Jedro

Ravnanje sodišča v nasprotju z 8. členom ZPP je relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (primerjaj: 2. odstavek 354. člena ZPP). Niti v pritožbi niti v reviziji pa tožena stranka ni povedala, katerega dokaza sodišče prve stopnje pri ugotavljanju odločilnih dejstev ni presodilo samega zase in nato še v primerjavi z drugimi dokazi. To pa bi morala storiti že v pritožbi. Šele v takšnem primeru, če s pritožbo ne bi uspela, bi lahko neocenitev določenega dokaza samega zase in v primerjavi z drugimi dokazi, ki bi lahko vplivala na ugotavljanje za odločitev v sporu pomembnih dejstev, uveljavljala z revizijo kot relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka tudi na drugi stopnji (glej: 2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je:

1./ ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke proti toženi stranki v višini 34.302.356,- Itl, 2./ ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke proti tožeči stranki v višini 33.739.270,- Itl, 3./ naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki 34.302.356,- Itl z zamudnimi obrestmi in ji povrniti pravdne stroške, 4./ zavrnilo višji tožbeni zahtevek tožeče stranke.

Pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje v odločitvah pod 2./ in 3./ točko zgoraj je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo navajajoč, da uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija ni utemeljena.

Po mnenju tožene stranke je pritožbeno sodišče kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni, sklicujoč se na 496.a člen ZPP, upoštevalo pritožbi priložene zabeležke z dne 25.9.1991. Z njo namreč tožena stranka ni navajala nekega novega dejstva, ampak samo utemeljevala resničnost dejstva, o katerem sta že izpovedali dve priči. Takšno razlaganje 496.a člena ZPP je zmotno. Po omenjenem zakonskem določilu v pritožbi, brez ustreznega opravičila (ki ga v obravnavanem primeru ni bilo), ni mogoče ne samo navajati novih dejstev, ampak tudi ne predlagati novih dokazov. Omenjena zabeležka pa je nov dokaz. Zato s tem, da je pri svoji odločitvi ni upoštevalo, pritožbeno sodišče ni kršilo omenjene zakonske določbe.

Ravnanje sodišča v nasprotju z 8. členom ZPP je relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (primerjaj: 2. odstavek 354. člena ZPP). Takšno ravnanje sodišča prve stopnje je tožena stranka (neuspešno) uveljavljala že v pritožbi, uveljavlja pa ga tudi v reviziji. Niti v pritožbi niti v reviziji pa tožena stranka zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka ni konkretizirala. Ni povedala, katerega dokaza sodišče prve stopnje pri ugotavljanju odločilnih dejstev ni presodilo samega zase in nato še v primerjavi z drugimi dokazi. To pa bi morala storiti, in sicer že v pritožbi. Šele v takšnem primeru, če s pritožbo ne bi uspela, bi lahko neocenitev določenega dokaza samega zase in v primerjavi z drugimi dokazi, ki bi lahko vplivala na ugotavljanje za odločitev v sporu pomembnih dejstev, uveljavljala z revizijo kot relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka tudi na drugi stopnji (glej: 2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). Ker pa tega ni storila že v pritožbi, pritožbeno sodišče s tem, da ni upoštevalo v pritožbi zatrjevane kršitve 8. člena ZPP, tudi samo ni kršilo omenjene zakonske določbe.

Glede na določbo 3. odstavka 385. člena ZPP je revizijsko sodišče pri svoji odločitvi vezano na dejanski stan, ki je bil podlaga za odločanje pritožbenega sodišča. Zato ni smelo upoštevati tistih revizijskih navedb, s katerimi tožena stranka izraža nesoglašanje z dejanskimi ugotovitvami sodišč prve oziroma druge stopnje.

Ker tožena stranka, razen zgoraj navedenih, drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni uveljavljala, v postopku pa tudi ni prišlo do kakšne kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP). Ugotovilo je namreč tudi, da sta sodišči prve in druge stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja tudi materialnopravno pravilno odločili.