Jedro

Tožnik kot visokokvalificirani elektroinstalater in delovodja - za odrejeno mu delo škodnega dne posebej strokovno usposobljen - je ravnal skrajno nepazljivo, ko ni upošteval izrecnega navodila nadrejenega delavca, da vodnike reže posamično in izmenično. Pri njihovem rezanju ni uporabil niti tiste pazljivosti, ki bi jo uporabil vsak povprečen človek.

Izrek

1. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

2. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka do 1/2 odgovorna tožniku za škodo, nastalo 2.9.1988. Tega dne je tožnik na višini osem metrov električnega A droga rezal tokovodnike, pri čemer se je drog zaradi trhlosti ob vznožju začel nagibati in padati tako, da je tožnik skupaj z njim padel na tla. Sodišče je odločitev o obstoju objektivne odgovornosti tožene stranke (173. člen ZOR) utemeljilo s tem, da je štelo delo na višini in na visokonapetostnem električnem vodu za posebno nevarno delo, pri katerem vodja del ni upošteval vseh predpisanih HTV ukrepov. Tožnik pa je bil tudi malomaren, saj vodnikov ni rezal izmenično in posamično, kot mu je bilo izrečno naročeno, pač pa enostransko in skupaj (po štiri). Zato je rezultanta sil povzročila padec droga, na katerem je stal tožnik brez zaščitne čelade.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožeče stranke ugotovilo, da je v celoti podana odškodninska odgovornost tožene stranke in v posledici te ugotovitve ustrezno spremenilo prvostopno sodbo.

Sprejelo je pravno presojo, da ugotovljene opustitve tožene stranke pri zagotovitvi osnovnih varnostnih ukrepov (ker vodja del za preizkus trhlega droga ni uporabil vilic oziroma ni utrdil droga s sidriranjem) ne dopuščajo tožniku očitati njegovega soprispevka k nastanku škode. Dolžnost tožene stranke je bila po stališču inštančnega sodišča, da delo organizira na način, ki bi onemogočal možnost nastanka škod tudi v primeru trenutne nepazljivosti delavcev, med drugim tudi tožnika.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožena stranka, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). V obrazložitvi revizije navaja, da je sodišče druge stopnje pri svoji odločitvi prezrlo odločilno dejstvo, da je imel tožnik isto kvalifikacijo in izobrazbo kot vodja del A.M., zato je bil dolžan samostojno oceniti način in pravilnost dela. Ker je tožnik nekritično presodil trdnost droga in ni izvedel njegove podpore ter je brez zaščitne čelade protipredpisno rezal žice, je podana izključno njegova odgovornost za nastale posledice. Zato predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožba tožeče stranke zavrne in potrdi vmesna sodba prvostopenjskega sodišča. V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP), se Državno tožilstvo Republike Slovenije o reviziji ni izjavilo, tožeča stranka pa nanjo ni odgovorila (3. odstavek).

Revizija je utemeljena.

V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v postopku pred izdajo izpodbijane pravnomočne sodbe.

Utemeljena je graja revizije o zmotni uporabi materialnega prava pri odločanju sodišča druge stopnje glede soodgovornosti tožnika (3. odstavek 177. člena ZOR). Pritoženo sodišče je ocenilo, da je v obravnavanem primeru v celoti podana objektivna odgovornost tožene stranke, pri čemer je imelo verjetno v mislih tudi 174. člen ZOR. Po tej določbi se odgovornost imetnika nevarne stvari za škodo od nevarne stvari presoja po načelu domnevane vzročnosti (173. člen ZOR) in ne glede na krivdo (2. odstavek 154. člena ZOR). Imetnik stvari se po določbi 3. odstavka 177. člena ZOR oprosti odgovornosti za škodo, če je oškodovanec deloma kriv za škodo. Pri uporabi izraza "kriv" ni razlagati tako, da je škodne primere po tej zakonski normi reševati v celoti po načelih krivdne odgovornosti temveč, da je oškodovanec deloma prispeval k nastanku škode. Samo dejstvo, da je po presoji drugostopnega sodišča škoda nastala zaradi opustitve HTV ukrepov na strani tožene stranke, še ne pomeni, da je treba izključiti uporabo določb o deljeni odgovornosti.

Kot pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje morajo biti varnostni ukrepi takšni, da varujejo delavca ob normalni pazljivosti pred nesrečo pri delu. Delodajalec, ki ne stori potrebnih ukrepov za varstvo življenja in zdravja delavcev, je odgovoren za škodo, ki zaradi tega nastane. Oškodovani delavec pa trpi delno škodo samo, če je posledice povzročil zavestno, ali zaradi velike malomarnosti.

Delavčeva navadna malomarnost namreč ne izključuje odškodninske odgovornosti delodajalca ter tudi ni razlog za deljeno odškodninsko odgovornost. Majhne nepazljivosti se pripetijo vsakemu delavcu, bodisi zaradi utrujenosti, trenutne dekoncentracije, osebnih težav itd. in če so take nepazljivosti v delovnem procesu nujne, nosi tveganje za posledični nastanek nesreče iz tega vzroka delodajalec.

V obravnavanem primeru pa ni šlo, kot zmotno zaključuje sodišče druge stopnje, za trenutno nepazljivost tožnika, ampak za opustitev HTV ukrepov, predpisanih v skupnih varstvenih pravilih dela na elektroenergetskih postrojih (točka 5.3.5. - priprava in plezanje na drog, 5.3.6. - uporaba zaščitne čelade) in pravil stroke pri rezanju vodnikov, kar je tudi soprispevalo k nastanku škodnega dogodka. Po določbi 1. odstavka 44. člena Zakona o varstvu pri delu (Uradni list SRS, št. 25/86 - ZVD) mora delavec opravljati svoje delo s tolikšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter zdravje in življenje drugih.

Za presojo pravilne uporabe materialnega prava je odločilno tudi ugotovljeno dejstvo, da je imel tožnik pooblastilo II A, kar po omenjenih skupnih varstvenih pravilih pomeni (točka 2.2.4.), da lahko samostojno dela, nadzoruje in vodi dela na napravah vseh napetosti. Tožnik kot visokokvalificirani elektroinstalater in delovodja (priloga C 11), torej za odrejeno mu delo škodnega dne posebej strokovno usposobljen, je ravnal, po presoji revizijskega sodišča, skrajno nepazljivo, ko ni upošteval izrecnega navodila nadrejenega delavca, da vodnike reže posamično in izmenično. Pri njihovem rezanju ni uporabil niti tiste pazljivosti, ki bi jo uporabil vsak povprečen človek. Zato je njegovo ravnanje kot strokovnjaka ocenjevati s strožjimi pravili profesionalne skrbnosti kot jo določa ZOR v 2. odstavku 18. člena. Po tej določbi mora strokovnjak pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka). Tožnik je bil zato kot visoko strokovno usposobljen delavec tudi sam dolžan ugotavljati in ugotoviti pogoje dela, to je opraviti preizkus trdnosti droga na način, predpisan v pravilih (ki v točki 5.3.5. preizkusa ne omejuje le na nadrejenega delavca) zlasti, ker je bil namen njegove delovne zadolžitve - zamenjava dotrajanih drogov, in rezati vodnike po postopku, ki mu je bil izrecno določen. Ker je tudi zaradi tožnikovih opustitev zaščitnih ukrepov prišlo do nesreče, ne more po presoji revizijskega sodišča za znane škodne posledice v celoti odgovarjati tožena stranka (3. odstavek 177. člena ZOR).

Ker je sodišče druge stopnje glede obstoja tožnikove sokrivde za nastalo škodo zmotno uporabilo določbo 3. odstavka 177. člena ZOR oziroma je ni uporabilo, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in na podlagi 1. odstavka 395. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje tako, da je vzdržalo v veljavi odločitev prvostopnega sodišča. Določbe ZPP in ZOR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno z 1. odstavkom 4. člena Zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94.