Jedro

Izpodbijana odločitev o predlogu za odlog izvršbe ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1. Ker gre za procesni sklep, sprejet znotraj izvršilnega postopka, ga ni mogoče izpodbijati niti na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Inšpektorat RS za naravne vire in prostor, Območna enota Ljubljana je s sklepom št. 06122-1970/2020-25 z dne 18. 11. 2024 predlog tožnika za odlog upravne izvršbe 2. točke izreka odločbe gradbenega Inšpektorata št. 06122-1970/2020-6 z dne 8. 12. 2020, ki je bila dovoljena s sklepom o dovolitvi izvršbe št. 06122-1970/2020-15 z dne 11. 2. 2022, zavrnil. S sklepom 06122-302/2021-25 z dne 18. 11. 2024 pa je zavrnil predlog tožnika za odlog upravne izvršbe 1. točke izreka odločbe gradbenega inšpektorja št. 06122-302/2021-12 z dne 8. 12. 2021, ki je bila dovoljena s sklepom o dovolitvi izvršbe 06122-302/2021-16 z dne 7. 12. 2022. V obrazložitvi obeh sklepov zaključuje, da ne more odločati na podlagi 156. a člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-64/2014 z dne 12. 10. 2017, s katero je bila ugotovljena neskladnost 156. a člena ZGO-1 z Ustavo RS. V obravnavanem primeru je bila neustavnost ugotovljena še pred uvedbo inšpekcijskega postopka, zato je preizkusil predlog zgolj v okviru določbe 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in ugotavlja, da zoper izvršilni naslov ni bilo vloženo pravno sredstvo ter za to nepopravljiva škoda za izvršbo ne more nastati, posledično pa zato niso izpolnjeni pogoji določeni v 293. členu ZUP.

2.Tožeča stranka izpodbija sklepa prvostopnega organa zaradi neupoštevanja določbe 156. a člena ZGO-1 in neupoštevanja pravne praznine, ki je nastala in je tožena stranka pri svojem odločanju ni upoštevala. Hkrati s tožbo pa tožeča stranka vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe po 32. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da bi tožeči stranki zaradi izvršitve inšpekcijskega ukrepa (rušitve predmetnih objektov) grozila hujša gospodarska škoda, ki bi pomenila neposreden razlog za odpuščanje delavcev in posledično zaprtje celotnega kampa. Tožeča stranka ima za potrebe obratovanja glamping parka zaposleni dve osebi, eno na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 6. 5. 2021 za delovno mesto pomoč recepcija - natakar, drugo na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 1. 6. 2023, ki skrbi za koordinacijo med parkom in gostilnico A. in brunarico ob Bloškem jezeru ter o pogodbo o dologoročnem poslovnem sodelovanju z dne 17. 10. 2022 z osebo, ki svojo dejavnost opravlja preko organizacijske oblike s. p. in ki svojo dejavnost opravlja izključno le v glampu. Z izvršitvijo odločbe bi tri osebe ostale brez dela, kar je zadosten razlog za odlog izvršbe, gostilnica A. v katero zahaja 90 % gostov glampa, ki je v lasti tožeče stranke pa bi bila tožeča stranka primorana zapreti, saj bi upadel obisk za vsaj 70 %. Zaprtje glampa bi za tožnico pomenilo hujšo gospodarsko škodo, saj bi postala trajneje nelikvidna. Poleg škode obstoji tudi razlog, ki je v sprejemanju prostorskega akta Občine Bloke, ki bi omogočal legalizacijo predmetnih objektov. Predlaga, da sodišče za čas odločanja o tožbi začasno zadrži izvršitev sklepa o dovolitvi izvršbe št. 06122-1970/2020 z dne 11. 2. 2022 in sklepa o dovolitvi izvršbe št. 06122-302/2021 z dne 7. 12. 2022. s tožbo pa predlaga odpravo izpodbijanih sklepov in odločitev, da sodišče sklepa o dovolitvi izvršbe zadrži do sprejetja prostorskega akta. Zahteva tudi stroške postopka.

3.Drugostopenjski organ je pritožbi zoper sklepa zavrnil.

4.Toženka odgovora na tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe ni podala, je pa poslala upravni spis.

K I. točki izreka:

5.Tožba ni dovoljena.

6.Sodišče mora pred vsebinskim odločanjem o tožbi (tudi v primeru vložene začasne odredbe) v upravnem sporu preizkusiti, ali so za to izpolnjene vse z zakonom predpisane predpostavke. Tako mora preizkusiti tudi, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), zaradi katerih je treba tožbo zavreči. Na te razloge mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka, kot to določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1. Na navedeni podlagi se tožba s sklepom zavrže, če sodišče ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

7.V obravnavani zadevi tožnica izpodbija odločitvi o zavrženju njenih predlogov za odlog upravne izvršbe, dovoljene s Sklepoma o izvršbi 06122-1970/2020- 15 z dne 11. 2. 2022 in št. 06122-302/2021-16 z dne 7. 12. 2022. Tožnica je odlok izvršbe sicer predlagala na podlagi 156.a člena ZGO-1, vendar je organ odločil na podlagi tretjega odstavka 293. člena ZUP, ki določa, da se upravna izvršba lahko izjemoma odloži tudi na predlog zavezanca ali upravičenca, če je bilo zoper izvršbo oziroma izvršilni naslov vloženo pravno sredstvo, pa bi z izvršbo verjetno nastala nepopravljiva škoda.

8.Iz prvega odstavka 2. člena ZUS-1 izhaja, da se s tožbo v upravnem sporu lahko izpodbijajo dokončni upravni akti, ki posegajo v tožnikov pravni položaj, drugi akti pa samo, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Pogoj za dopustnost upravnega spora je torej, da je z upravnim aktom vsebinsko odločanje o materialno pravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe na način, da se učinki odločbe kažejo kot sprememba strankinega pravnega položaja, ki se z odločitvijo bodisi izboljša (s tem, ko se pravica, ki izhaja iz materialnega prava prizna), bodisi poslabša (z zavrnitvijo omejene pravice ali naložitvijo materialnopravne obveznosti). Drugi akti pa so lahko predmet presoje samo, če tako določa zakon.

9.Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v sklepu I Up 158/2021 z dne 5. 4. 2023, (enako v sklepih I Up 173/24 in I Up 174/24) , gre v primeru odločitve o odlogu izvršbe po tretjem odstavku 293. člena ZUP za odločitev, ki se nanaša izključno na čas, v katerem bodo opravljena izvršilna dejanja, ne pa na njihov obseg ali vsebino. Nanaša se torej zgolj na časovni potek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe. Po vsebini svoje odločitve ustvarja zgolj učinek za potek konkretnega postopka. Z njim ni odločeno o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi. Sklep o odlogu izvršbe oziroma zavrnitvi predloga za odlog, sam po sebi ne spreminja pravnega položaja tožnice, niti za njim ni odločeno o njeni pravni koristi. Gre za vmesno odločitev, v času trajanja izvršilnega postopka, ki ima le začasen procesni učinek, to je začasno prekinitev že začetega izvršilnega postopka, v trajanju največ šestih mesecev (drugi odstavek 293. člena ZUP). Odlog izvršbe torej ni pravica, ki bi izvirala iz materialnega prava in ne pomeni podlage za varstvo tožničinih pravic ali pravnih koristi v drugih postopkih, niti ni podlaga za začetek samostojnega upravnega postopka. Zgolj to, da ji zakon daje procesno upravičenje predlagati odlog izvršbe že v začetem izvršilnem postopku in s tem možnost, da se postopek začasno prekine, pa ne pomeni, da sklep, s katerim je o tem odločeno, vsebuje odločitev o njeni pravici, obveznosti ali pravni koristi.

10.Po presoji sodišča odlog upravne izvršbe prav tako ne more biti niti pravica strank, saj lahko, skladno s tretjim odstavkom 273. člena ZUP, organ, ki vodi izvršbo, ob izpolnjevanju zakonskih pogojev, po prostem preudarku odloči, ali se izvršba odloži (sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 100/2021 z dne 2. 2. 2011).

11.Glede na navedeno izpodbijana odločitev o predlogu za odlog izvršbe ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1. Ker gre za procesni sklep, sprejet znotraj izvršilnega postopka, ga ni mogoče izpodbijati niti na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1, po katerem se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Izpodbijani akt ni tak sklep, saj z njim postopek ni bil obnovljen, ustavljen ali končan, temveč gre le za procesni sklep, ki se nanaša na tek izvršilnega postopka (sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 451/2013 z dne 19. 12. 2013).

12.Na presojo dovoljenosti tožbe ne more vplivati niti pravni pouk na koncu akta druge stopnje, v katerem je toženka tožnico poučila, da lahko zoper sklep upravnega organa prve stopnje vloži tožbo v upravnem sporu. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča napačni pravni pouk stranki sicer ne sme biti v škodo, vendar pa ji ne sme tudi dati več pravic, kot ji pripadajo skladno z zakonom (npr. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 163/2020). Glede na navedeno, ker izpodbijana sklepa nista nista akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, je sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, ker gre za procesno odločitev, sprejeto ob formalnem preizkusu pogojev za vsebinsko obravnavanje tožbe.

K II. točki izreka:

13.Tožeča stranka je predlagala tudi izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1. Formalni pogoj za izdajo začasne odredbe je vložena tožba. Ker je sodišče v predhodnem preizkusu tožbo zavrglo, ta predpostavka za odločanje o začasni odredbi ni podana, zato je zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe, ob smiselni uporabi 36. člena ZUS-1.

K III. točki izreka:

14.Kadar sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 2, 36, 36/1, 36/1-4 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 293, 293/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.