Jedro

Vrhovno sodišče nedoločnih navedb zahteve za varstvo zakonitosti ne more presojati.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 31. 5. 2012 spoznalo obdolženega I. D. in obdolženega M. K. za kriva storitve vsak enega kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Obema obdolžencema je izreklo pogojni obsodbi, v katerih je vsakemu določilo kazen štiri mesece zapora, ki pa ne bosta izrečeni, če obdolženi D. v preizkusni dobi treh let, obdolženi K. pa v preizkusni dobi dveh let, ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 18. 12. 2012 pritožbe zagovornikov obeh obdolžencev ter obdolženega M. K. zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obdolžencema pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik obdolženega M. K. pravočasno dne 20. 5. 2013 vložil obširno zahtevo za varstvo zakonitosti kot navaja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, napačne uporabe materialnega zakona, kršitve ustavnih pravic iz 22., 25. in 29. člena Ustave ter kršitve 6. in 7. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in izreče oprostilno sodbo oziroma izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovni postopek.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem dne 31. 7. 2013, navaja, da je zahteva v večjem delu preslikava pritožb obsojenca in njegovega zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje. Na pritožbene navedbe pa je pravilno odgovorilo pritožbeno sodišče v točkah 9 do 29 sodbe, poleg tega pa zahteva v večjem delu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in podaja svojo oceno izvedenih dokazov, kar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno. Predlaga zavrnitev zahteve. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena ter se je zagovornik o njem izjavil z vlogo z dne 30. 8. 2013. B.

4. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), to je zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe (v tem primeru mora vložnik izkazati ne le kršitev zakona, temveč tudi njen vpliv na zakonitost izpodbijane odločbe). Glede na vsebino zagovornikove zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče poudarja, da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni odločbi in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišča prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev.

5. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bil obdolženi M. K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena KZ, ker je kot carinski deklarant v gospodarski družbi, kjer je bil zaposlen, napravil krivo javno listino s tem, da je na izvozno carinsko deklaracijo št. K 1-7290/12. 2. 2007 vpisal lažno številko (kot da naj bi bila ta iz carinskega kontrolnika) in skeniral nanjo carinski žig CURS, Carinski urad Ljubljana - Izpostava terminal Ljubljana št. 3, carinska deklaracija pa naj bi potrjevala, da je tovorno vozilo bilo carinsko ocarinjeno, kar pa je bilo krivo. Zagovoru obdolženca, ki sicer priznava, da je na prošnjo soobdolženca izdelal carinsko deklaracijo, zanika pa, da bi v njej navedel podatke, ki so namenjeni carinski upravi in dal nanjo carinski žig, sodišče prve stopnje ni sledilo ter je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je obdolženec napisal številko kontrolnika in poskeniral na carinsko deklaracijo tudi pečat carinske uprave, carinska deklaracija (na kateri je izpisana številka kontrolnika in na kateri je tudi pečat carinske uprave) pa je javna listina, o čemer je navedlo obširne razloge (sodba sodišča prve stopnje stran 7 in 8). Tem razlogom in zaključkom sodišča prve stopnje je ob zavrnitvi pritožb obdolženca in njegovega zagovornika v celoti pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (sodba sodišča druge stopnje točke 12 do 29).

6. Vložena zahteva za varstvo zakonitosti je kljub obširnosti, v pretežnem delu po vsebini enaka pritožbi zagovornika z dne 12. 7. 2012 oziroma pritožbi obdolženca z dne 23. 8. 2012 zoper sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče ugotavlja tudi, da vložnik v zahtevi ne navaja nobene določbe zakona, ki naj bi jo sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo, pri uveljavljanju kršitev določb 22., 25. in 26. člena Ustave ter 6. in 7. člena EKČP pa ostaja na ravni neobrazloženih navedb. Zato Vrhovno sodišče tako nedoločnih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ni moglo presojati(1). Težišče navedb v mestoma težko razumljivi zahtevi za varstvo zakonitosti (ki vsebuje tudi obširne prepise komentarja in določb Kazenskega zakonika, določb Carinskega zakonika, Zakonika carinske skupnosti in Zakona o upravnem postopku, ter delov izpodbijane pravnomočne sodbe), ko vložnik navaja, da ni dokazano, da je obdolženec vpisal lažno številko carinske deklaracije, ko izpodbija verodostojnost izpovedb priče H. K. in B. D., ki naj bi po mnenju obrambe ponaredila carinsko deklaracijo, navaja, da bi sodišče moralo pritegniti izvedenca grafologa (izvedbe dokaza z grafologom obramba v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagala), predstavlja nestrinjanje vložnika z dokaznimi zaključki sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi glede obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena KZ, storjenega dne 12. 2. 2007. S ponavljanjem zagovora obdolženca, ki dejanje zanika, katerega pa sta v izpodbijani pravnomočni sodbi obrazloženo zavrnili sodišči prve in druge stopnje in s podajanjem svoje ocene izvedenih dokazov vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje. S tem pa uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazuje kršitev pravice do obrambe (drugi odstavek 371. člena ZKP), katero Vrhovno sodišče presoja v povezavi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP in 22., 25. in 29. člena Ustave, z navedbo, da je zagovornik dne 27. 6. 2012 prejel sodbo sodišča prve stopnje brez prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 31. 5. 2012. Na enake pritožbene navedbe zagovornika v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje (točka 28 sodbe). Tudi po presoji Vrhovnega sodišča nakazovana kršitev pravic obrambe ni podana, da pa bi v zahtevi zatrjevana kršitev pravic obrambe vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe, pa vložnik v zahtevi niti ne zatrjuje. Zagovornik je na glavni obravnavi dne 31. 5. 2012, ko je bila izrečena sodba sodišča prve stopnje, bil navzoč in je napovedal vložitev pritožbe zoper sodbo. Pisni odpravek sodbe sodišča prve stopnje mu je bil vročen 27. 6. 2012, obdolženemu M. K. pa dne 11. 7. 2012, prepis zapisnika z glavne obravnave 31. 5. 2012 pa je sodišče strankam in zagovornikoma poslalo dne 6. 7. 2012. Pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje je zagovornik vložil dne 12. 7. 2012, obdolženi M. K. pa dne 24. 8. 2012, torej oba za tem, ko jima je bil poslan prepis zapisnika z glavne obravnave.

8. Enako kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev ustavnih pravic in videza nepristranskosti, pravice do nepristranskega sodnika in opozarja na subjektivni test pristranskosti. Pri tem pa teh svojih navedb ne konkretizira. Enake kršitve je zagovornik uveljavljal tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ter se je sodišče druge stopnje do njih obrazloženo opredelilo (točka 29 sodbe). Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti ne izhaja, da bi obramba zaradi okoliščin, ki naj bi vzbujale dvom v nepristranskost sodnice v postopku zahtevala izločitev sodnice sodišča prve stopnje v roku iz drugega odstavka 42. člena ZKP. Zato takšne kršitve (očitno zaradi nestrinjanja z izrekom obsodilne sodbe) ne more uveljavljati z izrednim pravnim sredstvom.

9. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti (enako je navajal tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje) navaja, da je glede na podatke spisa Carinskega urada Ljubljana št. 4290-128/2007-4 sodišče „napačno ugotovilo čas storitve kaznivega dejanja od strani I. D.“, zato izrek izpodbijane sodbe ni jasen. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v tej kazenski zadevi vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ni zagovarjal obdolženega I. D., na katerega se te vložnikove navedbe v zahtevi nanašajo, temveč je zagovarjal obdolženega M. K., kateremu pa izrek pravnomočne sodbe očita storitev kaznivega dejanja dne 12. 2. 2007, čemur pa vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne oporeka. Opis obdolženemu M. K. očitanega kaznivega dejanja je po presoji Vrhovnega sodišča dovolj jasen, iz njega izhajajo vsi znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ponarejanja listine (carinske deklaracije) in način storitve le-tega, zato so neutemeljene navedbe v zahtevi, da „sodišče ni naredilo razločka med dovoljenim in nedovoljenim ravnanjem obdolženca“ ter da bi „sodišče moralo poudariti, da je nedovoljeno ravnanje zgolj skenirani carinski žig in lažna številka carinske deklaracije“.

10. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti nakazovala, v ostalem pa je zahteva po vsebini vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega M. K. zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

11. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008.