Jedro

Razbremenilni dokaz je sodišče praviloma dolžno izvesti, razen če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, ker če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano, ali je brez pomena za zadevo, ker želi z njim storilec dokazovati dejstva, ki niso pravno relevantna za odločitev o zadevi, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo zahtevi za sodno varstvo, ki jo je storilkina zagovornica vložila zoper plačilni nalog prekrškovnega organa Policijske postaje ... št. 0000121578860 z dne 30. 5. 2020 in ga spremenilo tako, da je storilki na podlagi 21. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo opomin, sodne takse pa ji na podlagi drugega odstavka 147. člena ZP-1 ni določilo.

2. Zoper tako sodbo se pritožuje zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZP-1 ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevi za sodno varstvo v celoti ugodi in izpodbijani plačilni nalog razveljavi oziroma postopek o prekršku zoper storilko ustavi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V predmetni zadevi je prekrškovni organ storilki izdal plačilni nalog, s katerim ji je izrekel globo v višini 250,38 EUR zaradi storitve prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1, ki naj bi ga storila s tem, ko naj bi 30. 5. 2020 ob 21.10 uri v Z. oškodovanki R. L. vpila, da je ″prasica in kurba″ in s tem pri slednji povzročila občutek ponižanosti ter vznemirjenosti.

5. Ker je storilka v zahtevi za sodno varstvo uveljavljala tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zanikala, da bi oškodovanki izrekla navedene besede, je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek, v katerem je zaslišalo storilko in oškodovanko R. L. kot pričo, prebralo zapisnik o izjavi oškodovanke in kratek opis prekrška. V zagovoru je storilka kot bistveno navajala, da žaljivih besed oškodovanki ni izrekla, ker se z njo sploh ne pogovarja in nista v dobrih odnosih, saj jo naganjajo na Hrvaško, ter da je dogodek videla tudi soseda I. Č., ki je slišala celotni pogovor s policijo in videla, kaj se zunaj dogaja, zaradi česar je storilka predlagala zaslišanje te priče. Sodišče takemu predlogu ni ugodilo z obrazložitvijo, da sta prekršek osebno zaznala policista, ki sta bila navzoča na kraju dogodka, zaradi česar izpovedba priče I. Č. na osebno zaznavo ne bi vplivala. Pri tem se je sodišče prve stopnje oprlo na neposredno ugotovitev policistov, ki ju niti ni zaslišalo, temveč je upoštevalo le zapis policista S. F. v opisu dejanskega stanja.

6. Tako postopanje sodišča prve stopnje je nepravilno, saj je v nasprotju tako z načelom ugotavljanja materialne resnice iz 68. člena ZP-1, kot tudi v nasprotju z določbami 22., 23. in 29. člena Ustave, ki zagotavljajo pravico do poštenega sojenja. Eno izmed jamstev poštenega postopka je tudi pravica do zaslišanja razbremenilnih prič, kot pravilno izpostavlja tudi zagovornica v pritožbi. Sodišče prve stopnje bi zato moralo zaslišati tudi policista G. Š. in S. F., ki naj bi osebno zaznala storitev prekrška oziroma slišala besede, ki naj bi jih storilka izrekla oškodovanki, da bi s tem storilki omogočilo, da tema pričama zastavlja tudi svoja vprašanja. Prav tako bi moralo zaslišati s strani storilke oziroma obrambe predlagano pričo, saj je dokazni predlog bil konkretiziran in ustrezno substanciran. Glede na trditve v zahtevi za sodno varstvo ter navedbe ob zaslišanju storilke naj bi bila predlagana priča navzoča na kraju dogodka in slišala dogajanje, za storilko pa naj bi predstavljala razbremenilni dokazi, ki jih je sodišče praviloma dolžno izvesti, razen če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, ker če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano, ali je brez pomena za zadevo, ker želi z njim storilec dokazovati dejstva, ki niso pravno relevantna za odločitev o zadevi, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Ti pogoji v obravnavani zadevi pa niso izpolnjeni, zato zavrnitev dokaznega predloga, kot je obrazložena v izpodbijani sodbi, predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno dokaza, ki ga sodišče ni izvedlo.

7. Ker sodišče prve stopnje ni ustrezno dopolnilo dokaznega postopka, so utemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče storilki ni zagotovilo poštenega postopka ter učinkovitega sodnega varstva zoper plačilni nalog prekrškovnega organa in da je s takim postopanjem tudi kršilo načelo materialne resnice iz 68. člena ZP-1, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe. Zato je pritožbeno sodišče zagovorničini pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, saj ugotovljenih bistvenih kršitev določb postopka o prekršku glede na njihovo naravo ni moglo samo odpraviti (peti odstavek 163. člena ZP-1). Ker je pritožbi ugodilo iz že navedenih razlogov, se v presojo nadaljnjih pritožbenih navedb glede izkazanosti vseh zakonskih znakov obravnavanega prekrška ni spuščalo.

8. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek, v katerem bo moralo zaslišati tudi s strani obrambe predlagano pričo I. Č. ter oba poslujoča policista, pri tem pa storilki in zagovornici omogočiti sodelovanje pri izvajanju dokazov, po potrebi pa izvesti tudi morebitne dodatne dokaze, da bo lahko zanesljivo ugotovilo, ali so navedbe v zahtevi za sodno varstvo utemeljene ali ne.

9. Ker v posledici ugoditve pritožbi obveznost plačila sodne takse za pritožbeni postopek ni nastala (drugi odstavek 147. člena ZP-1), pritožbeno sodišče tudi ni odločalo o pritožbeno predlagani oprostitvi plačila sodnih taks.