Jedro

Zgolj ugoden razplet zadeve še ne pomeni, da lahko tožnik zahteva povračilo stroškov postopka. Dejstvo je namreč, in to nesporno, da do omenjenega ugodnega razpleta ni prišlo na podlagi tožnikovih vlog in v postopku, ki je tekel na njihovi podlagi. Do odprave sklepa o zavarovanju je prišlo na podlagi vloge glavnega zavezanca in s tem v drugem postopku. Ta je imel sicer isti cilj, ki ga s svojimi vlogami tudi dosegel. Pri čemer se učinki odprave nedvomno raztezajo tudi na tožnikov položaj. Še vedno pa mu ne dajejo položaja tistega zavezanca, ki je dosegel ugodno rešitev zadeve in s tem položaj zavezanca iz tretjega odstavka 79. člena ZDavP-2, ki je upravičen do povračila stroškov postopka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava je kot prvostopenjski davčni organ s sklepom, izdanim v zadevi zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti, zavezancu za davek družbi A. d.o.o., ... za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti v višini 152.422,20 EUR prepovedala razpolaganje s premičnim premoženjem, to je dvema osebnima voziloma, ki sta navedeni v izreku sklepa.

2. Ugovor in pritožbo tožnika zaradi molka Finančne uprave z dne 9. 8. 2019 zoper omenjeni sklep je drugostopenjski davčni organ z izpodbijanim sklepom DT-499-29-630/2018 z dne 8. 10. 2018 v I. točki izreka zavrgel. Zahtevo tožnika za povračilo stroškov postopka pa je v II. točki izreka zavrnil. 3. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da tožnik nima pravnega interesa za pritožbo, ker je bil sklep, s katerim je bilo prepovedano razpolaganje z enim od osebnih vozil, to je z vozilom B., odpravljen in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek. Kar pomeni, da se tožnikov položaj ne more izboljšati oziroma pritožba ne bi privedla do spremembe njegovega položaja. Obenem se ugotavlja tudi, da tožnik nima pravnega interesa za tožbo zaradi molka organa v zvezi s podanim ugovorom zoper sklep. V Zakonu o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ugovor kot pravno sredstvo zoper izpodbijani sklep ni predviden, Dana je možnost pritožbe in s tem povezana možnost tožbe v primeru, če organ ne odloči v predpisanem roku. Še pred vložitvijo tožbe pa je potrebno vložiti zahtevo, da pristojni organ odloči o pritožbi v roku 7 dni, kar pa tožnik ni storil oziroma s pritožbo zaradi molka organa niti ni varoval kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Iz navedenih razlogov ugovor in pritožba tožnika nista dovoljena in ju je bilo iz tega razloga v zvezi s 246. členom ZUP, potrebno zavreči. 4. Glede stroškov postopka se davčni organ sklicuje na določbe ZUP, ki se nanašajo na odločanje o stroških postopka ter na tretji odstavek 79. člena ZDavP-2, po katerih gredo stroški davčnega postopka, kot so izdatki za upravne takse, pravno zastopanje in strokovno pomoč, izdatki za priče, izvedence, tolmače in ogled v breme davčnega organa, če se je postopek končal ugodno za zavezanca za davek, oziroma v breme zavezanca, če se je postopek končal zanj neugodno. V danem primeru je tožnik stroške do izdaje sklepa pritožbenega organa priglasil, ker pa se postopek zanj ni končal ugodno, je bilo treba zahtevo zavrniti.

5. Tožnik v tožbi pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da je vlogo napačno naslovil ugovor namesto pritožba. Dalje navaja, da napaka ni bila bistvena, ker je imel ugovor vse sestavine pritožbe. Upravni organ je zato storil napako, ker vloženega pravnega sredstva ni nemudoma poslal organu druge stopnje, ampak ga je najprej sam obravnaval. Zaradi predolgega čakanja je tožnik vložil pritožbo zaradi molka organa, do česar pa ni bil upravičen, zato je bila pritožba zaradi molka organa upravičeno zavržena. Prav tako se tožnik strinja z zavrženjem ugovora, saj tožnik zanj nima več pravnega interesa, ker je bil sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, ki je predmet spora, z odločbo druge stopnje z dne 1. 10. 2018 odpravljen.

6. Ne strinja pa se tožnik z odločitvijo o stroških postopka, ker ne drži, da bi se postopek zanj končal neugodno. Tožeča stranka je zoper sklep vložila pravno sredstvo, ko je ta še veljal in je omejeval njegovo lastninsko pravico na vozilu. Zgolj zato, ker je s pritožbo uspel zavezanec za davek in je organ druge stopnje o pravnem sredstvu tožnika odločal kasneje kot o pravnem sredstvu zavezanca, pa tožnik ne more biti prikrajšan za pravico do povrnitve stroškov zastopanja. Tožnik je vložil pravno sredstvo zoper sklep, ki je bil odpravljen, zato se je postopek zanj dejansko končal ugodno. Zgodilo se je natančno tisto, kar je tožnik zasledoval - prepoved razpolaganja z vozilom tožeče stranke je bila odpravljena in ne obstaja več. Zavezanec, tj. družba A. pa je uspela s pritožbo ravno iz razlogov, ki jih je v svoji pritožbi navajal tožnik in po katerih omenjena družba ni lastnik zadevnega vozila, ampak je to tožnik. Če bi se torej odločalo najprej o pritožbi tožnika in šele nato o pritožbi zavezanca, bi moral davčni organ pritožbi tožnika ugoditi. Tako pa je bilo pravno sredstvo zavrženo zgolj zato, ker se je o pravnih sredstvih odločalo ločeno, namesto da bi se postopka združilo in ugodilo tudi pritožbi tožnika. Zato je tožnik upravičen do povrnitve stroškov zastopanja, saj je s pritožbo oziroma ugovorom v resnici uspel. Ugovor oziroma pritožbo pa je vložil upravičeno, saj ni vedel, da bo to storil zavezanec in se na to tudi ni mogla zanesti. Tako uveljavlja kot upravičene stroške zastopanja stroške, naštete in ovrednotene (preko točk) v zaključnem delu tožbe, sodišču pa predlaga, da izpodbijani sklep v II. točki izreka odpravi in odloči, da je tožnik upravičen do povrnitve stroškov zastopanja v višini 2.508,34 EUR v roku 30 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila. Predlaga tudi povrnitev stroškov upravnega spora in upravnega postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Kot izhaja iz tožbenih navedb, se tožnik strinja z zavrženjem njegove pritožbe zaradi molka organa in z zavrženjem njegovega ugovora zoper sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, ki je bil sicer izdan zavezancu za davek družbi A. d.o.o.. Strinja se torej z odločitvijo oziroma s I. točko izpodbijanega sklepa in tudi z razlogi za takšno odločitev.

10. Pač pa v tožbi izrecno napada II. točko izreka in torej sklep o stroških, po katerem se njegova zahteva za povračilo stroškov zavrne. V tem pogledu tožnik ne sledi razlogom davčnega organa za zavrnitev zahteve, saj nasprotno meni, da se je postopek zaradi odprave sklepa o zavarovanju zanj končal ugodno in da je zato v skladu z določbo tretjega odstavka 79. člena ZDavP-2 upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu nastali v davčnem postopku in ki jih konkretizira v tožbi.

11. Glede na predstavljeno dejansko stanje in z ozirom na potek postopkov, ki so se vodili v zvezi s sklepom za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, kar vse med strankama ni sporno, se je zadeva, s tem ko je bil napadeni sklep o zavarovanju odpravljen, za oba udeleženca, glavnega zavezanca in tudi za tožnika, razpletla ugodno. Vendar pa zgolj ugoden razplet zadeve še ne pomeni, da lahko tožnik zahteva povračilo stroškov postopka. Dejstvo je namreč, in to nesporno, da do omenjenega ugodnega razpleta ni prišlo na podlagi tožnikovih vlog in v postopku, ki je tekel na njihovi podlagi. Do odprave sklepa o zavarovanju je prišlo na podlagi vloge glavnega zavezanca in s tem v drugem postopku. Ta je imel sicer isti cilj, ki ga s svojimi vlogami tudi dosegel. Pri čemer se učinki odprave nedvomno raztezajo tudi na tožnikov položaj. Še vedno pa mu ne dajejo položaja tistega zavezanca, ki je dosegel ugodno rešitev zadeve in s tem položaj zavezanca iz tretjega odstavka 79. člena ZDavP-2, ki je upravičen do povračila stroškov postopka. Ravno nasprotno - iz I. točke izreka izpodbijane odločbe jasno sledi, da se je postopek, ki ga je sprožil tožnik v zvezi s sklepom za zavarovanje, zanj končal neugodno, to pa pomeni, da gredo stroški (v skladu z določbami citiranega tretjega odstavka 79. člena ZDavP-2) neuspešno vodenega in končanega davčnega postopka v breme zavezanca za davek in torej v breme tožnika.

12. Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep o stroških zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Odločitev o stroških postopka v upravnem sporu temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

14. Ker dejansko stanje, na katerem sloni odločitev, med strankama ni sporno, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).