Jedro

Vrhovno sodišče je že večkrat v svojih odločbah presodilo (sodbe opr. št. I Ips 294/2001, I Ips 300/2001), da v skladu z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo, mora pa (razen v primeru, ko je očitno, da dokaz ne more biti uspešen) ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.

Sodišče je dokazni predlog za zaslišanje priče C.P. zavrnilo, razlogom za zavrnitev tega dokaznega predloga pa je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ko je presodilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi ocene izvedenih dokazov imelo dovolj podlage za zaključek, da je obsojenka z oškodovancem na v izreku sodbe opisan način grdo ravnala in mu prizadejala udarnino glave in vratu ter da zato tudi morebitna izpoved priče C.P. o tem, kaj naj bi ji sam oškodovanec povedal glede poškodbe (pogovor s pričo je oškodovanec sicer zanikal), ne bi mogla pripeljati do drugačnih zaključkov.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojene Z.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenka je dolžna plačati kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, na 150.000 (stopetdesettisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Novem mestu je obsojeno Z.B. spoznalo za krivo kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ. Obsojenki je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen enega meseca zapora s preizkusno dobo dveh let. Obsojenki je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka in na 60.000 SIT odmerjeno povprečnino. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenkinih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo; obsojenki pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega sodišča v povprečnini, odmerjeni na 80.000 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenkini zagovorniki dne 11.1.2005 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi obdolženke ugodi, sodbo sodišča prve stopnje pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec H.J. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 23.2.2005, predlagal zavrnitev zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti sodišče uvodoma poudarja: – da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

II. V zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP in kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP zagovorniki v razlogih zahteve niso konkretizirali.

III. Obsojenka je bila spoznana za krivo, da je z grdim ravnanjem prizadela telesno celovitost 13-letnega otroka M.J., ko ga je na dvorišču stanovanjskega bloka z roko večkrat udarila po glavi in vratu in mu grozila, da ga bo počakala pred šolo in zaklala, pri čemer mu je prizadejala udarnine glave in vratu, zaradi česar je bila prizadeta njegova telesna celovitost. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe, s katero je obsojenko spoznalo za krivo kaznivega dejanja grdega ravnanja, povzelo vsebino obsojenkinega zagovornika in se opredelilo do vseh dejstev in okoliščine, ki so odločilne za presojo obsojenkinega ravnanja. Iz obširnih razlogov sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da ne sprejema zagovora obsojenke, da se oškodovanca ni niti dotaknila, niti udarila in da je oškodovanca, ki ga je počakala na dvorišču, le vprašala, kaj sta imela z njenim sinom prejšnjega dne. Sodišče se je pri svoji presoji oprlo na izpovedbe prič oškodovanca M.J., njegove matere L.J., priče V.L., ki je videla, da je obsojenka oškodovanca prijela za roko, priče M.B., ki je potrdila, da je obsojenka poklicala oškodovanca in mu sledila za blok, priče M.F., ki je videla, da sta se oškodovanec in obsojenka srečala, zatem pa izza bloka slišala vpitje. Ocenilo je, da prav izpovedba priče V.L. v povezavi z zdravniškim izvidom govori za resnicoljubnost oškodovanca in njegove matere, da je obsojenka oškodovanca udarila po glavi in vratu, zaradi česar je bil oškodovanec še istega dne zdravniško oskrbljen (namestitev mehke schantzove ovratnice). Tem razlogom je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje in presodilo tudi, da je sodišče prve stopnje oškodovančev opis dogodka na glavni obravnavi pravilno ocenilo ter da gre v njegovi izpovedbi o poteku dogodka in številu udarcev za nepomembne razlike, katere je že sodišče prve stopnje razumljivo obrazložilo z dejstvom zaslišanja 13-letnega otroka na glavni obravnavi v navzočnosti večjega števila oseb.

Zagovorniki, ki se s takšno dokazno oceno in zaključkom pravnomočne sodbe očitno ne strinjajo, v zahtevi za varstvo zakonitosti z navedbami, da sta izpoved oškodovanca in njegove matere neprepričljivi, da sta priči M.B. in M.F. zanikali, da bi obsojenka oškodovanca fizično napadla, da so razlogi v izpodbijanih sodbah nejasni in nelogični in v nasprotju s stanjem oškodovanca na glavni obravnavi, na opisan način ne uveljavljajo kršitve določb kazenskega postopka, temveč žele poseči v dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v pravnomočni sodbi. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

IV. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da je bila obsojenki kršena pravica do obrambe oziroma poštenega sojenja, konkretno pravica do izvajanja dokazov v korist, ker sodišče ni zaslišalo priče C.P. Glede na to, da v konkretnem primeru ni bilo očividcev oziroma prič, zlasti pa ne neodvisnih, bi bilo po oceni obrambe za izvedbo poštenega sojenja nujno potrebno izvesti dokaz z zaslišanjem te priče. S tem ko sta sodišči neutemeljeno zavrnili ta dokazni predlog, ne da bi svojo odločitev ustrezno obrazložili, sta zagrešili bistveno kršitev določb ZKP in Ustave. Te navedbe zagovornikov v zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče razume kot uveljavljanje kršitve določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je že večkrat v svojih odločbah presodilo (sodbe opr. št. I Ips 294/2001, I Ips 300/2001), da v skladu z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo, mora pa (razen v primeru, ko je očitno, da dokaz ne more biti uspešen) ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.

Na glavni obravnavi dne 1.6.2004 je zagovornik predlagal zaslišanje prič C.P., S.B., M.B. in M.F. Sodišče je predlogu zagovornika ugodilo in priče vabilo na glavno obravnavo 29.6.2004. Priča C.P. je po prejemu vabila, dne 10.6. 2004 prišla na sodišče in sodišče obvestila, da na glavno obravnavo ne bo mogla pristopiti, ker bo takrat v bolnišnici, hkrati pa povedala, da o zadevi, kjer je obdolžena Z.B., ne ve ničesar. Na glavni obravnavi dne 29.6.2004 je zagovornik vztrajal pri predlogu za zaslišanje te priče z navedbo, da priča ve, da obsojenka ni poškodovala oškodovanca, kar ji je oškodovanec sam povedal. Sodišče je dokazni predlog za zaslišanje priče C.P. zavrnilo ob oceni, da je dejansko stanje dovolj razčiščeno (zapisnik z glavne obravnave), skladno z določbo 7. odstavka 364. člena ZKP razloge za zavrnitev tega dokaznega predloga navedlo tudi v obrazložitvi sodbe. Tem razlogom je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ko je presodilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi ocene izvedenih dokazov imelo dovolj podlage za zaključek, da je obsojenka z oškodovancem na v izreku sodbe opisan način grdo ravnala in mu prizadejala udarnino glave in vratu ter da zato, tudi morebitna izpoved priče C.P. o tem, kaj naj bi ji sam oškodovanec povedal glede poškodbe (pogovor s pričo je oškodovanec sicer zanikal), ne bi mogla pripeljati do drugačnih zaključkov.

Vrhovno sodišče glede na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti ugotavlja, da priča C.P. ni bila očividka dogodka med obsojenko in oškodovancem dne 5.7.2003. Torej o poteku dogodka iz lastnega priča ne bi mogla izpovedati. Po navedbah v zahtevi naj bi oškodovanec priči dan po dogodku na vprašanje, kaj se mu je zgodilo, odgovoril, da je padel. Oškodovanec je na glavni obravnavi 1.6.2004 na posebno vprašanje obrambe zanikal, da bi ga C.P. vprašala, kaj se mu je zgodilo in zakaj ima ovratnico. Da o zadevi, kjer je obdolžena Z.B. (torej o kritičnem dogodku), ne ve ničesar, izhaja tudi iz uradnega zaznamka priče o opravičilu izostanka z glavne obravnave dne 10.6.2004. Obsojenki tako po presoji Vrhovnega sodišča pravica do obrambe tekom sojenja s tem, ko sodišče ni zaslišalo priče C.P., ni bila kršena. Glede na izjavo priče ob opravičilu z glavne obravnave, ne gre za pričo, ki bi o dogodku vedela povedati iz lastnega zaznavanja, temveč naj bi izpovedala o tem, kar naj bi ji oškodovanec o svoji poškodbi povedal po dogodku. Izjava oškodovanca priči, kot jo v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo zagovorniki, bi lahko bila motivirana s tem, da oškodovanec priči o dogodku ni hotel govoriti; vendar pa je oškodovanec v svoji izpovedbi na glavni obravnavi pogovor s pričo o svoji poškodbi zanikal, še predno je bil sodišču podan predlog za zaslišanje priče C.P. Ker pa je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi verodostojnost izpovedbe oškodovanca ocenilo in razumno utemeljilo v povezavi z drugimi dokazi (zdravstveno dokumentacijo, izpovedbami ostalih prič), z zavrnitvijo predloga za zaslišanje priče pravico obsojenke do obrambe ni prekršilo, saj gre za zavrnitev očitno neuspešnega dokaza, to je dokaza, s katerim se odločilna dejstva ne bi mogla dokazovati.

V. Navedbe zagovornikov v zahtevi za varstvo zakonitosti, da se pritožbeno sodišče v svoji sodbi ni izjasnilo o pritožbeni navedbi, da je oškodovanec očitno neresnično izpovedoval, saj je izpovedal, da se je zunaj pred blokom nahajala tudi priča N.V., ki je to zanikala, Vrhovno sodišče razume kot uveljavljanje kršitve določb 1. odstavka 395. člena ZKP, ki sodišču druge stopnje nalaga, da v obrazložitvi svoje odločbe presodi navedbe pritožbe. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se sodišče druge stopnje v svoji sodbi do te pritožbene navedbe ni opredelilo. S tem je prekršilo določbo 1. odstavka 395. člena ZKP, vendar pa navedena kršitev na zakonitost izpodbijane pravnomočne odločbe ni vplivala. Zagovorniki so v zvezi z izpovedbo te priče že v pritožbi (enako pa tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti) izpostavili le tisti del pričine izpovedi z glavne obravnave 29.6.2004, kjer je dejala, da se pred blokom ob kritičnem dogodku ni nahajala, povsem pa zanemarili celotno ostalo pričino izpoved, v kateri je posredno (preko izjav otrok, ki so ji povedali, da so se otroci najprej sprli in stepli med sabo, potem pa je obsojenka udarila oškodovanca) potrdila verodostojnost izpovedbe oškodovanca glede kritičnega dogodka.

VI. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

VII. Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: Ker zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojenka dolžna plačati povprečnino kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo trajanje in težavnost postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti ter obsojenkine premoženjske razmere (obsojenka je redno zaposlena ter skupaj z možem preživlja dva mladoletna otroka), kot izhajajo iz podatkov spisa.