Jedro

Sodišče prve stopnje je glede vprašanja delovnega časa upoštevalo le izvedensko mnenje, ki pa je nejasno glede vprašanja, katere predpise in evidence je izvedenec uporabil pri svojem izračunu. Ker gre pri mobilnih delavcih šoferjih za specifično delo in ker delavci ne opravljajo dela v prostorih delodajalca, pod njegovim nadzorom, ampak gre lahko za več dnevno odsotnost, kjer morajo vozniki sami na tahografu evidentirati trajanje posameznih opravil, ki se štejejo v delovni čas, je za mobilne delavce sprejeta specialna zakonodaja, ki natančno določa, kaj se všteva v delovni čas. Iz izvedenskega mnenja in izpovedi izvedenca izhaja, da pri izračunu ni upošteval časa za nakladanje in razkladanje, da ni upošteval evidence potnih nalogov tožene stranke in tožnika ter da je ugotovil, da je tožena stranka tožniku pri obračunavanju plače prilagajala urno postavko, tako da je tožnik vsak mesec prejel približno enako izplačilo plače. Izvedenec tako ni upošteval Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih, sodišče prve stopnje pa se ni opredelilo, zakaj je v celoti sledilo izvedenskemu mnenju. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 9.643,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, razvidnih iz I. točke izreka, v presežku, nad prisojenim zneskom do zahtevanega zneska 17.261,22 EUR, je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 143,35 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje na prvi stopnji do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (III. točka izreka) ter, da je tožena stranka dolžna plačati stroške izvedenskega mnenja v znesku 986,17 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tako določenega roka za prostovoljno izpolnitev dalje ter nakazati na TRR Delovnega sodišča v Mariboru (IV. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožnik se pritožuje zoper sodbo iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo od vtoževanega zneska 17.261,22 EUR znesek 9.643,26 EUR. V celoti se je oprlo na mnenje izvedenca finančne stroke dr. A.A.. Po pregledu izvedenskega mnenja je tožnik takoj ugotovil razhajanja med njegovim izračunom in izračunom, ki ga je v mnenju podal izvedenec, na kar je opozoril v vlogi in pri ustnem zaslišanju. Izvedenec je potrdil tožnikove domneve, torej da je efektivne delovne ure obračunaval drugače kot tožnik, zaradi česar tudi razlika med tožnikovim zahtevkom in končnim prisojenim zneskom. Za tožnika je sporen zgolj del izvedenskega mnenja, kjer se obračunava efektivno delo in delovni čas. Zakon o delovnih razmerjih določa, da je v delovni čas vključen tudi čas, ko tožnik ne more prosto razpolagati s svojim časom in mora biti na svojem delovnem mestu, pripravljen prevzeti običajno delo, obenem pa ima nekatere naloge, ki so povezane z njegovim delom, zlasti ko čaka na natovarjanje ali raztovarjanje. Tožnik je glede na določbe ZDR opravil lastno specifikacijo in podal obračun opravljenih ur. Izvedenec je zaslišan na sodišču izpovedal, da časa, ki je bil porabljen za nakladanje in razkladanje ni upošteval, saj Evropska direktiva govori o efektivnem delovnem času, ki točno navaja, kateri delovni čas je efektivni in kar je razložil v svojem mnenju. Izvedenec je sodišču prepustil pravno presojo ter odločitev katero pravno podlago bo upoštevalo pri sojenju. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo, zakaj je v celoti sledilo zaključkom izvedenca finančne stroke in pri ugotavljanju efektivnega delovnega časa ni upoštevalo tudi časa natovarjanja in raztovarjanja. Tožnik meni, da je v efektivni delovni čas potrebno šteti tudi čas natovarjanj in raztovarjanj ter čas, ko je čakal na natovarjanje in raztovarjanje. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži povračilo stroškov postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da tožnikova pogodba o zaposlitvi ne določa, da je tožnik plačan na uro. Nepojasnjeno je stališče sodišča, zakaj je zaključilo, da med strankama ni bilo dogovorjeno plačilo po prometu, saj iz zaslišanja B.B. izhaja, da je bila tožniku plača obračunana v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in dejansko opravljenim delom. Sodišče se tudi ni opredelilo do izpovedi priče C.C., da je tožnik dobil obračunano bruto plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 9. 2009 v višini 955,11 EUR bruto. Priča je izpovedala, čemur ni oporekal niti tožnik, da je dobival tudi dodatek na delovno dobo in stimulacijo, če je bil do nje upravičen. Priča je v zvezi z predloženimi obračuni tožnika glede prikrajšanja izpovedala na primeru meseca marca 2009, da je tožnik pri svojem izračunu upošteval nočne ure v obsegu 23,30 ur in dnevne 146,30 ur, medtem, ko je po evidenci tožene stranke opravil nočnih ur 21 in dnevnih 91 ur. Dejansko je to pomenilo, da je bilo tožniku za marec obračunano 176 ur, torej v skladu s pogodbo o zaposlitvi, kar je celo več, kot je v tistem mesecu opravil delovnih ur. Sodišče ni ugotavljalo razlogov in podlage razhajanj med s strani tožnika obračunanimi evidencami, izvedenca obračunanimi evidencami in toženkinimi evidencami, čeprav je priča C.C. med drugim jasno izpovedala, da je po njenem mnenju prihajalo do razlik med obračunavanjem zaradi dejstva, ker si je tožnik „neupravičeno upošteval ure za ves čas odkar je prišel na delo in ko je z delom končal“, čeprav je v skladu s pogodbo o zaposlitvi njegov delovni čas, dejansko le delovni čas vožnje, v delovni čas pa se ne všteva čas, ko je z vozilom stal zaradi naklada, razklada oz. kakršnega koli čakanja, čemur je pritrdil tudi tožnik. Takšno evidentiranje s strani tožnika je inšpektor označil kot nepravilno. Iz plačilnih list je razvidno, da je tožnik prejemal tudi stroške prevoza na delo, regres za prehrano, poleg plače je prejemal tudi dnevnice. To je dobival delno na transakcijski račun, delno pa v gotovini v tekočem mesecu, za kar je tožena stranka izstavila dokaze (blagajniški izpiski). Ker je tožnik vozil v tujino v glavnem na Madžarsko in Hrvaško, je prejemal dnevnice, ki veljajo za tujino v skladu z Uredbo. Ko je vozil po Sloveniji je v primeru, če je bil čas trajanja do 8 ur tožnik prejel regres za malico, če pa je vozil več kot 10 ur, je za vsako dopolnjeno uro prisotnosti prejel še 0,76 EUR, kar je v skladu z Uredbo o spremembah in dopolnitvah uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo. Čeprav je tožnik zgolj pavšalno ugovarjal, da izplačanih dnevnic skupaj z ostalimi stroški prevoza na podlagi blagajniških izdatkov ni prejemal, ob tem, da jih je brez pripomb podpisoval, sodišče ni imelo razloga, da je sledilo takšnim navedbam. Nasprotno, tožena stranka je dokazala, da je tožnik od marca 2009 do decembra 2009 prejel 5.204,88 EUR, od januarja do decembra 2010 pa znesek 6.367,17 EIR. Vse do vložitve tožbe, tožnik ni imel pripomb glede višine dnevnic. Posledično so tožniku neutemeljeno dosojeni zneski dnevnic, saj jih je prejel v gotovini, sodišče pa je očitno upoštevalo splošne ugotovitve izvedenca, ki je nedopustno ugotavljal, da bi tožena stranka morala voditi blagajniški dnevnik. Poudarja, da gotovinska plačila tožniku izhajajo iz predloženih blagajniških izdatkov pri plačevanju z gotovino in bi jih moral izvedenec upoštevati pri obračunu. Izvedenec je v zaslišanju izjavil, da pri izplačilu dnevnic ni upošteval evidence stroškov, ki jo vodi tožena stranka, ker so v njej pretežno evidentirani drugi stroški, ki so nastali z vsakim vozilom. Tožena stranka ni nikoli trdila, da je evidenca stroškov pravilno vodena, zatrjevala je zgolj, da iz evidence stroškov izhaja tudi plačilo dnevnic.

V zvezi s potnimi stroški pojasnjuje, da je bilo od D. do E., kjer je bil parkiran kamion, na razpolago službeno vozilo, s katerim so se zaposleni peljali do kamiona. Sodišče je sledilo izvedencu, da izjava, s katero je tožena stranka dala tožniku na razpolago službeno vozilo za prevoz na delo in z dela, ni verodostojen dokument. Izračun potnih stroškov, ki jih je izračunal izvedenec je tudi napačen. Razdalja F. - D. je 12,9 km, izvedenec je upošteval 20 km.

V zvezi z izvedenskim mnenjem izvedenca A.A. izpostavlja, da izvedenec ne pojasni, katere predpise je uporabljal (ZDR, Uredbo Evropske unije), zato ni mogoče preizkusiti izračunov. Tožena stranka zaključuje, da je bila verjetno sprejeta evidenca (ki jo je navedel tožnik v potnih nalogih), pri čemer pa sodišče ne pojasni, zakaj je sprejelo predlagano opcijo. V celoti zato ostaja nerazjasnjeno, katere predpise in kakšne evidence, izvedeniško mnenje uporablja pri izračunu. Zato uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj ima sodba pomanjkljivosti in je v tem delu ni mogoče preizkusiti. Izvedenec v konkretnem primeru sploh ni ugotovil efektivnega delovnega časa za tožnika, ker v kolikor ni ugotavljal razkladanja oz. nakladanja, tudi efektivnega delovnega časa ni mogel ugotoviti. Uporabil je kar povprečje. Tožnik je nepravilne potne naloge pisal sam tako, da je zabeležil zgolj začetek in konec dela, brez podatkov o nakladanju, vožnji, odmorih, počitkih..., izvedencu pa so bili potni nalogi podlaga za izračun „efektivnih ur“. Gre za kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izvedenec tudi ni imel podlage, da bi lahko po svoje korigiral čase, ki so navedeni v potnih nalogih. Ko je izvedenec ugotovil, da je čas vožnje na nekaterih, celo istih relacijah različen, je uporabil čas, ki je bil najbolj pogosto naveden v potnih nalogih. Sodišče bi na to moralo izvedenca opozoriti.

Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do navedb, da naj bi bili potni nalogi za maj 2010 prazni, takšna ugotovitev izvedenca ne drži. Tožena stranka ugovarja tudi prekoračitvi zahtevka, saj je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 453,18 EUR, zahtevek tožnika za november 2010 ni priglašen, sodišče ga je kljub temu priznalo, brez obrazložitve.

Glede na nepravilno in nezakonito odločitev o glavni stvari je nepravilna tudi odmera stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik na delovnem mestu voznik tovornega vozila vtoževal razliko v plači, neplačane dnevnice, plačilo prevoza na delo v obdobju od marca 2009 do januarja 2011 ter plačilo božičnice, v skupnem znesku 17.261,22 EUR.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da ni uspelo z gotovostjo ugotoviti načina obračuna plače za tožnika, niti ni ugotovilo, ali je med strankama prišlo do drugačnega dogovora o obračunavanju plače. Zato je za izračun plač upoštevalo metodo, ki jo je uporabil izvedenec. Sodišče prve stopnje je sledilo izvedenskemu mnenju, ki je opravil izračune prikrajšanja pri plači za celotno sporno obdobje po posameznih mesecih, izračuni pa so narejeni na podlagi predloženih listin. V zvezi s prikrajšanjem pri potnih stroških je tudi sprejelo ugotovitve izvedenca, prav tako tudi zaključke glede izplačila dnevnic, ker tožena stranka ni predložila ustreznih blagajniških dnevnikov, ki bi bili podlaga za izplačilo dnevnic v gotovini. Zato je tožniku priznalo znesek, ki ga je kot prikrajšanje ugotovil izvedenec v svojem mnenju.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na ugotovitev izvedenca dr. A.A., ki pa pri ugotavljanju efektivnega delovnega časa ni upošteval tudi časa natovarjanja in raztovarjanja in časa čakanja na natovarjanje in raztovarjanje. Zakon o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD, Ur. list RS, št. 76/2005 in naslednji) kot specialni predpis ureja med ostalim delovni čas in obvezne počitke mobilnih delavcev v cestnih prevozih. V skladu s 3. členom ZDCOPMD „delovni čas„ pomeni čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec ali delavka na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov iz 5. člena tega zakona, čas počitka iz 6. člena tega zakona in časa razpoložljivosti iz 3. točke prvega odstavka tega člena, ki se ne vštevajo v delovni čas. V delovni čas je vključen čas, ki je posvečen vsem dejavnostim v cestnem prevozu kot so zlasti: vožnja vozila; natovarjanje in raztovarjanje; pomoč potnikom pri vstopu na vozilo in izstopu iz njega; čiščenje in tehnično vzdrževanje; vsa druga dela, katerih namen je zagotoviti varnost vozila, njegovega tovora in potnikov ali izpolnitev pravnih ali zakonskih obveznosti, ki so neposredno povezane s točno določenim prevozom, ki se odvija, vključno s spremljanjem natovarjanja in raztovarjanja, administrativnimi formalnostmi s policijo, carino itd.. Drugi odstavek 141. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) določa, da je efektivni delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Kot izhaja iz izpovedi izvedenca finančne stroke dr. A.A. je izvedensko mnenje izdelal tako, da je uporabil izračun, kot ga je uporabila tožena stranka tako, da je pri obračunu mesečne plače prilagajala urno postavko tako, da je tožnik vsak mesec prejel približno enako izplačilo plače. Pritožbi utemeljeno uveljavljata, da je sodišče prve stopnje glede vprašanja delovnega časa upoštevalo le izvedensko mnenje, ki pa je ostalo nejasno glede vprašanja katere predpise in evidence je izvedenec uporabil pri svojem izračunu. Ker gre pri mobilnih delavcih šoferjih za specifično delo in ker delavci ne opravljajo dela v prostorih delodajalca, pod njegovim nadzorom, ampak gre lahko za več dnevno odsotnost, kjer morajo vozniki sami na tahografu evidentirati trajanje posameznih opravil, ki se štejejo v delovni čas, je za mobilne delavce sprejeta specialna zakonodaja, ki natančno določa, kaj se všteva v delovni čas. Iz izvedenskega mnenja in izpovedi izvedenca izhaja, da pri izračunu ni upošteval časa za nakladanje in razkladanje ter, da ni upošteval evidence potnih nalogov tožene stranke in tožnika ter da je ugotovil, da je tožena stranka tožniku obračunala plačo tako, da je prilagajala urno postavko tako, da je tožnik vsak mesec prejel približno enako izplačilo plače. Izvedenec določbe 3. člena ZDCOPMD ni upošteval, sodišče prve stopnje pa se ni opredelilo, zakaj je v celoti sledilo izvedenskemu mnenju.

V zvezi s tožbenim zahtevkom na plačilo dnevnic in stroškov prevoza na delo in z dela, tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi moral izvedenec kljub temu, da tožena stranka ni predložila ustreznih blagajniških dnevnikov, upoštevati dnevnice, ki so bile izplačane tožniku.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka neutemeljeno uveljavlja, da je tožniku zagotovila uporabo službenega avtomobila za prihod na delo, saj tožena stranka navedeno dokazuje zgolj z sklepom direktorja z dne 1. 1. 2008. Ne glede na navedeno, pa bo moralo sodišče prve stopnje preveriti pritožbeno navedbo ali je izvedenec pri obračunu potnih stroškov pravilno uporabil razdaljo (F.- D.), za katero tožena stranka zatrjuje, da je napačna.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče obema pritožbama ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dokazno oceniti vse predložene dokaze v zvezi z opravljanjem dela tožnika pri toženi stranki, pri čemer se bo moralo opredeliti, kateri čas predstavlja delovni čas. Čas, ki ga je tožnik porabil za prihod in odhod z dela, se ne všteje v delovni čas. Dejstvo, da je tožnik upravičen do povračila stroškov za prihod in odhod z dela, namreč še ne pomeni, da se delovni čas delavca šteje od trenutka ko odide od doma, temveč šele od trenutka ko prispe na delovno mesto. Enako je z odhodom z dela. V delovni čas šteje čas, ko delavec opravlja delo oziroma je na razpolago delodajalcu. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku glede na podane tožnikove pripombe in pripombe tožene stranke pozvati izvedenca, da dopolni pisno mnenje oziroma postaviti novega izvedenca finančne stroke, kot je že predlagala tožena stranka. Ko bo sodišče dopolnilo postopek v nakazani smeri, bo lahko v sporu o zahtevku ponovno razsodilo.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).