Jedro

Tožnica ima zdravstvene težave, ki vplivajo na njeno življenje in delo, vendar te zdravstvene težave niso izražene v taki meri, da bi bila podana invalidnost v smislu 1. odstavka 63. člena ZPIZ-2. Zato tožbeni zahteve zahtevek tožnice, da se ji prizna pravica do dela na delu strežnice s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno in da se ji priznajo pravice iz invalidskega zavarovanja, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se spremeni odločba tožene stranke št. ... z dne 8. 8. 2013 in da se tožnici prizna pravica do dela na delu strežnice s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno in da se ji priznajo pravice iz invalidskega zavarovanja.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica. V njej navaja, da ima hude težave s psiho, težko hodi in trpi močne bolečine. Bolečine ima tudi v prsnem košu. V službi ima težave, saj nočejo razumeti, da je bolna in da ne more delati. Povečujeta se ji strah in napetost, nihče ji noče pomagati. Sodišče prosi, da se ji priznajo pravice iz invalidskega zavarovanja. Prosi tudi da se jo obvesti o najugodnejši varianti upokojitve.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 8. 8. 2013, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 31. 5. 2013. V reviziji je bila nato omenjena odločba spremenjena in je bilo odločeno, da pri tožnici ni invalidnosti in da nima pravic iz invalidskega zavarovanja ter da sprememba učinkuje s prvim dnem naslednjega meseca po izdaji drugostopenjske odločbe. S prvostopenjsko odločbo je bila namreč tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do dela na delovnem mestu strežnica II, s krajšim delovnim časom od polnega po 6 ur dnevno od 12. 2. 2013 dalje.

V zadevi je sporno, ali je pri tožnici podana invalidnost in če gre za invalidnost, ali izpolnjuje pogoje za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami) v 1. odstavku 63. člen določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V sporni zadevi sta v predsodnem postopku mnenje glede tožničine invalidnosti podali najprej invalidska komisija I. stopnje dne 12. 2. 2013, ki je menila, da gre pri tožnici za III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 12. 2. 2013 dalje. Kot glavna bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost je bila ugotovljena prilagoditvena motnja, kot bolezni, ki vplivajo na delovno zmožnost pa tudi leiomiom maternice. V nasprotju z mnenjem invalidske komisije I. stopnje pa je invalidska komisija II. stopnje dne 6. 8. 2013 podala mnenje, da pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerem dela, to je „strežnica II“ oziroma za poklicno napredovanje, zato pri njej invalidnost ni podana. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodne izvedenke prof. dr. A.A., specialistke psihiatrinje, ki je tako v pisno podanem izvedenskem mnenju kot tudi zaslišana na glavni obravnavi podala izvedensko mnenje in sicer, da je tožnica zmožna za svoje delo strežnice v polnem delovnem času.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje sodne izvedenke, ki jo je sodišče postavilo ravno iz razloga, da razčisti dejansko stanje še posebej ob dejstvu, da sta bili v predsodnem postopku s strani invalidske komisije I. in II. stopnje podani dve različni izvedenski mnenji. Sodišče je izvedenki predložilo tudi medicinsko dokumentacijo v spisu, sodna izvedenka pa je preučila tudi medicinsko dokumentacijo v zdravstvenem kartonu in s tožnico opravila razgovor. Glede tožničinih zdravstvenih težav izvedenka ugotavlja, da tožnica sicer boleha za nekaterimi telesnimi boleznimi, ki pa niso niti po trajanju niti po intenziteti take vrste, da bi trajno zmanjševale njeno zmožnost za delo. Psihične težave, zaradi katerih je poiskala psihiatrično pomoč so bile izrazito reaktivne narave in posledica nesoglasij s predpostavljenimi na delovnem mestu. Zaradi svoje nekoliko slabše intelektualne opremljenosti in osebnostnih posebnosti, zlasti slabše prilagodljivosti, teh konfliktov ni bila zmožna razreševati na konstruktiven način. Po mnenju sodne izvedenke ni najti prav nobenega psihopatološkega znaka, zaradi katerega bi ne bila zmožna za delo. Sodna izvedenka se je opredelila tudi do izvidov lečeče specialistke psihiatrinje, ki sicer predlaga časovno razbremenitev pri delu, vendar v okviru bolniškega staleža. V zvezi s tem pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje razliko med bolniškim staležem in pa invalidnostjo. V primeru bolniškega staleža gre za začasno odsotnost z dela zaradi začasnih zdravstvenih težav, zaradi katerih zavarovanec začasno ni zmožen za svoje delo, med tem ko gre v primeru invalidnosti za stanje, ko gre za trajne spremembe v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. V sporni zadevi pa sodna izvedenka ne ugotavlja, da bi šlo pri tožnici za tako stanje, zaradi katerega ne bi bila več zmožna za delo oziroma zaradi katerega bi bile potrebne omejitve pri delu. Sodna izvedenka je namreč tudi zaslišana na glavni obravnavi prepričljivo pojasnila, da ni resnega oziroma realnega psihopatološkega razloga za razvrstitev tožnice v kategorijo invalidnosti. Pri tožnici gre za težko socialno stanje, težave v delovnem okolju, ima tudi probleme glede upokojitve, kar je očitno upoštevala tudi lečeča psihiatrinja, vendar pa vse te težave še ne pomenijo, da gre tudi za invalidnost v smislu že citiranega 1. odstavka 63. člena ZPIZ-2. Prav gotovo ima tožnica zdravstvene težave, ki vplivajo na njeno življenje in delo, vendar pa te zdravstvene težave niso izražene v taki meri, da bi bila podana invalidnost. Sodišče tožnici glede na njene pritožbene navedbe še pojasnjuje, da se lahko z vprašanjem glede najugodnejše variante za upokojitev obrne neposredno na zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.