Jedro

Tožeča stranka, na kateri je bilo dokazno breme, sploh ni dokazovala, s tem pa tudi ne dokazala, da je bil dolg, ki ga izterjuje v obravnavanem primeru prav v zvezi s premoženjem, ki ga je kot prevzemnik pridobila tožena stranka.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da so tožene stranke neomejeno solidarno odgovorne za plačilo 11.423.774,09 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.03.1993 do plačila in stroške izvršilnega postopka v višini 229.674,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.11.1993 do plačila. Glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženim strankam: B.K. in V.K. skupaj 916.938,00 SIT, drugo toženi stranki A. d.o.o. pa v višini 1.500.562,80 SIT, vsem v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka, po svoji pooblaščenki, iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odst. 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 04.03.2005 ni upoštevalo, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 1.odst. 229.čl. ZPP (verjetno gre za 1.odst. 339.čl. ZPP), saj ni (pravilno) uporabilo določbe zakona, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Nepravilen pa je tudi zaključek sodišča, da L. d.o.o. že pred prodajo poslovnega deleža v decembru 1993 ni bilo sposobno poravnati terjatev, zaradi česar tožeča stranka naj ne bi dokazala trditve, da sta jo toženca V. in B.K. kot družbenika navedene družbe oškodovala. V kolikor družba L. d.o.o. z drugo toženo stranko ne bi sklenila pogodbe z dne 08.06.1992, bi bila terjatev tožeče stranke sposobna poravnati. Na podlagi izvedenskih mnenj izvedenca P.F. in E.Č. bi bilo namreč ugotoviti, da je realna vrednost nepremičnin in premičnin iz citirane pogodbe znašala 242.007.023,00 SIT, kar pomeni, da je bila za 77.000.000,00 SIT višja, kot je znašala v pogodbi z dne 08.06.1992 dogovorjena kupnina med družbama L. d.o.o. in A. d.o.o. Napačen zaključek pa je sodišče sprejelo tudi v zvezi z drugo toženo stranko. Glede tožbenega zahtevka v zvezi z drugo toženo stranko je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je po kupoprodajni pogodbi z dne 08.06.1992, s katero je L. prodalo tretjetoženi stranki nepremičnine v O. in premičnine, ki so se nahajale na sedežu družbe šlo za prenos, ki je pomenil pretežni del gospodarske celote. Ne strinja pa se tožeča stranka z nadaljnjimi zaključki sodišča prve stopnje, da naj ne bi bilo dokazano, da se dolg nanaša na premoženje, ki je bilo predmet citirane kupoprodajne pogodbe. Kreditna pogodba med tožečo stranko in L. d.o.o. je bila sklenjena dne 26.10.1990, L. pa je v letu 1991 na podlagi nakupa pravne osebe I.M. v stečaju pridobilo premoženje stečajnega dolžnika. To pomeni, da je L. nakup stečajnega dolžnika izvršilo lahko le s kreditom tožeče stranke. Tudi iz zaslišanja direktorja drugotožene stranke je razbrati, da naj bi L. d.o.o. nepremičnine, ki jih je nato prodalo družbi A. d.o.o., kupilo v stečajnem postopku od podjetja I.M. d.o.o. Predmet pogodbe z dne 08.06.1992 so bile torej lahko le nepremičnine, ki jih je L. d.o.o. kupilo od stečajnega dolžnika. Zato je edini mogoč zaključek, da se je dolg L. d.o.o. do tožeče stranke nanašal na nepremičnine in premičnine, ki so bile predmet pogodbe z dne 08.06.1992, sklenjene med L. d.o.o. in drugo toženo stranko.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev v postopku, ki bi jih moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Najprej velja ugotoviti, da je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo določila 1.odst. 339.čl. ZPP s tem, ko ni upoštevalo s strani tožeče stranke dne 04.03.2005 predložene vloge. Prvi narok nove glavne obravnave po razveljavitvenem sklepu Višjega sodišča v K. z dne 26.11.1998 je sodišče prve stopnje opravilo dne 20.01.2005. Na ta narok kljub izkazanemu vabilu tožeča stranka ni pristopila, svojega izostanka pa tudi ni opravičila. Ker je šlo za prvi narok po uveljavitvi "novega ZPP-ja" bi imela tožeča stranka še na tem naroku pravico, glede na določila 286.čl. ZPP v zvezi z določbo 3.odst.499.čl. ZPP navajati nova dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov ter ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. Ta pravica pa ji je šla le do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Ker pa je pripravljalno vlogo z dne 04.03.2005 vložila kasneje, je tudi po oceni pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje, da je glede navedb in predlaganih dokazov v tej vlogi prekludirana, popolnoma pravilna. Ker je bila odločba sodišča prve stopnje razveljavljena po uveljavitvi ZPP-99, se pritožba neutemeljeno sklicuje na 1.odst. 498.čl. ZPP, saj se obravnavani primer navezuje na 2.odst. 498.čl. ZPP.

Pritožbeno sodišče tudi nima nobenih pomislekov glede pravilnosti stališča sodišča prve stopnje, da je mogoče inštitut spregleda pravne osebnosti, na podlagi katerega tožeča stranka utemeljuje svoj zahtevek do prve in tretje tožene stranke v obravnavanem primeru uporabiti le za ravnanja izvršena po 10.07.1993, ko je stopil v veljavo Zakon o gospodarskih družbah (ZGD). Zato je stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka na tej pravni podlagi ne more temeljiti odgovornosti prvo in tretje tožene stranke tudi na ravnanjih, ki jih predstavljata ustanovitev družbe K.C. d.o.o. dne 15.01.1992 in tudi ne ustanovitev družbe A. d.o.o. dne 17.04.1992, popolnoma pravilna. Odškodninska odgovornost prvo in tretje tožene stranke na tem pravnem temelju bi se ob izpolnjenih drugih predpostavkah lahko nanašala le na Pogodbo o odkupu poslovnega deleža, ki sta ga sklenili L. d.o.o. in italijansko podjetje I. S.r.l. dne 22.11.1993 (in ne kot se pomotoma navaja v razlogih sodbe dne 15.12.1993). Popolnoma pravilno pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v zvezi s to pogodbo tožeča stranka niti ni jasno opredelila s kakšnimi konkretnimi ravnanji naj bi prva in tretja tožena stranka uresničila predpostavke za spregled pravne osebnosti. V tem primeru je namreč šlo za prodajno pogodbo, ki sta jo sklenila L. in italijanski partner I. S.r.l.; v tej pogodbi je bila določena kupnina in to kupnino je kupec tudi poravnal. Tožeča stranka ni niti zatrjevala sploh pa ne dokazovala, da sta si toženi stranki kupnino zadržali (kar bi šele pomenilo razpolaganje s premoženjem pravne osebe v svojo korist) ali da bi bila kupnina prenizka (kar šele bi pomenilo, da bi šlo za zmanjšanje premoženja v korist druge osebe). Zato je odločitev sodišča prve stopnje, kolikor se ta nanaša na prvega in tretjega toženca, tudi po mnenju pritožbenega sodišča popolnoma pravilna.

Pritožbeno sodišče pa tudi tako v dejanskem kot pravnem pogledu sprejema kot pravilno odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka zoper drugo toženo stranko A. d.o.o. Za pravilnost take odločitve zadostuje že ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka, na kateri je bilo dokazno breme, sploh ni dokazovala s tem pa tudi ne dokazala, da je bil dolg, ki ga izterjuje v obravnavanem primeru prav v zvezi s premoženjem, ki ga je kot prevzemnik pridobila tožena stranka A. d.o.o. (načelo koneksnosti). Pritožbena navajanja, da, v kolikor ne bi prišlo do sklenitve kupoprodajne pogodbe z dne 08.06.1992 (med L. in A. d.o.o.) terjatev tožeče stranke ne bi bila ogrožena, so tozadevno nepomembna, saj že osnovna predpostavka koneksnosti terjatve tožeče stranke z prenesenim premoženjem ni bila niti zatrjevana. Nadaljnje pritožbene trditve, da je bila kreditna pogodba med tožečo stranko in L. sklenjena dne 26.10.1990 in da je to podjetje v letu 1991 lahko izvršilo nakup stečajnega dolžnika I.M. le s kreditom tožeče stranke, pa dejansko predstavlja navajanje novih dejstev, za katere pa tožeča stranka niti ni zatrjevala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti pravočasno. Zato predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto po 1.odst. 337.čl. ZPP, ki pa je kot taka neupoštevna.

Iz vseh zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).