Jedro

Priposestvovalec mora biti prepričan, da je stvar njegova, in to tudi, potem ko je z neko povprečno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah. Celotno ravnanje priposestvovalca mora utemeljevati sklep, da je ravnal vestno oziroma da ni opustil običajne potrebne skrbnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v točki 1., 2., 3., in 4. izreka izpodbijane sodbe v celoti zavrne, odločitev o stroških postopka v točki 5. pa se spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 752,75 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki 209,99 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta V. M. (v nadaljevanju prvotožnica) in V. T. (v nadaljevanju drugotožnik) vsak do polovice lastnika nepremičnin parc. št. 2274 in 2395, vpisanih pri vl. št. 779 k.o. R.Š. (točka 1. izreka) ter da je S. F. (v nadaljevanju toženec) lastnik nepremičnin parc. št. 2144, 2145 in 2146, vpisanih pri vl. št. 493 k.o. R.Š. (točka 2. izreka). V točki 3. izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan izročiti prvotožnici in drugotožniku zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere izrecno in nepogojno dovoljuje vknjižbo lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 2274 in 2395, vpisanih pri vl. št. 779 k.o. R. Š. (v nadaljevanju "gornji tal") v korist in na ime prvotožnice in drugotožnika, in sicer za vsakega do polovice. V točki 4. izreka izpodbijane sodbe pa je prvotožnici in drugotožniku naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere izrecno in nepogojno dovoljujeta vknjižbo pravice na nepremičninah parc. št. 2144, 2145 in 2146 k.o. R. Š. (v nadaljevanju "srednji tal") v korist in na ime toženca, in sicer do celote. Sodišče prve stopnje je hkrati odločilo, da mora toženec povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 764,39 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, po preteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Zoper takšno odločitev se je po svoji pooblaščenki pravočasno pritožil toženec, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl., v nadaljevanju ZPP) ter predlagal, naj pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljenega v celoti zavrne oziroma podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. Toženec v svoji pritožbi izpostavlja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi v tej zadevi ni upoštevalo vseh dejstev, ki so bila ugotovljena med pravdo oziroma jih je zmotno presojalo. Glede 1. in 2. točke izreka navaja, da se nihče ne more sklicevati na to, da ni poznal pravic in pravnih dejstev, ki so vpisana v zemljiški knjigi. Toženec pojasnjuje, da je njegov pravni prednik postal lastnik in posestnik že z vpisom v zemljiško knjigo, v skladu s takrat veljavnim Občim državljanskim zakonikom (par. 441, v nadaljevanju ODZ). Vpis lastninske pravice za "gornji tal" se je namreč izvedel na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 22.11.1939, sklenjene med pravnimi predniki pravdnih strank. Sam toženec pa je pridobil lastninsko pravico ex lege, na podlagi 42. (pravilno 41.) člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002 in nasl., v nadaljevanju SPZ), in se je po pravnomočnosti sodne odločbe v zapuščinskem postopku vpisal v zemljiško knjigo. Dobroverni dedič, v sporni zadevi toženec, zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo, ne more trpeti škodljivih posledic in tožnika nimata pravne osnove, da bi z lastninsko tožbo (kar ta nedvomno je) uveljavljala razveljavitev kupoprodajne pogodbe in vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo. Toženec vztraja, da je v kupoprodajni pogodbi z dne 22.11.1939 natančno povzet dogovor obeh pogodbenih strank in da ne gre za pomoto, ki bi jo tudi sicer bilo mogoče, v skladu s takrat veljavnim ODZ (par. 1487), izpodbijati v roku treh let, zato zatrjevanje tožnikov, da so "gornji tal" uživali v naravi od leta 1939 (toženec in njegovi predniki pa od takrat "srednji tal"), ne more pripeljati do pravnih posledic, ki jih uveljavljata tožnika v tožbenem zahtevku. Če bi šlo v kupoprodajni pogodbi res za pomoto glede predmeta, bi jo pogodbeni stranki glede na oddaljenost sklenitve pogodbe odpravili že veliko prej in ne šele po 69 letih od podpisa pogodbe. Toženec nadalje poudarja, da je sklicevanje tožnikov na to, da je pravni posel iz leta 1939 neobstoječ, nesmiselno, ker sta bila pravna prednika pravdnih strank osebno prisotna ob podpisu kupoprodajne pogodbe in sta jo lastnoročno podpisala vpričo notarja. Iz tega izhaja, da je bila njuna izjava volje svobodna in resna, zato v konkretni zadevi ne moremo govoriti o disenzu oziroma nesporazumu ali pomanjkanju pravne sposobnosti, ker bi manjkale temeljne predpostavke za nastanek pravnega posla. Glede eventualnega priposestvovanja "gornjega tala" s strani tožnikov, toženec opozarja, da prvotožnica po lastni izpovedi ni bila nikoli posestnica. Poleg tega sta oba tožnika vedela, da nista lastnika "gornjega tala", saj sta vedela za obstoj in veljavnost kupoprodajne pogodbe z dne 22. 11. 1939 in za zemljiškoknjižno stanje. Če je namreč pravica oziroma pravno dejstvo vpisano v zemljiško knjigo, velja neizpodbitna (absolutna) domneva, da je tretji za to pravico ali pravno dejstvo vedel. Nujni pogoj za priposestvovanje je dobrovernost. Iz opredelitve dobrovernega posestnika v 28. čl. SPZ in lastniškega posestnika v 27. čl. SPZ izhaja, da je dobroverni lastniški posestnik tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je stvar njegova. Ker je bil v zemljiško knjigo vpisan nekdo drug, kar je toženec dokazal z zemljiškoknjižnim izpiskom, sta tožnika vedela oziroma bi vsaj morala vedeti, da nista pridobila lastninske pravice. Glede 3. in 4. točke izreka toženec izpostavlja, da tožnika ne moreta utemeljeno zahtevati od njega izstavitve zemljiškoknjižne listine, saj jima ni nič dolžan, poleg tega pa tudi ne obstaja nobena pogodbena obveznost za izpolnitev take zahteve. Sam toženec prav tako ni postavil nobene zahteve po izstavitvi zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice na "srednjem talu", tožnika pa za takšen zahtevek nimata pravnega interesa. Toženec izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka, za katero meni, da je neobrazložena in v nasprotju s 154. ter 155. členom ZPP.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo sledeča dejstva: ? pravna prednica tožnikov je s kupoprodajno pogodbo iz leta 1939 prodala pravnemu predniku toženca "gornji tal"; ? pogodba iz leta 1939 se je realizirala v zemljiški knjigi, saj je zemljiškoknjižni lastnik "gornjega tala" postal sedaj že pokojni pravni prednik toženca; ? pravni prednik toženca in toženec sam v "gornjem talu" nista nikdar sekala niti uživala in imela v posesti te parcele, vsa odkazila za posek v korist toženca in njegovega pravnega prednika se nanašajo na "srednji tal"; ? kljub drugačnemu zapisu v kupoprodajni pogodbi sta tožnika, in njuni pravni predniki, ves čas uživala "gornji tal", toženec in njegov pravni prednik pa "srednji tal"; ? tožnika nemoteno uživata "gornji tal" že več kot 20 let. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da sta tožnika svoj tožbeni zahtevek postavila tako v smislu originarne kot tudi izvedene pridobitve lastninske pravice. Zahteva po izstavitvi zemljiškoknjižnega dovolila (3. in 4. točka izreka izpodbijane sodbe) pride namreč v poštev le v primeru pravnoposlovnega razpolaganja s knjižnimi pravicami (stvarnimi in obligacijskimi pravicami, navedenimi v 13. členu Zakona o zemljiški knjig, Ur. l. RS, št. 58/2003, v nadaljevanju ZZK-1). Ugoditev zahtevku na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila pa je možna samo ob predhodni ugotovitvi, da obstaja ustrezen zavezovalni pravni posel. Pri izvirnih (originarnih) načinih pridobitve stvarnopravnih pravic (kot je priposestvovanje) zemljiškoknjižno dovolilo ne pride v poštev in se vknjižba dovoli na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj, spremembo oziroma prenehanje pravice, katere vknjižba se predlaga. Tožbeni zahtevek in tudi izrek sodbe se v tem primeru ne glasi na "izstavitev za vpis v zemljiško knjigo sposobne listine...", ampak zadostuje le ugotovitveni zahtevek, saj ne gre za pravnoposlovni prenos, spremembo oziroma prenehanje pravice, ampak je stvarna pravica že nastala izvirno; z izpolnitvijo v zakonu določenih pogojev (glej Nina Plavšak, Renato Vrenčur, Zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, Pravna praksa št.15, nasl., GV Revije, 2004, str. 27 in nasl.). Prav takšnemu ugotovitvenemu zahtevku je sodišče prve stopnje ugodilo v 1. in 2. točki izreka izpodbijane sodbe, medtem ko je v 3. in 4. točki izreka izpodbijane sodbe ugodilo tudi zahtevi po izstavitvi zemljiškoknjižnega dovolila.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ugotovljeno dejansko stanje ne daje potrebne dejanske podlage za materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o tem, da sta tožnika lastninsko pravico na "gornjem talu" priposestvovala ter da toženec ni z ničemer dokazal, da bi bila tožnika oziroma njun pravni prednik v slabi veri. Kot izpostavlja toženec, zakon določa (in je določal), da je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Podana morata biti torej dejanski (dejanska oblast nad stvarjo) in voljni element (zavest o lastništvu nepremičnine). Slednje pomeni, da je posestnik v zmoti glede tega, komu dejansko pripada stvar. Za njegovo zmoto pa ne zadošča samo dejanska ugotovitev, da ni vedel, komu stvar pripada, temveč mora biti zmota tudi opravičljiva. Prepričan mora biti, da je stvar njegova, in to tudi potem, ko je z neko povprečno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah. Celotno ravnanje priposestvovalca mora utemeljevati sklep, da je ravnal vestno, oziroma da ni opustil običajne potrebne skrbnosti. Sklep o (ne)obstoju dobre vere je sicer materialnopravni zaključek, katerega podlaga so dejanske ugotovitve. Kot je navedeno zgoraj, je v konkretni zadevi sodišče prve stopnje med drugim ugotovilo, da je pravna prednica tožnikov s kupoprodajno pogodbo iz leta 1939 prodala pravnemu predniku toženca "gornji tal" ter da se je pogodba iz leta 1939 realizirala v zemljiški knjigi. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v podobni zadevi (glej sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 608/2005 z dne 31.1.2008) zavzelo stališče, da zmota o tem, kaj se v naravi podarja (oziroma v konkretni zadevi prodaja), ni opravičljiva. Najmanj, kar se lahko od povprečno skrbne stranke pri prometu z nepremičninami pričakuje, je, da bo preverila, ali se parc. št. nepremičnine, ki jo prodaja, ujema s samo nepremičnino v naravi. Takšne neskrbnosti kot tožnika zatrjujeta, da jo je storila njuna pravna prednica, v pravnem prometu ni mogoče tolerirati. Četudi pravni predniki tožnikov niso vedeli, da niso lastniki "gornjega tala", bi to morali vedeti, saj bi se glede na konkretne okoliščine primera morali zavedati, da so sporno nepremičnino prodali pravnemu predniku toženca. Poleg tega, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o dobrovernosti pravnih prednikov oziroma pravne prednice tožnikov, niti podane trditve niti ugotovljeno dejansko stanje ne dajejo potrebne podlage za (materialnopravni) sklep sodišča prve stopnje, da sta bila tožnika dobroverna. V zgoraj citirani sodbi je Vrhovno sodišče zavzelo jasno stališče, da na nepremičninskem področju sama posest pravnega prednika ne zadošča za dobrovernost pravnega naslednika. Podane trditve in ugotovljeno dejansko stanje v konkretni zadevi, ob pravilni uporabi materialnega prava, torej ne dajejo podlage za ugotovitev, da sta tožnika lastnika "gornjega tala", kar enako velja tudi za ugotovitev, da je toženec lastnik "srednjega tala". Slednji ima zato prav, da je sodišče prve stopnje napačno ugodilo zahtevku pod 1. in 2. točko izreka izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da ima toženec prav tudi, ko izpostavlja, da tožnika ne moreta izpodbijati kupoprodajne pogodbe, zaradi zmote v predmetu, in posledičnega vpisa lastninske pravice za "gornji tal" v zemljiško knjigo v korist toženčevega pravnega prednika. Izpodbojna pogodba, ki ni bila razveljavljena, velja. Triletni objektivni rok za izpodbijanje kupoprodajne pogodbe iz leta 1939 pa je potekel. Navedbe o zmoti so torej v konkretni zadevi lahko upoštevane zgolj v smislu ugotavljanja dobrovernosti, kot je obrazloženo zgoraj. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da tožnika tudi sicer (če bi zmoto uveljavljala pravočasno) ne bi imela na voljo zahtevka v smislu vzajemne izpolnitve kot sta ga postavila v 3. in 4. točki izreka, saj niti Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl., v nadaljevanju OZ) niti Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/79 in nasl, v nadaljevanju ZOR) niti ODZ niso nalagali sopogodbeniku stranke v zmoti, da mora izpolniti pogodbo tako, kot da zmote ni bilo, temveč vsi v primeru (bistvene) zmote predvidevajo zgolj zahtevek za razveljavitev pogodbe (glej 46. člen OZ, 61. člen ZOR in par. 1487 ODZ). Sodišče prve stopnje zato ni imelo materialnopravne podlage, da je tožbenemu zahtevku v točki 3. in 4. v celoti ugodilo.

Upoštevajoč zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnikov zavrnilo in s tem v celoti ugodilo pritožbi toženca. Posledično je bilo potrebno na novo odločiti tudi o stroških postopka na prvi stopnji.

Na podlagi prvega odstavka 154. in 155. člena ZPP je sodišče tožencu priznalo priglašenih 1250 točk pravdnih stroškov po Odvetniški Tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nasl., v nadaljevanju OT) v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče tožencu kot potrebnih stroškov ni priznalo priglašenih 100 točk po OT za konferenco s stranko, ker je to opravilo zajeto že v postavki za odgovor na tožbo in priglašenih 50 točk po OT za trajanje naroka 4.9.2008, ker je trajal točno pol ure (od 10.30 do 11.00, kot izhaja iz zapisnika). Sodišče tožencu prav tako ni priznalo priglašenih 40 točk za klavzulo o pravnomočnosti in poročilo stranki in 2x po 20 priglašenih točk po OT za poročilo pooblaščenki, ker so ta opravila zajeta v postavkah za zastopanje in za vložene vloge, kot samostojno postavko za poročilo stranki je sodišče torej priznalo zgolj priglašenih 20 točk po OT za poročilo v zvezi s prejemom sodbe. V skladu z 2. točko tar. št. 20 v povezavi s tar. št. 18 OT pa je bilo tožencu za zastopanje na naroku 9.10.2008 priznanih 150 od priglašenih 300 točk po OT. Z obračunanimi priglašenimi administrativnimi stroški v skladu s tretjim odstavkom 13. člena OT ter 20% DDV na odvetniške storitve in ob vrednosti 0,459 EUR/točko po OT, to znaša 698,83 EUR, skupaj s takso za odgovor na pritožbo (31,72 EUR) in priglašeno kilometrino (22.2 EUR) pa 752,75 EUR. Ugotovljene stroške mora tožeča stranka povrniti tožencu v skladu z načelom uspeha. Ker je toženec v odgovoru na tožbo zahteval tudi zamudne obresti v primeru zamude s plačilom pravdnih stroškov, mu je sodišče prisodilo tudi te.

O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi drugega odstavka 165. člena in v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP, po načelu uspeha. V skladu s prvo točko tar. št. 21 v povezavi s tar. št. 18 po OT in ocenjeno vrednostjo spora (3.800,00 EUR) je tožencu priznalo 375 točk za pritožbo po OT, ni pa mu priznalo 50 priglašenih točk za sestanek s stranko in pregled listin, ker je to opravilo zajeto že v postavki za sestavo pritožbe. Skupaj s priglašenimi 2% materialnimi stroški in 20% DDV ter ob vrednosti 0,459 EUR/točko po OT, toženčevi potrebni pritožbeni stroški, ki mu jih morata povrniti tožnika, znašajo 209,99 EUR.