Jedro

Glede prvega pravnega vprašanja (ali bi bilo treba v obravnavanem primeru, ko je sklenjen med strankama sporazum, uporabiti določbo prvega odstavka 40. člena ZVDAGA ali pa določbo tretjega odstavka 40. člena tega zakona), za katerega revidentka meni, da je pomembno, Vrhovno sodišče meni, da to vprašanje ni pomembno za odločitev v tej zadevi, saj revidentka ni izkazala, da bi bil tak sporazum sploh sklenjen (sodišču ga ni predložila in tudi sicer ni izkazala njegovega obstoja), tožena stranka pa zatrjuje, da tak sporazum ni bil sklenjen.

Pravno vprašanje, ali je v obravnavanem primeru uporaba določb ZVDAGA glede zdravstvene dokumentacije v nasprotju z določbami ZVOP-1 ter omogoča nepooblaščene in nezakonite posege v ustavno varovano pravico do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave RS, pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave RS ter pravico do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave RS, se ne nanaša na predmet tega upravnega spor, to je zakonitost inšpekcijske odločbe.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo je tožeča stranka (revidentka) vložila pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 2. V svoji zahtevi za izdajo začasne odredbe z dne 24. 12. 2010 tožeča stranka predlaga odložitev izvršitve inšpekcijske odločbe do rešitve revizije.

3. Tožena stranka je odgovorila tako na revizijo kot tudi na zahtevo za izdajo začasne odredbe in predlaga zavrnitev obeh.

K I. točki izreka:

4. Revizija ni dovoljena.

5. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo inšpektorja Inšpektorata RS za kulturo in medije z dne 22. 7. 2008, s katero je bilo revidentki med drugim naloženo, da Arhivu RS izroči arhivsko gradivo do vključno leta 1945 oziroma do vključno leta 1977 (I. in II. točka izreka odločbe inšpektorja), z izjemo tistega, ki se še uporablja pri obravnavi pacientov. Revidentkino pritožbo zoper navedeno inšpekcijsko odločbo je tožena stranka zavrnila z odločbo z dne 29. 9. 2008. 6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče je v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

7. Dovoljenost revizije revidentka uveljavlja po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ta določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišča pa o tem še ni odločilo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem pravnem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

8. Revidentka navaja, da gre v zadevi za dve pomembni pravni vprašanji: (1) ali bi bilo treba v obravnavanem primeru (ko je sklenjen med strankama sporazum) uporabiti določbo prvega odstavka 40. člena Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih – ZVDAGA ali pa določbo tretjega odstavka 40. člena tega zakona; in (2) ali je v obravnavanem primeru uporaba določb ZVDAGA glede zdravstvene dokumentacije v nasprotju z določbami Zakona o varstvu osebnih podatkov – ZVOP-1 ter omogoča nepooblaščene in nezakonite posege v ustavno varovano pravico do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave RS, pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave RS ter pravico do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave RS. V reviziji navaja, da bi se ji z izvršitvijo inšpekcijskega akta prizadela škoda, saj arhivsko gradivo, ki bi ga morala izročiti Arhivu RS, vsebuje najbolj občutljive osebne podatke pacientov in bi bile kršene njihove temeljne človekove pravice do zasebnosti in do varstva osebnih podatkov. S tem enkratnim dejanjem bi prišlo do trajnega posega v razmerje pacient – zdravnik in bo za vedno porušeno zaupanje pacientov do nje. Poleg tega bi ji nastala škoda tudi za njeno izobraževalno in znanstveno dejavnost. Na koncu še poudarja, da hrani vso dokumentacijo v skladu s predpisi, ki strogo urejajo hranjenje zdravstvene dokumentacije in onemogoča dostop do podatkov nepooblaščenim osebam ter tako ščiti koristi svojih pacientov. Zatrjuje tudi, da sta s toženo stranko na podlagi tretjega odstavka 40. člena ZVDAGA sklenili sporazum o tem, da se zaradi strokovnih razlogov podaljša tridesetletni rok izročitve tega gradiva.

9. Glede prvega pravnega vprašanja (ali bi bilo treba v obravnavanem primeru, ko je sklenjen med strankama sporazum, uporabiti določbo prvega odstavka 40. člena ZVDAGA ali pa določbo tretjega odstavka 40. člena tega zakona), za katerega revidentka meni, da je pomembno, Vrhovno sodišče meni, da to vprašanje ni pomembno za odločitev v tej zadevi, saj revidentka ni izkazala, da bi bil tak sporazum sploh sklenjen (sodišču ga ni predložila in tudi sicer ni izkazala njegovega obstoja), tožena stranka pa zatrjuje, da tak sporazum ni bil sklenjen.

10. Tudi drugo pravno vprašanje po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno za odločitev v obravnavani zadevi. V obravnavanem upravnem sporu je sporna zakonitost odločbe inšpektorja Inšpektorata za kulturo in medije, katere odpravo je revidentka s tožbo tudi zahtevala. Pristojnosti navedenega inšpektorata temeljijo na določbah VII. poglavja ZVDAGA (Nadzor) in Zakona o inšpekcijskem nadzoru. Med posebnimi inšpekcijskimi ukrepi ZVDAGA v določbi drugega odstavka 78. člena tudi določa, da v primeru, če „inšpektor ugotovi, da javnopravna oseba iz 40. člena tega zakona ni izročila javnega arhivskega gradiva v zakonsko določenem roku, lahko odredi z odločbo izročitev gradiva in določi rok“. Ta določba ZVDAGA je povsem jasna in razumljiva že z jezikovno razlago.

11. Zlasti pa se drugo zatrjevano pomembno pravno vprašanje (ali je v obravnavanem primeru uporaba določb ZVDAGA glede zdravstvene dokumentacije v nasprotju z določbami Zakona o varstvu osebnih podatkov – ZVOP-1 ter omogoča nepooblaščene in nezakonite posege v ustavno varovano pravico do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave RS, pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave RS ter pravico do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave RS) niti ne nanaša na predmet upravnega spora (zakonitost inšpekcijske odločbe), pač pa na zatrjevano nevarnost razkritja občutljivih osebnih podatkov revidentkinih pacientov, ki jih vsebuje arhivsko gradivo, ki ga mora revidentka na podlagi zakonske obveznosti, določene v 40. členu ZVDAGA, izročiti Arhivu RS. Zato rešitev obravnavane zadeve ne more biti odvisna od rešitve zatrjevanega pomembnega pravnega vprašanja.

K II. točki izreka:

12. Vložena revizija zoper pravnomočno sodbo upravnega sodišča po določbi prvega odstavka 84. člena ZUS-1 ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe, vendar pa Vrhovno sodišče na predlog tožeče stranke lahko začasno zadrži izvršitev pravnomočne sodbe le, če revident izkaže obstoj pogoja za izdajo začasne odredbe po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, torej, če izkaže, da bi mu izvršitev sodbe lahko prizadela težko popravljivo škodo. Tožeča stranka v obravnavanem primeru zatrjuje verjetni obstoj težko popravljive škode, ki bi bil zlasti v morebitnem razkritju osebnih podatkov njenih pacientov, pa tudi zaradi posledičnega porušenega zaupanja pacientov in širše javnosti do revidentke, ki bi nastalo, če bi Arhivu RS predala arhivsko dokumentacijo.

13. Po navedenima določbama 84. člena ZUS-1 je mogoče začasno odredbo izdati le do odločitve o reviziji. V obravnavanem primeru je bilo o reviziji odločeno s tem sklepom Vrhovnega sodišča in zato revidentka nima pravnega interesa za njeno izdajo. Zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi smiselne uporabe četrtega odstavka 83. in 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.

K III. točki izreka:

14. Vrhovno sodišče je odločalo tudi o stroških tožeče stranke in odločilo, da po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.