Jedro

Tožniku plača (ki bi morala biti izplačana najkasneje 5. dne v mesecu za pretekli mesec) za vtoževane mesece ni bila izplačana v zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, zato je bil podan zakonit razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika iz razloga iz četrte alineje prvega odstavka 112. člena ZDR. Posledično je tožnik upravičen do vtoževane odškodnine za izgubljeno plačilo za čas odpovednega roka in odpravnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi umika tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine v višini 4.184,18 EUR postopek ustavilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožniku odpravnino v višini 10.460,33 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2009 dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (II. točka izreka) ter da je dolžna obračunati tožniku odškodnino v višini bruto 1.046,04 EUR ter odvesti od tega zneska davke in prispevke in izplačati tožniku neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 4. 7. 2009 dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v višini 1.014,37 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, da ne bo izvršbe (IV. točka izreka).

Zoper sodbo v ugodilnem delu (II., prvi odstavek III. točke in IV. točka izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne, podrejeno da izpodbijani del sodbe in sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožnik je bil pri toženi stranki res zaposlen od 1. 6. 2008, ko je bil k njej prevzet od prejšnjega delodajalca, do 3. 7. 2009, ko mu je delovno razmerje pri njej prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki pa jo tožena stranka šteje za vsebinsko neutemeljeno ter podano brez izpolnitve zakonsko določenih predpostavk. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da na podlagi izpovedi prič in strank ni mogoče ugotoviti, da je bil zamik izplačila plač obojestransko dogovorjen, vendar pa tega ne obrazloži. Le tožnik je zatrjeval, da ustnega dogovora o tem, da je plačilni dan 15. dne v mesecu ni bilo, dočim sta zakonita zastopnica tožene stranke in priča A.A. jasno izpovedala, da je bil kasnejši plačilni dan s tožnikom ustno sporazumno dogovorjen. Sklenitev nove pogodbe v juniju 2009 (v kateri je bil kot plačilni dan naveden celo 18. dan v mesecu), jasno kaže, da je imel tožnik namen in voljo nadaljevati delovno razmerje s toženo stranko, po drugi strani pa interes tožene stranke po nadaljevanju delovnega razmerja. Opozarja, da je tožnik izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi z dne 4. 6. 2007, ki sploh ni več veljala. Sporna izredna odpoved ne more biti učinkovita in na njeni podlagi tožnik ne more zahtevati vtoževane odpravnine in odškodnine. Nedopustno, pristransko je stališče sodišča, da navedbo tožnika v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da gre za mesece april, maj in junij 2009, šteje kot očitno napako. Ker za podajo izredne odpovedi ni obstajal utemeljen razlog in tudi niso bile izpolnjene druge predpostavke za podajo izredne odpovedi in bi bilo delovno razmerje mogoče nadaljevati, je potrebno ugotoviti, da tožnik ni upravičen ne do odpravnine ne do odškodnine, zato tožena stranka tudi ni dolžna plačati stroškov postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter navaja, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločilo in sicer je s sklepom opr. št. Pdp 1080/2012 z dne 14. 12. 2012 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje v skladu z napotili pritožbenega sodišča zahtevku ugodilo.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in odločitev o stroških postopka preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so bistvenega pomena skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Tožnik je dne 2. 7. 2009 podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. S tožbenim zahtevkom je uveljavljal plačilo odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka (drugi odstavek 112. člena ZDR). Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je bistveno, ali je tožnik pogodbo o zaposlitvi odpovedal iz utemeljenega razloga in v skladu z zakonom (po postopku, kot je določen v prvem odstavku 112. člena ZDR in znotraj rokov po drugem odstavku 110. člena ZDR).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku plača (ki bi morala biti izplačana najkasneje 5. dne v mesecu za pretekli mesec) za mesece marec, april in maj 2009 ni bila izplačana v zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku in da je zato v celoti uresničen abstraktni dejanski stan kršitve iz četrte alineje prvega odstavka 112. člena ZDR. Le-ta določa, da lahko delavec v 8 dneh potem, ko predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi tudi če mu delodajalec trikrat zaporedoma ali v obdobju 6 mesecev ni izplačal plačila za delo v pogodbeno dogovorjenem roku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni obstajal obojestranski ustni dogovor o zamiku plačila ter da se tožniku niso smele zmanjšati pravice najmanj eno leto zaradi spremembe delodajalca. Ker je bil v 10. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 6. 2007 določen plačilni dan 5. dne v mesecu in ker mu delodajalec trikrat zaporedoma ni izplačal plače v pogodbeno dogovorjenem roku, je dokazan utemeljen razlog tožnika za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je obstajal dogovor o zamiku plačila. Vsebina pogodbe o zaposlitve je določena v 29. členu ZDR. Bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi je med drugim tudi določilo o plačilnem obdobju, plačilnem dnevu in o načinu izplačevanja plače (deveta alineja prvega odstavka 29. člena ZDR). Tožnik je imel v pogodbi o zaposlitvi določen v 10. členu kot plačilni dan 5. dne v mesecu, zato je bila tožena stranka dolžna tožniku izplačati plačo dogovorjenega dne. Zato nikakršen ustni dogovor, ki ga tožnik sicer zanika, ne more spremeniti obveznosti po pogodbi o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se strinja s razlogovanjem sodišča prve stopnje, da gre pri imenovanju mesecev v izredni odpovedi za očitno napako, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Da gre dejansko za napako, je razvidno že iz opomina pred izredno odpovedjo 18. 6. 2009, iz katerega izhaja, v katerih mesecih tožnik ni prejel plače pravočasno. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da ni bila izpolnjena predpostavka za podajo izredne odpovedi po prvem odstavku 110. člena ZDR ter da je tožnik odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ki ni več veljala. Tožnik je namreč 18. 6. 2009 s toženo stranko podpisal novo pogodbo o zaposlitvi. Sklenitev nove pogodbe ne more pomeniti, da zaradi tega ni mogoče odpovedati nove pogodbe. Druge pogodbe, kot tiste, ki v času odpovedi velja niti ni mogoče odpovedati, seveda, če so izpolnjeni pogoji za zakonitost odpovedi. V primeru, ko delodajalec krši osnovne pravice iz delovnega razmerja, ena od teh pa je redno izplačevanje plače v zakonsko določenih rokih, je zato potrebno ugotoviti, da je obstoj okoliščin in interesov iz prvega odstavka 110. člena ZDR podan.

Tožnik je dokazal obstoj odpovednega razloga iz četrte alineje prvega odstavka 112. člena ZDR, zato mu je sodišče prve stopnje pravilno dosodilo odškodnino za izgubljeno plačilo za čas odpovednega roka v znesku 1.046,04 EUR ter odpravnino v višini 10.460,33 EUR. Višina odpravnine in odškodnine pa za stranki ni bila sporna.

Ker je tožnik s tožbenim zahtevkom uspel, je upravičen tudi do povračila stroškov postopka, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je potrebno zavrniti tudi zahtevek za plačilo stroškov postopka.

Ker s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe in odločitev o stroških postopka (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške pritožbenega postopka krije sama (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).