Jedro

Materialnopravno zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da 34. člen ZFPPIPP izključuje uporabo določb istega zakona o izpodbijanju pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Določbe 34. člena in 271. člena ZFPPIPP se ne izključujejo, pač pa dopolnjujejo.

ZFPPIPP poplačila tistih terjatev, ki so nastale zaradi potrebe po rednem poslovanju družbe, opredeli v 34. členu kot nujna poplačila. Dovoljenost takih poplačil pa pogojuje z enakopravnim obravnavanjem teh upnikov. Le v primeru, če družba teh upnikov ne obravnava enako in torej ene upnike poplačuje, drugih pa ne, je tako poplačilo izpodbojno po 271. členu ZFPPIPP.

Kadar je bila prodaja stvari (ali oprava storitve) sklenjena samo zato, da bi s pobotanjem tožnikove terjatve iz kupnine prišlo do poplačila prej nastale terjatve tožene stranke, to predstavlja navidezni pravni posel, ki je po 50. členu OZ brez pravnega učinka med strankama.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da naj se v razmerju med tožečo in toženo stranko razveljavijo učinki petih denarnih nakazil tožene stranke v skupnem znesku 13.138,59 EUR ter učinek medsebojnega pobota z dne 5. 2. 2009, s katerim je tožeča stranka pobotala terjatve v skupnem znesku 2.122,44 EUR ter zahtevek na plačilo 15.261,03 EUR ter zakonskih zamudnih obresti od zneska 4.595,40 EUR od 7. 11. 2009 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 209,04 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje ali pa spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku ter stroškovno posledico.

3. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V zvezi z izpodbijanjem učinka medsebojne kompenzacije z dne 5. 2. 2009 je nesprejemljiva pritožbena trditev, da bi tožnik, če do pobota ne bi prišlo, še vedno imel terjatev iz računa št. 11-115645 z dne 16. 12. 2008 v višini 2.122,44 EUR. Ta njegova terjatev bi namreč po 1. odstavku 261. člena ZFPPIPP veljala za pobotano z nasprotno terjatvijo tožene stranke do tožeče, torej bi do prenehanje medsebojnih terjatev zaradi pobota prišlo že po samem zakonu.

6. Pritožnik je sicer že v prvostopenjskem postopku navajal, da gre pri predmetni medsebojni kompenzaciji za očiten primer nadomestne izpolnitve, saj je bil to v dvoletnem poslovanju med pravdnima strankama edini primer prenehanja terjatve toženca na tak način. Namesto izpolnitve svoje obveznosti do toženca z denarnim nakazilom je tožnik zanj opravil dobavo blago in izvedel storitve očitno le z namenom, da bi se zmanjšala tožnikova obveznost do toženca (trditve v pripravljalni vlogi z dne 26. 1. 2011 – list. št. 27).

7. Kadar je bila prodaja stvari (ali oprava storitve) sklenjena samo zato, da bi s pobotanjem tožnikove terjatve iz kupnine prišlo do poplačila prej nastale terjatve tožene stranke, to predstavlja navidezni pravni posel, ki je po 50. členu OZ brez pravnega učinka med strankama. To pa pomeni, da bi tožnik moral izpodbijati sam pravni posel, iz katerega izhaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke. Posledica uspešnega izpodbijanja le-tega pa bi bila vrnitev tistega, kar je tožena stranka na podlagi izpodbitega pravnega posla prejela, če pa to ni več mogoče, pa plačilo denarnega nadomestila po cenah ob izdaji sodne odločbe (2. odstavek 278. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik tožbenega zahtevka v zgoraj nakazani smeri v zvezi z zatrjevano nadomestno izpolnitvijo ni uveljavljal. 8. Materialnopravno zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da 34. člen ZFPPIPP izključuje uporabo določb istega zakona o izpodbijanju pravnih dejanj stečajnega dolžnika (271. in 272. člen). Pritožbeno sodišče meni, da se določbe 34. člena in 271. člena ZFPPIPP ne izključujejo, pač pa dopolnjujejo. Po 1. odstavku 34. člena družba, ki postane insolventna, ne sme opravljati nobenih plačil ali prevzemati novih obveznosti, razen tistih, ki so nujne za redno poslovanje družbe. Katera so plačila, nujna za redno poslovanje družbe, določa 2. odstavek 34. člena ZFPPIPP. Med njimi so tudi plačila tekočih dobav blaga ali storitev, potrebnih za redno poslovanje družbe (3. točka 2. odstavka 34. člena). Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka tožeči stranki dobavljala različne vrste plina v jeklenkah. Tožeča stranka tudi ni prerekala trditev tožene stranke, da ji je bilo to blago potrebno za njeno redno poslovanje. Toda po 3. odstavku 34. člena ZFPPIPP potem, ko družba postane insolventna, ne sme opraviti nobenega dejanja, zaradi katerega bi bili upniki, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju, neenako obravnavani. Za taka prepovedana dejanja pa veljajo po 2. točki 4. odstavka 34. člena ZFPPIPP tudi pravna dejanja, ki bi bila ob stečajnem postopku izpodbojna po 271. členu ZFPPIPP.

9. Namen izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj je zagotoviti enakopravno obravnavanje vseh upnikov že v času izpodbojnega obdobja, to je v času od začetka zadnjih 12 mesecev pred uvedbo stečajnega postopka do začetka stečajnega postopka (269. člen ZFPPIPP). Toda ZFPPIPP poplačila tistih terjatev, ki so nastale zaradi potrebe po rednem poslovanju družbe, opredeli v 34. členu kot nujna poplačila. Dovoljenost takih poplačil pa pogojuje z enakopravnim obravnavanjem teh upnikov. Le v primeru, če družba teh upnikov ne obravnava enako in torej ene upnike poplačuje, drugih pa ne, je tako poplačilo izpodbojno po 271. členu ZFPPIPP. Po presoji pritožbenega sodišča je zato 2. točko 4. odstavka 34. člena v zvezi s 3. odstavkom 34. člena ZFPPIPP treba obravnavati v povezavi s 1. in 2. odstavkom 34. člena ZFPPIPP. Celoten 34. člen ZFPPIPP namreč nosi naslov „obveznost enakega obravnavanja upnikov“, pri čemer obravnava le tista pravna dejanja, ki so nujna za redno poslovanje družbe in tiste upnike, ki so to postali kot posledica rednega poslovanja družbe. Čeprav bi tudi ti upniki v stečajnem postopku sodili v razred navadnih upnikov, je glede na zgoraj obrazloženo treba pri presoji izpodbojnosti dolžnikovih pravnih dejanj ločiti med tistimi upniki (oz. njihovimi terjatvami), ki so to postali v okviru rednega poslovanja družbe in jih opredeljuje 2. odstavek 34. člena ZFPPIPP in tistimi, ki jih ni mogoče umestiti v 2. odstavek 34. člena. Zmotno je zato stališče tožeče stranke, da za izpodbijanje pravnih dejanj ni relevantno, ali je šlo za nujna plačila „nujnim“ dobaviteljem ali ne, ker taka plačila v ZFPPIPP niso izključena iz izpodbijanja in da imajo tudi taki dobavitelji položaj upnikov z navadnimi terjatvami.

10. Kot je bilo zgoraj obrazloženo, plačilo „nujnim“ dobaviteljem ni brezpogojno neizpodbojno. Če se ugotovi, da družba upnikov s terjatvami iz 2. odstavka 34. člena ZFPPIPP ni enakopravno obravnavala in je nekatere poplačevala, drugih pa ne, so taka dejanja vsekakor izpodbojna. Tožeča stranka bi torej za uspešno izpodbijanje spornih nakazil morala zatrjevati in dokazovati, da je v času oprave izpodbijanih nakazil (bodoči stečajni) dolžnik upnike s terjatvami iz 2. odstavka 34. člena ZFPPIPP neenakopravno obravnaval, zaradi česar so morali nekateri od teh svoje terjatve prijaviti v stečajnem postopku. Zgolj s trditvijo, da so vsi upniki z navadnimi terjatvami dobavitelji in to nujni, zgoraj opisanemu trditvenemu (in dokaznemu) bremenu tožeča stranka ni zadostila. Pritožbeno sodišče namreč ne more slediti pavšalni trditvi tožnika, da so vsi upniki stečajnega dolžnika nujni dobavitelji. Tožeča stranka namreč ni postregla niti z eno konkretno prijavo terjatve, iz katere bi bilo razvidno, da je (bodoči stečajni) dolžnik upnike s terjatvami iz 2. odstavka 34. člena ZFPPIPP neenakopravno obravnaval. Do takega zaključka pa ne privede niti trditev tožnika, da niti prednostni upniki ne bodo v stečajnem postopku v celoti poplačani.

11. Že iz navedenih materialnopravnih razlogov je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna, zato pritožbenih razlogov, s katerimi tožeča stranka izpodbija razloge prvostopenjskega sodišča o neobstoju objektivnega pogoja izpodbojnosti spornih nakazil in medsebojne kompenzacije, pritožbeno sodišče ni presojalo, ker za odločitev niso relevantni (1. odstavek 360. člena ZPP). Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP in je posledica pritožnikovega neuspeha v pritožbenem postopku.