma, kot mu jo pripisuje zagovornik. Okoliščina, da tujci obdolžencem niso niti povedali, kam naj jih pelje, oz. da se tudi obdolženec z njimi ni pogovarjal, kar izpostavi sam pritožnik, pa zgolj dodatno kaže na njegovo vpetost v organizirano družbo, ko je očitno natančna navodila o ciljnem kraju že prejel od organizatorjev.

Okoliščina, ali se je obdolženec zavedal protipravnosti ravnanja, se bo presojala tekom nadaljnjega dokaznega postopka. V tej fazi, ko iz zagovora obdolženca izhaja, da je ob prijavi na oglas s TikToka imel "nekaj sumov" in so ga tudi prijatelji opozorili, da je obljubljeni znesek za prevoz nerealen, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da utemeljen sum v tej fazi ni izpodbit ali omajan.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju zoper oba obdolženca podaljšal pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki in ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2.Zoper sklep sta se pritožila zagovornika obeh obdolžencev. Zagovornica A. A. se je pritožila zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je, da se pripor obdolžencu nemudoma odpravi oz. se ga nadomesti z milejšim ukrepom, kot je hišni pripor. Zagovornik obdolženega B. B. pa se je pritožil zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe določbe 201. člena ZKP, zato je predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3.Pritožbi sta neutemeljeni.

4.Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da razlogi, ki so narekovali odreditev pripora, tudi ob vložitvi neposredne obtožnice niso spremenjeni in da se zato ta ukrep zoper oba obdolženca podaljša. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti pritožbeno izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe zagovornikov niso postavile pod vprašaj. V nasprotju z zagovornikoma namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh pogojev za podaljšanje pripora. Gre za utemeljen sum storitve obdolžencema očitanega kaznivega dejanja, za njuno ponovitveno nevarnost in begosumnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

UTEMELJEN SUM

5.Utemeljen sum, da sta obdolženca storila očitano dejanje, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, izhaja iz do sedaj zbranega dokaznega gradiva v predkazenskem postopku, predvsem dosedanjih ugotovitev policistov, pridobljenih listin in zaslišanj tujcev v okviru nujnih preiskovalnih opravil. Ti dokazi so podrobno opisani in analizirani na str. 3-11 izpodbijanega sklepa in se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju nanje sklicuje in pritrjuje, da se sodišče ni soočalo z novimi dejstvi ali okoliščinami, ki bi formalno dognan utemeljen sum kakorkoli ovrgli ali morebiti omajali.

6.Glede pritožbenih navedb zagovornika B. B. pritožbeno sodišče pritrjuje, da preiskava elektronskih naprav (njegovega mobilnega telefona) še ni bila opravljena. Kljub temu pa je podan utemeljen sum, da se je obdolženi B. B. dne 20. 1. 2016 odpravil na pot in prispel v Republiko Hrvaško dne 21. 1. 2026, z namenom, da opravi prevoz ilegalnih pribežnikov, saj le-ta temelji na najdenih računih v njegovem vozilu. Med ogledom vozila so policisti za voznikovim in sovoznikovim sedežem opazili plastenko za vodo, za sovoznikovim sedežem pa tudi črn šal (buff), umazana tla in delni odtis obuval. Za zadnjimi sedeži so opazili tudi plastenko in več prazne embalaže prehrambnih izdelkov, pri pregledu prtljažnega prostora pa so na sredini videli platišče in poškodovano pnevmatiko. Levo od platišča in pnevmatike se je nahajal cevni ključ za vijake, PVC embalaža z malo modre tekočine, črna škatlica ter plastenki za vodo. Utemeljen sum glede vprašanja, kdaj se je obdolženi odpravil na pot, je tako prvostopenjsko sodišče gradilo na podlagi navedenih dokazov, neodvisno od podatkov na obdolženčevem telefonu. Prav tako je podan utemeljen sum, da je obdolženec tujce v vozilu posnel in fotografijo nekomu poslal, saj je o tem izpovedal C. C. Tudi v tem delu utemeljen sum temelji na izpovedbi prič in ne na analizi telefonskih podatkov. Zgolj mnenje zagovornika, da obdolženec ne bi dal soglasja za preiskavo elektronskih naprav, v kolikor bi smatral, da lahko sam sebe s tem inkriminira, glede na vse zbrane dokaze, ne omaja obstoja utemeljenega suma.

7.Dejstvo, da so ilegalni prebežniki zanikali, da bi karkoli plačali neposredno obdolžencu, nima tako odločilne teže za sam obstoj utemeljenega suma, kot mu jo pripisuje zagovornik. Tujci so namreč glede plačila pojasnili, da sta Č. Č. in D. D. organizatorju v Turčiji za pot že plačala, in sicer preko posrednika znesek 3.500,00 EUR (Č. Č.) in 5.000,00 EUR (D. D.). C. C. se je dogovoril, da bo za pot plačal 3.000,00 EUR po prispetju v Italijo. Glede na navedeno je povsem utemeljeno sklepati, da bi del plačila prejel tudi obdolženec, četudi ne neposredno od potnikov, temveč od organizatorjev ilegalnih prevozov, kar ni neobičajna praksa. Življenjsko logično in utemeljeno je sklepati, da obdolženec pri organiziranem prevozu nezakonitih migrantov ne bi sodeloval brez obljubljene nagrade, upoštevaje tudi njegove slabše premoženjske razmere. Okoliščina, da mu tujci niso niti povedali, kam naj jih pelje, oz. da se tudi obdolženec z njimi ni pogovarjal, kar izpostavi sam pritožnik, pa zgolj dodatno kaže na njegovo vpetost v organizirano družbo, ko je očitno natančna navodila o ciljnem kraju že prejel od organizatorjev.

8.Ob tem, ko so tudi zaslišani tujci prepoznali obdolženca kot voznika avtomobila Volvo (C. C. in Č. Č., D. D. pa je navedel, da je obdolženec podoben osebi, ki je vozila vozilo Volvo), obstaja utemeljen sum, da je obdolženec prevzel tujce na Hrvaškem in jih je peljal preko državne meje na ozemlje RS, po poti pa se mu je izpraznila pnevmatika in je tujce odložil na odstavnem pasu, tudi pritožbene navedbe pa ga niso postavile pod vprašaj.

9.Zagovornica A. A. je v pritožbi glede utemeljenega suma navedla, da obdolžencu očitana dejanja niso kazniva, saj so priče izpovedale, da jih obdolženec ni želel prevažati, kar po njenem mnenju dokazuje, da ni sodeloval pri nobenem kaznivem dejanju. Razlog, zakaj obdolženec ni želel peljati tujcev, ni bil v številu oseb (6, torej preveč za osebni avtomobil), temveč dejstvo, da je spoznal, da gre za osebe, ki jih ni poznal in z njimi ni želel imeti opravka, dokler ne bi podpisal pogodbe, kot mu je bilo obljubljeno na podlagi oglasa na TikToku. Ob tem je bil obdolženec zlorabljen in zaveden s strani pravih organizatorjev in storilcev kaznivih dejanj.

10.Pritožbeno sodišče glede tosmernih navedb pojasnjuje, da bo naloga presoje resničnosti obdolženčevega zagovora in ostalih dokazov, zavedanja obdolženca o protipravnosti dejanja ter presoja pravne kvalifikacije očitanega kaznivega dejanja, v domeni nadaljnjega postopka in razpravljajočega sodnika. V tej fazi postopka pa je na ravni utemeljenega suma dokazano, da so policisti na avtocesti A1 (Šentrupert — Vransko) na odstavnem pasu opazili osebno vozilo znamke Renault, tip Megane, modre barve, italijanskih registrskih številk, ob katerem so stali moški z nahrbtniki, ki so preskočili odbojno ograjo in stekli proti gozdu. Kasneje je bilo ugotovljeno, da je voznik in tudi lastnik vozila Renault Megane ravno obdolženi A. A. Na podlagi najdenih računov v avtomobilu in tudi njegovega zagovora je mogoče utemeljeno sklepati, da se je obdolženec iz Italije odpravil v Republiko Hrvaško dne 22. 1. 2026 in nato iz Republike Hrvaške v Slovenijo, vse z namenom prevoza oseb, za kar se je prijavil preko TikTok oglasa. Oseba po imenu E. E. ga je povabila, naj pride v Zagreb in mu zagotovila kritje potnih stroškov in stroškov bivanja v hotelu. Očitno je torej, da je obdolženec že v osnovi prišel v Zagreb z namenom, da bo prevažal osebe. Obravnavanega dne 22. 1. 2026 naj bi se odpravil na pot, ker sta mu E. E. in F. F. (oseba, s katero je tudi komuniciral in ki naj bi se ukvarjala z logistiko) javila, da se je F. F. pokvaril avto oz. je "nekaj narobe s pnevmatiko." Ker je bil pripravljen nuditi pomoč, mu je F. F. poslal lokacijo, kam naj pride. Na lokaciji pa ga ni čakal F. F., temveč tujci, ki so se takoj želeli usesti v vozilu, čemur je obdolženec nasprotoval in se odpeljal brez potnikov.

11.Kljub nasprotujočim si izpovedbam prič in zagovora obdolženca o tem, zakaj ni opravil prevoza tujcev, pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede na povzeto obstaja utemeljen sum, da je bil obdolženi A. A. del hudodelske združbe in organizacije, ki je organizirala izvedbo celotne ilegalne poti tujcev iz Turčije najprej Italijo, pri čemer naj bi imel točno določeno vlogo prevoza tujcev. To, poleg zagovora obdolženca, v katerem je opisal komunikacijo s E. E. in F. F., dodatno utrjujejo tudi podatki iz telefona Č. Č. Natančneje, iz komunikacije med Č. Č. in osebo z vzdevkom "G. G." izhaja, da je ob 9.01 uri Č. Č. prejel fotografijo, na kateri je vozilo znamke Renault Megane, modre barve, ki se po modelu, obliki, barvi, platiščih v celoti sklada z vozilom last obdolženega A. A. To potrjuje, da je bil po okvari B. B. vozila nadaljnji prevoz tujcev načrtovan ravno z vozilom A. A.

12.Glede na to, da so tujci čakali ravno na obtoženčevo vozilo, ki je njegovo lastno in s katerim je šel na pot tako v Hrvaško, kot naprej v Slovenijo, vse po navodilih neznanih oseb, s katerimi je komuniciral, obdolženec pa je prišel ravno na lokacijo in v času, kjer so se nahajali tujci, kar nikakor ne more biti naključje, tujci (vsaj nekateri) pa so se v njegovo vozilo že usedli, je po mnenju pritožbenega sodišča, na ravni utemeljenega suma povsem utemeljen očitek, da je obdolženec tujce nameraval prevažati čez ozemlje Republike Slovenije, nato pa je tujcem pokazal, naj vozilo zapustijo in jih ni odpeljal naprej. Upoštevaje vse navedeno ne gre pritrditi navedbam pritožnice, da očitano dejanje sploh nima znakov kaznivega dejanja, saj ima očitano dejanje vsaj znake poskusa kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države.1 Presoja, ali gre v konkretnem primeru za poskus, za prostovoljni odstop ali za dokončano kaznivo dejanje, pa je stvar nadaljnje dokazne ocene in postopka, ko se bodo lahko razjasnila vsa relevantna dejstva in okoliščine ter bo razpravljajoči senat lahko obdolženčevo ravnanje pravilno pravno ovrednotil.

13.Tudi okoliščina, ali se je obdolženec zavedal protipravnosti ravnanja, se bo presojala tekom nadaljnjega dokaznega postopka. V tej fazi, ko iz zagovora obdolženca izhaja, da je ob prijavi na oglas s TikToka imel "nekaj sumov" in so ga tudi prijatelji opozorili, da je obljubljeni znesek za prevoz nerealen, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da utemeljen sum v tej fazi ni izpodbit ali omajan.

14.11. Glede na vse navedeno tudi pritožbeno sodišče meni, da je verjetnost, da sta oba obdolženca storila očitano dejanje, večja od verjetnosti, da ga nista, česar pritožbi nista uspeli postaviti pod vprašaj.

PRIPORNA RAZLOGA

15.12. Pritožbeno sodišče v celoti deli mnenje prvostopenjskega sodišča, da sta pri obeh obdolženih podana tako priporni razlog begosumnosti, kot ponovitvene nevarnosti. Razlogom, nanizanim v tč. 31-36 obrazložitve napadanega sklepa v celoti pritrjuje in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje.

16.13. Zagovornik B. B. izpodbija priporni razlog begosumnosti z navedbo, da obdolženec, kljub čakanju pred podjetjem H. H. in kljub stiku s policistom, ni zapustil Slovenije, četudi je imel dovolj možnosti in bi lahko pobegnil tudi brez svojega vozila. Navedena okoliščina po mnenju zagovornika tako kaže na to, da obdolženec ni begosumen. Pritožbeno sodišče kljub tej izpostavljeni okoliščini ugotavlja, da je priporni razlog begosumnost pri obdolžencu še vedno podan, četudi po stiku s policistom ni takoj zbežal, saj to ni takšna okoliščina, ki bi omajala obstoj tega pripornega razloga. Pri tem pa nikakor ni zanemarljivo dejstvo, da je bilo njegovo vozilo zaradi prazne pnevmatike nevozno. Glede na to, da se je obdolženec na ozemlju RS nahajal zgolj v tranzitu, da tu nima prav nobenih naveznih okoliščin (niti ekonomskih niti socialnih), grozi pa mu visoka zaporna in denarna kazen, je še vedno povsem utemeljen zaključek, da bi na prostosti pobegnil zato, da bi se izognil kazenskemu postopku in za pristojne organe Republike Slovenije postal nedosegljiv.

17.14. Zagovornik ne more uspeti niti z izpodbijanjem pripornega razlog ponovitvene nevarnosti. Zmotno je namreč njegovo stališče, da obdolženec ni več ponovitveno nevaren, ker na prostosti ne more razpolagati s svojim osebnim vozilom, denarnimi sredstvi in mobilnim telefonom, zaradi česar nima več možnosti komunikacije in vzpostavitve stika s hudodelsko združbo. Na prostosti bi namreč lahko do vseh navedenih sredstev nedvomno ponovno prišel in vnovič vzpostavil komunikacijo s preostalimi člani združbe, ki so še na prostosti, pri čemer velja izpostaviti, da je glede na družbene razmere in množičnost migracij možnosti izvajanja nezakonitih prevozov izjemno veliko.

15.Zagovornica obdolženega A. A. izpodbija priporni razlog begosumnosti z navedbo, da je slednji državljan Moldavije in Italije, ki ne potrebuje vizuma in ni ilegalec na ozemlju RS, ki ima kot država EU možnost zagotoviti prisotnost obdolženega preko lastne zakonodaje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil obdolženec na območju RS zgolj v tranzitu, prav tako pa nima prav nobenih naveznih okoliščin (niti ekonomskih, niti socialnih) z RS, kjer mu grozi visoka zaporna in denarna kazen, zato je razumno sklepanje prvega sodišča o realni in konkretni nevarnosti, da bi obdolženec na prostosti zapustil Slovenijo in s tem onemogočil ali pa vsaj znatno otežil izvedbo konkretnega kazenskega postopka. Pritožnica s svojimi navedbami teh zaključkov ne omaje. Moldavija niti ni članica EU, tudi državljanstvo države članice EU (Italije) pa samo po sebi ne omaje obstoja begosumnosti. Uporaba ukrepov mednarodnega sodelovanja na sam obstoj begosumnosti ne more vplivati, pri čemer so ti ukrepi pogostokrat dolgotrajni in posledično zamudni ter predvsem ne nujno zmeraj uspešni (tako tudi VSRS XI Ips 36006/2024 z dne 4.11.2024). Zagovornica izpostavi tudi, da obdolženec sam tekom postopka nikoli ni izjavil, da ima namen bežati ali se izogibati kazenskemu postopku, kar pa seveda na obstoj tega pripornega razloga ne more vplivati.

16.Glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti zagovornica izpostavlja obdolženčevo nekaznovanost ter navaja, da iz napadanega sklepa izhaja zgolj hipotetična nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, čemur pritožbeno sodišče ne pritrjuje. Zgolj predhodna nekaznovanost ni okoliščina, ki bi izključila ponovitveno nevarnost, ki pri obdolžencu temelji na številnih subjektivnih in objektivnih okoliščinah. Glede na to, da se mu očita eno hujših kaznivih dejanj, ki ga naj bi storil kot član hudodelske združbe, da se je na dejanje dobro pripravil, kljub sicer visokemu mesečnemu prihodku pa je očitno zasledoval še dodaten zaslužek s prevozi ljudi, je tako podana konkretna in realna (ne zgolj hipotetična) nevarnost, da bo na prostosti tovrstna kazniva dejanja ponovil.

NUJNOST, NEOGIBNOST IN SORAZMERNOST PRIPORA

17.Sodišče prve stopnje je v 36. točki obrazložitve jasno, razumljivo in prepričljivo obrazložilo zaključek, da je pripor pri obeh obdolžencih neogibno potreben, nujen in sorazmeren v primerjavi z njuno ustavno zagotovljeno pravico posameznika do osebne svobode. Zagovornica obdolženca A. A. se sicer zavzema za odreditev milejšega ukrepa - hišnega pripora, pri čemer pa ne pojasni, kje bi se ta izvrševal, glede na to, da obdolženec v Sloveniji nima prijavljenega ne stalnega ne začasnega prebivališča. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je tako zgolj pripor tisti neogibno potreben in sorazmeren ukrep, ki bo zagotovil navzočnost obeh obdolžencev v kazenskem postopku in na ta način omogočil nemoteno izvedbo postopka pred slovenskimi sodišči. Preprečil pa bo tudi njuno ponovitveno nevarnost, s tem pa zagotovil varnost javnega reda in miru ter varnost tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami, v katerih poteka spravljanja ljudi čez mejo. Navedbe zagovornice A. A., da pripor ni sorazmeren in nujno potreben, posebej ob dejstvu, da sta oba udeleženca v priporu, niso utemeljene, upoštevaje, da bi imel obdolženec na prostosti možnost ponovno priti v stik z organizatorji kriminalne združbe, ki so še na prostosti. Njene trditve, da se s priporom kršijo obdolžencu vse z ustavo zagotovljene temeljne svoboščine in človekove pravice ter da je sklep sam po sebi nezakonit in protiustaven, pa so povsem pavšalne ter brez podrobnejše konkretizacije očitanih kršitev, zato nanje pritožbeno sodišče niti ne more argumentirano odgovoriti.

18.Ker glede na navedeno pritožbene navedbe obeh pritožnikov niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

-------------------------------

1Za poskus kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države je potrebno šteti vsa tista dejanja, ki ob upoštevanju krajevnih in časovnih okoliščin že pomenijo začetek izvrševanja kaznivega dejanja (glej VSL Sodba III Kp 43260/2020 z dne 04. 10. 2021, kjer je bil kot poskus kvalificirano dejanje, ko so obdolženci ilegalne migrante, ki so prestopili slovensko-hrvaško mejo, prišli iskat v neposredno bližino meje, potem ko so jo ti uspešno prečili, s takšnim številom in vrsto vozil, ki so omogočala prevoz 14 ilegalnih prebežnikov in v okvirno dogovorjenem času, z namenom, da bi jih odpeljali v Italijo, pri čemer ilegalni migranti v vozila za prevoz še niti niso vstopili, ker so bili pred tem zaustavljeni s strani policije).