Jedro

Sodnica je tožnici prepovedala posamezno vprašanje, ki jih ga je zastavila tožencema ob zaslišanju, takrat, ko se vprašanje ni nanašalo na zadevo ali za zadevo ni bilo relevantno oziroma takrat, ko tožnica ni zastavila vprašanja in je le pojasnjevala dejstva v zvezi z odgovori tožencev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da sta ji toženca dolžna nerazdelno plačati 290.000,00 EUR odškodnine iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode zaradi izvajanja fizičnega nasilja, Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica ob družinskih srečanjih s tožencema doživljala stisko, ker pa tožnica škodnih dogodkov ni podrobneje vsebinsko, krajevno in časovno opredelila, tudi ne v svoji izpovedbi, ni dokazala vzročne zveze med očitanimi dejanji tožencev in nastalo škodo, zato je sodišče njen odškodninski tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Pooblaščenka tožnice na zahtevo tožnice vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pooblaščenka tožnice v nadaljevanju navaja pritožbene razloge, kot je zahtevala tožnica. Sodišče prve stopnje je nestrokovno in neobjektivno vodilo celotni postopek in glavne obravnave. Sodišče prve stopnje na naroku ni dopustilo tožnici, da bi zastavljala vprašanja tožencema, s katerimi bi se lahko ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je bilo žaljivo do tožnice. Sodišče prve stopnje ni želelo zadeve obravnavati z vidika družinskega nasilja, čeprav gre za družinske člane. V postopku je bilo ugotovljeno dolgoletno družinsko nasilje nad tožnico, o katerem je bil seznanjen CSD. Nasilje se je izvajalo od leta 1991. Sodišče prve stopnje je predolgo čakalo z izvedbo pravnih dejanj in z razpisom naroka, saj če bi sodišče takoj razpisalo obravnavo, bi bilo to še v času, ko je bila tožnica še zdrava. Nasilje nad tožnico se je izvajalo ves čas. Tožnica je doživljala ponižanja, strah, jezo, žalost in nemoč. Tožnica je opisala škodne dogodke, ki so vplivali negativno, po zaporedju, kot so se dogajali. Sodišče je kršilo določbo 80. člena Zakona o pravdnem postopku(1), saj tožnica ni bila ustrezno zastopana na prvem naroku, ko je bilo treba navesti vsa pravno relevantna dejstva in dokaze.

3. Toženca sta vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlagata, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ker je pravilno ugotovilo, da tožnica ni dokazala vzročne zveze med protipravnimi ravnanji tožencev in zatrjevano škodo tožnice. Tožnica škodnih dogodkov in iz njih nastalih posledic ni vsebinsko, časovno in krajevno opredelila, zato ni bilo mogoče ugotoviti, katera so tista protipravna ravnanja, ki so v vzročni zvezi z nastankom zatrjevane škode. Trditve in izpovedba tožnice temelji (tudi) na tezi, da za priznanje odškodninske terjatve zadostuje pavšalno zatrjevanje o obstoju dolgoletnega nasilja. Tudi če bi to tezo sprejeli, manjkajo konkretne objektivizirane okoliščine, iz katerih bi prepričljivo izhajalo, da je bila tožnica izpostavljena dolgoletnemu, permanentnemu (psihičnemu ali fizičnemu) nasilju, ki je objektivno izkazan, tako da konkretizacija in individualizacija posameznih dogodkov ne bi bila smiselna in posledično potrebna, ker bi bilo mogoče protipravna ravnanja tožencev zaradi istovrstnosti in časovne kontinuitete opredeliti kot enovito dejanje, ki bi bilo v vzročni zvezi s škodo, ki jo tožnica zatrjuje. Te okoliščine pa v konkretnem primeru niso izkazane.

6. Pritožbeno sodišče ne preverja dejanskega stanja po uradni dolžnosti. Kompetenca pritožbenega sodišča je hkrati omejena le na nadzor pravilnosti dela sodišča, ne pa na vnovično neposredno preskušanje dejanske podlage spora. Z drugimi besedami: predmet izpodbijanja in preverjanja pritožbenega sodišča sta postopek in argumentacija dejanskih ugotovitev(2). Pritožbeno sodišče glede na vsebino pritožbenega izpodbijanja ugotavlja, da sodišču prve stopnje ni mogoče očitati nepravilnosti v metodi izbire dokazov in pri oceni posameznih dokazov ter pri argumentaciji ugotovljene končne dokazne ocene, ki je posledica dokazne presoje vseh dokazov, kot to metodološko določa 8. člen ZPP. Sodišče prve stopnje se je v dokazni oceni opredelilo tako do posamičnih primerov, ki naj bi po mnenju tožnice predstavljali protipravna ravnanja tožencev, ko tudi do splošnih trditev tožnice, v katerih zatrjuje, da je upravičena do odškodnine zaradi dolgoletnega nasilja tožencev.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je med postopkom preverjalo okoliščine tudi po uradni dolžnosti, ali ima tožnica procesno sposobnost, ki je procesna predpostavka (80. člen ZPP). Tožnico so zastopali tudi odvetniki, sodišču je neposredno pošiljala laične vloge (ki jih je glede na vsebino mogoče različno razlagati v smislu 80. člena ZPP), celovita ocena pa pokaže, da tožnica razume pomen svojih dejanj in da ji ni mogoče odreči procesne sposobnosti.

8. Tožnica je prava nevešča stranka, ki pa je v postopku imela pravno pomoč, saj so jo zastopali odvetniki na podlagi odločb o brezplačni pravni pomoči. Že dopolnitev tožbe je sestavil pooblaščeni odvetnik, kateremu je tožnica neposredno pred prvim narokom preklicala pooblastilo. Tudi v kasnejših fazah postopka so tožnico zastopali odvetniki. Nov prvi narok dne 26. 3. 2015 je bil preložen, na naroku 3. 9. 2015 pa je tožnico že zastopala odvetnica. Tožnica se je na naroku 26. 3. 2015 sama zastopala, vendar je bil narok preložen iz razloga, da bodo pravdne stranke lahko dopolnile trditveno podlago. Iz podatkov iz spisa ne izhaja, da bi bila tožnici kršena pravica do izjave, saj je v številnih vlogah pojasnjevala okoliščine na podlagi katerih je utemeljevala tožbeni zahtevek in odgovarjala na navedbe tožencev. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni dopustilo dodatnih navedb, ki jih je tožnica pisno dala na zadnjem naroku in po končani obravnavi, saj je glede na trajanje postopka in število vlog, ki jih je v postopku vložila tožnica, pravilno določilo, da bi te trditve lahko dala že v predhodnih fazah postopka. Pritožba pa tudi ne pojasni, v čem bi bile ugotovitve sodišča prve stopnje drugačne, če bi se te vloge upoštevale in katera dejstva iz teh vlog bi lahko vplivala na (drugačno) končno odločitev.

9. Tožnica ni bila kršena pravica do neposrednega izjavljanja ne na narokih, kakor tudi ne ob zaslišanju tožencev. Iz prepisa zvočnega snemanja narokov izhaja, da je sodišče vodilo postopek v skladu z določbami ZPP. Sodnica je tožnici prepovedala posamezno vprašanje, ki ga je zastavila tožencema ob zaslišanju, takrat, ko se vprašanje ni nanašalo na zadevo ali za zadevo ni bilo relevantno oziroma takrat, ko tožnica ni zastavila vprašanja in je le pojasnjevala dejstva v zvezi z odgovori tožencev. Tako je morala ravnati sodnica na podlagi tretjega odstavka 289. člena ZPP. S tem sodnica tudi ni žalila tožnice, ravnala je le v skladu z zakonsko določbo.

10. Sodišče prve stopnje je procesne sklepe izdajalo v skladu z zakonom, pavšalne pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrglo njeno vlogo iz septembra 2014 in nato še eno pripravljalno vlogo, pa so premalo opredeljene, da bi terjale podrobnejši odgovor, s tem, da pritožba ne pojasni, na kakšen način je ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, zato gre lahko le za relativno kršitev, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

11. Tožnica zatrjuje, da je sodišče predolgo čakalo z razpisom naroka. Zatrjuje, če bi bil narok razpisan takoj, ko je bila še zdrava, bi lahko v postopku sodelovala povsem drugače, saj se je zdravila leta 2011 na infekcijski kliniki zaradi akutnega menigitisa in krvnih strdkov, psihično depresijo pa je doživljala zaradi stanovanja, ki ji ni bilo dodeljeno iz stanovanjskega sklada. Sodišče prve stopnje je prvi narok razpisalo 12. 1. 2011(3), ki je bil preložen na predlog tožnice in tudi nekateri kasnejši razpisani naroki so bili preklicani na predlog tožnice. Tožnica ne pojasni, katerih procesnih pravic ni mogla uveljaviti, bolezensko stanje kot ga je opredelila v pritožbi, pa ne spreminja ugotovitev pritožbenega sodišča glede njene procesne sposobnosti, zato so tudi navedeni pritožbeni razlogi neutemeljeni.

12. Tožeča stranka je vložila odškodninsko tožbo, zato sodišče tudi ni vodilo postopka po določbah Zakona o preprečevanju nasilja v družini, kot to zahteva tožnica v pritožbi.

13. Neutemeljno pritožba zatrjuje, da sodba ni obrazložena. Odločilni razlogi so v obrazložitvi sodbe navedeni in si niso med seboj v nasprotju. Pritožba tudi zatrjuje, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ne pojasni pa katerih dokazov sodišče prve stopnje ni izvedlo in tudi ne, katera dejstva bi bila drugače ugotovljena, če bi bili vsi dokazi izvedeni. Sodišče prve stopnje je v sodbi tudi pojasnilo razloge(4), zaradi katerih je dokazne predloge pravdnih strank zavrnilo. Tudi teh razlogov pritožba opredeljeno ne izpodbija.

14. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, zato pravdne stranke krijejo same svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): Glej Jan Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, 18. točka, stran 93. Op. št. (3): Laična tožba je bila vložena 30. 4. 2010. Sodišče prve stopnje je tožnico 12. 5. 2010 pozvalo, da nepopolno tožbo popravi. Tožnica je tožbo popravila 15. 6. 2010. Tožnica je bila oproščena plačila sodnih taks z odločbo z dne 21. 7. 2010, potem, ko je dodatno predložila dokumentacijo. Toženca sta odgovorila na tožbo 17. 9. 2010. Dne 2. 11. 2010 je bila tožnici dodeljena BPP, sodišče prve stopnje pa je 8. 11. 2010 razpisalo narok za 12. 1. 2011. Iz navedenih razlogov je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prepozno razpisalo prvi narok.

Op. št. (4): Glej 7. točko obrazložitve.