Jedro

Tožena stranka ni odgovorna za škodo v obliki poslabšanja zdravja, do katerega je prišlo pri tožnici zaradi stresnega dela, saj je tožnica v času bolniškega staleža prihajala na delo po lastni volji. Tožena stranka tega od nje ni zahtevala, kar pomeni, da škoda ni rezultat njenega nedopustnega ravnanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, na podlagi katerega naj bi ji bila dolžna tožena stranka plačati odškodnino v znesku 100.000,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila in na podlagi katerega naj bi ji bila dolžna tožena stranka povrniti stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodne odločbe dalje do plačila, v 8 dneh. V II. točki izreka je naložilo tožnici, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 2.383,90 EUR, v roku 8 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je tožena stranka razpolagala z dokazi, ki jih v spis ni vložila zato, ker bi bilo iz zapisnikov in sklepov NS in UO tožene stranke razvidno, da je tožnica v času bolniškega staleža morala prihajati na delo. Sodišče prve stopnje je prehitro zaključilo, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke do tožnice za škodo, ki jo v tem postopku uveljavlja. Izjava tožnice, ki jo citira sodišče („da od nje ni nihče zahteval, da prihaja na delo“), je iztrgana iz konteksta celotne izpovedbe tožnice. Tožnica je bila direktorica pri toženi stranki, nad seboj ni imela nadrejenega, zato od nje nihče ni mogel zahtevati, da prihaja na delo. Tožnici ni bilo omogočeno, da bi lahko dokazovala, da je morala prihajati na delo, saj bi morala v zvezi s tem izvesti predlagane dokaze. Tožnica je ravnala v skladu s pravili tožene stranke in zahtevala, da UO imenuje v.d. direktorja, ki bo tožnico nadomeščal v času bolniškega staleža, vendar pa UO tega ni storil. Tožnica je bila edina pristojna za podpisovanje pogodb, podpisovanje listin v zvezi z denacionalizacijskimi postopki, sodelovanje z zavarovalnicami, …. Sodišče prve stopnje pa ni naložilo toženi stranki, naj predloži zapisnike in sklepe sej UO in NO od 14. 3. 2002 do 21. 8. 2003, iz katerih bi bilo razvidno, da so bile zahteve tožnice za takojšnje imenovanje namestnika postavljene, vendar pa s strani pristojnih organov tožene stranke ignorirane. Predlagane priče bi izpovedale o tem, da je tožnica morala prihajati na delo tudi v času bolniškega staleža. Tožnici ni mogoče očitati napačnega ravnanja v nastalem kriznem položaju, niti tega, da je hodila na delo, saj je ravnala tako, kot je glede na dolgoletne izkušnje pri toženi stranki ocenila, da je najustrezneje in kot ji je narekovala moralna dolžnost (da poskusi škodo, ki bi nastala delavcem tožene stranke z njenim bojkotom dela in neprihajanjem na delo v času bolniškega staleža, preprečiti). Tožena stranka se zaradi svoje pasivnosti ne more razbremeniti krivde za škodo na podlagi 184. člena ZDR, ki je tožnici nastala v zvezi s prihajanjem na delo v času bolniškega staleža. Tožena stranka bi morala tožnici delo v času bolniškega staleža tudi preprečiti, zato je dejansko krivda na njej, da je do poslabšanja tožničinega zdravstvenega stanja prišlo. Neutemeljen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica že ob sklenitvi poravnave v zadevi opr. št. Pd 183/2007 z dne 25. 10. 2007 vedela, da obstaja možnost nadaljnjega poslabšanja njenega zdravstvenega stanja. V zvezi s tem bi moralo sodišče prve stopnje tožnico vsaj zaslišati glede tega, kaj je bil predmet poravnave. Sodišče prve stopnje si ni prizadevalo ugotoviti, ali je poslabšanje zdravstvenega stanja tožnice v vzročni zvezi z vzroki, ki jih zatrjuje tožnica in ki so prispevali k nastanku škode. Podana je tudi kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP, saj je podano neskladje med izrekom sodbe ter njeno obrazložitvijo in nasprotje v odločilnih dejstvih med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe ter izpovedbami strank in listinami v spisu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja tožnica in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala odškodnino zaradi poslabšanja njenega zdravstvenega stanja, do katerega je prišlo, ko je v času, ko je bila v bolniškem staležu, hodila na delo in opravljala svoje delovne obveznosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od leta 1973 in da je od leta 1991 dalje opravljala funkcijo direktorice tožene stranke. Štiriletni mandat po zadnji individualni pogodbi o zaposlitvi bi se ji iztekel 28. 2. 2004. Tožnica se je 21. 8. 2003 invalidsko upokojila, 14. 3. 2002 je nastopila bolniški stalež, z odločbo ZPIZ z dne 8. 1. 2003 (A19) pa je bila zaradi posledic bolezni razvrščena v II. kategorijo invalidnosti, pri čemer ji je bila od 19. 12. 2002 dalje priznana pravica do dela na svojem delovnem mestu s polovico polnega delovnega časa. Z odločbo ZPIZ z dne 10. 7. 2003, je bila odločba ZPIZ z dne 8. 1. 2003 odpravljena, tožnica pa je bila s to odločbo razvrščena v I. kategorijo invalidnosti od 19. 12. 2002 dalje ter ji je bila od tega dne dalje priznana pravica do invalidske pokojnine. Ugotovilo je, da je tožnica zatrjevala, da se ji je njeno zdravstveno stanje izrazito poslabšalo zaradi stresnega dela v času od 14. 3. 2002 do imenovanja novega direktorja tožene stranke z dne 1. 5. 2003, ko je prihajala na delo, čeprav ji je bil priznan bolniški stalež. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožnice, ki je med drugim izpovedala tudi, da od nje ni nihče zahteval, da mora med bolniškim staležem prihajati na delo in na podlagi drugih izvedenih dokazov zaključilo, da je tožničin odškodninski zahtevek neutemeljen. Ugotovilo je, da tožnici kot oškodovanki ni uspelo dokazati vseh treh elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke, v zvezi s katerimi je bilo dokazno breme na njej. Z zgoraj navedeno ugotovitvijo soglaša tudi pritožbeno sodišče. Odškodninska odgovornost delodajalca je opredeljena v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Prvi odstavek citiranega člena določa, da v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora delodajalec povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Za odškodninsko odgovornost delodajalca morajo biti podani štirje elementi tako imenovanega civilnega oziroma odškodninskega delikta (škoda mora nastati, škoda mora izvirati iz nedopustnega ravnanja, obstajati mora vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo, poleg tega pa mora obstajati tudi odgovornost na strani povzročitelja škode). Prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Po drugem odstavku 131. člena OZ se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Po 135. členu OZ je krivda podana, kadar oškodovanec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti. 149. člen OZ nadalje določa, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo šteje, da izvira iz te stvari oziroma dejavnosti, razen, če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da tožena stranka ni krivdno odgovorna za škodo, v posledici katere tožnica uveljavlja odškodnino v tem individualnem delovnem sporu (tožnica sicer objektivne odgovornosti tožene stranke niti ni zatrjevala).

Na oškodovancu (tožnici) je, da dokaže obstoj treh elementov za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Tožnica je torej morala dokazati obstoj nedopustnega ravnanja, obstoj (pravno priznane) škode in obstoj vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo, na oškodovalcu oziroma toženi stranki (povzročitelju škode) pa je, da dokaže, da za to škodo ni odgovoren. Če oškodovanec ne dokaže, da so podani vsi trije elementi odškodninske odgovornosti, glede katerih je dokazno breme na njemu oziroma če oškodovalec dokaže, da za nastalo škodo ni odgovoren, niso izpolnjeni vsi potrebni pogoji za obstoj odškodninske odgovornosti oškodovalca oziroma povzročitelja škode. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da nedopustno ravnanje tožene stranke ni podano, prav tako pa ni podana njena krivdna odgovornost, zaradi česar ni pogojev za odškodninsko odgovornost tožene stranke v tem individualnem delovnem sporu napram tožnici. Ugotovilo je, s takšno ugotovitvijo pa soglaša tudi pritožbeno sodišče, da tožnica ni dokazala, da bi morala prihajati na delo v času bolniškega staleža na podlagi zahtev tožene stranke. Tožnica je namreč sama izpovedala, da tega od nje ni nihče zahteval. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je tožnica za prihajanje na delo v času bolniškega staleža odločila sama (za svoje delo si je sicer dala izplačevati tudi posebno plačilo, poleg tega pa je v tem obdobju prejemala tudi nadomestilo plače zaradi bolniškega staleža). Ker iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi bilo zatrjevano poslabšanje tožničinega zdravstvenega stanja posledica nedopustnega oziroma protipravnega ravnanja tožene stranke, je že iz tega razloga tožbeni zahtevek tožnice za izplačilo vtoževane odškodnine neutemeljen.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima. Izrek sodbe je jasen in razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom sodbe. Izpodbijana sodba prav tako vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ti pa tudi niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožnice o tem, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni pribavilo zapisnikov in sklepov UO in NO tožene stranke. Tožnica je pribavo teh zapisnikov predlagala zato, ker naj bi iz njih izhajalo, da je tožnica predlagala imenovanje v.d. direktorja ali postavitev namestnika za čas, ko je bila ona odsotna. Izvedba dokaza z vpogledom v te zapisnike ne bi vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Dejstvo, da je tožnica pristojnim organom tožene stranke neuspešno predlagala oziroma od njih zahtevala imenovanje v.d. direktorja oziroma postavitev namestnika, tudi po stališču pritožbenega sodišča ne bi imelo vpliva na ugotovitev, da tožena stranka v zvezi z tožničinim delom v času bolniškega staleža (ki naj bi bil razlog za poslabšanje njenega zdravstvenega stanja) ni ravnala nedopustno. Iz tožničine izpovedbe, podane na naroku za glavno obravnavo dne 2. 3. 2010, jasno izhaja, da od nje ni nihče zahteval, da pride na delo in da ji nihče ni rekel, da mora „priti in to in to narediti“. Iz tožničine izpovedbe je razvidno, da se je tožnica sama odločila, da prihaja na delo kljub odobrenemu bolniškemu staležu, na podlagi takšne odločitve pa ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka napram tožnici ravnala nedopustno. Pritožbeno sodišče sicer verjame tožnici, da je kljub odobrenemu bolniškemu staležu prihajala na delo k toženi stranki zato, ker je želela toženi stranki koristiti in omogočiti čimbolj nemoteno poslovanje, vendar pa zaradi tega toženi stranki ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja (ki je eden od bistvenih pogojev za ugotovitev odškodninske odgovornosti tožene stranke).

Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožnice, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo tudi na del izpovedbe tožnice, ki pa je iztrgan iz celotnega konteksta njene izpovedbe. Kot je bilo že ugotovljeno je tožnica jasno in nedvoumno izpovedala, da od nje ni nihče zahteval, da pride na delo. Dejstvo, da je tožnica samoiniciativno prišla na delo k toženi stranki, potrjuje tudi tožnica v pritožbi, ko navaja, da je ravnala tako, kot je glede na dolgoletne izkušnje pri toženi stranki ocenila, da je najustrezneje oziroma kot ji je narekovala moralna dolžnost. S prihajanjem na delo in opravljanjem dela v času bolniškega staleža je tožnica želela preprečiti oziroma vsaj zmanjšati škodo, ki bi nastala delavcem tožene stranke, če na delo v času bolniškega staleža ne bi prišla, vendar pa to dejstvo ne odkazuje na nedopustnost ravnanja tožene stranke, kot podlage za njeno odškodninsko odgovornost zaradi poslabšanja tožničinega zdravstvenega stanja. Tožnica je imela pravico (in tudi dolžnost), da zaradi odobrenega bolniškega staleža na delo k toženi stranki ne prihaja oziroma da postopa skladno z napotki lečečega zdravnika. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnici nihče ne bi mogel očitati, da je ravnala napačno in neodgovorno, če v času bolniškega staleža ne bi prihajala na delo k toženi stranki. Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba tožnice, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič B.M. in N.M.. Iz tožničine izpovedbe je namreč razvidno, da sta bili navedeni delavki tožnici podrejeni, tožnica pa je njuno zaslišanje predlagala zato, ker naj bi vedeli povedati, da je dnevno prihajala na delovno mesto v času bolniškega staleža, ker dela tožnice ni opravljal nihče drug. Z ozirom na trditveno podlago tožnice predlagani priči ne bi vedeli izpovedati o tem, da je tožena stranka od tožnice zahtevala, da v času bolniškega staleža prihaja na delo (tožnica tega niti ni zatrjevala), zato opustitev izvedbe teh dokazov ni vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče verjame tudi tožničinim trditvam, da so jo zaposleni (med njimi tudi B.M. in N.M.) v času trajanja bolniškega staleža klicali na njeno telefonsko številko, vendar pa tudi na podlagi takšnega ravnanja tožničinih podrejenih delavcev ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka ravnala nedopustno. Tožnica je poleg tega pojasnila, da bi se lahko od teh klicev dislocirala, na delo ne bi prišla oziroma se ne bi odzivala na nobeno stvar. Kot je iz tožničine izpovedbe razvidno (enako tožnica navaja tudi v pritožbi), kot direktorica pri toženi stranki nad seboj nadrejenega po hierarhični lestvici ni imela, zato od nje nihče ni mogel zahtevati, da prihaja na delo (oziroma da naj ne prihaja na delo), saj je bila zaposlena kot najvišji vodstveni kader pri toženi stranki. Pritožbeni očitek tožnice, da bi ji morala tožena stranka preprečiti prihajanje na delo, ker je bila v bolniškem staležu pa je pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče z ozirom na 337. člen ZPP ni upoštevalo. Ta pritožbena navedba pa je tudi vsebinsko neutemeljena, saj je že iz tožničine izpovedbe razvidno, da pri toženi stranki ni mogel nihče zahtevati od tožnice da prihaja na delo (oziroma tudi da ji prepove ali prepreči prihajanje na delo).

Nebistvena za odločitev o utemeljenosti pritožbe tožnice je nadalje njena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni v popolnosti ugotovilo dejanskega stanja v zvezi s predmetom sodne poravnave, ki je bila sklenjena v zadevi opr. št. Pd 183/2007 z dne 25. 10. 2007. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da sodišče prve stopnje na vsebino te sodne poravnave svoje odločitve ni oprlo.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.