Jedro

Za razbremenitev bi morala toženka dokazati, da je bilo ravnanje tožnika zunaj sfere objektivno odgovornega delodajalca; da delodajalec na potek dogodkov ni mogel vplivati tako, da bi škodo preprečil. Merilo za presojo je objektivno in abstraktno, ker gre za poklicno dejavnost zavarovanca tožene stranke, je merilo njegovega ravnanja skrbnost dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v točki I. izreka tako, da se znesek 24.211,60 EUR zniža na znesek 17.294,09 EUR (posledično se v točki II izreka navedeni znesek nadomesti z zneskom 39.327,81 EUR); - III. točka izreka pa se glasi: „Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 898,25 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 247,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15-tih dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka (tožnik) od tožene zavarovalnice (toženka), pri kateri ima zavarovano odgovornost njegov delodajalec, zahteva povrnitev škode, ki mu je nastala v delovni nesreči na stružnici.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženki naložilo v plačilo 24.211,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2017 dalje do plačila (točka I izreka izpodbijane sodbe), kar je zahteval tožnik več (znesek 32.410,30 EUR s pp) pa zavrnilo (točka II izreka) ter odločilo, da mora toženka povrniti 2.942,47 EUR stroškov tožnika v proračun RS. Presodilo je, da je podana tako objektivna kot krivdna odgovornost zavarovanca toženke, tožnik pa je 30 % soodgovoren za škodo.

3. Pritožuje se toženka, uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da je tožnik v celoti odgovoren za nezgodo, ker je do nje prišlo zaradi tožnikovega prepovedanega in neodgovornega posega v območje delovanja stružnice. Če pa bi pritožbeno sodišče vseeno ocenilo, da je podana odškodninska odgovornost, je tožnik odgovoren vsaj 80 %. Nasprotuje presoji, da je stružnica, na kateri se je tožnik poškodoval, nevarna stvar. Ko je tožnik segel v stružnico, je še delovala in je nedovoljeno posegel v območje delovanja preko varovalne ograje. Le pri takem načinu dela je možnost poškodb velika, precej večja kot pri delu na dovoljen način. Tožnik ni dokazal, da bi prišlo do več poškodb sodelavcev. Tudi izvedenec je zapisal, da delo na stružnici ni nevarno. Tožnik ni niti približno ravnal skrbno, pri pravilni izvedbi dela do poškodbe ne bi prišlo. V zadevi, na katero se je sklicevalo sodišče, delavec ni zavestno posegel v območje stroja. Mnenje izvedenca ni strokovno, ker je upošteval neveljavne predpise in nepravilno razlagal veljavne. Izpodbija dokazno oceno, na podlagi katere je sodišče zaključilo, da je delodajalec tožnika vedel, da delavci posegajo v delujoč stroj. Poudarja, da so na izobraževanju iz varstva pri delu bili vsi delavci seznanjeni, da je poseganje v delujoč stroj prepovedano, pa tudi na stroju je to pisalo. Podrobnejša navodila za delo na strojih ne bi preprečila nesreče. Tožnik je izkušen delavec in je vedel za nevarnosti, ki lahko nastanejo zaradi špen. Nobenega določila ni, ki bi delodajalcu nalagal, da bi morala vsaka stružnica posebej imeti navodilo za varno uporabo. Tožnik ni trdil, da stroja ni znal uporabljati in da ni imel navodil za njegovo uporabo, zato ni utemeljen zaključek, da je to, da ni bilo natančnejših navodil za uporabo stružnice, eden od razlogov za subjektivno odgovornost delodajalca. Delodajalec je razpolagal s potrdilom o pregledu in preizkusu delovne opreme, po katerem je stružnica ustrezala predpisom in je zagotavljala varno delo. Tudi, če bi bil odmik od zaščite stroja do nevarne cone struženja 85 cm, kot bi moral biti po mnenju izvedenca, to ne bi preprečilo nedopustnega ravnanja tožnika, ko je posegel v delujoč stroj. Varovalo je bilo tožniku do podpazduhe in se je moral popolnoma iztegniti, da je dosegel obdelovanec. Sodišče se neutemeljeno sklicuje na 63. člen Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (Pravilnik VZUDO), 23. člen Pravilnika VZUDO pa ni bil kršen, saj je obstajala možnost ustavitve gibljivih delov s tipko STOP, ob koncu programa pa se je stroj avtomatsko ustavil in bi moral tožnik le počakati. Pravilnik o varnosti strojev se ne uporablja, ker se nanaša na stroje, ki se dajejo na trg, stružnica pa ni bila na trgu. Zaključek sodišča, da namestitev zaščite s pleksi steklom potrjuje, da je delodajalec v času nesreče vedel, da stroj ni ustrezen, ni pravilen. Delodajalec predpisov ni kršil in ni bil dolžan namestiti nobene dodatne zaščite v višino, poleg že obstoječe dvižne v višini 137 cm in noben predpis ni določal, da je karkoli narobe z razdaljo do nevarnega območja ali višino zaščite.

4. Izpodbija tudi višino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti dosojene odškodnine. Tožnik je desničar, torej z desno roko opravlja fina opravila in dviguje stvari, poškodovano pa ima levo roko. Nič konkretnega glede omejitev pri športnih in drugih aktivnostih tožnik ni zatrjeval. Poklica sicer ne more več opravljati, vendar bo glede na starost in delovno dobo prikrajšan krajše obdobje. Da je prikrajšan za opravila, kjer je potrebna dvoročnost, ne zadostuje za dosojeno odškodnino, zadostovala bi odškodnina 7.000,00 EUR (ob 100 % temelju).

5. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 6. Pritožba je delno utemeljena.

7. Materialnopravno pravilna je presoja prvostopenjskega sodišča, da je stružnica, ki je poškodovala tožnika, nevarna stvar, zato zavarovanec toženke za škodo, ki je tožniku nastala pri delu z njo, odgovarja po 149. in 150. členu Obligacijskega zakonika (OZ), to je objektivno. Pojem nevarna stvar je pravni standard, katerega vsebino je treba v vsakem primeru posebej napolniti glede na okoliščine konkretnega primera. Stvar je nevarna, če zaradi svojih lastnosti, položaja, načina in mesta uporabe predstavlja večje tveganje za nastanek znatne škode od običajnega.

8. V pritožbenem postopku ni več sporno, da se je tožnik poškodoval, ko je z roko posegel v delujoč stroj in čakal, da nož prereže obdelovanec, da bi ga nato prijel, vendar se je na vrteči se mizi pojavila „špena“, se zataknila v rokavico na tožnikovi levi roki, zato mu je levo roko potegnilo med nož oziroma nosilec noža in obdelovanec.

9. Za presojo ali je neka stvar nevarna, ni pomembno točno do kakšne poškodbe je prišlo pri tožniku, pač pa ali stvar glede na njene lastnosti predstavlja povečano nevarnost za nastanek poškodbe in s tem škode. Vse zaslišane priče in tožnik so izpovedali, da pri delu s stružnico lahko pride do poškodb. Stružnice ni mogoče v hipu ustaviti, sestavljena je iz vrtljivih se (miza) in ostrih (noži) delov, njeno delovanje ni odvisno izključno od ravnanja delavca, saj deluje avtomatizirano, pri delovanju pa nastajajo še ostružki in „špene“ (različno dolgi ostanki pločevine, ki se zvijajo, po izjavi tožnika zgledajo kot makaroni), ki se tudi vrtijo. Delujoč stroj z rezili in vrtečimi se deli, ki jih je mogoče doseči z roko, vsekakor predstavlja veliko nevarnost za poškodovanje in s tem nastanek precejšnje škode. Da taki stroji (npr. žage, mesoreznice, rezkarji, stiskalnice, ipd.) predstavljajo nevarno stvar, delo z njimi pa nevarno dejavnost, je utrjeno stališče sodne prakse.1 Vrhovno sodišče RS je v zadevi II Ips 104/98 presodilo, da je pri delu na stružnici zaradi vrtljivosti pogonskih enot obdelovancev povečana nevarnost nastanka škode in gre za objektivno odgovornost. Tudi zadeva VIII Ips 258/2012, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje, pritožba pa temu izrecno nasprotuje, je primerljiva: do poškodbe je prišlo, ker je delujoč stroj delavca, ki je vanj metal kose ali trakove plastike in zato posegel vanj, potegnil v notranjost, tako kot je tožnika oziroma njegovo roko med obratovanjem potegnilo v stružnico.

10. Mnenje izvedenca za varstvo pri delu je tudi po mnenju pritožbenega sodišča ustrezno strokovno utemeljeno in prepričljivo, vse dileme glede izvedenskega mnenja so bile odpravljene z zaslišanjem izvedenca. Ni odločilno kako si je izvedenec razlagal predpise, pač pa ugotovljena dejstva o razdaljah med zaščito in nevarnimi deli stružnice in kako stroj deluje. Izvedenec je na predpise opozoril, za razlago predpisov pa je pristojno sodišče, ki je pritrdilo toženki, torej pritožnici, da uporaba standarda SIST EN ISO 13857: 2008 - varnost strojev ni bila obvezna. Pritožbene navedbe v tej smeri zato niso razumljive. Toženka v pritožbi izrecno pritrjuje ugotovitvi, da je bilo varovalo v času obratovanja stružnice dvignjeno do višine 137 cm (gl. prvi odstavek na 9 strani pritožbe). Na ugotovitve izvedenca o načinu delovanja stružnice, toženka ni imela pripomb. To je razumljivo, saj iz mnenja izvedenca izhaja, da stroj deluje na način, kot je opisovala toženka. Pravilen in za razsojo pomemben je zaključek, da dvižna ograja stružnice ni bila dovolj visoka, da tožnik z roko ne bi mogel doseči nevarnega območja struženja.

11. Toženka se brani, da je tožniku škoda nastala izključno po njegovi krivdi, ker je z roko posegel v delujoč stroj, čeprav je vedel, da je to prepovedano, saj je bil o tem poučen.

12. Objektivno odgovoren se lahko odgovornosti razbremeni, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca (ali koga tretjega), ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ). Torej se lahko toženka v celoti razbremeni odškodninske odgovornosti le, če dokaže, da je bilo ravnanje tožnika za njegovega delodajalca nepričakovano in neprepričljivo. To ji ni uspelo.

13. Za razbremenitev bi morala dokazati, da je bilo ravnanje tožnika zunaj sfere objektivno odgovornega delodajalca; da delodajalec na potek dogodkov ni mogel vplivati tako, da bi škodo preprečil2. Merilo za presojo je objektivno in abstraktno, ker gre za poklicno dejavnost zavarovanca tožene stranke, je merilo njegovega ravnanja skrbnost dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ).

14. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki jih pritožba ni uspela izpodbiti, izhaja, da za tožnikovega delodajalca škodni dogodek ni bil nepričakovan. Čeprav je res, da iz odgovora na tožbo ne izhaja, da je tožnikov delodajalec vedel, da delavci posegajo v delujoč stroj, je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča glede zavedanja delodajalca o tem pravilna. Ugotovitvam izvedenca o načinu delovanja stroja in kakšna je bila zaščita stroja v času nesreče toženka ni ugovarjala. Kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče v točki 25 obrazložitve izpodbijane sodbe, je razdalja med vrhom dvižne rampe ter vrtečo mizo z noži omogočala tudi med delovanjem stružnice poseg vanjo. Višje sodišče pritrjuje življenjsko logični dokazni oceni izpovedb prič A. A., B. B. in C. C. v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe, na podlagi katere je prvo sodišče ugotovilo, da je delodajalec vedel, da delavci, čeprav vedo, da ne smejo z roko posegati v delujoč stroj, to počnejo. To izhaja tudi iz izpovedbe tožnika. V človeški naravi je, da si skušamo delo, posebej ko gre za ponavljajoča se opravila, poenostaviti ali olajšati. In dejstvo je, da je bilo mogoče tudi ob dvignjeni zaščiti (137 cm) glede na odmik od roba dvignjene zaščite do nevarne cone struženja, ki znaša 79 cm, seči z roko, vsega tega se je delodajalec kot strokovnjak moral zavedati in bi lahko ustrezno ukrepal. Toženki se zato ni uspelo ekskulpirati.

15. Po tretjem odstavku 153. člena OZ je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Pri presoji prispevka tožnika je treba uporabiti drugi odstavek 171. člena OZ in upoštevati vse okoliščine primera, ker ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica ravnanja tožnika, kateremu pa so vzrok nevarnosti stružnice. Treba je na strani objektivno odgovornega upoštevati riziko povečane nevarnosti in njegovo morebitno krivdno ravnanje, na strani oškodovanca pa stopnjo njegove nepazljivosti, ki je pripeljala do nevarnega položaja.3

16. Presoja prvostopenjskega sodišča o krivdi zavarovanca tožene stranke, ker ni poskrbel za natančnejša navodila za uporabo stroja, na katerem se je poškodoval tožnik, je zmotna. Tožnik ni zatrjeval, da ni znal delati s stružnico, pač pa ravno obratno. Nesporno je, da je bil tožnik izkušen delavec, ki je obvladoval delovni proces. Dejstvo, da ni bilo natančnejših navodil za delo s stružnico, zato nima vpliva na presojo o porazdelitvi odgovornosti med tožnikom in zavarovancem toženke.

17. Tudi presoja, da je zavarovanec tožene stranke krivdno odgovoren tožniku, ker ni poskrbel za ustrezne varnostne razdalje med nevarnim območjem stroja in zaščitno ograjo, je materialnopravno zmotna. Zavarovanec tožene stranke je razpolagal s potrdilom pristojnega organa o pregledu in preizkusu delovne opreme z dne 5. 11. 2012 in je stružnico, taka kot je bila, bila pa je z vidika odškodninskega prava nevarna, legalno uporabljal. Čeprav zaščita na stružnici ni bila višja oziroma razdalja med zaščito in nevarnim območjem ni bila večja, delodajalcu tožnika v zvezi s tem ni mogoče pripisati protipravnega ravnanja, ki je eden od elementov krivdne odškodninske odgovornosti.4 Očitki delodajalcu tožnika glede kršitev Pravilnika VZUDO za razsojo niso pomembni, saj je imel ustrezna dovoljenja za vključitev stružnice v delavni proces. Višje sodišče zato na pritožbene navedbe v zvezi s tem ne bo podrobneje odgovarjalo.

18. Tožnik je ravnal neodgovorno in protipravno, ko je z roko segel v nevarno območje stružnice in čakal, da bo ob koncu procesa razpolavljanja prijel obdelovanec ter s tem nekoliko skrajšal čas dela s posameznim obdelovancem. Tako ravnanje je bilo v nasprotju z navodili delodajalca, s katerimi je bil tožnik seznanjen, saj je imel opravljen izpit iz varstva pri delu, pa tudi na stroju je bilo opozorilo, da se ne sme posegati vanj. Dvižna zaščita na stružnici je segala 137 cm visoko, tožnik je izpovedal, da mu je bila do podpazduhe, kar pomeni, da si je moral, da je segel v delujoč stroj, prizadevati. Tožnik je znatno doprinesel k nastanku škode.

19. Ob upoštevanju teže objektivne odgovornosti zavarovanca toženke na eni strani ter tožnikovega krivdnega ravnanja na drugi strani je pritožbeno sodišče presodilo, da je tožnikov prispevek k nastanku škode višji od na prvi stopnji dosojenih 30 % in znaša 50 %.

20. Z višino dosojene odškodnine (ob 100 % temelju) pritožbeno sodišče soglaša. Upoštevana so merila iz 179. člena OZ.

21. Pri dosoji odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje upoštevalo, da lahko tožnik na levi roki le delno formira pest, v levici nima prave moči in ne more opraviti nobenega oprijema ali prijema, ni sposoben prenašati in dvigovati od 1 kilograma težjih bremen, levice ne more uporabljati pri nobenem športu. Navedenih dejstev pritožba ne izpodbija obrazloženo. Neizpodbijana je tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožniku velik problem predstavlja že zavezovanje čevljev, da ne more držati sesalca, metle, grabelj ipd. Nobenih aktivnosti, ki so vezane na uporabo obeh rok, ne zmore, omejen je pri vseh domačih delih, pri oblačenju, obuvanju, osebni higieni. Tudi svojega poklica ni več zmožen opravljati. Ob vseh navedenih omejitvah pritožbene navedbe o zmožnosti tožnika, da z desno roko dvigne steklenico in natoči v kozarec, ki ga lahko drži z levo roko, in da za fina opravila itak ne uporablja leve roke, ne morejo spremeniti ugotovljene stopnje duševnih bolečin tožnika zaradi zmanjšanja aktivnosti, saj so v primerjavi z ugotovljenimi omejitvami te zmožnosti nepomembne. Da tožnik ni navedel, katere športne aktivnosti je opustil, na pravilnost presoje prvostopenjskega sodišča ne vpliva. Ugotovljeno je, da je tožnik omejen pri vseh dvoročnih opravilih. Ne le, da z levo roko ne more aktivno delati, niti pri delu z desno roko si z levo roko ne more veliko pomagati. Splošno znano je, da taka funkcionalna prikrajšanost (niti čevljev si npr. ne more normalno zavezati) onemogoča ali vsaj zelo otežuje praktično vse športne aktivnosti (tožnik je povedal, da vse, razen hoje), to pa človeku povzroča duševne bolečine. Tožnik je rojen leta 1966, torej je bil ob škodnem dogodku star 48 let in bo ob normalnem teku stvari omejitve trpel več desetletij. Tudi pogojev za upokojitev verjetno še približno deset let od poškodbe ne bi imel. Na 12.000,00 EUR dosojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni previsoka, je primerljiva s primeri iz sodne prakse, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v opombi 26, pritožba pa te obrazložitve ne graja argumentirano.

22. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi na podlagi 5. točke 358. člena ZPP delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je dosojeno odškodnino zmanjšalo za 20 %.

23. Ker je spremenilo odločitev o glavni stvari, je moralo višje sodišče odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremembi odločitve je uspeh tožnika 30,5 % (od zahtevanih 56.621,90 EUR mu je dosojenih 17.294,09 EUR), uspeh tožene stranke pa 69,5 %. Odmere prvostopenjskih stroškov postopka pritožba ne izpodbija, zato je pritožbeno sodišče upoštevalo s strani sodišča prve stopnje opravljeno odmero, po kateri znašajo potrebni stroški tožnika 9.159,97 EUR, toženke pa 5.299,34 EUR. Glede na doseženi uspeh mora toženka tožniku povrniti 2.793,79 EUR, tožnik toženki pa 3.683,04 EUR. Po pobotanju mora tožnik toženki plačati 898,25 EUR stroškov prvostopenjskega postopka.

24. Pritožbeni uspeh toženke je 20 %, zato je višje sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da mora tožnik toženki povrniti 20 % stroškov, ki jih je imela z vložitvijo pritožbe. Glede na izpodbijano vrednost 24.211,60 EUR je po tar. št. 21Odvetniške tarife (OT) upravičena do 750 točk, kar je ob vrednosti točke 0,6 EUR 450,00 EUR. 2 % materialni stroški po 11. členu OT znašajo 9,00 EUR, DDV znaša 100,98 EUR, sodna taksa pa 675,00 EUR. Skupaj je to 1.234,98 EUR. Ob 20 % uspehu mora tožnik toženi stranki povrniti 247,00 EUR. Stroške pritožbenega postopka je dolžan plačati v roku 15-tih dni od prejema te sodbe (313. člen ZPP), če jih ne bo, bo prišel v zamudo in bo od tedaj dalje dolgoval še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

1 prim. npr. zadeve VSRS II Ips 429/2005, II Ips 522/97, II Ips 123/2008, II Ips 896/2006, II Ips 104/98, VIII Ips 110/2016 in druge. 2 gl. komentar D. Jadek Pensa k 153. členu v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), prva knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 866-868. 3 gl. prej navedeni komentar D. Jadek Pensa, stran 870. 4 Mogoče je potegniti vzporednico z avtomobilom, ki je tipičen primer nevarne stvari. Motorno vozilo je nevarna stvar tudi zato, ker motorni pogon omogoča velike hitrosti, voznik pa je krivdno odgovoren le, če prekorači primerno hitrost; golo dejstvo, da razpolaga z vozilom, ki omogoča vožnjo z veliko hitrostjo, ne utemeljuje krivdne odgovornosti imetnika avtomobila.