Jedro

Dolžnik je podal tudi trditve, da ni z gotovostjo prepričan, na katere izvedene storitve se nanaša terjatev. Take navedbe niso ne priznanje ne zanikanje obstoja temelja za nastanek terjatve, temveč predstavljajo izjavo oziroma ugovor nevednosti, s čimer je zadoščeno zahtevi po obrazloženosti ugovora. Glede na to, da upniku k predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine te listine ni treba priložiti, bi bilo namreč od dolžnika, ki zatrjuje, da mu listina in v njej vsebovana terjatev nista poznani in ne more preveriti, na kaj se sploh nanaša, nesorazmerno strogo zahtevati navajanje konkretnejših pravno pomembnih dejstev v zvezi s samo terjatvijo, saj bi to povzročilo prekomerno neuravnoteženost položaja strank.

Ugovor nevednosti predstavlja zatrjevanje pravno pomembnega negativnega dejstva, za katerega dolžniku ni treba predlagati dokazov, saj se dokazno breme v takem primeru prevali na upnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi z dne 22. 9. 2021 (1. točka izreka sklepa) ter sklenilo, da bo o zahtevku in stroških v pravdnem postopku odločalo Okrožno sodišče v Krškem (2. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencu pritožuje upnik zaradi bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da dolžnik v ugovoru le pavšalno in neobrazloženo navaja določbe Obligacijskega zakonika, da sta bila dolžnik in upnik v različnih pravno poslovnih razmerjih in da naj bi drug do drugega imela različne pravovarstvene zahtevke, kar naj bi pomenilo, da v primeru neizpolnitve ene stranke tudi druga stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti. Nadalje dolžnik ne zatrjuje, da ne dolguje izterjevane terjatve, temveč le navaja, da ni z gotovostjo prepričan, na katere izvedene storitve se nanašata računa. Pri tem ne navede, katera računa sta to, saj upnik po predlogu izterjuje šest računov. Čeprav so neutemeljene, pa je iz teh navedb razvidno, da dolžnik navaja okoliščine, glede katerih je dokazno breme na njem, vendar pa ni predlagal nobenega pravno relevantnega in substanciranega dokaza. Da se dolžnik očitno spreneveda, je razvidno tudi iz dejstva, da je po vložitvi ugovora delno plačal enega od vtoževanih računov, že 6. 9. 2021 pa je upniku posredoval elektronsko sporočilo, da je zaradi težav v poslovanju oteženo odplačevanje zapadlih obveznosti. Nobenega dvoma ni, da so dolžniku računi poznani in se zaveda, da jih je dolžan plačati, z zlorabo instituta ugovora pa skuša le na nedovoljen način zavlačevati izvršilni postopek, s čimer upnika spravlja v težak likvidnostni položaj. Zgolj pavšalne in z nesubstanciranimi dokazi podprte navedbe nikakor ne izpolnjujejo standarda obrazloženega ugovora. Sodišče je napačno uporabilo določbe ZIZ glede obrazloženosti ugovora, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, podana pa je tudi absolutna kršitev pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v obrazložitvi sklepa o vsebini ugovora, in samim ugovorom. Iz ugovora namreč izhaja, da ni obrazložen, sodišče pa je glede tega v obrazložitvi navedlo, da je ugovor obrazložen. Upnik predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovor zavrne, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Dolžnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sklepa ter priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Po drugem odstavku 53. člena in drugem odstavku 61. člena ZIZ mora biti ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlagati dokaze zanje. Če dolžnik izpodbija sklep o izvršbi v delu, v katerem mu je naloženo, da poravna terjatev, mora navesti tista pravno pomembna dejstva, ki bi pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi, če bi se izkazala za resnična.1 Če dolžnik ne izpolni zahteve po uveljavljanju pravno pomembnih dejstev ali zanje ne predlaga dokazov, se šteje, da je ugovor neobrazložen in s tem tudi neutemeljen. Kot je odločilo Ustavno sodišče RS2, pa se kot neobrazložen ugovor lahko šteje le tak ugovor, ki ne navaja prav nobenih pravno pomembnih dejstev, oziroma ugovor, ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov, ki bi bili v zvezi s temi dejstvi oziroma trditvami.

7. Dolžnik je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedel, da sta bila z upnikom v različnih pravno poslovnih razmerjih sinalagmatične narave. Drug do drugega sta imela in imata različne pravovarstvene zahtevke, kar med drugim pomeni, da v primeru neizpolnitve obveznosti ene stranke tudi druga stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti (103. člen Obligacijskega zakonika). Dolžnik ni z gotovostjo prepričan, na katere izvedene storitve se nanašata računa, na katera se sklicuje predlog za izvršbo, kajti upnik računov ni predložil, lahko je pri označbi faktur prišlo tudi do pomote. Zoper tak zahtevek se dolžnik ne more učinkovito braniti, zato podaja ugovor nevednosti, učinkovita obramba pa mu bo zagotovljena šele, ko bo upnik v pravdi svoj tožbeni zahtevek dopolnil z ustrezno tožbeno naracijo in dokazili. V dokaz svojim navedbam je dolžnik predlagal zaslišanje zaposlenega pri dolžniku, ki je neposredno sodeloval v pravno poslovnih razmerjih z dolžnikom (ime in naslov bo sporočil naknadno v pravdi), ter predložitev listin, na katere se v predlogu sklicuje upnik (edicijska dolžnost upnika v poznejši pravdi).

8. Pritrditi je sicer pritožbi, da so dolžnikove ugovorne navedbe o sočasnem izpolnjevanju vzajemnih obveznosti do te mere pavšalne, da jih niti ni mogoče preizkusiti. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje dolžnikov ugovor vseeno pravilno štelo kot obrazložen v smislu zgoraj citiranih zakonskih določb in argumentacije Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS. Poleg teh navedb je namreč dolžnik podal tudi trditve, da ni z gotovostjo prepričan, na katere izvedene storitve se nanaša terjatev. Take navedbe niso ne priznanje ne zanikanje obstoja temelja za nastanek terjatve, temveč predstavljajo izjavo oziroma ugovor nevednosti, s čimer je zadoščeno zahtevi po obrazloženosti ugovora.3 Glede na to, da upniku k predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine te listine ni treba priložiti (prim. peti odstavek 41. člena ZIZ), bi bilo namreč od dolžnika, ki zatrjuje, da mu listina in v njej vsebovana terjatev nista poznani in ne more preveriti, na kaj se sploh nanaša, nesorazmerno strogo zahtevati navajanje konkretnejših pravno pomembnih dejstev v zvezi s samo terjatvijo, saj bi to povzročilo prekomerno neuravnoteženost položaja strank.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da dolžnik ni zadostil dokaznemu bremenu. Ugovor nevednosti namreč predstavlja zatrjevanje pravno pomembnega negativnega dejstva, za katerega dolžniku v skladu s prej navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS niti ni treba predlagati dokazov, saj se dokazno breme v takem primeru (v nasprotju z upnikovimi pritožbenimi navedbami) prevali na upnika. Ne glede na to je poudariti, da je dolžnik v ugovoru predlagal zaslišanje svojega zaposlenega in predložitev upnikovih listin, na katerih temelji predlog, in s tem zadostil zahtevi iz drugega odstavka 61. člena ZIZ.

10. Slediti tudi ni mogoče pritožbenim navedbam o neresničnosti dolžnikovih ugovornih navedb, o sprenevedanju, o zavlačevanju in o dejanski seznanjenosti dolžnika s terjatvijo. V postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine sodišče namreč poleg pravočasnosti, popolnosti in dovoljenosti ugovora preizkuša le, ali je ugovor obrazložen v skladu s kriteriji iz drugega odstavka 61. člena ZIZ. Kakor hitro ugotovi, da je obrazložen, razveljavi sklep o izvršbi, postopek pa se nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog pred pristojnim sodiščem. V skladu s tem ne sodišče prve stopnje ne višje sodišče ne moreta presojati resničnosti dolžnikovih ugovornih navedb, temveč je pravdnemu sodišču prepuščeno, da v nadaljnjem kontradiktornem postopku odloči o utemeljenosti ugovornih trditev oziroma o utemeljenosti upnikovega zahtevka.

11. Po pojasnjenem je sodišče ugovor pravilno prepoznalo kot obrazložen in ni prišlo do pritožbeno očitane napačne uporabe določb ZIZ glede obrazloženosti ugovora (ki jo upnik zmotno šteje med relativno bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj gre pri presoji obrazloženosti ugovora za uporabo materialnega prava). Sklep tudi ni obremenjen z očitano absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj je ugotovitev sodišča o obrazloženosti ugovora skladna s samo vsebino ugovora.

12. Glede na obrazloženo je višje sodišče upnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ). Dolžnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, in šesti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Tako Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 9. 12. 1999. 2 Odločba št. Up-854/05 z dne 7. 2. 2007. 3 Prim. VSRS Sklep II Ips 24/2013 z dne 13. 3. 2014.