Jedro

Tožnik bi se glede na predhodne opomine mogel in moral zavedati, da ne sme delati pod vplivom alkohola. Ker je s takšnim ravnanjem huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, mu je tožena stranka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 5. 12. 2005 in za njeno razveljavitev ter ugotovitev, da nima pravnih učinkov. Zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi navedenega sklepa, da še traja, kar je tožena stranka dolžna priznati in tožnika pozvati nazaj na delovno mesto sadjarskega delavca 1, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plačati plačo in ostala nadomestila, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne plače in ostalih nadomestil do plačila ter zanj odvesti vse davke in prispevke, kakor da nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni bilo. Prav tako je zavrnilo tisti del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval, da tožena stranka na transakcijski račun pooblaščenca povrne stroške postopka. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka in ji v končno plačilo naložilo tudi stroške priče D.M. v znesku 1.600,00 SIT.

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 73/07). Navaja, da je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi odpovedala, ker naj bi bil tožnik vinjen, kar pa je nonsens, saj je tožnik odklonil alkotest. Izpodbijana sodba nima razlogov o obširnih in natančnih tožnikovih navedbah. Sodišče prve stopnje naj bi bilo pristransko, saj naj bi imelo različne kriterije pri dokazni oceni izpovedbe tožnika, ki mu je vehementno naprtilo, da je na sodišču sam dokazal in potrdil, da nima prav, obenem pa vehementno in nekritično povzema obremenilne priče. Izpodbijana sodba nima razlogov o dokaznem predlogu tožnika za izvedbo dokaza s pomočjo grafologa. Razlogi sodbe naj bi bili v nasprotju z listinami, saj izpodbijana sodba navaja, da je bil tožnik na delovnem mestu pod vplivom alkohola, iz listin pa izhaja, da je odklonil alkotest. Sodišče prve stopnje tako ugotavlja neko drugo dejansko stanje, ki z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi nima ničesar skupnega. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi neresnega razloga. Glede odklonitve alkotesta se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z materialnim pravom. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih ni uporabilo pravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbeno navedbo o tem, da izpodbijana sodba nima razlogov o obsežnih in natančnih tožbenih navedbah, je sicer možno razumeti kot smiselno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02/2/04, 73/07). Vendar pa je ta kršitev podana, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ne pa, če ne odgovarja na nebistvene navedbe strank. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj niso v nasprotju.

Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožba smiselno uveljavlja tudi z navedbo, da izpodbijana sodba nima razlogov o dokaznem predlogu za izvedbo dokaza z izvedencem grafologom. Šlo bi lahko kvečjemu za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP. Slednji namreč določa, da senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnil. Zmotno je torej pritožbeno stališče, da bi razlogi za zavrnitev dokaznega predloga morali biti vsebovani v sodbi. Sodišče prve stopnje sicer ni ravnalo pravilno, ko v sklepu, s katerim je zavrnilo preostale dokazne predloge, ni navedlo razlogov za takšno odločitev, vendar pa to ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je povsem utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za izvedbo dokaza z grafologom, saj je očitno, da je ta dokaz nepotreben. Tožnik je z grafologom želel dokazovati, da na koncu obdolžitve pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (priloga B/7) s tiskanimi črkami zapisane besede „OSEBNO PREJEL DNE 15.11.2005 PODPIS:“, katerim sledi tožnikov podpis, niso njegov rokopis. Kaj takšnega v tem postopku tudi nihče ni trdil. Iz izpovedbe kot priče zaslišanega vročevalca izhaja, da je te besede na listini zapisal nekdo od delavcev tožene stranke v okviru priprave dokumenta za vročitev, zaradi česar priči ni bilo potrebno pripraviti posebne vročilnice. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj šteje za dokazano, da je podpis, ki sledi navedenim besedam tožnikov (tožnik tega niti ne zanika, trdi le, da mu je vročevalec v podpis dal prazen list papirja) in zakaj šteje, da je vročitev tožniku dejansko bila opravljena. Z grafologom bi se tako dokazovalo dejstvo, ki med strankama v resnici niti ni sporno, saj tožena stranka nikoli ni trdila, da bi s tiskanimi črkami zapisano besedilo o vročitvi napisal tožnik. Obe stranki tudi trdita, da je podpis na obvestilu tožnikov, njune navedbe se razlikujejo le glede tega, v kakšnih okoliščinah je do tega podpisa prišlo.

Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba smiselno uveljavlja tudi z navedbo, da so razlogi sodbe v nasprotju z listinami spisa, češ da sodba razloguje, da je bil tožnik na delovnem mestu pod vplivom alkohola, iz listin pa izhaja, da je odklonil alkotest. Smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka bi bila podana, če bi sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah navajalo nekaj drugega, kot pa je vsebovano v teh listinah oziroma zapisnikih. Vendar takšnega nasprotja ni in ga tudi pritožba ne zatrjuje. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je navedeno, da je tožnik svoje obveznosti iz delovnega razmerja huje kršil s tem, ko je bilo dne 11.11.2005 ob 11.10. uri ugotovljeno, da je na delovnem mestu pod vplivom alkohola in da je preizkus alkoholiziranosti odklonil, izpodbijana sodba pa glede vsebine izredne odpovedi ne navaja kaj drugega. Prav tako iz poročila o preizkusu alkoholiziranosti ne izhaja zgolj to, da je tožnik odklonil alkotest, temveč tudi, da je ob tem izjavil, da nima smisla pihati ter da sam ve, da je nekaj popil. Prav tako je v tem poročilu navedeno, da je tožnik imel močan zadah po zaužitem alkoholu, zelo nerazumljiv govor in opotekajočo se hojo ter da je bil po strokovni oceni preizkuševalca močno alkoholiziran.

V okviru uveljavljanja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožnik tudi graja stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik kršitev delovnih obveznosti storil iz hude malomarnosti. Ni sicer jasno, zakaj naj bi takšno stališče predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj gre za pravno stališče sodišča prve stopnje in ne za povzemanje vsebine izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki sicer navaja tako naklep kot hudo malomarnost. Zmotno je pritožbeno stališče, da naj bi sodišče prve stopnje ugotavljalo neko drugo dejansko stanje, ki z redno (pravilno izredno) odpovedjo nima nič skupnega. Tožniku je bilo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitano, da je svojo obveznost iz delovnega razmerja kršil s tem, da je bil dne 11.11.2005 na delovnem mestu pod vplivom alkohola in da je odklonil preizkus alkoholiziranosti. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku preverjalo zgolj dejansko stanje v zvezi s tožnikovim ravnanjem dne 11.11.2005, ko je tožnik odklonil preizkus z alkotestom in ko je kazal očitne znake alkoholiziranosti. Celo v času prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93), ki je glede disciplinskega postopka določal veliko bolj formalen postopek, kot velja za odpoved pogodbe o zaposlitvi, je veljalo, da je sodišče vezano na dejanski stan očitane kršitve, ne pa tudi na pravno kvalifikacijo. Dejanski stan tožniku očitanih kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja pa je tožnikovo ravnanje 11.11.2005, ko je bil odrejen preizkus z alkotestom, ki ga je tožnik odklonil. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko ocenjevalo zgolj glede odklonitve alkotesta, ne pa tudi glede tega, ali je tožnik na delu bil pod vplivom alkohola. Tožniku je bilo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitano, da je svoje obveznosti v zvezi z delovnim razmerjem kršil tako z odklonitvijo alkotesta kot s tem, da je bil na delovnem mestu pod vplivom alkohola. V resnici je oboje povezano, saj je tožnik alkotest odklonil zaradi tega, ker se je zavedal, da je pod vplivom alkohola.

Sodišče prve stopnje je na podlagi prepričljivih izpovedb priče D.M. in M.B. ter iz poročila Detektivske agencije ... z dne 11. 11. 2005 pravilno ugotovilo, da je tožnik takrat, ko je odklonil alkotest, imel močan zadah po alkoholu, nerazumljiv govor in opotekajočo hojo ter da je alkotest odklonil ravno z utemeljitvijo, da nima smisla pihati, češ da sam ve, da je nekaj popil. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita pristranost, češ da je verjelo pričam tožene stranke, ne pa tožniku. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj ne verjame izpovedbi tožnika, saj je ta spreminjal svoje izjave, zlasti še glede vročitve obdolžitve pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Res je sicer, da je tožena stranka tožnikovo ravnanje opredeljevala kot naklep in kot hudo malomarnost. Na naklep kažejo navedbe v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi o tem, da vsak človek spije alkohol zavestno, kar pomeni, da se pri tem zaveda posledic. Na opredelitev hude malomarnosti pa kažejo navedbo, da tudi, če delavec ni ravnal namenoma, se je gotovo zavedal, ali pa bi se moral in mogel zavedati, da zaradi uživanja alkohola pred delom, lahko nastanejo hude posledice – nesreča pri delu ali pa nastanek velike materialne škode. To razlogovanje tožene stranke je sicer napačno, saj kršitev tožnikovih obveznosti ni bila v tem, da bi zaradi alkoholiziranosti prišlo do poškodbe ali škode. Vsekakor je prav gotovo, da je tožnikovo ravnanje, ko je na delo prišel pod vplivom alkohola, možno opredeliti vsaj kot hudo malomarnost, saj bi se tožnik glede na predhodne opomine mogel in moral zavedati, da alkoholiziran ne sme delati. Očitno vinjeni delavec, ki odkloni alkotest, prav gotovo huje krši pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe 2. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/02). V skladu s citirano določbo namreč delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ni se mogoče strinjati s pritožbeno navedbo, da ni bil podan resen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Neupoštevanje varnostnih ukrepov, kamor prav gotovo sodi prepoved opravljanja dela v alkoholiziranem stanju, ni le resen razlog v zvezi z obnašanjem delavca v smislu določbe 4. člena Konvencije o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe št. 4/84), temveč je tudi z že citirano 2. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR izrecno predvideni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (naklepoma ali iz hude malomarnosti storjena hujša kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja).

Tožena stranka je v odpovedi tudi prepričljivo obrazložila zakaj šteje, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Povsem sprejemljiva je navedba tožene stranke, da nima in ne more imeti več zaupanja v tožnika, glede na to, da je že v preteklosti kršil obveznost, da na delovnem mestu ne sme biti alkoholiziran in glede na to, da je bil na prepoved alkohola ves čas opozarjan. Tožena stranka se dejansko ne more več zanesti, da tožnik takšnih kršitev ne bo ponavljal, zato je utemeljeno štela, da glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, kar je s prvim odstavkom 110. člena ZDR predpisan osnovni pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, saj krije svoje stroške pritožbenega postopka.