Jedro

Vloga redarjev v gostinskih lokalih je primarno v preventivnem delovanju, kar od njih terja, da konfliktne situacije preprečujejo in rešujejo prvenstveno na ustrezen tj. miren način in ne s silo.

V obravnavanem primeru pasivnosti redarjev ni mogoče označiti za nedopustno, njihovo morebitno posredovanje pa poškodbe ne bi moglo preprečiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo odškodnine v višini 2.020.000 SIT s pripadki za nematerialno škodo, nastalo, ker jo je na zabavi, ki jo je organiziral toženec, neznanec zgrabil za roko in ji zvil prst. 2. Sodišče prve stopnje je zahtevek v celoti zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Tožnica je zoper navedeno odločitev vložila revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji in razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z zaključkom nižjih sodišč, da sta redarja ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka zgolj s tem, ko sta se odzvala na opozorilo tožnice in z njo odšla do neznanca, čeprav od trenutka, ko je neznanec tožnico prijel za prst in ga zvijal, nista storila ničesar, niti nista poskušala zadržati neznanca do prihoda policije, temveč sta zgolj stala in opazovala dogajanje. S takim ravnanjem, ki je imelo za posledico tožničino poškodbo, pa po njenem mnenju nista ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Ker sta bila redarja predhodno obveščena o nadlegovanju, bi morala poskrbeti, da tožnica ne bi prišla v stik z neznancem oziroma ne bi smela z njo oditi do neznanca. Pri tem se sklicuje na izpovedbo toženkinega direktorja S. Š., ki je povedal, da on ne bi »kot redar peljal oškodovanko do napadalca«, da bi mu ga pokazala. Glede na pozno jutranjo uro bi redarja morala pričakovati reakcijo neznanca vključno s fizičnim napadom. Morala bi predvidevati, da lahko pride do napada na tožnico, saj sta se z namenom preprečevanja obračunov nahajala v diskoteki. Povprečen človek bi v danih okoliščinah ravnal kot redarja, vendar pa tako ravnanje ne more biti merilo za presojo ravnanj redarjev, katerih edina naloga je bila preprečevati dogodke, kot se je zgodil tožnici. Nižji sodišči sta tako pri presoji dejansko uporabili merilo povprečnega človeka in ne dobrega strokovnjaka. Če redarjev ne bi bilo v diskoteki, se tožnica nanje ne bi zanašala in do škodnega dogodka sploh ne bi prišlo. Od redarjev je upravičeno pričakovala, ne le da bodo preprečili nadaljnje nadlegovanje, temveč da jo bodo zaščitili pred morebitnimi napadi. V dokazne namene glede strokovnih kvalifikacij, izobrazbe in znanja redarjev je tožnica predlagala poizvedbe pri Zbornici RS za zasebno varovanje, za presojo ravnanja redarjev pa postavitev izvedenca ustrezne stroke, ki pa jih je sodišče zavrnilo. Zaradi tega so ostali razlogi o odločilnih dejstvih, zlasti o tem, kakšno bi moralo biti v konkretnem primeru ravnanje redarjev, nejasni.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Toženec S. d.o.o. je 29. 12. 2002 organiziral zabavo v diskoteki ..., na kateri je neznanec poškodoval tožničin prst. Predmet revizijske presoje je le še krivdna odškodninska odgovornost toženca za ravnanje njegovih delavcev (redarjev), pri presoji katere je sodišče druge stopnje pravilno izhajalo iz materialnopravne določbe 147. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001). Odločilno vprašanje je, ali je do škode prišlo (tudi) zaradi opustitve dolžnega ravnanja redarjev, katerih naloga je preprečevanje potencialno konfliktnih situacij in s tem škod, ki bi lahko nastale v njihovi posledici.

8. V zadevi so odločilne naslednje dejanske ugotovitve. Tožnico je na plesišču nadlegoval neznani moški, o čemer je dvakrat seznanila redarja. Ob drugi seznanitvi so skupaj poiskali neznanca, ki jo je, ko je s prstom pokazala nanj, v hipu zagrabil za prst in ga močno zvil nazaj. Vse skupaj je trajalo le nekaj sekund. V dogajanju je neznanec stal nasproti tožnice in stopnico višje, redarja pa sta stala ob tožnici. Ko je neznanec izpustil prst, sta redarja tožnico, ki je vpila od bolečin, pospremila do točilnega pulta, poškodovalec pa je medtem pobegnil. 9. Na v reviziji izpostavljene očitke je pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje. V ravnanju redarjev, ki sta se na dvakratne pozive tožnice odzvala tako, da sta skupaj z njo odšla do neznanca, ni zaznati nepravilnih elementov. Redarja sta ukrepala na željo tožnice, ki je bila edina, ki je neznanca lahko identificirala. Dejstvo je, da je vloga redarjev v gostinskih lokalih primarno v preventivnem delovanju, kar od njih terja, da konfliktne situacije preprečujejo in rešujejo prvenstveno na ustrezen tj. miren način in ne s silo. Drugostopenjsko sodišče je tako pravilno izpostavilo, da so tožničina opozorila o spolnem nadlegovanju od redarjev terjala, da uporabita blažje ukrepe (tj. da navedbe preverita pri neznancu in ga opozorita na ustrezno ravnanje), glede na okoliščine storilčevega ravnanja (tj. da je neznanec tožnico nadlegoval, ni pa kazal znakov nasilja in ni povzročal nereda) pa neznančevega kasnejšega fizičnega napada nista mogla predvideti in v tej smeri zato nista bila dolžna kakorkoli (aktivno) ukrepati. Navedeno ne pomeni, da kljub pravilnemu izvrševanju redarske službe do izgredov v diskoteki ne more priti. Fizični napadi se dogajajo, a vsakega vendarle ni mogoče preprečiti, organizator pa za vsako nepravilno ravnanje obiskovalcev tudi ne more odgovarjati.

10. Neutemeljeni so tudi očitki, da bi redarja v trenutku, ko je neznanec tožnici zvijal prst, lahko oziroma morala preprečiti nastanek poškodbe (škode). Zaradi bliskovito hitrega dogajanja, upoštevaje, da je za reakcijo potreben določen čas, redarja niti nista mogla odreagirati in škode nista mogla preprečiti. Ob tem ni zanemarljiva ugotovitev sodišč, da bi do poškodbe prsta prišlo tudi v primeru, če bi redarja v trenutku, ko je neznanec tožnico držal za prst, zgrabila in ga poskušala odstraniti. Tožničine poškodbe in škode zato ni mogoče pripisati pasivnosti redarjev. Pravnorelevantna vzročna zveza pa že zaradi sosledja dogodkov ne more obstajati med nastalo poškodbo in dejstvom, da redarja nista zadržala povzročitelja do prihoda policistov. Glede na navedeno, ko pasivnosti redarjev ni mogoče označiti za nedopustno, njihovo morebitno posredovanje pa poškodbe ne bi moglo preprečiti, se očitki o izostanku njihovega znanja in izkušenj (četudi bi bili resnični) izkažejo za nepomembne, kot tak pa tudi očitek procesne kršitve zaradi zavrnitve v tej smeri predlaganih dokazov.

11. Uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato je Vrhovno sodišče revizijo tožnice zavrnilo (378. člen ZPP) in s tem tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).