Jedro

Odsotnosti iz stanovanja zaradi krajših poti npr. v tujino ali v glavno mesto ni mogoče razlagati kot spremembo naslova ali prebivališča, ki bi dovoljevala vročitev prvostopenjske sodbe s pritrditvijo na sodno desko.

Ker je v konkretni zadevi višje sodišče s sodbo že zavrnilo pritožbo obsojenkinih zagovornikov kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, je bilo treba ob dejstvu, da je obsojenkina pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje pravočasna, razveljaviti sklep glede zavrženja njene pritožbe zoper sodbo sodišča druge stopnje, prav tako pa razveljaviti tudi drugostopenjsko sodbo in višjemu sodišču zadevo vrniti, da bo odločilo o obeh pritožbah zoper prvostopenjsko sodbo.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojene I.K. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočni sklep Okrajnega sodišča na Jesenicah z dne 16.8.2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 23.10.2000 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani z dne 16.2.2000 razveljavita ter zadeva vrne Višjemu sodišču v Ljubljani, da odloči o pritožbah obsojenke in njenih zagovornikov zoper sodbo Okrajnega sodišča na Jesenicah z dne 23.12.1999.

Obrazložitev

Okrajno sodišče na Jesenicah je s sodbo z dne 23.12.1999 obsojeno I.K. spoznalo za krivo kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ in ji na podlagi 51. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po 1. odstavku 217. člena KZ določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izvršena (pravilno bi bilo, ki ne bo izrečena), če obsojenka v preizkusni dobi treh let ne bo storila novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da v dvanajstih mesecih po pravnomočnosti sodbe vrne oškodovancu znesek 2.021.411,40 SIT. Na podlagi 2. odstavka 105. člena ZKP je odločilo, da je obsojenka oškodovanemu podjetju dolžna plačati premoženjskopravni zahtevek v enakem znesku. Po 1. odstavku 95. člena ZKP ji je naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je sodbo z dne 16.2.2000 zavrnilo pritožbo zagovornikov obsojene I.K. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenko pa oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Okrajno sodišče na Jesenicah je s sklepom z dne 16.8.2000 pritožbo obsojene I.K., ki jo je ta dne 21.7.2000 vložila zoper sodbo tega sodišča z dne 23.12.1999 zavrglo kot prepozno, pritožbo zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 16.2.2000 pa kot nedovoljeno. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 23.10.2000 pritožbo obsojene I.K. zoper sklep o zavrženju zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper pravnomočni sklep o zavrženju obsojenkine pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča na Jesenicah z dne 23.12.1999 so zagovorniki obsojene I.K. zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je dne 6.3.2001 dopolnila tudi obsojenka. Navajajo, da obsojenka naslova in prebivališča od 1998. leta ni spreminjala. V nasprotju s 118. členom ZKP ji sodba sodišča prve stopnje ni bila osebno vročena in je bila zato njena pritožba po mnenju vložnikov pravočasna. O vseh teh dejstvih, ki so za postopek odločilna, saj izključujejo uporabo 4. odstavka 120. člena ZKP, se sodišče druge stopnje v sklepu, s katerim je zavrnilo pritožbo zoper sklep o zavrženju obsojenkine pritožbe, sploh ni izjasnilo in zato izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar da kaže, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Glede prvostopenjske sodbe, ki jo tudi izpodbijajo z zahtevo, vložniki uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, sodišču pa očitajo tudi kršitev kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da sklep o zavrženju obsojenkine pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev Višjemu sodišču v Ljubljani, sodbo Okrajnega sodišča na Jesenicah z dne 23.12.1999 pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da je bila prvostopenjska sodba obsojenki pravilno vročena po 4. odstavku 120. člena ZKP. Obsojenka je bila dvakrat, to je 6. in 7. 1. 2000 obveščena o sodni pošiljki, ko pa je pošta le to vrnila sodišču, jo je po odredbi sodišča neuspešno iskala tudi policija. Pravilen je bil torej sklep sodišča, da obsojenka ni sporočila spremembe bivališča, zaradi česar je sodbo pritrdilo na sodno desko. Glede zahteve zoper sodbo prvostopenjskega sodišča pa je ta glede na trimesečni rok iz 3. odstavka 421. člena ZKP prepozna in jo je zato treba zavreči. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po 4. odstavku 120. člena ZKP vroči sodišče sodbo zagovorniku in obdolžencu po določbah prejšnjega člena. V takem primeru teče rok za vložitev pravnega sredstva oziroma odgovora na pritožbo od zadnje vročitve. Če obdolžencu ni mogoče vročiti odločbe, ker ni sporočil spremembe naslova ali prebivališča, se odločba pritrdi na sodno desko in se po preteku osmih dni šteje, da je bila opravljena veljavna vročitev.

Po 1. odstavku 119. člena ZKP se pisanja, za katera v Zakonu o kazenskem postopku ni določeno, da morajo biti osebno vročena, prav tako vročajo osebno, torej neposredno naslovniku. Če tistega, kateremu mora biti pisanje osebno vročeno, ni tam, kjer naj se vročitev opravi, poizve vročevalec, kdaj in kje bi ga mogel najti, ter mu pusti pri kateri od oseb, omenjenih v 119. členu tega zakona ali v hišnem predalčniku pismeno sporočilo, naj bo določenega dne ob določeni uri v svojem stanovanju, da sprejme pisanje. Če vročevalec tudi potem ne najde tistega, ki bi mu moral vročiti pisanje, ravna po 1. odstavku 119. člena ZKP in se šteje, da je s tem vročitev opravljena. Vendar pa se v primeru, če naslovnika ni v stanovanju ali na delovnem mestu, lahko izročijo kateremu od njegovih odraslih družinskih članov, ki je pisanje dolžan sprejeti. Če niti teh ni v stanovanju, se pisanje izroči hišniku ali sosedu, če v to privolita. Če pisanja vsem tem osebam ni mogoče vročiti, se naslovniku pusti sporočilo o prispeli pošiljki z obvestilom, na kateri pošti in v katerem roku lahko prevzame pisanje, ki se, če ni v določenem roku prevzeto, po 2. odstavku 119. člena ZKP vrne. Če pa se ugotovi, da je tisti, kateremu bi bilo treba vročiti pisanje, odsoten, in da mu zaradi tega osebe iz 1. odstavka 119. člena ZKP pisanja ne bi mogle pravočasno izročiti, se pisanje vrne z navedbo, kje je odsotni.

Pritrditi je treba zahtevi, da pogoji za vročitev prvostopenjske sodbe obsojeni I.K. s pritrditvijo na sodno desko niso bili izpolnjeni. Sodba sodišča prve stopnje je bila obsojenki poslana na naslov M., J. Na kuverti je zabeleženo, da je vročevalec dne 6. in 7.1.2000 pustil naslovnici obvestili o prispeli pošiljki in da je bila dne 18.1.2000 pošiljka vrnjena z oznako, da je naslovnica ni dvignila. Sodišče prve stopnje je dne 10.1.2000 zaprosilo Policijsko postajo J., da obsojenki vroči sodbo sodišča prve stopnje, ta pa naj prejem potrdi s podpisom na priloženi vročilnici, katero naj vrnejo sodišču. Iz odgovora navedene policijske postaje z dne 18.1.2000 je razvidno, da so policisti obsojenko v času od 13. do 17.1.2000 na naslovu stalnega prebivališča M., J. večkrat iskali zaradi vročitve sodbe. Dne 13.1.2000 so jo na domu iskali dvakrat v dopoldanskem času, v razgovoru z njenimi znanci pa ugotovili, da je obsojenka odpotovala v Republiko Avstrijo. Sodbo so ji poskušali vročiti tudi dva dni pozneje, v popoldanskem času, vendar obsojenke ni bilo doma, saj naj bi po nekih podatkih odšla na obisk v L. Obsojenke ni bilo doma niti dne 16.1.2000 ob 19.00 uri. Iz dopisa policijske postaje je razvidno, da je bilo na podlagi razgovorov mogoče sklepati, da se obsojenka s pomočjo sostanovalcev in prijateljev izogiba vročitvi sodbe, zato so jo, ne da bi jo obsojenki vročili, vrnili sodišču. Obsojeni I.K. sodba sodišča prve stopnje po določbah 119. člena ZKP ni bila vročena.

Sodišče prve stopnje je sklep o zavrženju obsojenkine pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje utemeljilo z navedbo, da bi morala obsojenka o svoji odsotnosti obvestiti sodišče, pa tega ni storila. Navedlo je tudi, da je bila o tem poučena že na prvem zaslišanju dne 14.9.1995 ter tudi še kasneje na glavni obravnavi. Iz zapisnika o zaslišanju obsojenke v preiskovalnem postopku je razvidno, da je bila ta poučena, da je dolžna sodišču takoj sporočiti vsako spremembo naslova ali nameravano spremembo prebivališča, sicer se bo štelo, da se kazenskemu postopku izmika. Vsebino tega pravnega pouka si nikakor ni mogoče razlagati tako, kot je to storilo prvostopenjsko sodišče, da bi morala obsojenka o svoji odsotnosti obvestiti sodišče. Utemeljeno je stališče zahteve, da odsotnosti iz stanovanja zaradi krajših poti v tujino ali v glavno mesto nikakor ni mogoče razlagati kot spremembo naslova ali prebivališča, ki bi dovoljevala vročitev prvostopenjske sodbe s pritrditvijo na sodno desko. Da bi bila sodba sodišča prve stopnje obsojenki vročena pred 13.7.2000, ko jo je po lastnih navedbah prejela od svojih zagovornikov, v spisovnih podatkih ni podlage, zato je utemeljena trditev v zahtevi, da je obsojenkina pritožba zoper sodbo, vložena dne 21.7.2000, podana pravočasno in da je sodišče ravnalo napak, ko jo je kot prepozno zavrglo. Zato je Vrhovno sodišče zahtevi obsojenkinih zagovornikov ugodilo in pravnomočni sklep o zavrženju obsojenkine pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo razveljavilo.

Po 1. odstavku 129. člena ZKP postane sodba pravnomočna, če se ne more več izpodbijati s pritožbo ali če zoper njo ni pritožbe. Po 2. odstavku 388. člena ZKP sodišče druge stopnje o vseh pritožbah zoper isto sodbo odloči z eno odločbo. Glede na to, da je v konkretni zadevi Višje sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 16.2.2000 že zavrnilo pritožbo obsojenkinih zagovornikov kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, je bilo treba ob dejstvu, da je obsojenkina pritožba pravočasna, razveljaviti sklep tudi glede zavrženja pritožbe zoper sodbo sodišča druge stopnje, prav tako pa razveljaviti tudi drugostopenjsko sodbo in višjemu sodišču zadevo vrniti, da bo odločilo o obeh pritožbah zoper prvostopenjsko sodbo. S procesnega vidika ni sprejemljivo, da bi v kazenskem postopku glede istega dejanja hkrati obstajali nepravnomočna sodba, zoper katero je vložena pritožba, in sodba, ki je glede na določbo 129. ZKP člena pravnomočna.

Zahteva zagovornikov obsojene I.K. za varstvo zakonitosti je utemeljena in ji je zato Vrhovno sodišče na podlagi 1. odstavka 426. ZKP člena ugodilo tako, da je razveljavilo pravnomočni sklep o zavrženju obsojenkine pritožbe in sodbo sodišča druge stopnje, s katero je to zavrnilo pritožbo obsojenkinih zagovornikov zoper prvostopenjsko sodbo, ter zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču, da odloči o pritožbah obsojene I.K. in njenih zagovornikov zoper sodbo sodišča prve stopnje.