Jedro

Upoštevaje zlasti dejanske ugotovitve, da sta tretji tožnik in pravna prednica prvih dveh tožnic že precej pred toženkino pridobitvijo hipoteke v izvršilnem postopku razpolagala z veljavnima zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom za sporni nepremičnini, bi nižji sodišči morali upoštevati, da so kljub odsotnosti zemljiškoknjižnega vpisa na tretjega tožnika in njegovo ženo že prešla stvarnopravna upravičenja v takšnem obsegu, da so jima zagotavljala pravno varstvo v izločitveni pravdi. Imela sta (so)lastninsko pravico v pričakovanju, s tem pa pravico, ki preprečuje izvršbo.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se zavrne pritožba tožene stranke in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene in revizijske stroške v znesku 750,24 €.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da izvršba na nepremičnini s parc. št. 611/5 in 611/6 k.o. ..., dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Radovljici In 54/2004 z dne 22. 4. 2004, ni dopustna. Toženko je tudi zavezalo k povrnitvi tožnikovih pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo toženkini pritožbi in tako spremenilo sodbo prvostopenjskega sodišča, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Spremembo je argumentiralo s stališčem, da je treba toženki, ki je pridobila hipoteko na spornih nepremičninah z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, preden so se tožniki vanjo vknjižili kot lastniki, dati prednost pred slednjimi, saj njihova pravnoposlovna pridobitev spornih nepremičnin ni bila perfektna, vse dokler lastninska pravica ni bila vpisana v zemljiško knjigo. To naj bi veljalo še toliko bolj, ker je bila toženka dobroverna tako v času vložitve izvršilnega predloga kot ob vpisu zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiško knjigo.

3. Tožniki v reviziji uveljavljajo revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vztrajajo pri stališču, da toženka v času vložitve predloga za izvršbo glede prodaje spornih nepremičnin ni bila v dobri veri. Četudi leta 1999 morda res ni vedela, da je oče prodal hišo, se je tega v izvršilnem postopku, stara 20 let, morala zavedati. Poleg tega pa, menijo, se kot upnica, ki je pridobila zastavno pravico šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, na dobro vero in zemljiškoknjižno stanje niti ne more sklicevati. Pravica upnika, da dobi poplačano svojo terjatev, kot je v odločbi Up-128/03 z dne 27. 1. 2005 pojasnilo Ustavno sodišče, namreč ne more biti ustavno dopusten razlog za poseg v lastninsko pravico osebe, ki ni dolžnik. Dejstvo je, da so se tožniki skušali vpisati v zemljiško knjigo kot lastniki, a se niso mogli, ker je bila pri spornih nepremičninah v korist toženkine matere vpisana prepoved odtujitve in obremenitve za čas do dokončanja pravde za ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev toženkinih staršev na njem. Vendar toženkina mati tožbe s takšno vsebino ni nikoli vložila, s čimer je bila tožnikom v času med 12. 10. 1998 (vpis prepovedi odtujitve in obremenitve) in drugo polovico leta 2006 (izbris omenjene prepovedi iz zemljiške knjige) popolnoma brez razloga onemogočena vknjižba. Zdravemu razumu se zato upira argumentacija pritožbenega sodišča, da naj si tožniki sami pripišejo škodljive posledice, ker niso pravočasno vložili zemljiškoknjižnega predloga, zaključijo.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Tožba za nedopustnost izvršbe ali izločitvena tožba ima pravno podlago v tretjem odstavku 65. člena v zvezi s prvim odstavkom 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).(1) Za izločitveno tožbo (enako je z ugovorom tretjega v izvršilnem postopku) velja, da mora tožnik (oziroma tretji v izvršilnem postopku) verjetno izkazati, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Pravice, ki jih uveljavlja, so praviloma stvarnopravne ali druge absolutne pravice, lahko pa gre tudi za pravice obligacijskopravne narave (zakup, hramba).(2)

7. Sodbi sodišč druge in prve stopnje temeljita na naslednjih za revizijsko sodišče zavezujočih dejanskih ugotovitvah (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP): tretji tožnik in tedaj še živeča mati prvih dveh tožnic sta s pogodbo z dne 18. 1. 1998 za 170.000 takratnih DEM kupila od toženkinega očeta A. O. stanovanjsko hišo v R. z nekaj zemljišča in gospodarskim poslopjem, stoječo na parcelah s št. 611/5 in 611/6 k.o. ..., pet dni kasneje, 2. 2. 1998, je bila prodajna pogodba z zemljiškoknjižnim dovolilom vred overjena pri notarju, kmalu zatem so se tožniki v hišo tudi preselili, ker je bila hiša potrebna obnove in adaptacije, so tožniki zemljiškoknjižni vpis za nekaj časa postavili na stranski tir, ko so se kakšno leto, odkar so se iz L. preselili na G., lotili tudi tega, lastništva nepremičnin ni bilo mogoče vknjižiti, ker je v vmesnem času toženkina mati (prodajalčeva nekdanja žena) trdeč, da je hiša skupno premoženje in da je polovica njena, izposlovala začasno odredbo, na podlagi katere je sodišče pri spornih nepremičninah dne 12. 10. 1998 vpisalo prepoved odtujitve in obremenitve, razočarani, vendar prepričani, da imajo v overjeni prodajni pogodbi z zemljiškoknjižnim dovolilom in plačilu vseh dolžnih davščin dovolj argumentov za to, da jih pravo ščiti, se tožniki nato z zemljiško knjigo niso več ukvarjali, vse dokler jih v letu 2004 ni presenetila izvršba (zaznamba sklepa o izvršbi je bila v zemljiško knjigo vpisana 23. 4. 2004), ki jo je ne vedoč, da sta bili sporni nepremičnini zdavnaj prodani tožnikom, predlagala prodajalčeva 20-letna hči (toženka), ker ji ta več let zapovrstjo ni plačeval preživnine.

8. Za učinkovit prenos in pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla morajo biti kumulativno izpolnjeni štirje pogoji: 1) obstoj veljavnega zavezovalnega pravnega posla, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico, 2) razpolagalna sposobnost odsvojitelja, 3) obstoj razpolagalnega pravnega posla in 4) izpolnjeni morajo biti drugi z zakonom določeni pogoji. Dodaten zakonski pogoj za pridobitev lastninske pravice je vpis v zemljiško knjigo (33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – v nadaljevanju ZTLR,(3) in 40. ter 49. člen Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ(4)). Iz odločbe Ustavnega sodišča Up-591/10 z dne 2. 12. 2010 izhaja, da začne v razmerju med prenosnikom in pridobiteljem prenos lastninske pravice na nepremičnini učinkovati že s tem, ko prenosnik izstavi (in izroči) pridobitelju zemljiškoknjižno dovolilo z vsebino, določeno v 23. členu SPZ, na katerem je prenosnikov podpis notarsko overjen (41. člen Zakona o zemljiški knjigi – v nadaljevanju ZZK-1(5)).(6) Ustavno sodišče, enako kot novejša pravna teorija,(7) tako vknjižbi lastninske pravice na nepremičnini, pridobljeni s pravnim poslom, ne pripisuje več absolutnih učinkov. Že pred vknjižbo (in sicer takrat, ko izvedo za razpolaganje) začne, ob upoštevanju namena in vsebine načela zaupanja v zemljiško knjigo,(8) učinkovati prenos lastninske pravice tudi do tretjih oseb, ki vedo, da je bil razpolagalni posel med zemljiškoknjižnim lastnikom in pridobiteljem že opravljen (t.i. nedobroverne osebe).

9. Upoštevaje v tč. 7. navedene dejanske ugotovitve, zlasti da sta tretji tožnik in pravna prednica prvih dveh tožnic že precej pred toženkino pridobitvijo hipoteke v izvršilnem postopku razpolagala z veljavnima zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom za sporni nepremičnini (prodajna pogodba z zemljiškoknjižnim dovolilom je bila notarsko overjena 2. 2. 1998, sklep o izvršbi v korist toženke pa je bil v zemljiški knjigi zaznamovan 23. 4. 2004), bi nižji sodišči morali upoštevati, da so kljub odsotnosti zemljiškoknjižnega vpisa na tretjega tožnika in njegovo ženo že prešla stvarnopravna upravičenja v takšnem obsegu, da so jima zagotavljala pravno varstvo v izločitveni pravdi. Imela sta (so)lastninsko pravico v pričakovanju, s tem pa pravico, ki preprečuje izvršbo.(9) Če ima namreč pridobitelj nepremičnine, ki razpolaga z listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice, v primeru, ko odsvojitelj obremeni nepremičnino s hipoteko, zoper hipotekarnega upnika na voljo sodno varstvo v obliki izbrisne tožbe,(10) mora biti pravni položaj takšnega pridobitelja enako učinkovito varovan tudi v izvršbi.(11) Prav nobenega razloga ni za to, da bi bila kvaliteta pravnega varstva pridobitelja odvisna od načina pridobitve hipoteke. Ta sklep še dodatno utrjuje pravilo, po katerem ima kupec, ki pred začetkom stečajnega postopka razpolaga z notarsko overjenim zemljiškoknjižnim dovolilom, v stečajnem postopku izločitveno pravico na nepremičnini.(12) Če nepremičnina ne spada v stečajno maso in tako ne služi poplačilu upnikov v stečajnem postopku, je logično, da upnik tudi v izvršbi ne more poseči po tej nepremičnini, da bi dosegel poplačilo svoje terjatve.(13)

10. Ob takšnem materialnopravnem stališču se očitek pritožbenega sodišča tožnikom, naj negativne posledice zapoznele vknjižbe pripišejo kar sami sebi, kaj pa niso pravočasno poskrbeli za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, izkaže za zmotnega. Brez pomena pa je tudi v reviziji z več zornih kotov grajani zaključek tega sodišča, da toženka ni vedela za očetovo razpolaganje z nepremičninama oziroma da ji glede tega ni mogoče pripisati nedobrovernosti. Revizijsko sodišče(14) je namreč, tako kot Ustavno sodišče(15), že večkrat pojasnilo, da se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero lahko sklicuje le tisti upnik, ki je pridobil pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini, ne pa tisti, ki je zastavno pravico pridobil šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, kot to velja za toženko.(16) Prednost pred nevknjiženim lastnikom bo torej imel le tisti upnik, ki je hipoteko pridobil na pravnoposlovni podlagi in je pošteno zaupal v zemljiškoknjižno stanje.

11. Ker je bilo torej v izpodbijani sodbi zmotno uporabljeno materialno pravo, je revizijsko sodišče reviziji tožnikov ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je videti iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP).

12. Upoštevaje določbo drugega odstavka 165. člena ZPP je moralo revizijsko sodišče odločiti o stroških vsega postopka. V skladu s kriterijem uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) je toženka, ki je pravdo izgubila, dolžna povrniti tožnikom pravdne stroške celotnega postopka. Te (izvzeti so stroški postopka na prvi stopnji, ki so zajeti že v prvostopenjski sodbi) je sodišče odmerilo na podlagi predloženih stroškovnikov in v skladu z odvetniško ter taksno tarifo. Seštevek pritožbenih stroškov (415,23 €) in revizijskih stroškov (335,01 €), ki jih je revizijsko sodišče naložilo toženki v plačilo, znaša 750,24 €.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 51/1998 in nasl. Op. št. (2): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča U-I-110/03 in Up-631/03 z dne 14. 4. 2005, tč. 10. Op. št. (3): Uradni list SFRJ, št. 6-88/1980 s spremembami.

Op. št. (4): Uradni list RS, št. 87/02 in nasl. Op. št. (5): Uradni list RS, št. 58/2003, 45/2008, 37/2008. Op. št. (6): Glej tč. 9 obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-591/10 z dne 2. 12. 2010. Op. št. (7): Primerjaj M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur (red.), Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 250-251. M. Tratnik, R. Vrenčur, Zemljiškoknjižno pravo v teoriji in praksi, Inštitut za nepremičninsko pravo, Maribor 2008, str. 52–53. N. Plavšak, Izbrisna tožba, zbornik, drugi dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, Kranjska Gora, 7. in 8. junij 2010, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 44. Op. št. (8): Primerjaj 10. člen SPZ in prvi odstavek 8. člena ZZK-1. Op. št. (9): Po ustaljeni sodni presoji Ustavnega sodišča pravico do zasebne lastnine oziroma njeno varstvo ne obsega le obstoječe lastnine, ampak tudi zahtevke v povezavi s t. i. pričakovalnimi pravicami. Tako Ustavno sodišče med drugim v odločbi Up-77/04 z dne 11. 10. 2006 in Up-591/10 z dne 2. 12. 2010. Op. št. (10): Primerjaj 243. člen ZZK-1. Op. št. (11): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 220/2006 z dne 10. 7. 2008. Op. št. (12): Glej 94. člen ZZK-1. Op. št. (13): Primerjaj Ščernjavič, I. Hudej, J., Ponovni razmislek o nekaterih temeljnih izhodiščih stvarnega prava pri prenosu lastninske pravice na nepremičninah, PP, št. 3/2012, str. VII.

Op. št. (14): Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 972/2006 z dne 28. 5. 2009. Op. št. (15): Glej odločbe Up-128/03 z dne 27. 1. 2005, Up-438/04 z dne 6. 7. 2006 itd. Op. št. (16): To ne pomeni, da se s stališčem, da dobra vera ni odločilna za presojo v takšnih primerih, daje varstvo nedobrovernemu upniku. To pomeni le, da se upnik, ki je zastavno pravico pridobil v izvršilnem postopku, ne bo mogel sklicevati na svojo dobrovernost.