Jedro

Odločitev o tem, ali je v obravnavanem primeru domače sodišče pristojno tudi za drugotoženo stranko, odvisna od vprašanja, ali sta drugotožena stranka in prvotožena D. N., ki je kot domača fizična oseba tožena z isto tožbo, materialna sospornika. Odgovor na to vprašanje pa je negativen. Zato je pravno pravilna izpodbijana pravnomočna odločitev , da za drugotoženo stranko slovensko sodišče ni pristojno. Tožeča stranka namreč zahteva od toženih strank solidarno plačilo denarnega zneska (DEM oziroma tolarske protivrednosti). Morebitna solidarna zaveza obeh toženih strank sama po sebi še ne pomeni, da gre med njima za materialno sosporništvo. Toženi stranki sta res v zavezi do tožeče stranke na podlagi istega škodnega dogodka (prometne nezgode, do katere je prišlo v Republiki Avstriji), vendar pa temelji odgovornost toženih strank na različnih pravnih podlagah. Tožena stranka D. N. je dedinja odgovorne osebe (lastnika osebnega avtomobila, ki je bil v prometni nezgodi udeležen), katere obveznost je temeljila na pravilih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti. Drugotožena stranka pa je tuja pravna oseba, katere odgovornost temelji na zavarovalni pogodbi, ki pa niti ni bila sklenjena z odgovorno osebo, katere dedinja je toženka D. N., ampak s tujo fizično osebo, ki je bila kot lastnik tujega osebnega avtomobila tudi udeležena v prometni nezgodi, do katere je prišlo v tujini (Republiki Avstriji). Po povedanem tedaj toženi stranki nista materialna sospornika. Zato tožeča stranka neutemeljeno zatrjuje, da je v obravnavanem primeru na podlagi določb 50.člena ZPP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 196. člena ZPP tudi za drugotoženo stranko podana sodna pristojnost slovenskega sodišča.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo proti toženi stranki C. (v nadaljevanju tožena stranka) z utemeljitvijo, da je ta tožena stranka tuja pravna oseba, ki v Republiki Sloveniji nima niti sedeža niti premoženja, do škodnega dogodka pa je prišlo v Republiki Avstriji, zaradi česar zanjo ni podana sodna pristojnost domačega (slovenskega) sodišča. Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočnemu sklepu sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo, v kateri ni izrecno uveljavljala nobenega revizijskega razloga. Za povrnitev škode, ki je nastala tožeči stranki, sta solidarno odgovorni obe toženi stranki. Zato ni odločilna okoliščina, da je prišlo do nastanka škode v Republiki Avstriji. V razlogih sklepa se pritožbeno sodišče tudi neutemeljeno sklicuje na odločitev, ki je bila sprejeta v drugi pravdni zadevi. Odločitev sodišč druge in prve stopnje ni v skladu z določbami ZPP. Zato naj se reviziji ugodi, sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil potrjen sklep sodišča prve stopnje, pa razveljavi.

Revizija je bila vročena toženima strankama in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP). Drugotožena stranka je z vlogo z dne 16.4.1996 sodišče obvestila, da je revizija tožeče stranke sestavljena v tako slabem slovenskem jeziku, da v bistvu sploh ni razumljiva. Zato naj jo sodišče zavrže. Državno tožilstvo se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Prevod revizije, ki je bil predložen sodišču, res ni najboljši. Kljub temu pa je revizija razumljiva. Zato revizijsko sodišče predlogu drugotožene stranke, naj se revizija zavrže, ni sledilo.

Drugotožena stranka je tuja pravna oseba, ki je tožena z isto tožbo skupaj z domačo fizično osebo pri sodišču, ki je stvarno in krajevno pristojno za domačo fizično osebo. Krajevna pristojnost sodišča je za domačo fizično osebo (toženo stranko D. N.) podana na podlagi določbe 1. odstavka 46.člena ZPP. Tožeča stranka ima prav, ko v reviziji zatrjuje, da je mogoče pred domačim (slovenskim) sodiščem tožiti tudi več oseb in to tudi v primeru, kadar vse tožene stranke niso domače pravne ali fizične osebe ampak so nekatere od njih tuje pravne ali fizične osebe, vendar pa morajo biti v takih primerih za to, da je podana mednarodna pristojnost slovenskega sodišča, izpolnjeni v zakonu določeni pogoji. V obravnavanem primeru bi bila pristojnost domačega (slovenskega) sodišča podana, če bi bili izpolnjeni pogoji iz 1. točke 1. odstavka 196. člena ZPP, ki določa, da je več oseb lahko toženih oziroma lahko toži z isto tožbo (sosporniki), če so glede na sporni predmet v pravni skupnosti ali če se opirajo njihove pravice oziroma obveznosti na isto dejansko ali pravno podlago (materialno sosporništvo) in s tem tudi pogoji iz 4. odstavka 46. člena zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih v katerem je urejena pristojnost slovenskega sodišča v primerih materialnega sosporništva. Povedano pomeni, da je odločitev o tem, ali je v obravnavanem primeru domače sodišče pristojno tudi za drugotoženo stranko, odvisna od vprašanja, ali sta drugotožena stranka in prvotožena D. N., ki je kot domača fizična oseba tožena z isto tožbo, materialna sospornika. Odgovor na to vprašanje pa je negativen. Zato je pravno pravilna izpodbijana pravnomočna odločitev , da za drugotoženo stranko slovensko sodišče ni pristojno. Tožeča stranka namreč zahteva od toženih strank solidarno plačilo denarnega zneska (DEM oziroma tolarske protivrednosti). Morebitna solidarna zaveza obeh toženih strank sama po sebi še ne pomeni, da gre med njima za materialno sosporništvo. Toženi stranki sta res v zavezi do tožeče stranke na podlagi istega škodnega dogodka (prometne nezgode, do katere je prišlo v Republiki Avstriji), vendar pa temelji odgovornost toženih strank na različnih pravnih podlagah. Tožena stranka D. N. je dedinja odgovorne osebe (lastnika osebnega avtomobila, ki je bil v prometni nezgodi udeležen), katere obveznost je temeljila na pravilih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti. Drugotožena stranka pa je tuja pravna oseba, katere odgovornost temelji na zavarovalni pogodbi, ki pa niti ni bila sklenjena z odgovorno osebo, katere dedinja je toženka D. N., ampak s tujo fizično osebo, ki je bila kot lastnik tujega osebnega avtomobila tudi udeležena v prometni nezgodi, do katere je prišlo v tujini (Republiki Avstriji). Po povedanem tedaj toženi stranki nista materialna sospornika. Zato tožeča stranka neutemeljeno zatrjuje, da je v obravnavanem primeru na podlagi določb 50.člena ZPP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 196. člena ZPP tudi za drugotoženo stranko podana sodna pristojnost slovenskega sodišča. V reviziji zatrjevani revizijski razlogi zato niso podani. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP v zvezi s 4. odstavkom 400. člena ZPP).

Določbe ZPP in Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih so v sklepu revizijskega sodišča uporabljene na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).