Jedro

Tožeča stranka, ki zahteva varstvo pred motenjem posesti, bi morala v konkretnem primeru, če bi želela s svojim zahtevkom uspeti, dokazati, da je imel tožnik pred motenjem (so)posest, da je bila (so)posest motena, da so bili toženci tisti, ki so motili (so)posest in da je bilo njihovo ravnanje samovoljno in protipravno.

Mediacija ni del pravdnega postopka, tako da stroškov mediacije ni mogoče naložiti v povračilo stranki, ki je v pravdnem postopku izgubila.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da se toženi stranki odmerijo stroški pravdnega postopka v znesku 679,79 EUR, ki jih je tožeča stranka dolžna plačati v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da so toženci motili zadnjo mirno posest tožnika parcele št. 554/3, k.o. X, s tem, ko so oktobra 2009 parkirali osebna vozila na dvorišču pred tožnikovo garažo na parceli št. 554/4, k.o. X, mu odvzeli posest prehoda z osebnim vozilom do njegove garaže in možnost obračanja osebnega vozila v smeri parcele št. 551/4, k.o. X (1. točka zahtevka), da se ugotovi, da so toženci motili tožnikovo posest, s tem ko so z osebnimi vozili dostopali na parcelo št. 554/4, k.o. X (2. točka zahtevka), da se na parceli št. 554/3, k.o. X, vzpostavi prejšnje stanje (3. točka zahtevka) in v bodoče tožencem na parcelah št. 554/3 in 554/4, k.o. X, prepove posegati v tožnikovo posest (4. točka zahtevka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 924,59 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da se sklep spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi ter toženi stranki naloži stroške postopka oziroma, da se sodba (pravilno sklep) razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je sklep v celoti nepravilen in nezakonit. V zvezi z odločitvijo o motenju posesti na parceli št. 554/3, k.o. X, sodišču očita napačno ugotovitev dejanskega stanja in v bistvenem navaja, da nobena od zaslišanih prič ni (natančno) izpovedala, da bi toženci že pred oktobrom 2009, razen ob izrednih dogodkih, parkirali tako, da bi ovirali tožnikov dostop do garaže. Prav tako priče niso vedele izpovedati o tem, da bi tožnik kadarkoli prosil, da bi se avtomobili umaknili oziroma čigav avtomobil bi se moral umakniti. Priče so izpovedale, da so same parkirale tako, da so ovirale tožnika in ne toženci, ki tam do oktobra 2009 niso parkirali, kar izhaja tudi iz priloženih fotografij. Druge osebe, za katere je bilo ugotovljeno, da so občasno parkirale pred tožnikovo garažo, pa niso stranke postopka. Poudarja, da je na toženi stranki dokazno breme o tem, da je tožnik prosil tožence, da umaknejo svoje avtomobile. Meni, da je neživljenjsko stališče sodišča, da bi moral imetnik garaže vsakodnevno zvoniti in prositi sosede, da bi lahko avto odpeljal iz in v garažo. Sodišču očita tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Nadalje pravi, da je sodišče odločilo ultra et extra petitum s tem, ko je odločilo, da tožnik ni dokazal, da bi ga druga toženka v oktobru 2009 ovirala pri vožnji v in iz garaže. Druga toženka ni nikoli trdila, da na tretjem mestu ni parkirala in tožniku ni potrebno dokazovati tistega, kar med strankama ni sporno. Opozarja na služnost, ki jo ima tožnik na spornem delu parcele in navaja, da je tožbeni zahtevek tudi po tem temelju utemeljen. Pri tem opozarja na sodno prakso in odločbo Cp 695/97. Glede odločitve o motenju posesti na parceli št. 554/4, k.o. X, pritožnik očita sodišču napačno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava. Navaja, da tožnik ni izpovedal, da bi že pred oktobrom 2009 prenehal parkirati svoje osebno vozilo na tej parceli in da kaj takega iz zapisnikov ne izhaja. Tudi priče G. A., M. in B. V. ter fotografije potrjujejo, da je lahko tožnik do oktobra 2009 nemoteno parkiral na svoji parceli, nato pa si zaradi dostopanj tožencev tega ni upal in se je raje umaknil, medtem ko ostale priče o tem niso vedele natančno izpovedati. Stališče sodišča, da bi moral tožnik natančno opisati, kdaj je kdo zapeljal na parcelo, pa je neživljenjsko in nelogično. Tožnik je navedel, da pripadajo sporna vozila tožencem in predložil dokaze v prid motenju posesti. Pritožnik izpodbija tudi odločitev o stroških postopka in pravi, da je sodišče neupravičeno odmerilo stroške mediacijskega postopka ter stroške telekomunikacijskih storitev in fotokopiranja.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče je skrbno ocenilo izvedene dokaze in na njihovi podlagi najprej utemeljeno zaključilo, da se oktobra 2009 režim parkiranja na parceli 554/3, k. o. X, ni spremenil. Da so toženci že pred oktobrom 2009 občasno parkirali na t. i. drugem in tretjem parkirnem prostoru in s tem onemogočili tožniku pot v in iz garaže, so izpovedali toženci, to pa so potrdile tudi v postopku zaslišane priče in predložene fotografije. Tožnikova mati, M. V., je povedala, da je bilo parkiranje na parceli št. 554/4, k.o. X, problematično že v času sestanka z gospo A. st. leta 2008, saj so sosedje parkirali pred njihovo garažo. Tudi M. K., sosed pravdnih strank, je povedal, da so toženci pred kakšnimi tremi, štirimi leti pričeli parkirati na dvorišču ˝kot se jim zljubi˝, tudi tako, da ˝nihče ne more več na dvorišče˝, pri čemer je bilo njegovo zaslišanje opravljeno dne 13. 10. 2011, torej le dve leti od časa, ko naj bi po navedbah tožeče stranke prišlo do zatrjevanega motenja. Mati prvega toženca, A. A., pa je izpovedala, da so na celem dvorišču parkirali že od leta 1974. To, da so priče povedale, da so na spornem delu dvorišča parkirale tudi same kot stanovalke ali obiskovalke hiše na naslovu N., pa le potrjuje ugotovitve sodišča, da tožnik pred oktobrom 2008 ni imel izključne oblasti nad tem delom parcele tako, da bi imel vedno neomejen dostop do svoje garaže. Da so toženci že pred oktobrom 2009 parkirali na način, ki ovira tožnikov dostop do garaže, pa izhaja tudi iz predloženih fotografij (fotografije št. 9-12 z dne 18. 9. 2009 - priloga A9). Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene.

6. Sodišče prve stopnje je glede na rezultate dokazovanja tudi utemeljeno zaključilo, da so tožnik in toženci problem s parkiranjem in dostopanjem do parcel reševali tako, da so se po potrebi medsebojno pozivali k umiku vozil. Kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, so tako izpovedali toženci ter priči M. A. in G. A. st. To, da so priče o režimu parkiranja izpovedovale na splošno pa je ob ugotovitvah, da se je tak režim izvajal že vrsto let, povsem normalno in bi bilo neživljenjsko pričakovati, da bi povedale, kdaj konkretno je kdo parkiral na katero parkirno mesto in kdaj konkretno je kdo pozival k umiku vozil. Sicer pa je potrebno poudariti, da je na tožeči stranki trditveno in dokazno breme glede zatrjevanega motenja. Slednja pa je le posplošeno zatrjevala, da so toženci oktobra 2009 vsaj desetkrat motili njeno posest ne da bi konkretizirala, kdaj je kdo parkiral na določeno parkirno mesto in s tem oviral tožnikovo pot v in iz garaže. Tudi zaslišan tožnik ni znal povedati, kdo od tožencev je parkiral vozilo tako, da je bil tožniku onemogočen dostop do garaže (list. št. 91).Ugotovitve sodišča o režimu parkiranja na parceli št. 554/3, k.o. X, imajo torej oporo v izvedenih dokazih, so skrbno obrazložene in povsem sprejemljive.

7. Po presoji pritožbenega sodišča je tudi o odločitev o zahtevku zaradi zaradi motenja posesti na parceli št. 554/4, k.o. X v dejanskem pogledu pravilna. Da so toženci obračali osebna vozila na sporni parceli že pred oktobrom 2009, izhaja iz fotografij (slika št. 8, 14-19 - priloga A9) ter izpovedb tožencev in prič, kakor je obrazložilo sodišče prve stopnje v točki 29 izpodbijanega sklepa in čemur se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti pridružuje. Držijo pritožbene navedbe, da sta tožnik in njegova mati zanikala, da bi toženci že pred oktobrom 2009 z osebnimi vozili dostopali in obračali na njihovi parceli, vendar pa sodišče v pravdnem postopku odloča o tem, ali šteje določeno trditev za dokazano ali ne, na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, torej na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov. Nedvomno pa imajo večjo dokazno težo materialni dokazi (fotografije) kot izpovedbe za izid postopka zainteresiranih oseb. Napačno pa pritožba navaja, da naj bi G. A. potrdil, da je tožnik do oktobra 2009 nemoteno parkiral po vsej svoji parceli, nato pa se je zaradi dostopanj tožencev raje umaknil. Imenovana priča je v tej zvezi povedala le, da je sama že pred oktobrom 2009 obračala na tožnikovi parceli. Glede na vse navedeno je očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja neutemeljen.

8. Pritožnik očita sodišču, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in v tej zvezi navaja, da toženci niso prerekali dejstva, da je tožnik oviran, če je vozilo parkirano na ˝drugem ˝ali ˝tretjem˝ parkirnem mestu levo od vodovodnega jaška niti se tožba s tem vprašanjem ne ukvarja. Iz takšnih trditev ne izhaja, da bi kakšno odločilno dejstvo ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče kljub temu ugotavlja, da je sodišče ugotovilo vsa za odločitev pomembna dejstva popolno in pravilno.

9. Tožeča stranka, ki zahteva varstvo pred motenjem posesti, bi morala v konkretnem primeru, če bi želela s svojim zahtevkom uspeti, dokazati, da je imel tožnik pred motenjem (so)posest, da je bila (so)posest motena, da so bili toženci tisti, ki so motili (so)posest in da je bilo njihovo ravnanje samovoljno in protipravno (določbe III. poglavja Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ). V razmerju med več soposestniki iste stvari se šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja in ovira dotedanji način izvrševanja posesti (35. člen SPZ). Ob ugotovitvi, da med tožnikom in toženci oktobra 2009 v dotedanjem načinu izvrševanja soposesti spornih delov parcel št. 554/3 in 554/4, k.o. X, ni prišlo do nobenih sprememb, je tudi materialnopravno pravilna odločitev sodišča, da je tožbeni zahtevek zaradi neizkazanosti motilnih ravnanj neutemeljen.

10. V pravdi zaradi motenja posesti daje sodišče pravno varstvo glede na zadnje posestno stanje in nastalo motenje, pri čemer je izključeno razpravljanje o pravici do posesti, pravni podlagi, dobrovernosti ali odškodnini (33. člen SPZ in 425. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Glede na navedeno je za odločitev v tej pravdi nepomembno, ali ima tožnik na parceli št. 554/3, k. o. X, vpisano služnost. Tožnik ima za varstvo svoje služnostne pravice na voljo druga pravna sredstva in ne posestno pravdo, katere namen je le začasno pravno varstvo posesti pred samovoljnimi posegi. Pritožba se v tej zvezi neutemeljeno sklicuje na sklep Višjega sodišča v Celju Cp 695/1997. Navedena odločba je bila izdana v času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki je poznal posest stvarne služnosti, vendar iz nje ne izhaja, da bi že sam obstoj služnosti utemeljeval zahtevo po posestnem varstvu. V odločbi sodišče izrecno poudari, da se v posestni pravdi obravnavata dve odločilni dejstvi, in sicer zadnja posest in nastalo motenje, in se pri tem sklicuje na določbo 78. člena ZTLR, ki je v bistvenem enaka zgoraj navedeni določbi 33. člena sedaj veljavnega SPZ.

11. Zmotno je nadalje stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje odločilo ˝ultra extra petitum˝. Sodišče stori takšno kršitev, kadar prekorači tožbeni zahtevek, ali odloči drugače, kot se tožbeni zahtevek glasi. Tožeča stranka je med drugim v tožbi zahtevala posestno varstvo zoper drugo toženko, ker naj bi ta oktobra 2009 s parkiranjem na parceli 554/3, k.o. X, motila tožnikovo posest. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni izkazal, da ga je druga toženka v tem času kadarkoli ovirala pri vožnji iz garaže, je sodišče odločilo o utemeljenosti postavljenega tožbenega zahtevka oziroma njegovega dela in ga ni prekoračilo niti ni odločilo drugače kot se glasi. Pritožbeno sodišče pri tem pojasnjuje, da pritožnik z navedbami, da sodišče ne bi smelo sprejeti zaključka o neizkazanosti motilnih ravnanj druge toženke, ker med strankama ni sporno, da je druga toženka parkirala na ˝tretjem˝ parkirnem prostoru, dejansko uveljavlja kršitev razpravnega načela in ne kršitev načela dispozitivnosti. V skladu z razpravnim načelom mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika, pri čemer pa med strankama nesporna dejstva niso predmet dokazovanja (7., 212. in 214. člen ZPP). Tožena stranka je res navajala, da je druga toženka občasno parkirala na ˝drugem˝ in ˝tretjem˝ parkirnem prostoru, ne pa tudi, da bi ravno ona oktobra 2009 ovirala tožniku dostop do garaže. Slednje bi morala v skladu z razpravnim načelom dokazati tožeča stranka in ker tega ni zmogla, je sodišče v skladu s pravili o dokaznem bremenu pravilno odločilo, da je tožbeni zahtevek zoper drugo toženko tudi iz tega razloga neutemeljen. Ne glede na navedeno pa zatrjevana kršitev niti ne bi imela vpliva na sodbo, saj je tožbeni zahtevek zoper drugo toženko neutemeljen že iz razloga, ker tožnik ni izkazal, da bi toženci oktobra 2009 kakorkoli posegli v dotedanji način izvrševanja njihove in tožnikove soposesti. Pritožnik namreč uveljavlja relativno bistveno kršitev postopka, takšna kršitev pa je podana le, če bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP).

Pritožnik očita sodišču protispisnost, ko navaja, da tožnik ni nikoli izpovedal, da je že pred oktobrom 2009 prenehal parkirati svoje osebno vozilo na sporni parceli in da kaj takega iz zapisnikov ne izhaja. Takšen očitek ni utemeljen, saj iz izpodbijane sodbe izhaja, da je takšne trditve podala tožeča stranka in ne, da bi o tem izpovedal tožnik, zaslišan kot stranka. V pravdnem postopku je potrebno ločiti trditve pravdnih strank od njihovih izpovedb. S prvimi stranke utemeljujejo svoje zahtevke in ugovore, druge pa so kot dokaz namenjene preverjanju resničnosti prvih. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka v postopku navajala, da je tožnik puščanje oziroma parkiranje vozila na spornem delu njegove parcele opustil že pred oktobrom 2009, ko ga je eden od tožencev prijavil zaradi kršitve javnega reda in miru (list. št. 72). Ob nadaljnjih navedbah tožeče stranke, da predstavlja motilno ravnanje tožencev dostopanje oziroma obračanje na parceli in onemogočanje tožniku, da na parceli pusti svoje vozilo (list. št. 72), je pravilen zaključek sodišča, da tožba ni sklepčna, saj iz nje izhaja, da je tožnik opustil posest v smislu parkiranja že pred oktobrom 2009. 12. Utemeljeno pa pritožba izpodbija odločitev o stroških postopka. Pravilno navaja, da je sodišče neupravičeno priznalo tožeči stranki stroške za zastopanje na mediacijskem srečanju. Mediacija namreč ni del pravdnega postopka, tako da stroškov mediacije ni mogoče naložiti v povračilo stranki, ki je v pravdnem postopku izgubila. Odločitev sodišča, da gre tožeči stranki nagrada za zastopanje na mediacijskem srečanju v znesku 189 EUR (z DDV 226,80 EUR), je torej materialnopravno napačna. Prav tako je sodišče neupravičeno priznalo tožeči stranki stroške za tiskanje in fotokopiranje, saj tožeča stranka svojega zahtevka za priznanje teh stroškov ni specificirala (2. odstavek 163. člena ZPP). Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in stroškovnika tožeče stranke, je sodišče priznalo priglašenih 15 EUR (z DDV 18 EUR), čeprav tožeča stranka ni opredelila, koliko fotokopij je napravila oziroma koliko strani je natisnila. Ostale stroške pa je sodišče odmerilo v skladu z določbami ZPP in Tarife Zakona o odvetništvu, v nadaljevanju ZOdvT). Sodišče je tudi upravičeno priznalo tožeči pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev. V tarifni št. 6002 Tarife ZOdvT je namreč izrecno določeno, da se lahko v vsaki zadevi namesto dejanskih izdatkov po tar. št. 6001, zahteva pavšalni znesek v višini 20 % nagrade, vendar največ 20 EUR.

13. Vsled navedenega je pritožbeno sodišče odločitev o pravdnih stroških spremenilo tako, da tožeči stranki ni priznalo stroškov za zastopanje na mediacijskem srečanju ter izdatkov za fotokopiranje in tiskanje (358. členom ZZP ).

14. Ker so vsi ostali pritožbeni očitki neutemeljeni in tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, se pritožba v preostalem delu zavrne in se sklep v izpodbijanjem in nespremenjenem delu potrdi (353. člen ZPP).

15. Tožeča stranka je s pritožbo uspela v minimalnem delu, in še to le glede akcesorne odločitve o pravdnih stroških, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (2. odstavek 154. člena ZPP).

16. Tožena stranka z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k razjasnitvi stvari, zato stroški odgovora niso potrebni (155. člena ZPP) in jih mora tožena stranka kriti sama.