Jedro

Za ugotovitev zastaranja je pomembno, kdaj je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Od številnih okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot vzrok šteje samo tista okoliščina, ki po rednem teku stvari pripelje do take posledice (teorija adekvatne vzročnosti).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine. Zahtevek se nanaša na plačilo odškodnine zoper Republiko Slovenijo za škodo, za katero tožeča stranka trdi, da jo je utrpela zaradi nedopustnega ravnanja davčnega organa.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. V pritožbi in v dopolnitvi pritožbe navaja, da sodišče ni natančno ugotovilo, kdaj je nastal odškodninski primer in kdaj je tožeča stranka izvedela, da je potrdilo o plačanih prispevkih in davkih izdano. Na glavni obravnavi je O.L. povedal, da v primeru, če obdolžena ne bi imela poravnanih obveznosti do DURS-a, ne bi dobila kredita. Zaradi nezakonitega potrdila davčnega organa, je bil kredit odobren na podlagi kreditne pogodbe, na podlagi katere je nastal škodni dogodek. Davčni organ je s svojim nezakonitim ravnanjem vplival na povzročitev škode tožeči stranki. S tem je izkazana solidarna odgovornost države za škodo v smislu določil 3. odstavka 186. člena Obligacijskega zakonika. Da je bilo potrdilo izstavljeno na DURS, je izvedela šele po zaslišanju predstavnice DURS-a E. P.. Dejanska škoda je nastala s poplačilom dolga banki dne 20.5.2003. Za neverodostojnost uradne listine pa je izvedela 26.9.2005. Pritožnica je zaprosila za preveritev resničnosti potrdila DURS-a, ne pa, kot je napačno ugotovilo sodišče, da je že tedaj vedela za „subjekt“, ki naj bi ji povzročil škodo“. Odločilno dejstvo glede zastaranja zahtevka o tem, kdaj je pritožnica izvedela, da je izdano potrdilo DURS-a neresnično in neverodostojno, je sodišče neupravičeno spregledalo, kljub temu, da je tožnica zapisnik o zaslišanju z dne 26.9.2005 v tožbi navedla kot dokaz. Do tega datuma je pritožnica le sumila o resničnosti vsebine potrdila, ni pa mogla vedeti, da je nezakonito dejanje opravil davčni organ. Napačna je tudi ugotovitev, da ni nastala relevantna vzročna zveza. Sodišče je prezrlo, da kljub goljufivemu ravnanju kreditojemalke do tožničine matere, slednje razmerje ne bi nastalo, če davčni organ ne bi izdal neresničnega in neverodostojnega potrdila, na podlagi katerega je banka odobrila kredit. Če banka kredita ne bi odobrila, ne bi prišlo do vseh verižnih dogodkov, ki so povzročili škodo tožnici. Nasprotuje tudi razlagi sodišča o namenu ocenjevanja vrednosti nepremičnine. Sodišče ne sme izključevati tržne vrednosti nepremičnine v času določitve vrednosti konkretne nepremičnine v zapuščinskem postopku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, saj je ugotovilo, da je zastaran. Poleg tega je ugotovilo tudi, da ni relevantne vzročne zveze med zatrjevano škodo ter protipravnim ravnanjem davčnega organa oziroma njegovega uslužbenca. Glede plačila glavnice v višini 15.473,47 EUR pa je sodišče poleg tega, da je ugotovilo zastaranje in neobstoj relevantne vzročne zveze, ugotovilo tudi, da tožeča stranka škode v tem delu sploh ni izkazala. Glede zahtevka na plačilo škode v višini 2.339,93 EUR (stroški zastopanja v drugem postopku) je sodišče prav tako ugotovilo, da ni pravno relevantne vzročne zveze niti ni možno zahtevati povračilo pravdnih stroškov, nastalih v postopku zoper enega od solidarnih dolžnikov v kasnejšem postopku od drugega solidarnega dolžnika, ki v prvem postopku ni nastopal. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in zaključke prvostopnega sodišča, ki je tudi pravilno uporabilo materialno pravo ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

5. Pritožbene navedbe tožnice o tem, da je izvedela za neverodostojnost uradnih listin šele po zaslišanju E. P. pred preiskovalnim sodnikom 26.9.2005, ne morejo omajati pravilnih zaključkov prvostopnega sodišča o tem, da je tožnica najkasneje ob pisanju dopisa Policijski upravi Maribor 2.7.2002 vedela za subjekt, ki naj bi ji povzročil škodo. V dopisu tožnica trdi, da je nekdo na Davčni upravi v Mariboru protipravno izdal potrdilo o plačanih davkih in s tem M. omogočil izpolniti pogoje za pridobitev kredita. Trdi, da sta kršila pravna določila tako davčna uprava kot tudi banka. Iz vsebine dopisa torej ne izhaja, da bi tožnica le preverila resničnost potrdila DURS-a, kot zatrjuje v pritožbi. Tudi ni odločilno dejstvo, kdaj je tožnica izvedela, da je izdano potrdilo DURS-a neveljavno, kot zatrjuje v pritožbi. Za ugotovitev zastaranja je pomembno, kdaj je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (1. odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika (1)). Iz dopisa policijski upravi je razvidno, da tožnica trdi, da je nekdo na davčni upravi Maribor protipravno izdal potrdilo o plačanih davkih in omogočil M. izpolniti pogoje za kredit. Za obseg škode pa je izvedela najkasneje 20.5.2003, ko je bila poplačana banka upnica.

6. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev o obstoju relevantne vzročne zveze med zatrjevano škodo in protipravnim ravnanjem. Pritožnica se pri tem sklicuje na celo vrsto vzrokov in posledic, ki naj bi pripeljali do nastanka škode (goljufivo ravnanje kreditojemalke do tožničine matere, do katerega ne bi prišlo, če davčni organ ne bi izdal neverodostojnega potrdila na podlagi katerega je banka odobrila kredit in sklenila kreditno pogodbo). Tako pojmovanje vzročne zveze, ki temelji na enakosti vseh pogojev pri povzročitvi posledice, ni sprejeto ne v teoriji ne v sodni praksi. Od številnih okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot vzrok šteje samo tista okoliščina, ki po rednem teku stvari pripelje do take posledice (teorija adekvatne vzročnosti). Ugotovitev sodišča, da ni relevantne vzročne zveze med zatrjevano škodo in protipravnim ravnanjem davčnega organa oz. njegovega uslužbenca, je tako pravilna.

7. Pravilno je tudi sodišče zaključilo glede škode, ki naj bi predstavljala razliko med ocenjeno vrednostjo nepremičnine in njeno prodajno vrednostjo. Tudi tu bi bila terjatev že zastarana, niti ni podane pravno relevantne vzročne zveze. Ocena nepremičnine v zapuščinskem postopku pa ne predstavlja ustreznega dokaza o njeni tržni vrednosti, kar je tudi pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče. 8. Pravilno je sodišče odločilo tudi glede vtoževanih stroškov pravnega zastopanja, ki jih je imela tožnica v zvezi s kazenskim in pravdnim postopkom zoper M.. Sodišče ni ugotovilo pravno relevantne vzročne zveze med v tem postopku zatrjevanim protipravnim ravnanjem davčnega organa in vloženo tožbo tožnice zoper M. na podlagi 1003. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (2), niti ni možno terjati povračila pravdnih stroškov nastalih v postopku zoper enega od solidarnih dolžnikov v kasnejšem postopku od drugega solidarnega dolžnika, ki v prvem postopku ni nastopal. 9. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne pritožbeni razlogi na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (153. člen Zakona o pravdnem postopku (3)).

(1) Ur. l. RS, št. 83/2011 s spremembami, v nadaljevanju OZ.

(2) Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami, v nadaljevanju ZOR.

(3) Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB 3 in 45/2008, v nadaljevanju ZPP.