Jedro

Skladno z določbo 191. člena ZZZDR sme skrbnik odtujiti varovančeve nepremičnine samo z odobritvijo CSD, kar pomeni, da je odobritev CSD pogoj za veljavno sklenitev pogodbe o odtujitvi varovančevega nepremičnega premoženja. Ker takšno pogodbeno razmerje ne nastane, če CSD zahtevanega soglasja ne da, s smrtjo varovanca ta pogoj ne odpade. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bila odobritev obravnavane prodajne pogodbe iz leta 1998, sklenjene po skrbnici J. A., potrebna kljub smrti A. A. je zato pravilen. Materialnopravno napačna pa je presoja prvostopenjskega sodišča, da je prešla pristojnost odobritve posla s trenutkom smrti A. A. iz CSD na njegove dediče, ki so stopili na njegovo mesto (132. člen ZD). Določba 191. člena ZZZDR, ki jasno določa, da je odobritev posla v pristojnosti CSD, je namenjena varstvu varovančevega premoženja kot tudi varstvu skrbnika, ki mu država v obliki odobritve nudi pomoč pri odločanju in ga s tem praviloma razbremeni odgovornosti za odločitve. Takšen namen pa, kot pravilno opozarja toženec v pritožbi, ne bi bil dosežen, če bi bili po smrti varovanca za odobritev posla pristojni njegovi dediči, ki varujejo svoje lastne interese, ki niso nujno enaki interesu varovanca. Stališča, da je po smrti varovanca potrebno soglasje (odobritev) dedičev, ni mogoče utemeljiti niti s sklicevanjem na 132. člen ZD. Dediči namreč v trenutku smrti vstopijo v položaj zapustnika in ne v položaj CSD.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v I. in II. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je vknjižba lastninske pravice pri nepremičnini parc. št. 13/4 k. o. ... (ID znak 000), vpisana do ½ v korist F. P., ..., roj. ..., pravno neveljavna.

2. Pri nepremičnini parc. št. 13/4 k. o. ... (ID znak 000) se izbriše zemljiškoknjižno stanje, nastalo na podlagi vknjižbe toženca F. P., ..., do ½, ter se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov, kot je bilo pred izvedbo navedene vknjižbe (1. točka) na način, da se pri nepremičnini parc. št. 13/4 k. o. ... (ID znak 000) vknjiži lastninska pravica v korist A. A., ..., roj. ..., do ½.“ - v III. točki izreka pa tako, da je tožnica je dolžna tožencu povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 726,72 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila.

II. Tožnica je dolžna tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 454,20 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I) ugotovilo, da je vknjižba lastninske pravice pri nepremičnini parc. št. 13/4 k. o. ... (ID znak 000), vpisana do ½ v korist toženca, pravno neveljavna, (II) odločilo, da se pri navedeni nepremičnini izbriše zemljiškoknjižno stanje, nastalo na podlagi vknjižbe toženca do ½, in se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje na način, da se vknjiži lastninska pravica v korist A. A. do ½, ter (III) tožencu naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške v znesku 881,73 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožuje toženec. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, tožnici pa naloži v plačilo njegove pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obeh primerih naj se pritožbeni stroški toženca naložijo v plačilo tožnici. Zaključek sodišča, da naj bi bil toženec dolžan predložiti za vpis lastninske pravice pri spornem deležu nepremičnine parc. št. 13/4 k. o. ... zaradi smrti poslovno nesposobnega A. A. soglasje vseh dedičev, je materialnopravno zmoten. Namen določbe o odobritvi pravnega posla s strani centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) je v varstvu interesov osebe, ki ji je bila odvzeta poslovna sposobnost. Če bi držalo, da preide v primeru smrti varovanca pristojnost za odločanje o njegovih interesih na njegove dediče, bi določba tretjega odstavka 189. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) izgubila svoj pomen oziroma njenega namena ni mogoče doseči z uporabo 132. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Dediči varujejo kvečjemu svoje lastne premoženjske interese in ne pokojnikovih. Interpretacija sodišča o potrebnem soglasju dedičev omogoča obid ZZZDR in bistveno presega njegov namen. Dejstvo, da je vlogo za odobritev obravnavanega pravnega posla na CSD vložil toženec in ne prejšnja skrbnica J. A. oziroma tožnica kot zadnja skrbnica, kaže, da slednji nista želeli odsvojiti spornega deleža nepremičnine in da tudi kot dedinji ne bosta dali zahtevanega soglasja. Razlaga sodišča predstavlja kršitev načela pravne države. Glede na navedeno niti dediči niti noben drug organ po smrti varovanca ne more več odločati o njegovih interesih. Za vknjižbo lastninske pravice so zato zadoščale listine, ki jih je toženec priložil zemljiškoknjižnemu predlogu z dne 4. 9. 2013. Izpodbijana vknjižba je tako pravilna ne glede na to, da k predlogu ni bila priložena odobritev pravnega posla s strani CSD, ki je odločil, da je s smrtjo A. A. prenehala pristojnost za odločanje o varstvu njegovih interesov in zato odobritev ni bila potrebna. Sodišče je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, obrazložitev pa je tudi pomanjkljiva in nejasna. Sodišče se je neutemeljeno sklicevalo na sodbo VSL II Cp 4279/2010, ki ne obravnava vprašanja odobritve v primeru smrti varovanca. Sodbo je tudi nepravilno povzelo. Toženec, ki je podal vlogo za odobritev pravnega posla na CSD v času, ko je bil A. A. še živ, ne more nositi škodljivih posledic za to, da se je celotni postopek odobritve pravnega posla zaradi napačne odločitve upravnih organov tako zavlekel, da je v vmesnem času varovanec A. A. umrl in CSD sedaj ni več pristojen za odobritev. Okoliščina, da tožnica v zemljiškoknjižnem postopku ni sodelovala, ni odločilna. Očitek sodišča, da bi se toženec lahko pozanimal, kdo je bil ob vložitvi zemljiškoknjižnega predloga skrbnik varovanca, je neosnovan. V konkretnem primeru je relevantna določba 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), ki dovoljuje izpodbijanje vknjižbe, ki je neveljavna iz materialnopravnega razloga. Zato ni jasno, zakaj se sodišče sklicuje na sodno prakso, skladno s katero naj bi bila uveljavljena neveljavnost vknjižbe v tem primeru hkrati materialnopravne in formalnopravne narave. Citirana odločba VS RS II Ips 182/2011 ni relevantna, saj se nanaša na denacionalizacijo. Razlogi sodbe so zato nejasni. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je na pritožbo obrazloženo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov odgovora na pritožbo tožencu.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica kot dedinja po A. A. s tožbo zahteva ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice pri nepremičnini parc. št. 13/4 k. o. ... (ID znak 000), vpisane do ½ v korist toženca, in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov (ponoven vpis lastninske pravice do ½ v korist A. A.) na podlagi 243. člena ZZK-1. Trdila je, da je izpodbijana vknjižba, ki je bila dovoljena s sklepom zemljiškoknjižnega sodišča z dne 26. 5. 2014 v korist toženca, neveljavna, ker toženec zemljiškoknjižnemu dovolilu oziroma sodbi, ki je dovolilo nadomeščala, v zemljiškoknjižnem postopku, v katerem sama ni sodelovala, ni priložil odobritve pravnega posla o odtujitvi obravnavane nepremičnine (prodajne pogodbe iz leta 1998), s strani CSD. Odobritev CSD je bila po njenih trditvah potrebna, ker je bila prodajalcu A. A. odvzeta poslovna sposobnost, zaradi česar je bil leta 1984 postavljen pod skrbništvo. Toženec je trdil, da v zemljiškoknjižnem postopku ni bil dolžan predložiti odobritve posla, ker ta zaradi smrti varovanca A. A. v januarju 2013 ni bila več potrebna.

6. Skladno z določbo 191. člena ZZZDR sme skrbnik odtujiti varovančeve nepremičnine samo z odobritvijo CSD, kar pomeni, da je odobritev CSD pogoj za veljavno sklenitev pogodbe o odtujitvi varovančevega nepremičnega premoženja. Ker takšno pogodbeno razmerje ne nastane, če CSD zahtevanega soglasja ne da,1 s smrtjo varovanca ta pogoj ne odpade. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bila odobritev obravnavane prodajne pogodbe iz leta 1998, sklenjene po skrbnici J. A., potrebna kljub smrti A. A. je zato pravilen. Materialnopravno napačna pa je presoja prvostopenjskega sodišča, da je prešla pristojnost odobritve posla s trenutkom smrti A. A. iz CSD na njegove dediče, ki so stopili na njegovo mesto (132. člen ZD). Določba 191. člena ZZZDR, ki jasno določa, da je odobritev posla v pristojnosti CSD, je namenjena varstvu varovančevega premoženja kot tudi varstvu skrbnika, ki mu država v obliki odobritve nudi pomoč pri odločanju in ga s tem praviloma razbremeni odgovornosti za odločitve.2 Takšen namen pa, kot pravilno opozarja toženec v pritožbi, ne bi bil dosežen, če bi bili po smrti varovanca za odobritev posla pristojni njegovi dediči, ki varujejo svoje lastne interese, ki niso nujno enaki interesu varovanca. Stališča, da je po smrti varovanca potrebno soglasje (odobritev) dedičev, ni mogoče utemeljiti niti s sklicevanjem na 132. člen ZD. Dediči namreč v trenutku smrti vstopijo v položaj zapustnika in ne v položaj CSD.

7. Iz povzetega izhaja, da lahko zgolj CSD poda odobritev pravnega posla iz 191. člena ZZZDR, ki je pogoj za njegovo veljavnost tudi še po smrti varovanca. S smrtjo varovanca sicer preneha njegova pravna sposobnost in s tem tudi potreba po zaščiti njegovih pravic in interesov. Vendar pa zlasti z vidika varstva položaja njegovega sopogodbenika, ki je s skrbnikom še za časa življenja varovanca dosegel zavezujoče soglasje za sklenitev posla,3 v konkretnem primeru pa je po neizpodbijanih ugotovitvah izpodbijane sodbe pred smrtjo varovanca podal tudi vlogo za njegovo odobritev na CSD, zaradi česar se je lahko zanesel, da bo pristojni organ odločal o odobritvi, ni sprejemljivo, da bi s smrtjo varovanca pristojnost CSD za odobritev posla, ki učinkuje za nazaj (tj. od trenutka, ko je bilo doseženo soglasje za sklenitev pogodbe)4, prenehala. Pri tem smrt varovanca sama po sebi tudi ne predstavlja ovire za opravo presoje koristnosti posla o odtujitvi njegove nepremičnine v času, ko je bil še živ. Toženec bi zato moral v upravnem postopku vztrajati pri vloženi zahtevi za odobritev prodajne pogodbe, ki mu jo je CSD zavrgel zaradi smrti varovanca, oziroma bi moral v njem uveljavljati ustrezna pravna sredstva.

8. Sporna vknjižba solastninske pravice pri nepremičnini parc. št. 13/4 k. o. ... v korist toženca je tako zaradi odsotnosti zahtevane odobritve CSD neveljavna iz materialnopravnega razloga. Kljub temu pa obravnavani tožbeni zahtevek, ki temelji na določbi 243. člena ZZK-1, ni utemeljen.

9. V skladu z drugim in četrtim odstavkom 35. člena ZZK-1 mora biti v primeru, ko je v zemljiški knjigi zaznamovan popolni odvzem poslovne sposobnosti, za kar gre po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje v konkretnem primeru,5 zemljiškoknjižnemu dovolilu priložena odobritev CSD. Gre za pogoj za dovolitev vpisa po 5. točki prvega odstavka 148. člena ZZK-1. To pomeni, da tožnica uveljavlja neveljavnost vknjižbe, ki je, kot pravilno izhaja že iz razlogov izpodbijane sodbe, hkrati materialnopravne in formalnopravne narave. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da pravna teorija in sodna praksa6 v takem primeru dopuščata izbrisnemu upravičencu, ki ni sodeloval v zemljiškoknjižnem postopku in ga pravnomočnost zemljiškoknjižnega sklepa zato ne zavezuje, da uveljavlja svoje pravice z izbrisno tožbo, saj druge pravne možnosti nima. Zmotno pa je zaključilo, da je (bil) položaj tožnice v zemljiškoknjižnem postopku, v katerem je prišlo do izpodbijane vknjižbe, takšen, da ji je treba dopustiti izbrisno tožbo. Zavzelo je tudi napačno stališče, da je sklep o dovolitvi izpodbijane vknjižbe (že) pravnomočen.

10. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je tožnica dedinja po pokojnem A. A., ki je umrl ... 2013, - da je toženec dosegel izpodbijano vknjižbo na podlagi zemljiškoknjižnega predloga, ki ga je vložil po smrti A. A., in sicer 4. 9. 2013, - da tožnica v zemljiškoknjižnem postopku ni sodelovala, ker toženec kot nasprotnih udeležencev ni navedel dedičev, temveč je navedel J. A. kot skrbnico tedaj že pokojnega A. A., - da je bil zemljiškoknjižni sklep o dovolitvi spornega vpisa vročen zgolj J. A., ki ji je sicer položaj skrbnice prenehal že 1. 7. 2008, ko je bila kot skrbnica imenovana tožnica.

11. Povzeta dejstva utemeljujejo sklep, da bi moral sporni zemljiškoknjižni postopek, ki se je začel po smrti A. A., teči zoper njegove dediče (med drugim zoper tožnico), ki so v trenutku njegove smrti vstopili v njegov položaj (132. člen ZD). Tožnici kot dedinji je zato treba priznati položaj udeleženke postopka po 3. točki prvega odstavka 132. člena ZZK-1 (oseba, proti kateri se predlaga vpis). Položaj nasprotne udeleženke je tožnica pridobila z izdajo sklepa o dovolitvi izpodbijane vknjižbe (tretji odstavek 132. člena ZZK-1). To pa pomeni, da bi moral biti sklep o dovolitvi sporne vknjižbe vročen tudi njej (tretji odstavek 154. člena ZZK-1). Ker ji ni bil, kar ni bilo sporno, ni mogel postati pravnomočen. Tožnica zato lahko še vedno uveljavlja ustrezna pravna sredstva v spornem zemljiškoknjižnem postopku.7 Pri tem bo morala pri zemljiškoknjižnem sodišču najprej doseči razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o dovolitvi izpodbijane vknjižbe.

12. V konkretnem primeru izbrisna tožba torej ni dopustna, saj gre v primeru neizpolnjenosti pogoja po 5. točki prvega odstavka 148. člena ZZK-1 v povezavi s 35. členom ZZK-1, na kar pazi zemljiškoknjižno sodišče, za formalnopravno neveljavnost vpisa, ki jo lahko tožnica kot udeleženka postopka po 3. točki prvega odstavka 132. člena ZZK-1 (nasprotna udeleženka) uveljavlja zgolj s pravnimi sredstvi v zemljiškoknjižnem postopku. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek utemeljen, je zato materialnopravno napačna.

13. Zaradi v okviru uradnega preizkusa8 ugotovljene zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z dopustnostjo izbrisne tožbe, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice do ½ v korist toženca pri nepremičnini parc. št. 13/4 k. o. ... (ID znak 000), in za vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja vpisov, kot je bilo pred izpodbijano vknjižbo (5. alineja 358. člena ZPP).

14. Sprememba sodbe sodišča prve stopnje je terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnica v pravdi ni uspela, mora tožencu povrniti potrebne stroške, ki so mu nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje, svoje stroške pa krije sama (prvi odstavek 154. člena ZPP in 155. člen ZPP). V skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) je pritožbeno sodišče tožencu priznalo: 300 točk za odgovor na tožbo (tarifna številka 19/1 OT), 300 točk za prvo pripravljalno vlogo (tarifna številka 19/1 OT), 300 točk za prvi narok za glavno obravnavo (tarifna številka 20/1 OT), 225 točk za drugo pripravljalno vlogo (tarifna številka 19/2 OT), 150 točk za tretjo pripravljalno vlogo (tarifna številka 19/3 OT), 22,75 točk za materialne stroške (2 % od 1000 točk in 1 % od 275 točk – tretji odstavek 11. člena OT), kar skupaj znaša 1.297,75 točk oziroma ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR 595,67 EUR, na kar je potrebno obračunati še 22 % DDV. Potrebni stroški toženca, ki jih krije tožnica, tako znašajo 726,72 EUR.

15. Ker je toženec uspel s pritožbo, mu je tožnica dolžna povrniti tudi potrebne stroške pritožbenega postopka v znesku 454,20 EUR (prvi odstavek 154. člena ZPP in 155. člen ZPP). Gre za strošek sestave pritožbe v višini 375 točk (tarifna števila 21/1 OT), 2 % materialne stroške, oboje zvišano za 22 % DDV, ter strošek sodne takse za pritožbo v znesku 240,00 EUR. Svoje stroške odgovora na pritožbo tožnica krije sama.

16. Priznane stroške mora tožnica plačati tožencu v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

1 Kranjc V., Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 221-222, kjer je obravnavana določba 19. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki ureja dovoljenje in odobritev tretje osebe kot pogoja za sklenitev pogodbe. 2 Primerjaj predlog družinskega zakonika (DZ), Poročevalec DZ, EPA 1682/VII, 20. 12. 2016, str. 333-334, kjer sta obravnavana predlagana člena 248 in 249, ki sta po vsebini smiselno enaka 189. in 191. členu ZZZDR. 3 Soglasje za sklenitev pogodbe stranki zavezuje v tem smislu, da stranki svojih izjav volje ne moreta preklicati, razen če sta se izrecno tako dogovorili – Kranjc V., ibidem, str. 222. 4 Če je odobritev dana, se šteje, da je pogodba sklenjena že takrat, ko je bilo med strankama doseženo soglasje za sklenitev pogodbe – Kranjc V., ibidem, str. 222, in VSL sklep II Cp 218/2016 z dne 30. 3. 2016. 5 Iz neizpodbijanih ugotovitev izhaja, da je bila pri obravnavani nepremičnini v zemljiški knjigi zaznamba, da je A. A. popolnoma odvzeta poslovna sposobnost. 6 Pri tem se je po očitni pisni pomoti sklicevalo na VS RS sklep II Ips 182/2011 namesto pravilno na VS RS sklep II Ips 282/2011. 7 Pavčnik T., Izbrisna tožba (analiza prakse višjih sodišč), Pravosodni bilten 1/2012, Ministrstvo za pravosodje in javno upravo, str. 172-173. 8 Primerjaj drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP.