Jedro

Obrazložitev izpodbijanega sklepa ne vsebuje navedbe konkretne pravne podlage in razlogov, ki so narekovali odločitev tožene stranke. Res je, da je tožena stranka obrazložitev konkretizirala z navedbo pravne podlage in razlogov za svojo odločitev v odgovoru na tožbo, kar pa ne more nadomestiti pomanjkljivo obrazložitev izpodbijanega sklepa. Obrazložitev izpodbijanega sklepa mora biti povsem konkretna, z navedbo konkretne pravne podlage in konkretnih razlogov, ki so narekovali sprejeto odločitev. Vsebovati mora ugotovitev dejanskega stanja, dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločitev, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev. Iz obrazložitve mora tako tudi po presoji sodišča jasno izhajati subsumpcija konkretnega dejanskega stana, ki je ugotovljen v zadevi pod abstraktno pravno normo relevantnega predpisa.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, 4300-349/2013-SVLR/1199 z dne 16. 2. 2016 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je v postopku Javnega poziva za predložitev vlog za sofinanciranje operacij iz naslova prednostne usmeritve „Regionalni razvojni programi“ razvojne prioritete „Razvoj regij“ operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov 2007-2013 za obdobje 2013-2015 (v nadaljevanju: Javni poziv) z izpodbijanim sklepom zavrnila vlogo tožnika za projekt „...“, št. vloge: 4300-349/2013-SVLR/302. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila po ugotovitvi strokovne komisije formalno popolna vloga tožeče stranke pri izvajalcu poštnih storitev oddana dne 5. 5. 2014 ob 12.04 uri in uvrščena na časovno listo formalno popolnih vlog na 10. mesto. Sredstva so se do porabe dodeljevala vsebinsko in formalno popolnim vlogam po vrstnem redu, upoštevajoč časovno listo. V ponovnem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišče RS I U 1646/2014-27 z dne 5. 1. 2016 je strokovna komisija tožnikovo vlogo ponovno obravnavala zlasti z vidika ocene popolnosti vlog glede na priloženo soglasje Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (v nadaljevanju MIZŠ), ki je bilo izdano pred objavo predmetnega javnega poziva. Tudi ta soglasja je potrebno upoštevati, saj so bila zahtevana že v razpisni dokumentaciji Javnega povabila za predložitev in sofinanciranje priprave izvedbenih načrtov regionalnih razvojnih programov za obdobje 2013-2015 (v nadaljevanju Javno povabilo), ki je v točki 7.4.1.6. vsebovalo isto določilo oz. pogoj, kot kasneje objavljen Javni poziv v točki 7.5. Iz točke 7.4.1.6. Javnega povabila izhaja, da je le za socialno infrastrukturo - vrtce oz. „Nakup vključno z adaptacijo in/ali rekonstrukcijo zgradb, ki bodo namenjene vrtcem“, potrebno predložiti soglasje MIZŠ. Na navedeno soglasje se je nanašal tudi odgovor na vprašanje 20. Tako so bili vsi morebitni vlagatelji že z Javnim povabilom obveščeni o zahtevi po soglasju MIZŠ. Enako zahtevo sta vsebovala tudi že dva druga javna poziva, ki ju navaja. V predmetnem javnem pozivu so bili določeni pogoji, pod katerimi so lahko prijavitelji sodelovali na Javnem pozivu in so bili določeni za vse enako. Vsi morebitni vlagatelji so bili na enak način obveščeni o zahtevi po predhodni pridobitvi soglasja MIZŠ. Večina je za soglasje MIZŠ zaprosila takoj po objavi Javnega povabila. Kot je ugotovilo že tudi sodišče, pa ta pogoj ni nemogoč. Iz nekaterih soglasij MIZŠ sicer izhaja napačno navajanje točke 7.5. razpisne dokumentacije Javnega poziva namesto 7.4.1.6. točke Javnega povabila, kar pa ne pomeni, da je bilo soglasje MIZŠ izdano nezakonito oz. brez pravne podlage. Javni poziv tudi ni določal časovnih omejitev pridobitve soglasij MIZŠ. Načelo zakonitosti v postopku ni bilo kršeno. Po povedanem je pri presoji formalnih in vsebinskih pogojev za dodelitev sredstev iz predmetnega Javnega poziva potrebno upoštevati tudi soglasja MIZŠ, ki so bila izdana pred objavo predmetnega Javnega poziva. Ker so bila sredstva po Javnem pozivu glede na časovno listo formalno popolnih vlog ter glede na mesta, ki ga je tožnikova vloga imela porabljena, na podlagi devetega odstavka 12. poglavja Javnega poziva tožnik ni bil upravičen do sofinanciranja.

2. Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma povzema dosedanji potek postopka ter zatrjuje, da toženka brez pravno utemeljenega razloga ni upoštevala navodil sodišča iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 1646/2014-27 z dne 11. 1. 2016. Izpodbijana odločba je nezakonita, materialno pravo je bilo napačno uporabljeno, kršena so bila pravila upravnega postopka, nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje. Toženka se pavšalno sklicuje na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v zvezi s primeri, ko iz utemeljenih razlogov upravni organ odloči v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča, te prakse pa ne navede konkretno in je v tem delu obrazložitev izpodbijanega sklepa pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti, s čimer je kršen 25. člen Ustave RS. Toženka navaja, da so bila predložena soglasje MIZŠ izdana na podlagi veljavne pravne podlage in sicer v Javnem povabilu (točka 7.4.1.6.) in v predmetnem Javnem pozivu (točka 7.5.). S tem se tožnik ne strinja, saj je v obravnavanem postopku, v katerem je bil izdan izpodbijani sklep, pravna podlaga lahko zgolj predmetni Javni poziv in njegova sprememba. Slednja pa nimata določila, da lahko v vlogah predlagatelji predložijo soglasja, pridobljena v drugih javnih razpisih, konkretno v Javnem povabilu. Gre vsebinsko za različna postopka z različnimi vlagatelji. Temeljno načelo javnih razpisov pa je prav načelo formalnosti razpisov. Vsi elementi javnega razpisa - pogoji, vloge, dokazila morajo biti v naprej znani, določeni in razumljivi. Le tako se doseže enakopravnost vlagateljev in onemogoči arbitrarno odločanje. Ker tega v predmetnem postopku ni bilo zagotovljenega, je toženka odločala na podlagi subjektivne presoje, kar pa ni zakonito niti pravilno. Tožnik poudarja, da predmetni Javni poziv ni določal, da se soglasja, pridobljena v drugih javnih razpisih oz. javnih povabilih lahko predložijo tudi v predmetnem Javnem pozivu. Posledično je bila presoja predloženih soglasij MIZŠ v predmetnem postopku arbitrarna in neustavna, saj je kršila 14. člen in 22. člen Ustave RS. Tožnik opozarja tudi na neskladnost formalnih razpisnih pogojev glede soglasja iz Javnega poziva in iz Javnega povabila, kar obrazloži na strani 7 tožbe. Gre za vsebinske razlike. Pri Javnem povabilu gre za poziv k financiranju splošnih izvedbenih načrtov in v tem okviru je potrebno pridobiti soglasje MIZŠ glede upravičenosti namena. Pri Javnem pozivu pa gre za soglasje h konkretnem projektu. Neresnična je tudi navedba toženke, da Javni poziv in Javno povabilo vsebujeta isti pogoj glede soglasja, kar obrazloži. Povzema tudi vsebino odgovora na vprašanje 20. Iz slednjega ne izhaja razlogovanje, ki ga podaja toženka. Odgovori pa so tudi sicer namenjeni zgolj dodatnemu pojasnjevanju in niso predstavljali dopolnitve Javnega poziva. Tudi subjekti Javnega poziva in Javnega povabila niso bili enaki. Da je bila takšna že dosedanja praksa toženke, pa navedene kršitve ne opravičuje. Že iz rimskih časov namreč velja načelo, da nezakonito ravnanje ne more uživati pravnega varstva.

3. V zadevi je bilo kršeno načelo enakosti, saj pogoji niso bili enaki za vse vlagatelje. Nekateri vlagatelji iz Javnega povabila so lahko vložili soglasja, pridobljena k „upravičenosti namena“, ki so jih drugi vlagatelji dobili v drugem postopku, pa v razpisnih pogojih nikjer ni bilo navedeno, da se takšna soglasja štejejo za dopustna. Gre za nezakonita soglasja, ki so se brez pravne podlage štela za dopustna, saj to ni bilo določeno v razpisnih pogojih predmetnega Javnega poziva. Tako so nezakonita soglasja MIZŠ, izdana Občini Ivančna Gorica, Občini Naklo, Občini Radovljica in Občini Šmarješke Toplice. Tožena stranka je glede upoštevanja soglasja MIZŠ odločala arbitrarno.

4. Neutemeljena je tudi navedba toženke, da Javni poziv ni določal, da morajo predlagatelji predložiti nova soglasja in da ni določal časovne omejitve. Iz Javnega poziva - Razdelek 4 izhaja, da so upravičenci samoupravne lokalne skupnosti. Iz javnega povabila - razdelek 4 pa izhaja, da so upravičenci regionalne razvojne agencije, torej gre za različne subjekte. Tudi iz tega razloga se ni mogoče sklicevati na soglasja, podeljena regionalnim razvojnim agencijam za potrebe izvedbenih načrtov kot na soglasja, podana samoupravnim lokalnim skupnostim za gradnjo konkretnega objekta. Kot dokaz prilaga kopije listinske dokumentacija za Projektne naloge Občine Naklo in Občine Radovljica. Navaja tudi posebno hude posledice zaradi izgube sofinanciranja za tožnika pri izvajanju javne službe na področju predšolske vzgoje, kar obrazloži na straneh 12 do 15 tožbe. Tožnik sodišču primarno predlaga, da v zadevi meritorno odloči in sicer, da tožbi ugodi in tožnici prisodi nepovratna sredstva v višini 1.001.587,45 EUR, saj je iz ravnanja toženke očitno, da tožniku ne želi dodeliti sredstev in da ne spoštuje sodb tega sodišča. Podrejeno pa sodišču predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovni postopek. V vsakem primeru pa tožnik sodišču predlaga, da mu prisodi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožbeni zahtevki tožnika so razvidni na strani 16 tožbe.

5. Tožena stranka v obsežnem odgovoru na tožbo povzema potek ponovljenega postopka. Glede sklicevanja na ustaljeno sodno prakso se sklicuje na načelo zakonitosti, kar obrazloži v točki II. Sporna soglasja se ne pridobivajo v postopku javnega poziva, marveč so določena že kot priloga k določenim vlogam na Javni poziv. Izda jih drug organ (MIZŠ) in ne organ, ki vodi postopek Javnega poziva. Soglasje se je zahtevalo, ker iz njega izhaja upravičenost namena širitve socialno varstvenih dejavnosti - predšolske vzgoje. Nepravilno je pojmovanje tožnika, da so soglasja pridobljena v postopku javnih razpisov. Soglasje je moral predlagatelj pridobiti, da je lahko kandidiral na Javnem pozivu. Javni poziv pa ni določal, da morajo predlagatelji pridobiti nova soglasja. Postopek izbora projektov na podlagi Javnega poziva poteka dvokrožno zaradi zahtevnosti zakonodaje s področja spodbujanja enakomernega regionalnega razvoja. Najprej poteka postopek uvrščanja možnih projektov s področja javne infrastrukture v izvedbene načrte Regionalnih razvojnih programov za obdobje 2013-2015 na ravni vsake od 12 razvojnih regij Republike Slovenije. Postopek priprave izvedbenih načrtov so izvajale regionalne razvojne agencije na podlagi Javnega povabila z dne 13. 12. 2013. Z Javnim povabilom za pripravo izvedbenih načrtov je bilo zahtevano, da se je na regionalni ravni izvedla presoja ustreznosti in primernosti prijavljenih projektov oz. konkretnih projektnih predlogov, s katerimi bodo lahko upravičenci v drugi fazi kandidirali na Javni poziv. Točka 6 poglavja 8.1. „Splošni pogoji“ Javnega poziva določa, da mora biti operacija uvrščena v IN PPP 2013-2015, pripravljenega in potrjenega po postopku, kot ga določala Uredba za dodeljevanje regionalnih spodbud (Uradni list RS, št. 113/09 in 37/10, 20/11 ZSRR-2, 24/11 in 16/13) in da operacija ne sme vsebinsko bistveno odstopati od projektnega predloga, ki je bil preverjan v postopku pregleda IN RRO. V skladu s poglavjem 12.2, ki ga citira, je strokovna komisija pri pregledu vlog preverjala skladnost vloge z izvedbenim načrtom regionalnega razvojnega programa ter s pogoji in zahtevami Javnega poziva in dokumentacije Javnega poziva, med drugim tudi 5. člena Uredbe o dodeljevanju regionalnih spodbud. Pogoje je moral vlagatelj izpolnjevati na dan oddaje vloge na Javni poziv. Če pogoji niso bili izpolnjeni, je bila vloga zavrnjena. Opozarja na vsebino Obrazca 2: Izjava, ki jo navaja. V skladu s poglavjem 2 „predmet Javnega poziva“ je toženka nepovratna sredstva lahko dodeljevala za sofinanciranje operacij, vključenih v izvedbene načrte regionalnih razvojnih programov za obdobje 2013-2015 in potrjenih s strani regij. Navaja vsebino točke 7.1 „Upravičenost stroškov/izdatkov“. V skladu z Javnim pozivom je bila uvrstitev projektnega predloga v IN RRP pogoj za prijavo na predmetni Javni poziv. Posledično so bili vsi elementi javnega razpisa, pogoji, dokazila vnaprej znani, določni in razumljivi, načelo enakopravnosti vlagateljev je bilo spoštovano, toženka je odločala na podlagi objektivnih meril ter ne subjektivno in tudi ne arbitrarno. Javno povabilo in predmetni Javni razpis sta bila povezana, vsi morebitni vlagatelji pa so bili že z Javnim povabilom obveščeni o zahtevi po pridobitvi soglasja in so vsi enako pridobili možnost pridobitve tega soglasja.

6. V Javnem pozivu so v točki 16 izrecno navedena dodatna soglasja in dokumenti po posamičnih primerih glede na vsebino vloge. V predmetni zadevi gre za sofinanciranje „...“, relevanten pogoj pa je določen v točki d) 16 - socialna infrastruktura - vrtci: soglasje Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) in izjava odgovornega projektanta, da je investicija projektirana skladno s Pravilnikom o učinkoviti rabi energije v stavbah. V nadaljevanju navaja vsebino strani 15 dokumentacije Javnega povabila, iz katere izhaja zahteva po soglasju o upravičenosti namena in ne po soglasju h konkretnem projektu. Kolikor konkreten tožnikov projekt „...“ ne bi bil vključen v izvedbeni načrt (IN RRP), bi bila tožnikova vloga na javni poziv v skladu s pogoji Javnega poziva že iz tega razloga zavrnjena. Upravičeni nameni izhajajo iz Poglavja 7.6. Socialna infrastruktura (3.b.) dokumentacije Javnega poziva in iz točke 7.4.1.6. Socialna infrastruktura (3.b.) dokumentacije Javnega povabila, ki jih citira. Iz predhodno navedenega izhaja, da gre tako pri Javnem pozivu, kot tudi pri Javnem povabilu za isto soglasje, ki so ga vlagatelji morali predložiti, kolikor so se v fazi Javnega poziva prijavili za namen Socialna infrastruktura - vrtci.

7. Na sporno soglasje se je nanašalo vprašanje 20, ki ga citira in navaja tudi odgovor nanj. Vsi morebitni vlagatelji so bili obveščeni o zahtevanem soglasju že z Javnim povabilom in so že takrat pridobili možnost, da soglasje tudi pridobijo. Postopek izbora projektov za celotno programsko obdobje za vse Javne pozive in Javne razpise za predložitev vlog za sofinanciranje operacij iz naslova prednostne usmeritve: RRP razvojne prioritete: razvoj regij Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov 2007 - 2013, ki so se iz evropskih sredstev sofinancirali od 2007 do 2015, so potekali na enak način in po enakem postopku, po dvokrožnem sistemu v skladu z zakonodajo s področja spodbujanja enakomernega regionalnega razvoja, ki ga navaja na strani 7 odgovora na tožbo. Sklicuje se tudi na pogoj iz točke 6 v Poglavju 8.1. „Splošni pogoji“ Javnega poziva. Ministrstvo, ki je dodeljevalo javna sredstva preko Javnega poziva je v njem določilo pogoje, pod katerimi so prijavitelji lahko sodelovali in so bili enaki za vse. Za prijavitelje na področju socialne infrastrukture - vrtci, je bil pogoj pridobitev soglasja MIZŠ in je bil enak za vse. Vsi prijavitelji so bili o tem pogoju enako obveščeni. Večina prijaviteljev je za soglasje zaprosila takoj po objavi Javnega povabila. Zahtevano pa tudi ni bilo novo soglasje MIZŠ. Javno povabilo je bilo objavljeno v Uradnem listu RS, št. 104/13 z dne 31. 12. 2013, katerega predmet in pogoje navaja. Strokovna komisija je glede na povedano v ponovljenem postopku presodila, da je potrebno pri presoji formalne popolnosti vloge prijaviteljev upoštevati tudi soglasja MIZP, dana na podlagi Javnega povabila - točka 5.4.1.6. Odločanje toženke ni bilo arbitrarno, saj je pogoj pridobitev soglasja MIZŠ vsebovalo Javno povabilo v tč. 7.4.1.6. razpisne dokumentacije, enak pogoj pa je vsebovala tudi točka 7.5. razpisne dokumentacije predmetnega Javnega poziva, kar predstavlja pravno podlago za zahtevo za pridobitev soglasja MIZŠ. Ta pogoj je bil enak za vse in ni bil diskriminatoren.

8. Glede tožbenega ugovora, da gre za različne subjekte, ker se je Javno povabilo nanašalo na regionalne razvojne agencije, Javni poziv pa se nanaša na lokalne samoupravne skupnosti pa navaja, da je sklepanje tožnika napačno saj je iz Javnega poziva iz razdelka 4 „Upravičenci“ razvidno da so enako kot pri Javnemu pozivu upravičenci praviloma samoupravne lokalne skupnosti. Svet regij pa ima možnost, da v skladu z zakonom kot upravičence določi regionalne razvojne agencije (RRA) in javne zavode, ki so v 100% javni lasti ter koncesionarje s koncesijo za izvajanje javne službe v 100% lasti samoupravnih lokalnih skupnosti. Iz razdelka 4 Javnega povabila, ki določa „Upravičence do dodelitve sredstev za pripravo IN RRP 2013-2015“ navaja regionalne razvojne agencije, ki opravljajo splošne razvojne naloge v razvojni regiji in so upravičene do dodelitve sredstev za pripravo izvedbenih načrtov. Upravičenci niso predlagatelji projektnih predlogov, ki bodo vključeni v te izvedbene načrte. Ti so upravičeni do sredstev v drugi fazi postopka dodeljevanja regionalnih razvojnih spodbud, skladno z Javnim pozivom, kar obrazloži. Dodatno pojasni točko 7 Navodila za pripravo IN RRP 2013-2015. Pojasni tudi možnost vpogleda v celotno dokumentacijo Javnega povabila. Soglasja MIZŠ v vlogah, ki jih je vpogledal tožnik ni bilo, ker ga v fazi Javnega povabila ni bilo potrebno prilagati. Potrebna so bila šele v drugi fazi, torej v fazi Javnega poziva. Strokovna komisija je tudi v ponovljenem postopku vpogledala v celotno dokumentacijo Javnega povabila. Na podlagi izvedenega postopka je v ponovljenem postopku ugotovila, da so bili vsi morebitni prijavitelji že z Javnim povabilom obveščeni o zahtevanem soglasju in so že takrat pridobili možnost, da za to soglasje zaprosijo. Toženka je že v Javnem pozivu določila pogoje in sicer v točki 12, da bo sredstva dodeljevala do porabe sredstev in upoštevala časovno listo popolnih vlog. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

9. Tožba je utemeljena.

10. V zadevi ni spora, da je tožeča stranka svojo vlogo na predmetni Javni poziv oddala 5. 5. 2014 ob 0.01 uri in da vloga ni vsebovala soglasja MIZŠ. Sporno tudi ni, da je bilo navedeno soglasje določeno v Javnem pozivu (poglavje 10.1, točka 16.d) kot obvezna sestavina vloge in s tem kot pogoj za njeno formalno ustreznost oz. popolnost (poglavje 12.1 Javnega poziva), kot tudi ne, da tožnikova vloga (kot nepopolna) glede na določbe Javnega poziva ni izpolnjevala pogojev za uvrstitev na časovno listo formalno popolnih vlog. Spora tudi ni, da je tožeča stranka vlogo dopolnila s predložitvijo manjkajočega soglasja MIZŠ in da je bila na časovno listo formalno popolnih vlog glede na čas oddaje formalne dopolnitve oz. formalno popolne vloge (5. 5. 2014 ob 12.04) uvrščena skladno s tretjim odstavkom 12. poglavja Javnega poziva.

11. Sporno pa je ravnanje tožene stranke v obravnavani zadevi, ki je kot izpolnitev pogoja iz predmetnega Javnega poziva in sicer predložitev soglasja MIZŠ upoštevala tudi vloge vlagateljev, ki so imele predložena soglasja MZIŠ, pridobljena na podlagi Javnega povabila in ne na podlagi predmetnega Javnega razpisa. Sporno namreč je, ali je za takšno ravnanje toženka imela veljavno pravno podlago. Iz obrazložitve sodbe Upravnega sodišča RS I U 1646/2014-27 z dne 11. 1. 2016 izhaja stališče, da zahteva toženke za predložitev soglasja MIZŠ sicer ni bila diskriminatorna in da je bila zato vloga tožeče stranke na časovno listo formalno popolnih vlog utemeljeno uvrščena z datumom 5. 5. 2014 in z uro 12.04. Po drugi strani pa iz nje izhaja očitek, da je tožena stranka pri presoji popolnosti vlog drugih prijaviteljev na predmetni Javni poziv upoštevala soglasja MIZŠ, izdana pred objavo tega Javnega poziva brez pravne podlage.

12. Kot je to pravilno navajala že toženka, so določbe Javnega poziva materialni okvir odločanja o dodelitvi sredstev. Navedeno velja tako za merila, kot tudi za pogoje, določene v Javnem pozivu. Določitev zahtev in meril za kandidiranje na javnem razpisu (javnem pozivu) in določitev meril, s pomočjo katerih se med tistimi, ki izpolnjujejo navedene zahteve in merila, izberejo prejemniki sredstev, določitev načina in roka za predložitev vlog ter določitev postopka in načina izbire, je na podlagi 106.f in 106.i člena ZJF v pristojnosti tožene stranke kot neposrednega proračunskega uporabnika. Neskladnosti zahteve za predložitev soglasja, v danem primeru soglasja MIZŠ (kot obveznega sestavnega dela vloge) z zakonom sodišče v citirani sodbi ni ugotovilo. Pogoj, ki nalaga predlagateljem, da predložijo soglasje MIZŠ, pa tudi ni bil nemogoč.

13. Kot že rečeno gre v obravnavani zadevi toženi stranki očitek, da je v predmetnem postopku nezakonito upoštevala soglasja MIZŠ, pridobljena na podlagi Javnega povabila tudi v postopku predmetnega Javnega poziva, za kar ni navajala veljavne zakonske podlage. Z izpodbijanim sklepom, izdanim v ponovnem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS I U 1646/2014-27 z dne 11. 1. 2016 je strokovna komisija za izvedbo postopka predmetnega Javnega poziva odločila enako in v zelo skopi obrazložitvi kot pravno podlago za upoštevanje soglasij MIZŠ, pridobljenih na podlagi Javnega povabila navedla točko 7.4.1.6. razpisne dokumentacije Javnega povabila (objavljenega v Uradnem listu RS, št. 104/13 z dne 13. 12. 2013), ki je enaka kot točka 7.5 razpisne dokumentacije predmetnega Javnega poziva. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa se tožena stranka sklicuje tudi na vsebino vprašanja in odgovora na vprašanje št. 20. Predmetni Javni poziv ni določal pridobitve novih soglasij MIZŠ, zato je strokovna komisija za izvedbo postopka Javnega poziva menila, da je utemeljeno in zakonito pri presoji izpolnjevanja formalnih pogojev vlog vlagateljev na predmetni Javni poziv potrebno upoštevati tudi soglasja MIZŠ, izdana pred objavo Javnega poziva v skladu z Javnim povabilom. Z navedenim pa se sodišče ne strinja.

14. Po presoji sodišča je povsem utemeljen tožnikov ugovor, da vprašanja in odgovori zgolj precizirajo v Javnem pozivu določene pogoje in ne morejo spreminjati v predmetnem Javnem pozivu določene pogoje. Sodišče se strinja tudi s tožnikovim ugovorom, da je izpodbijani sklep pomanjkljivo obrazložen in da ga ni možno preizkusiti. Res je toženka v svojem zelo obširnem odgovoru na tožbo svojo odločitev konkretizirala in pravilno oprla na pravilno zakonito podlago, ki jo je tudi obširno navedla in povsem konkretno obrazložila, vendar odgovor na tožbo ne predstavljajo sestavnega dela izpodbijanega sklepa. Obrazložitev izpodbijanega sklepa bi morala vsebovati poleg natančne in konkretne navedbe razlogov, ki so narekovali sprejeto odločitev tudi navedbe pravne podlage za takšno odločitev.

15. V postopku javnega razpisa oz. Javnega poziva sodišče po ustaljeni upravno-sodni praksi natančno presoja materialne in procesne vidike upravnega spora. Javni razpis oz. Javni poziv pa je tudi v funkciji varovanja enakih možnosti vseh prijaviteljev, v skladu z določbo 14. člena Ustave Republike Slovenije, da konkurirajo. Gre za poseben postopek, v katerem je enakost obravnavanja vseh subjektov, ki so se na javni razpis prijavili, bistvenega pomena. Prijaviteljem mora biti zagotovljena pravica, da pod enakimi pogoji sodelujejo v postopku javnega razpisa (v danem primeru Javnega poziva). Do različnega obravnavanja kandidatov ne sme priti samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Uspeh prijaviteljev na javnem pozivu mora biti odvisen zgolj od izpolnjevanja v Javnem pozivu v naprej natančno določenih objektivnih kriterijev in meril, ki pa morajo imeti podlago v veljavnih predpisih. Da je navedeno izpolnjeno, mora izhajati tudi iz obrazložitve odločitve, ki ima pravno naravo upravnega akta. V predmetni zadevi se namreč v skladu s 4. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) smiselno uporablja upravni postopek. O vlogi tožnika je bilo odločeno s sklepom kot upravnim aktom, zato mora takšen sklep vsebovati obrazložitev v smislu 214. člena ZUP, saj ga v nasprotnem primeru ni mogoče preizkusiti.

16. Upravni akt mora na podlagi 214. člena ZUP obsegati navedbo dejanskega stanja in pravne podlage za odločitev. Obrazložitev mora vsebovati dejansko stanje s presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali odločitev navedeno v izreku. Vsebovati pa mora tudi navedbo pravne podlage. Če obrazložitev upravnega akta take vsebine nima, stranki ni dana možnost, da razloge izpodbija in ji tudi ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo. Tudi sodišče v takem primeru ne more preizkusiti zakonitosti upravnega akta. Iz pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS, izhaja, da morajo biti stranki v postopku zagotovljena procesna jamstva, ki obsegajo tudi pravico do enakega obravnavanja strank v postopku. Ta pa vključuje tudi pravico do obrazložitve upravnih aktov. Zahteva po obrazložitvi je del pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa bi moralo povsem konkretno izhajati navedba pravne podlage in tudi katera dejstva so bila odločilna in kako so vplivala na odločitev, kar pa iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno. Če upravnega akta ni mogoče preizkusiti, gre po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP za bistveno kršitev pravil postopka (2 točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), ki je po tretjem odstavku 27. člena ZUS-1 vedno podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, določenih z ZUP. Povsem utemeljeni so po presoji sodišča očitki tožnika, da obrazložitev izpodbijanega sklepa ne vsebuje navedbe konkretne pravne podlage in razlogov, ki so narekovali odločitev tožene stranke. Res je, da je tožena stranka obrazložitev konkretizirala z navedbo pravne podlage in razlogov za svojo odločitev v odgovoru na tožbo, kar pa ne more nadomestiti pomanjkljivo obrazložitev izpodbijanega sklepa. Obrazložitev izpodbijanega sklepa mora biti povsem konkretna, z navedbo konkretne pravne podlage in konkretnih razlogov, ki so narekovali sprejeto odločitev. Vsebovati mora ugotovitev dejanskega stanja, dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločitev, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev. Iz obrazložitve mora tako tudi po presoji sodišča jasno izhajati subsumpcija konkretnega dejanskega stana, ki je ugotovljen v zadevi pod abstraktno pravno normo relevantnega predpisa (prvi odstavek 214. člena ZUP).

17. Ker je bilo potrebno izpodbijani sklep odpraviti že zaradi bistvene kršitve določb postopka, ki so vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, sodišče ni presojalo preostalih tožbenih ugovorov.

18. Po povedanem je izpodbijani sklep nezakonit. Ker so bila v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa kršena relevantna pravila postopka, je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovnem postopku naj tožena stranka ugotovljene kršitve odpravi. Pri tem mora v ponovljenem postopku izdati upravni akt, ki bo imel vse sestavine, kot jih predpisuje ZUP, s posebnim poudarkom na elementih, ki jih mora vsebovati obrazložitev in jih določa 214. člen ZUP.

19. Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu za odločanje v sporu polne jurisdikcije, saj v predmetni zadevi niso bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1. 20. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

21. Ker gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje je sodišče na podlagi 3. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 odločalo po sodnici posameznici.

22. Odločitev o stroških temelji na določbah tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22% DDV (davčna stopnja DDV veljavna v trenutku vložitve predmetne tožbe), torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).