Jedro

Glede na trditveno in dokazno podlago strank, ko je tožeča stranka zatrjevala in dokazovala kršitev in način kršitve zavarovalne pogodbe (izguba zavarovalnih pravic zaradi vožnje pod vplivom alkohola) ter izplačilo in višino izplačane odškodnine oškodovancu, na drugi strani pa ji je tožena stranka kot kršitelj pogodbe (med drugim) očitala, da ni pravilno likvidirala škode, ker je bilo izplačilo previsoko, je moralo sodišče kot predhodno vprašanje presoditi celotni škodni dogodek, zaradi katerega je prišlo do izplačila odškodnine oškodovancu kot tretji osebi. Utemeljenost izplačane odškodnine je treba presojati po načelih obligacijskega prava. Zato ima zavarovanec oziroma odgovorna oseba vse ugovore (po temelju in po višini), kot bi jih imel v odškodninski pravdi, katere podlaga je deliktna obveznost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko obsodilo na plačilo zneska 3.785,00 EUR ter zakonskih zamudnih obresti v višini navedene glavnice. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo, da krije vsaka stranka svoje.

Prisojeni znesek predstavlja delno povračilo zneska, ki ga je tožeča stranka izplačala oškodovancu za nepremoženjsko škodo, ki jo je po ugotovitvah prvega sodišča povzročil toženec dne 26.8.1999 pod vplivom alkohola z vozilom, ki je bilo obvezno zavarovano pri tožeči stranki, pri čemer je ta zaradi izgube zavarovalnih pravic po 3. točki 1. odstavka 3. člena Splošni pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO-97; v nadaljevanju: Splošni pogoji) od njega vtoževala povrnitev celotne izplačane odškodnine oškodovancu (regres). Glede na toženčev ugovor v pravdi je tako odločilo po ugotovitvi, da je tožeča stranka delno neutemeljeno izplačala odškodnino, ker je bila previsoka.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Izpodbija jo v zavrnilnem delu zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo celotnemu zahtevku in s plačilom pritožbenih stroškov.

Prvemu sodišču očita, da je izhajalo iz napačnega materialnopravnega naziranja, češ da je tožeča stranka v pravdi postala oškodovanec in da mora izrecno zatrjevati in dokazovati nastalo materialno in nematerialno škodo za vse oblike škode. Narava njenega zahtevka je povračilna. Oškodovancu je neposredno izplačala odškodnino po 941. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) kot solidarna dolžnica s toženo stranko, kar je bila dolžna po 919. členu ZOR. Obveznosti je izpolnila na podlagi izvedeniškega mnenja dr. S., ki ga je upoštevala kot dokaz in ne kot oškodovančeve navedbe. Na tej podlagi je z oškodovancem sklenila izvensodno poravnavo po 1089. členu ZOR. Z njo je varovala tako svoje kot interese toženca kot povzročitelja škode. Upoštevala je soodgovornost oškodovanca, se izognila plačilu zamudnih obresti in izrecno navedla, da oškodovanec nima pravice ničesar več terjati od toženca. V celoti je spoštovala pogodbena določila iz 5. člena Splošnih pogojev. Podrobno pojasnjuje, da sama nima položaja oškodovanca ter razliko med odškodninskim in povračilnim (regresnim) zahtevkom. Glede višine izplačane odškodnine mora v pravdi dokazati le, da je dejansko izplačala odškodnino v zatrjevani višini in da je ob izplačilu ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarja glede na dejstva, znana v času izplačila. Temu je v celoti zadostila. Na podlagi izvedeniškega mnenja priznanega strokovnjaka dr. S. kot objektivnem dokazu o oškodovančevi nematerialni škodi, v katerega ni mogla dvomiti, je odmerila in izplačala odškodnino upoštevaje 200. in 203. člen ZOR. Ni relevantno, da je bilo mnenje izdelano na prošnjo oškodovanca. Ocena sodišča, da ni ravnala dovolj skrbno je pravno in dejansko zmotna. Razlogi sodbe so nejasni in v nasprotju s splošno znanimi dejstvi. Mnenja dr. S. ne omaja mnenje dr. P., pridobljeno v pravdi, ker ne nudi ustrezne podlage za oceno pravilnosti izplačane odškodnine. Izdelano je po navedbah oškodovanca na glavni obravnavi več kot devet let od zaključka zdravljenja. Nadalje očita sodišču zmotno uporabo materialnega prava. O utemeljenosti izplačane odškodnine in spoštovanju pogodbenih obveznosti je odločalo glede na ugotovitve o nastali škodi (zdravstveno stanje oškodovanca) na dan izdaje sodbe in z odmero odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode po stanju na dan izdaje sodbe, namesto da bi ocenilo ravnanje tožeče stranke v odnosu na njej znana dejstva v času sklenitve poravnave in s primerjavo izplačanih odškodnin s tedanjo sodno prakso za podobne primere (oktober 2000). Sodba o tem nima razlogov. Toženčev ugovor o nepravilno izplačani odškodnini po višini je skladno s pogodbo mogoče šteti le kot ugovor slabega pravdanja (5. člen Splošnih pogojev). Zanj je treba dokazati, da je tožeča stranka ob izplačilu odškodnine ravnala v nasprotju s pogodbeno obveznostjo, ne pa upoštevati okoliščin, nastalih po izplačilu odškodnine, kot je storilo sodišče. Izplačana odškodnina ni odstopala od primerljivih odškodnin v podobnih primerih v tistem času. Zato je povračilni zahtevek v celoti utemeljen. Če bi sodišče vendarle ugotovilo drugače, bi moralo odločiti, ali je za prekoračitev tožeča stranka toženi odškodninsko odgovorna v smislu 5. člena Splošnih pogojev, česar ni storilo in sodba tudi o tem nima razlogov.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodba je pravilna v dejanskem, materialnopravnem in procesnem pogledu. Z jasnimi, natančnimi in pravilnimi razlogi na strani 5, na katere se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje, je že prvo sodišče odgovorilo na v pritožbi ponovljene ugovore pritožnice, zakaj je tudi v regresni pravdi treba presojati utemeljenost višine izplačane odškodnine oškodovancu. Pravna podlaga tožbenega zahtevka je v določbi (v času prometne nesreče z dne 26.8.1999 veljavnega) 2. odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP; Ur. l. RS, št. 7/94 in naslednjih), v zavarovalni pogodbi in v Splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-97. Po navedenem zakonskem določilu ima namreč tožeča stranka kot zavarovalnica v primerih, določenih z zavarovalno pogodbo ali zavarovalnimi pogoji, pravico od sklenitelja zavarovanja in od odgovorne osebe (kot v obravnavanem primeru) uveljavljati povračilo izplačanih zneskov, s katerimi je poravnala škodo oškodovancu. Povračilni zahtevek, za katerega se je v praksi uveljavila oznaka regres, je odškodninske narave, in sicer iz naslova kršitve pogodbene obveznosti (zavarovalne pogodbe ali zavarovalnih pogojev kot sestavnega dela pogodbe), ki jo je storil sklenitelj zavarovanja oziroma odgovorna oseba.

Prvo sodišče je pri odločanju povsem pravilno izhajalo iz tega materialnopravnega izhodišča. Tožena stranka se je med drugim branila z ugovorom previsoko izplačane odškodnine. Trdila in dokazovala je, da oškodovanec ni utrpel resnih poškodb niti posledic, strahu in zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede na tako trditveno in dokazno podlago strank, ko je tožeča stranka na eni strani zatrjevala in dokazovala kršitev in način kršitve pogodbe ter izplačilo odškodnine in njeno višino, na drugi strani pa ji je tožena stranka (med drugim) očitala, da ni pravilno likvidirala škode, ker je bilo izplačilo previsoko, je moralo kot predhodno vprašanje presoditi celoten škodni dogodek, na podlagi katerega je prišlo do izplačila odškodnine oškodovancu. Utemeljenost izplačane odškodnine je treba presojati po načelih obligacijskega prava. Zato ima zavarovanec oziroma odgovorna oseba vse ugovore (po temelju in po višini) kot bi jih imel v odškodninski pravdi, katere podlaga je deliktna obveznost. Toženec je ugovor previsoko izplačane odškodnine podal in ga tudi dokazal. Pritožbeno naziranje, da je prvo sodišče obravnavalo tožečo stranko kot oškodovanca in ji naložilo trditveno in dokazno breme oškodovanca v morebitni odškodninski tožbi, je tako zmotno, celotno pojasnjevanje razlik med odškodninskim in povračilnim zahtevkom pa odveč.

Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvega glede primernosti izplačane odškodnine tako po posameznih vrstah škode kot v celotnem obsegu povrnitve škode, pri čemer ugotovitve, da je oškodovanec sam v 20% prispeval k višini škode tudi pritožnica ne izpodbija.

Glede na toženčev ugovor je preverilo obseg oškodovančeve škode z izvedencem dr. P. in z zaslišanjem oškodovanca. Po pripombah tožeče stranke je izvedenca zaslišalo. Ob zaslišanju se je opredelil tudi do mnenja dr. S., ki ga je upoštevala tožeča stranka ob izplačilu, in povedal, v kolikšni meri in zakaj je pri svojem mnenju upošteval njegove ugotovitve (list. št. 179). Nato tožeča stranka izvedencu ni več nasprotovala. Sodišče dokazne ocene ni sprejelo le na tej osnovi, kot zmotno meni pritožba, pač pa upoštevaje napotke iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po celoviti oceni še drugih dokazov: medicinske dokumentacije in (zlasti glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti) zaslišanja oškodovanca. Zaslišan je bil o vseh oblikah škode v času njenega nastanka oziroma sklepanja poravnave. Zato prvemu sodišču ni mogoče očitati, da je upoštevalo naknadno stanje, češ da se je to za tožečo stranko nenadejano izboljšalo oziroma da je oškodovanec zaradi oddaljenosti dogodka in slabega spomina slabo izpovedoval. Čeprav sodišče v razlogih sodbe ni izrecno navedlo, da je upoštevalo razmere v času sklepanja poravnave, je sodba dovolj razumljiva, da jo je mogoče v tem pogledu vsebinsko preizkusiti. Očitanih procesnih kršitev v smislu 14. tč. 2. odstavka 330.člena ZPP pritožbeno sodišče ne najde.

Ugotavljanje odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je bilo, kot že rečeno, predhodno vprašanje za odločanje o utemeljenosti povračilnega zahtevka, pomeni uporabo materialnega prava: v konkretnem primeru glede višine nepremoženjske škode po posameznih oblikah škode uporabo meril, ki jih določata 200. in 203. člen ZOR (uporaba na podlagi člena 1060. Obligacijskega zakonika – OZ). Pri telesnih in duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je treba upoštevati tako bolečine, ki so trajale do trenutka, ko se odmeri odškodnina, kakor tiste, za katere je gotovo, da bodo trajale v prihodnosti. Zlasti odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je praviloma trajne narave. Zato so pritožbeni očitki, da sodišče ne bi smelo upoštevati oškodovančevega sedanjega stanja, zmotni. Ocena prvega sodišča, da je bila izplačana odškodnina iz tega naslova neutemeljena, pa je pravno in dejansko pravilna. Ob dejstvu, da sta oba medicinska strokovnjaka (tako dr. S., na katerega se sklicuje pritožba, kot dr. P. v pravdi) objektivno ugotovila enake poškodbe in povedala, da je bilo zdravljenje sorazmerno kratko (dva meseca), v glavnem konzervativno in brez posebnih komplikacij, je ne more omajati niti pritožbeno vztrajanje pri mnenju dr. S., ki je bilo v postopku preverjanja z drugim izvedencem in zaslišanjem oškodovanca glede trajnih posledic pri njem ovrženo.

Ugotovljene poškodbe (pretres možganov, zvin vratne hrbtenice, rana na čelu, zvin desnega skočnega sklepa, odrgnina desnega komolca, udarnine levega kolka in leve sednične mišice) namreč po Fischerjevi klasifikaciji sodijo med lažje primere, za katere sodišča v povprečju prisojajo odškodnine v višini osmih povprečnih plač (vir: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001). Tudi prvo sodišče je z dosojeno odškodnino v skupni višini 1.000.000,00 SIT (750.000,00 SIT za telesne bolečine in 250.000,00 SIT za strah) oškodovancu namenilo prav tako odškodnino. Oktobra 2000 je namreč znašala višina povprečne plače 123.817,00 SIT. Pritožba ne konkretizira drugih – po njenem zatrjevanju višjih odškodnin, po katerih naj bi se zaradi zagotovitve načela objektivizacije tožeča stranka ravnala ob obravnavanem izplačilu. Zato drugačen oziroma podrobnejši materialnopravni preizkus izplačane odškodnine glede na stanje ob sklepanju poravnave ni mogoč. Glede na svoje navedbe, da je oškodovancu izplačala 750.000,00 SIT za telesne bolečine, 200.000,00 SIT za strah in 850.000,00 SIT za duševne bolečine, skupaj 1.800.000,00 SIT in ob upoštevanju 20% soprispevka oškodovanca, je skupaj ocenjevala njegovo škodo na 2.160.000,00 SIT. To pa je v času izplačila predstavljalo kar 17,44 povprečnih plač, kar bistveno odstopa od ugotovljenega povprečja v podobnih primerih. Izkaže se, da so pritožbeni očitki prvemu sodišču, da ni odločalo upoštevaje primerljivo sodno prakso v času izplačila, povsem neutemeljeni.

Odločanje o odškodninski odgovornosti tožeče stranke zavarovancu po 5. členu Splošnih pogojev pa ni predmet tega postopka. Zato se sodišču do tega v sodbi tudi ni bilo treba opredeljevati in sodba tudi ni obremenjena z očitanimi kršitvami pravil pravdnega postopka.

V pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi torej niso podani. Prvo sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Pri odločanju ni zagrešilo očitanih procesnih kršitev, pa tudi tistih ne, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, mora sama trpeti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).