Jedro

Prednost pri prvi podelitvi koncesije za trajnostno gospodarjenje z divjadjo po 1. točki 22. člena ZDLov-1A, lahko uveljavlja le prijavljeni kandidat, ki je do takrat upravljal z divjadjo na celotnem na novo ustanovljenem lovišču. Kriterij stalnega prebivališča in kriterij lastništva zemljišč na območju lovišča sta pri prednostnem vrstnem redu za podelitev prve koncesije po 2. točki 22. člena ZDLov-1A, izenačena.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožnikovo (revidentovo) tožbo zoper dve odločbi tožene stranke (odločba o izbiri koncesionarja) in (odločba o neizbiri koncesionarja), obe z dne 10. 6. 2009. Z odločbo o izbiri je tožena stranka: izbrala za koncesionarja za trajnostno gospodarjenje z divjadjo v lovišču A Lovsko družino X (1. točka izreka); odločila, da se ji koncesija podeli za dobo 20 let od sklenitve koncesijske pogodbe (2. točka izreka); določila, da se odločba odpravi, če izbrani koncesionar iz razlogov, ki so na njegovi strani, ne sklene koncesijske pogodbe v roku 60 dni od dokončnosti te odločbe (3. točka izreka); in določila, da izbrani koncesionar in koncendent medsebojna razmerja za trajnostno gospodarjenje z divjadjo uredita s koncesijsko pogodbo (4. točka izreka). Z drugo odločbo - odločbo o neizbiri pa je tožena stranka zavrnila revidentovo vlogo za navedeno koncesijo. Tožena stranka je prvo koncesijo v navedenem lovišču podelila ob uporabi prednostnega vrstnega reda po 2. točki 22. člena Zakona o divjadi o lovstvu – ZDLov-1A. V 2. in 3. točki izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je tožena stranka pri podeljevanju prve koncesije pravilno upoštevala zakonsko določen prednostni vrstni red iz 22. člena ZDLov-1A. V zvezi s prednostnim vrstnim redom po 1. točki 22. člena ZDLov-1A navaja, da je lovišče A novo ustanovljeno, saj je z Odlokom o loviščih v Republiki Sloveniji nastalo iz dela lovišča B in dela lovišča C, ki sta se na njegov račun zmanjšali. Ker je revident v prehodnem obdobju od uveljavitve Odloka o loviščih pa do podelitve koncesije upravljal le z delom novega lovišča (nadaljeval je z upravljanjem starega lovišča), ne more uveljavljati prednostnega vrstnega reda po 1. točki 22. člena ZDLov-1A. Tožena stranka je pravilno uporabila določbo 2. točke 22. člena ZDLov-1A s tem, ko je kriterija lastništva zemljišč in stalnega prebivališča članov na območju lovišča štela za izenačena. Pravilno je na podlagi teh kriterijev odločila tudi, da ima izbrani koncesionar prednost pri dodelitvi koncesije pred revidentom.

3. Zoper 1. in 2. točko izreka prvostopenjske sodbe revident vlaga revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z izpostavljenim pomembnim pravnim vprašanjem (2. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). V reviziji uveljavlja razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je kriterij po 1. točki 22. člena ZDLov-1A neuporaben le v primeru, ko bi se na nekem delu zemljišč v RS pred uveljavitvijo ZDLov-1 sploh ne gospodarilo z divjadjo in bi se lovišče na takšnem delu ustanovilo šele na podlagi zakona. Ker je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da sta se za upravljavca obravnavanega lovišča štela revident in LD Y, je njegov zaključek, da ne more uveljavljati prednostne pravice dosedanjega upravljavca, materialnopravno zmoten. Uporaba kriterija iz 2. točke 22. člena ZDLov-1A ni pravilna. Kriterij lastništva zemljišč je primaren, kriterij stalnega prebivališča pa pride v poštev zgolj za primer, ko je delež članov dveh lovskih organizacij glede lastništva zemljišč enak. Onemogočeno mu je bilo sodelovanje v upravnem postopku, saj ni imel možnosti izpodbijati sklepanja tožene stranke glede števila članov izbranega prijavitelja, iz izpodbijane odločbe o izbiri pa ne izhaja, koliko članov izbranega prijavitelja je lastnikov zemljišč. Poleg tega pa prvostopenjsko sodišče ni opravilo glavne obravnave, na kateri bi izvedlo dokaz z vpogledom v upravna spisa, s čimer bi mu omogočilo vpogled in izjavo o listinah, na podlagi katerih je tožena stranka odločala. Razlogi za opustitev glavne obravnave niso bili podani, zato je prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, toženi stranki pa naloži v plačilo vse njene stroške.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da gre v primeru lovišča A za novoustanovljeno lovišče, ki pred letom 2004 fizično in uradno ni obstajalo. Čeprav sta z njim po delih do podelitve koncesije začasno upravljali LD Y in revident, se šteje, da novoustanovljeno lovišče ni imelo upravljavca in lahko vsakdo, ki izpolnjuje razpisne pogoje, poda vlogo za koncesijo, vendar po drugem prednostnem vrstnem redu. V zvezi z uporabo 2. točke 22. člena ZDLov-1A pojasnjuje, da je izpolnjevanje pogojev ocenjevala enako (z eno točko), če je bil član lovske družine lastnik zemljišča na območju lovišča ali je imel stalno prebivališče na območju lovišča ali če je izpolnjeval oba pogoja hkrati. Navaja, da je pri preverjanju teh kriterijev pridobila vsa ustrezna dokazila, ki jih je posredovala sodišču prve stopnje. Predlaga, da se revizija zavrne.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je revident izkazal, da je izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavku 83. člena ZUS-1 – pomembno pravno vprašanje. Revident kot pomembno pravno vprašanja izpostavlja vprašanje pravilne uporabe prednostnih kriterijev za podelitev prve koncesije po ZDLov-1, natančneje, vprašanji, ali se revidentu, ki je od uveljavitve Odloka o loviščih v RS in njihovih mejah (v nadaljevanju Odlok o loviščih) do podelitve koncesije upravljal z delom lovišča A, lahko podeli prva koncesija po prvem prednostnem kriteriju iz 1. točke 22. člena ZDLov-1A, in vprašanje, ali sta kriterija lastništva zemljišč in stalnega prebivališča na območju lovišča, ki sta določena v 2. točki 22. člena ZDLov-1A, enakovredna.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavanem primeru ni sporno: da gre za podelitev prve koncesije za trajnostno gospodarjenje z divjadjo na novem lovišču A. ob upoštevanju prednosti po 22. člena ZDLov-1A; da je revident v svoji vlogi za podelitev koncesije za to lovišče uveljavljal prednostni vrstni red po 1. točki 22. člena ZDLov-A, ki daje prednost „dosedanjemu upravljavcu lovišča“; da je lovišče A nastalo na podlagi Odloka o loviščih iz dela lovišča C (692 ha) in dela lovišča B (1.691 ha); da je revident po uveljavitvi Odloka o loviščih do podelitve koncesije nadaljeval z upravljanjem prejšnjega „starega“ lovišča, torej tudi z delom „novega“ lovišča (1.691 ha, ki je bilo prej v starem); da je bil revident kot edini prijavitelj izbran za koncesionarja za trajnostno gospodarjenje z divjadjo v lovišču B. Sporno pa je, ali ima revident, ki je do podelitve koncesije upravljal s starim loviščem, v katerem je bil tudi del novega lovišča A, po 1. točki 22. člena ZDLov-1A prednost pri podelitvi prve koncesije za gospodarjenje z divjadjo na novem lovišču; in če ne, ali so bili pravilno uporabljeni kriteriji iz 2. točke 22. člena ZDLov-1. 9. ZDLov-1 je zaradi prenosa divjadi iz družbene v državno lastnino uvedel nov sistem upravljanja z divjadjo, in sicer v obliki koncesije za trajnostno gospodarjenje z divjadjo na določenem lovišču. Novemu sistemu gospodarjenja ustrezno so se z Odlokom o loviščih, ki je bil sprejet na podlagi drugega odstavka 8. člena ZDLov-1, kot prostorske enote oblikovala nova lovišča, pri čemer so meje nekaterih „novih“ lovišč ostale enake mejam „starih“ lovišč. Namen oblikovanja lovišč je določitev krajevne pristojnosti posameznih subjektov, tako da bo omogočeno učinkovito trajnostno gospodarjenje z divjadjo, ob upoštevanju ekoloških dejavnikov in življenjskih značilnosti populacij divjadi(1).

10. Gospodarjenja z divjadjo mora biti neprekinjeno. Zato je za prehodno obdobje za prehod od starega na novo upravljanje v drugem odstavku 81. člena ZDLov-1 določeno, da do ustanovitve (novih) lovišč oziroma do podelitve koncesije nadaljujejo z upravljanjem v loviščih dosedanji upravljavci. To pa pomeni, da dosedanji upravljavci nadaljujejo z upravljanjem „starih“ lovišč.

11. Glede na to, da je v obravnavanem primeru „novo“ lovišče nastalo iz delov dveh prejšnjih lovišč, prejšnja upravljavca pa sta nadaljevala z upravljanjem po „starih“ loviščih, pa po presoji Vrhovnega sodišča o „dosedanjem upravljanju z „novim“ loviščem (kot novo prostorsko enoto upravljanja z divjadjo)“ ni mogoče govoriti. Lovišče A se je kot nova teritorialna enota za gospodarjenje z divjadjo prvič oddala šele z izpodbijano koncesijo, ki pa se bo lahko začela uresničevati šele po sklenitvi koncesijske pogodbe.

12. Ob upoštevanju v prejšnjih točkah te obrazložitve pojasnjenih stališč, da gre v obravnavanem primeru za „novo“ lovišče, ki ni imelo enotnega upravljavca, je po presoji Vrhovnega sodišča pravilna odločitev sodišča prve stopnje (in pred tem tudi tožene stranke), da v obravnavanem lovišču prve koncesije za trajnostno gospodarjenje z divjadjo revidentu ni mogoče podeliti z upoštevanjem prednostnega vrstnega reda po 1. točki 22. člena ZDLov-1A. Navedena določba namreč določa, da ima pri prvi podelitvi koncesije za trajnostno gospodarjenje z divjadjo na določenem lovišču po uveljavitvi tega zakona prednost lovska organizacija, ki je do javnega razpisa za podelitev koncesije v skladu s predpisi in načrti strokovno ustrezno upravljala s tem loviščem. Revident namreč z novim loviščem ni upravljal, temveč je na podlagi 81. člena ZDLov-1 le nadaljeval upravljanje starega lovišča, katerega del je bil sicer vključen v novo lovišče, ki pa kot nova prostorska enota za gospodarjenje z divjadjo še ni zaživelo.

13. Odločitev o izbiri koncesionarja je bila glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavnem primeru pravilno sprejeta ob upoštevanju prednostnega vrstnega reda po 2. točki 22. člena ZDLov-1A. Ta določa, da ima pri podelitvi prve koncesije (za gospodarjenje z divjadjo na določenem lovišču) prednost lovska organizacija, katere večji del članov so lastniki zemljišč in gozdov na območju lovišča oziroma katere večji del članov ima stalno bivališče na območju lovišča. 14. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje (in pred njim tudi tožena stranka) prednostni vrstni red po določbi 2. točke 22. člena ZDLov-1A pravilno uporabilo tako, da je štelo kriterij stalnega prebivališča in kriterij lastništva zemljišč na območju lovišča za izenačena, in ju je upoštevalo enako ne glede na to, ali je posamezni član izpolnjeval le enega ali pa oba hkrati. To izhaja že iz jezikovne razlage navedene določbe, predvsem besede „oziroma“, ki hkrati pomeni „in“ (torej oba kriterija) pa tudi „ali“ torej enega od obeh kriterijev. Kriterija sta bila v obravnavanem primeru pravilno uporabljena tako, da sta se tudi pri članu lovske organizacije, ki je izpolnjeval oba kriterija, upoštevala kot eden. Glede na navedeno niso utemeljeni revizijski ugovori o napačni razlagi in uporabi prednostnega vrstnega reda po 2. točki 22. člena ZDLov-1A.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni utemeljen revizijski ugovor o absolutni bistveni kršitvi določb postopka zaradi neobrazloženosti izpodbijane sodbe glede tega, koliko članov lovske družine in katerega od kriterijev iz 2. točke 22. člena ZDLov-1A so izpolnjevali.

16. Iz obrazložitev izpodbijanih odločb je razvidno, da je tožena stranka pri ugotavljanju števila članov, ki izpolnjujejo kriterij po 2. točki 22. člena ZDLov-1A, pri izbranem koncesionarju upoštevala 18 članov, pri revidentu pa 11 članov. Navedla je, da ti izpolnjujejo kriterij stalnega prebivališča, ter pri tem obrazložila način izračuna deleža. Tožena stranka pri tem res ni navedla števila članov izbranega koncesionarja, ki izpolnjujejo (tudi) kriterij lastništva zemljišč. Glede na pojasnjeni pravilni in zakoniti način upoštevanja enakovrednih kriterijev in dejstva, da tožena stranka prednosti ni utemeljevala na kriteriju lastništva zemljišča, ter ob dejstvu, da revident svoje vloge oziroma prednosti po 2. točki 22. člena ZDLov-1A tudi ni utemeljeval z lastništvom zemljišč svojih članov (iz spisa izhaja, da je po pozivu tožene stranke predložil le podatke in dokazila o stalnih prebivališčih svojih članov), pomanjkanje podatka o številu članov izbranega koncesionarja, ki so lastniki zemljišč na določenem lovskem območju, na odločitev v obravnavani zadevi ne vpliva. Glede tega vprašanja izpodbijana sodba po presoji Vrhovnega sodišča nima takih pomanjkljivosti, da bi jo bilo treba razveljaviti.

17. Tudi s tem, ko v obravnavanem primeru prvostopenjsko sodišče ni opravilo glavne obravnave, po presoji Vrhovnega sodišča ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zaradi katere bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti.

18. Po določbah 75. člena ZUS-1, na katere se sklicuje tudi 1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1, se opustitev glavne obravnave pred prvostopenjskim sodiščem šteje za bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu le, če je bila ta opustitev v nasprotju z določbami ZUS-1 in je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. V 59. členu ZUS-1 pa je določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji) med drugim tudi, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno, pa tudi v primeru, če je dejansko stanje med njima sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1), ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

19. Revident je v tem primeru v tožbi predlagal izvedbo glavne obravnave, da bi na njej lahko vpogledal in se izjavil o dokazilih o lastništvu zemljišč in stalnem prebivališču upoštevanih članov izbranega koncesionarja. Zgolj vpogledu v spise pa glavna obravnava ni namenjena. Revident bi lahko kot stranka med upravnim sporom kadarkoli zahteval vpogled v spise (glej 150. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Upravni organ ga je pozval, da predloži dokazila o tem, kako njegovi člani izpolnjujejo kriterije iz 2. točke 22. člena ZDLov-1A, vendar podatkov o članih, ki so lastniki zemljišč v lovišču, ni dal. Da podatki o članih izbranega koncesionarja ne bi bili točni, pa niti ni zatrjeval niti ni predložil dokazil, iz katerih bi izhajali drugačni podatki, kot jih je imel na razpolago pri odločanju upravni organ. Zato njegovi pavšalni ugovori o tem, da se glede za odločitev pomembnih podatkov o koncesionarjevih članih ni mogel izreči, na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati.

20. Ker v obravnavnem primeru niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

21. V skladu z določbami prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določilom prvega odstavka 22. člena ZUS-1 revident sam trpi stroške revizijskega postopka.

Op. št. (1): Tako tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-203/05.