Jedro

V tožnikovem primeru ni šlo za vsakodnevno službeno potovanje iz Slovenijo v tujino in nazaj, saj je bil tožnik redno zaposlen v tujini, kjer je v času dela stalno živel in ne nazadnje razpolagal tudi s potnim listom te države, zato ni upravičen do dnevnic, ki jih uveljavlja v tožbi. V tej zvezi na drugačno presojo ne vpliva niti dejstvo, da se je v prostem času, ko ni delal v tujini, redno vračal v domovino, kjer ima svojo partnerico.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati dnevnice v višini 24.120,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.641,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka, v roku 15 dni pod izvršbo (II. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava po določbi 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da mu je tožena stranka v spornem času obračunavala in izplačevala plačo za delovno mesto komercialista, medtem ko mu ni izplačevala stroškov v zvezi z delom, kot jih predvideva določba 64. člena Kolektivne pogodbe za kmetijsko in živilsko industrijo Slovenije (KP dejavnosti – Ur. l. RS, št. 45/2006). Njegovo dejansko in stalno bivališče je bilo v Sloveniji. Poleg tega je imel stalno bivališče tudi v ..., Kosovo, iz katerega res ni bil nikoli odjavljen, vendar pa na tem naslovu dejansko ni prebival že od leta 1977 dalje. Hiša na Kosovu je bila tudi požgana, tako da v njej dejansko ni imel možnosti, da bi v njej stanoval. Tožena stranka je na Kosovu ustanovila hčerinsko družbo, za katero je delal in začasno stanoval pri bratu. Vendar se je ob vikendih in v času dopusta vračal domov v Celje, kjer je imel poleg bivališča tudi partnerico. V skladu z navedenimi razlogi je upravičen do plačila dnevnic za delo na Kosovu, pri čemer bi ga tožena stranka morala enako obravnavati kot sodelavca A.A., ki je podobno delal v hčerinski družbi v Bosni. Ne strinja se tudi z odločitvijo o stroških postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni odločitev v izpodbijani sodbi, tako da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Med postopkom se je ugotovilo, da je imel tožnik prijavljen stalen naslov bivališča tako v Sloveniji kot na Kosovu. Pred nastopom dela se je na razgovoru pri direktorju predstavil, da ima stalen naslov v tej pokrajini, ki ga kasneje ni nikoli odjavil. V primerih, ko se je po službeni dolžnosti udeležil sestankov pri matični družbi v Sežani, mu je bil iz tega naslova vedno izdan potni nalog in obračunane dnevnice. Iz teh razlogov ne more biti upravičen do zahtevanih dnevnic za čas, ko je delal na Kosovu in tam stalno stanoval. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožnikovo pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik v času od 1. 6. 2006 do 12. 5. 2009 opravljal delo na sedežu hčerinske družbe tožene stranke na Kosovu, tam pa je med tem časom tudi stalno stanoval. Pred nastopom dela je na razgovoru z direktorjem tožene stranke navedel, da ima stalen naslov v kraju ..., Kosovo, kjer ima svojo hišo. Tožena stranka je na tem naslovu registrirala hčerinsko družbo A. d.o.o., kar pomeni, da je imela družba sedež v tožnikovi hiši, pri čemer je tožena stranka po pogodbi o najemu poslovnega prostora plačevala tožniku mesečno najemnino 1.000,00 EUR. Tožena stranka je tožniku skladno z dogovorom obračunavala plačo komercialista v Sloveniji ter mu jo nakazovala na Kosovo, poleg tega pa tudi dnevnice na podlagi vsakokratnega potnega naloga, ko je tožnik pripotoval iz Kosova v Slovenijo na sedež tožene stranke zaradi sestankov. Tožnik ima slovenski, srbski in kosovski potni list, ter stalno prebivališče v Sloveniji in na Kosovu. Sodišče je ugotovilo, da tožnik za čas dela na Kosovu ne more biti upravičen do zahtevanih dnevnic, zaradi česar je iz tega naslova tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče se s takšno odločitvijo v izpodbijani sodbi v celoti strinja.

Pri dnevnici ne gre za prejemek iz delovnega razmerja kot sestavni del plače, temveč predstavlja dnevnica povračilo stroškov prehrane na službenem potovanju. Tožnik je v spornem času kot kosovski državljan delal v hčerinski družbi tožene stranke A. d.o.o., ki je imela sedež na njegovem naslovu ..., Kosovo. Res je imel tožnik kot državljan Slovenije v tem času tudi stalno prebivališče v Sloveniji, vendar je skladno z dogovorom direktorja tožene stranke ves čas opravljal delovne zadolžitve na Kosovu, kjer je imel, kot je že ugotovljeno, tudi stalno prebivališče. Kot je izpovedal, ga tudi nikoli ni odjavil. Tožnik je bil sicer formalno v delovnem razmerju kot komercialist in dobival obračunano plačo na sedežu tožene stranke v Sežani. Vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča to ne pomeni, da je bil v spornem obdobju, ko je stalno delal na Kosovu, ves čas ta na službenem potovanju v tujini.

Po določbi 4. točke 64. člena KP dejavnosti je delavec upravičen do povračila stroškov za službeno potovanje v tujini. Tožnik je bil v spornem času deležen takšnih stroškov v primeru, ko je pripotoval s Kosova na sedež tožene stranke v Slovenijo zaradi sestankov, pri čemer mu je tožena stranka za takšno potovanje izdala potni nalog in obračunala pripadajoče dnevnice. To je potrdil tožnik tudi v svoji izpovedbi in še navedel, da je bilo v vsakokratnem potnem nalogu zabeleženo, da je izdan zaradi sestanka v Sežani. To pomeni, da je bilo že takrat med strankama nesporno, da je v tožnikovem primeru predstavljalo službeno potovanje v tujino potovanje na relaciji Kosovo – Sežana in nazaj, kar je bilo določeno z vsakokratnim potnim nalogom. Vsekakor pa ni šlo pri tožniku za vsakodnevno službeno potovanje iz Slovenije na Kosovo in nazaj, kot se to zmotno zavzema pritožba, saj je bil tožnik redno zaposlen na Kosovu, kjer je v času dela stalno živel in nenazadnje razpolagal tudi s potnim listom te države. Zato iz tega naslova ne more biti upravičen do višine zahtevanih dnevnic, ki jih uveljavlja v tožbi. V tej zvezi na drugačno presojo ne more vplivati tudi dejstvo, na katerega se sklicuje tožnik, da se je v prostem času, ko ni delal na Kosovu, redno vračal v Slovenijo, kjer ima svojo partnerico.

Ker niso podani pritožbeni razlogi niti ne razlogi, na katere se je moralo paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške, in sicer tožnik v zvezi z vloženo pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, saj tožnik s pritožbo ni uspel, medtem ko na drugi stranki odgovor tožene stranke ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitve zadeve (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).