Jedro

Pri objektivni nevarnosti je vir nevarnosti lahko (poleg ravnanja dolžnika) tudi ravnanje tretjega ali kaj drugega. Nevarnost glede vira mora biti konkretizirana. Toženčevo življenje v tujini in njegova materialna nevezanost na Slovenijo, brez dodatnih okoliščin, ki bi kazale na to, da bo z nepremičninami razpolagal, za utemeljitev objektivne nevarnosti ne zadoščajo.

Načeloma je vsak poseg v lastninsko pravico škodljiv in zato ni mogoče šteti, da pomeni prepoved odtujitve in obremenitve le neznatno škodo v smislu tretjega odstavka 272. člena ZIZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je 21. 11. 2024 izdalo sklep, s katerim je zavrnilo predlog tožnic za izdajo začasne odredbe, da se tožencu prepove odtujitev in obremenitev nepremičnin z ID znaki 0000 220 (ID ...), 0000 221 (ID ...) in 0000 220 (ID ...), vse v deležu do 2/8 ter prepoved zaznamuje v zemljiški knjigi. Ugotovilo je, da tožnici nista niti s stopnjo verjetnosti zadostili trditvenemu in dokaznemu bremenu glede izpolnjevanja enega izmed pogojev, ki jih za izdajo začasne odredbe predpisuje 2. odstavek 272. člena ZIZ.

2. Tožnici zoper odločitev vlagata pritožbo.

V bistvenem navajata, da sodišče ni upoštevalo, da se primarni zahtevek glasi na vračilo dela darila, ki ustreza nujnemu deležu. Ta del darila spada v zapuščino, toženec pa ima na njem razpolagalno pravico. Zemljiškoknjižno stanje pri vseh treh nepremičninah zato do dveh osmin ni skladno s pravnim stanjem po Zakonu o dedovanju. Razpolagalna pravica toženca pa temu omogoča, da razpolaga tudi s tem delom.

Ker gre za zavarovanje nedenarne terjatve, subjektivnega pogoja oziroma nevarnosti ni potrebno dokazovati. Sodišče je spregledalo, da sta tožnici predlagali, da naj sodišče vpogleda tudi v vloženo tožbo in tam predlagane dokaze. Ti izkazujejo, da je toženec že v letu 2015 poskušal sporne nepremičnine prodati in je na nepremičninskem portalu objavil prodajno ponudbo. Sodišče se do tega dokaza ni opredelilo in je zato podana absolutna bistvena kršitev postopka, saj o tem manjkajo relevantni razlogi. Ker zemljiškoknjižno stanje spornih nepremičnin zaradi uvedbe dedovanja ni skladno z zakonitim, je po mnenju pritožnic napačno stališče, da vsak poseg v tujo lastnino s prepovedjo razpolaganja presega neznatno škodo. Tožnici namreč ne zahtevata zavarovanja na večjem deležu oziroma obsegu zapuščine, kot znašata njuna nujna dedna deleža. Tudi ne drži, da sodišče v tem delu ni moglo presojati teže posledic na obeh straneh. Navajali sta, da bosta brez takšnega zavarovanja, ob popolni razpolagalni pravici, ki jo ima toženec, lahko ostali brez alikvotnega nujnega deleža na zapustnikovi zapuščini in bi ob takšnem dejanju lahko zahtevali le njegovo denarno protivrednost, pa še to le v dodatnih sodnih postopkih. Izguba nujnih dednih deležev na premoženju, ki spada v zapuščino, bi zanju pomenila nenadomestljivo škodo, ki je ni mogoče dokazovati na drug način, kot sta to storili tožnici v svojem predlogu. Ne gre za pavšalno navajanje. Njuno sklepanje je podprto z dejstvom, da ima toženec stalno bivališče in s tem očitno tudi svoje življenjske interese v tujini, to je v Avstriji, v Sloveniji pa nima drugega premoženja in ne interesov, ki bi ga vezali na Slovenijo. Omejitev razpolagalnega upravičenja tožencu na nepremičninah zato ne more predstavljati neutemeljenega posega v njegovo lastninsko pravico. Odsotnost potrebnih razlogov v tem delu predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj odločitve ni mogoče preizkusiti. V postopku so bile storjene tudi relativne bistvene kršitve postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP.

Toženci je na pritožbo odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. V bistvenem navaja, da so navedbe tožnic, da se je preselil v tujino, neresnične, še vedno živi na naslovu X. Tu ima prijavljeno tudi začasno bivališče. Zaradi zaposlitve v Avstriji ima tam prijavljeno stalno bivališče, sicer pa se vsak dan po službi vrača domov, kjer živi tudi žena in sin. Za selitev nima nobenega interesa, še manj pa za prodajo nepremičnin. Tožnicama je vse navedeno dobro znano. Objava za prodajo nepremičnine je bila izvedena pred več kot 10 leti, torej v času, ko je bil zapustnik še živ. Razlog za to je bila želja po preverjanju vrednosti nepremičnin na trgu. Vse od takrat dalje nepremičnin ni prodajal ali z njimi drugače razpolagal. Z izdajo začasne odredbe bi vsekakor utrpel škodo, ki se kaže kot okrnitev njegovih upravičenj v pravni sferi, pri čemer tožnici nista uspeli izkazati, da naj bi brez začasne odredbe sploh utrpeli kakršnokoli škodo. Priglaša stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje očitanih postopkovnih kršitev po 8. in 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni storilo. Res je, da se do predloženega dokaza (nepremičninski oglas v prilogi A3) ni opredelilo oziroma o tem ni navedlo razlogov, vendar pa s tem ni storilo nobene kršitve. Pritožnici namreč v predlogu za izdajo začasne odredbe nista ponudili trditev, da bi toženec z nepremičninami že poskusil razpolagati, niti nista za to predlagali dokazov. Sklicevali se nista niti na to predhodno dano trditev (in dokaz) v tožbi, kar sodna praksa (čeprav gre pri postopku za izdajo začasne odredbe, tudi če teče v okviru pravde, za samostojen postopek) sicer dopušča. Zgolj to, da sta se (v okviru predlaganih dokazov) pavšalno sklicevali na tožbo, te pomanjkljivosti ni odpravilo.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je predmet zavarovanja nedenarna terjatev. ZIZ za tako zavarovanje zahteva, da upnik, poleg verjetnosti obstoja oziroma bodočega nastanka terjatve (glej 1. odst. 272. čl. ZIZ), za izdajo začasne odredbe izkaže še enega izmed naslednjih pogojev: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - nevarnost uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode; - ali da tožnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (glej 2. odst. 272. čl. ZIZ). Upnik pa nevarnosti ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (3. odst. 272. čl. ZIZ v zvezi z 270. čl. ZIZ).

Tožnici sta zatrjevali obstoj pogoja po 1. alineji 2. odst., 3. alineji 2. odst. ter 3. odst. 272. čl. ZIZ. Pritožbeno sodišče soglaša, da svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu v tem pogledu nista zadostili.

Sodišče prve stopnje se s tem, ali je verjetnost terjatve sploh izkazana, ni ukvarjalo. Trditve pritožnic, da je zemljiškoknjižno stanje neskladno s stanjem, kakršno bi (po njunem prepričanju) moralo biti (to je, da 2/8 podarjenih nepremičnin spada v zapuščino), so zato vsaj preuranjene. Sama narava in podlaga primarno uveljavljenega zahtevka ter posledice, v kolikor bo sodišče v nadaljevanju tega postopka zahtevku ugodilo, pa v ničemer ne zmanjšujejo ali olajšujejo trditvenega in dokaznega bremena v pogledu predpostavk, ki jih za izdajo začasne odredbe predpisuje 2. in 3. odst. 272. čl. ZIZ.

Na odločitev ne more vplivati trditev, da lahko toženec, ki je zemljiškoknjižni lastnik podarjenih nepremičnin, z njimi prosto razpolaga. To je namreč ugotovilo in pri presoji upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Vendar pa je ob tem pravilno pojasnilo, da taka možnost in pravica, ki jo ima vsak lastnik, za utemeljitev nevarnosti v smislu 1. alineje 2. odst. 272. čl. ZIZ ne zadošča. Ker gre v obravnavani zadevi za zavarovanje nedenarne terjatve, pri katerem ni pomembno, kdo je povzročitelj nevarnosti, ki grozi, sicer ne gre za utemeljitev t. i. subjektivne nevarnosti, je pa treba utemeljiti (in izkazati) t. i. objektivno nevarnost, pri kateri je njen vir lahko (poleg ravnanja dolžnika) tudi ravnanje tretjega ali kaj drugega. Nevarnost glede vira mora biti tudi konkretizirana.

V obravnavani zadevi sta tožnici objektivno nevarnost utemeljevali zgolj z navedbami o toženčevem življenju v tujini in z njegovo materialno nevezanostjo na Slovenijo, kar tudi po presoji pritožbenega sodišča, iz razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje (glej tč. 11 izpodbijanega sklepa), samo po sebi ne kaže na nevarnost, da bo toženec s podarjenimi nepremičninami razpolagal. Ne glede na to, da je pritožbena navedba, da je toženec v letu 2015 objavil oglas za prodajo, prepozna in zato neupoštevna, pritožbeno sodišče dodaja, da na presojo pravilnosti odločitve to dejstvo ne bi vplivalo. Gre namreč za ravnanje toženca pred več kot desetimi leti, torej še v času, ko zapuščinski postopek niti uveden še ni bil. Da bi to storil še kdaj kasneje, tožnici nista trdili.

Pritožbeno sodišče soglaša s tem, da presoja teže posledic v smislu 3. alineje 2. odst. 272. čl. ZIZ v konkretnem primeru ni mogoča. Tožnici namreč tega, da jima brez začasne odredbe grozijo v predlogu (in v pritožbi) navedene posledice (da dopolnitve nujnega deleža ne bosta mogli uveljaviti v naravi in se bosta posledično morale zadovoljiti z denarno vrednostjo nujnih deležev) nista z verjetnostjo izkazali, saj nista izkazali že tega, da sploh obstoji nevarnost, da bo toženec z nepremičninami razpolagal. To, da tožnici zahtevata zgolj vračilo dela darila (vsaka 1/8), za katerega menita, da vrednostno ustreza prikrajšanemu nujnemu deležu, na tak zaključek nima nobenega vpliva.

Že sodišče prve stopnje je (tudi ob sklicevanju na stališča sodne prakse) pravilno pojasnilo, da je načeloma vsak poseg v lastninsko pravico škodljiv in zato ni mogoče šteti, da pomeni prepoved odtujitve in obremenitve le neznatno škodo v smislu 3. odst. 272. čl. ZIZ (glej razloge v tč. 12 izpodbijanega sklepa). To, glede na ponujene trditve tožnic, velja tudi v konkretnem primeru. Glede na ugotovitev, da bodoča uveljavitev terjatve tožnic (zaenkrat) ni ogrožena (saj tožnici nista z verjetnostjo izkazali nevarnosti, da bi toženec z nepremičninami razpolagal), bi predlagana prepoved pomenila hud poseg v položaj toženca. V tem trenutku namreč ni mogoče napovedati njegovih morebitnih potreb v prihodnosti, ki bi jih lahko zadovoljil tako, da bi s podarjenimi nepremičninami razpolagal. Tožnici ob tem tudi nista zatrjevali nobenih drugih konkretnih okoliščin, ki bi omogočale sklep, da gre vseeno zgolj za neznatno škodo. Dejstvo, da tožnici v tem postopku zahtevata prepoved odtujitve in obremenitve na delu nepremičnin, ki po njuni oceni vrednostno ustreza njunemu prikrajšanju, tudi v zvezi s presojo vprašanja, kakšna škoda bi s tem tožencu posledično nastala, ni relevantno.

Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker sodišče prve stopnje ni storilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odst. 350. čl. ZPP pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 3. tč. 365. čl. ZPP sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Stroški zavarovanja, kadar je začasna odredba predlagana med pravdo, so del pravdnih stroškov. O priglašenih pritožbenih stroških bo zato odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

-------------------------------

1Zakon o duševnem zdravju, Uradni list RS, št. 77/2008, s kasnejšimi spremembami.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v predlogu tožnic prišlo do očitne pisne napake pri zadnje navedeni parceli, saj je pod ID ... v zemljiški knjigi vpisana parcela 0000 222.

2Zakon o izvršbi in zavarovanju.

3Zakon o pravdnem postopku.

4Glej na primer sklepe VSL I Cpg 1409/2011, VSL IV Ip 1007/2021, VSL I Cp 1902/2022 in VSC I Cp 276/2023.

5Primerjaj Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih in sodnih postopkih, stran 37 do 45; Zima, Začasne odredbe, stran 84; odločbe VSK I Cp 569/2004, VSL II Cp 151/2015, VSL 416/2017, VSC Cp 111/2005 in druge.

6Za subjektivno nevarnost je značilno, da je njen vir dolžnikovo ravnanje.

Iz podatkov spisa izhaja, da je zapustnik, katerega dediči so tožnici in toženec, umrl 28. 3. 2016.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 270, 272, 272/1, 272/2, 272/2-1, 272/2-3, 272/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.