Jedro

Pri odločitvi o nadomestilu za neizrabljen letni dopust je pomembno, ali je imel delavec dejansko možnost, da izkoristi letni dopust, ali pa je to možnost izgubil zaradi objektivnih nepredvidljivih dogodkov, pri čemer je dokazno breme, da bi delavec dopust lahko koristil ter da ga je delodajalec poučil o možnosti koriščenja in posledici, če tega ne stori, na delodajalcu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 7. 2020 nezakonita in se razveljavi ter da traja delovno razmerje tožnice pri toženki do 18. 12. 2020, in zahtevek za plačilo reparacije in odškodnine (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožnici iz naslova sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2020 plačati 8,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2020 dalje do plačila; kar je tožnica iz tega naslova zahtevala več, pa je zavrnilo (II. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati denarno nadomestilo za neizrabljen letni dopust v višini 1.182,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2020 dalje do plačila (III. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 1.363,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper odločitev v III. in IV. točki izreka sodbe se pritožuje toženka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da zavrne tožbeni zahtevek tudi v izpodbijanem delu, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev med drugim oprlo tudi na določilo drugega odstavka 239. člena OZ. V zvezi s tem navaja predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti, pri čemer izpostavlja, da na strani toženke ne obstoji niti lahka malomarnost, posledično pa ni izkazana odškodninska odgovornost. Po prepričanju toženke opustitve poziva na koriščenje letnega dopusta ni mogoče subsumirati pod standard zahtevane skrbnosti. Sodba v tem delu tudi ne vsebuje ustrezne obrazložitve. Stališče o dolžnosti odreditve dopusta, za katero se zavzema izpodbijana sodba, je arbitrarno. Tega veljavna zakonodaja ne predvideva. Splošno znano je tudi, da delodajalci zaposlenih ne pozivajo k izrabi dopusta. Nadalje navaja, da tudi glede na določilo 164. člena ZDR-1 tožnica ni upravičena do plačila odškodnine iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta. Delavcu, ki pred prenehanjem delovnega razmerja ne izrabi letnega dopusta, v skladu s 164. členom ZDR-1 pripada nadomestilo le, če iz objektivnih razlogov ni mogel izrabiti letnega dopusta do izteka pogodbe o zaposlitvi. To po stališču ustaljene sodne prakse pomeni, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Iz izpodbijane sodbe pa izhaja, da tožnica izrabe letnega dopusta sploh ni zahtevala. Na strani toženke pa tudi ne obstojijo razlogi (krivda) za neizrabo letnega dopusta.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je odločitev materialno pravno pravilna.

5. Sodišče prve stopnje je tožnici utemeljeno prisodilo vtoževano nadomestilo za neizrabljen letni dopust. Pri odločitvi je pravilno upoštevalo relevantna določila Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.; ZDR-1), zlasti 162. in 164. člen ZDR-1, in tudi sodno prakso (sodbo VS RS VIII Ips 42/2019 in prakso SES, ki jo je v sodbi natančno in pravilno povzelo). Pritožbeni očitki o arbitrarnosti odločitve so tako neutemeljeni. Pri odločitvi o nadomestilu za neizrabljen letni dopust je pomembno, ali je imel delavec dejansko možnost, da izkoristi letni dopust, ali pa je to možnost izgubil zaradi objektivnih nepredvidljivih dogodkov, pri čemer je dokazno breme, da bi delavec dopust lahko koristil ter da ga je delodajalec poučil o možnosti koriščenja in posledici, če tega ne stori, na delodajalcu.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija, izhaja, da je bila tožnica od 20. 7. 2020 dalje v bolniškem staležu; dne 31. 7. 2020 ji je toženka vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga; tožnici se je bolniški stalež iztekel 12. 9. 2020; delovno razmerje pri toženki pa ji je prenehalo 13. 9. 2020. Tožnica je zatrjevala in izpovedala, da je imela sicer planiran dopust od konca meseca avgusta dalje, česar toženka ni prerekala. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica iz objektivnih razlogov – zaradi bolniškega staleža in prejete odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogla izkoristiti 25 dni letnega dopusta. Tako bolniški stalež kot prejeta odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sta razloga, na katera delavec ne more vplivati in ju predvideti ter se štejeta kot objektivna razloga, zaradi katerih delavec dopusta ne izrabi.

7. Toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da tožnica izrabe letnega dopusta ni zahtevala (čeprav po drugi strani poudarja tožničino izpovedbo, da je imela planiran dopust, ker so ga morali planirati, od konca meseca avgusta dalje, kar potrjuje tudi izpoved toženkinega zakonitega zastopnika). Ob obstoju objektivnega razloga za neizrabo letnega dopusta se ne zahteva od delavca, da za izrabo letnega dopusta zaprosi. To bi bilo lahko odločilno le v primeru, če objektivni razlog za neizrabo ne bi bil ugotovljen. V tožničinem primeru sta tako podana oba pogoja za prisojo denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust na podlagi 164. člena ZDR-1, in sicer prenehanje delovnega razmerja in neizraba dopusta iz objektivnega razloga. Končno tudi toženka v pritožbi pravilno navaja, da v skladu s 164. členom ZDR-1 pripada delavcu nadomestilo za neizrabljen letni dopust, če iz objektivnih razlogov ni mogel izrabiti letnega dopusta do izteka pogodbe o zaposlitvi; kar po stališču ustaljene sodne prakse pomeni, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja.

8. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku (že) na podlagi določila 164. člena ZDR-1 in svojo odločitev tudi pravilno obrazložilo, so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na s strani sodišča prve stopnje navedeno dodatno pravno podlago – na drugi odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl; OZ), brezpredmetne, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).