Jedro

Odpust obveznosti posega v ustavno pravico upnikov do zasebne lastnine iz 33. člena URS, katere del je tudi pravica do poplačila terjatev. Zakonodajalec se je odločil, da je tak poseg sicer dopusten, vendar pa le v primeru, da tudi dolžnik sodeluje v postopku odpusta obveznosti tako, da izpolnjuje vse svoje obveznosti in si aktivno prizadeva za poplačilo upnikov, tudi s tem, da si aktivno išče zaposlitev. Ker gre za poseg v ustavno pravico upnikov, je treba tudi dolžnikove kršitve strogo presojati.

Zgolj dejstvo, da naj bi bil dolžnik prijavljen kot iskalec zaposlitve pri zasebni agenciji, ne da bi trdil (in nato tudi dokazal), da bi sam pošiljal prijave za zaposlitev, ne kaže na aktivno iskanje zaposlitve.

Dolžnik sicer trdi, da ni imel namena prekomernega zadolževanja. Namen tu niti ni pomemben, to določilo pa upnike ščiti pred lahkomiselnimi dolžniki, ki bi dosegli odpust obveznosti, čeprav bi se prekomerno (tudi nekritično) zadolževali.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpobijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek odpusta obveznosti in predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pravočasno pritožil, in sicer se je v njegovem imenu pritožil njegov pooblaščenec in tudi sam dolžnik (njegova pritožba je bila vložena kot priloga pooblaščenčeve pritožbe).

Pooblaščenec navaja, da se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Sodišče je zmotno ocenilo dolžnikovo obnašanje do upraviteljice, ki ni bilo namerno, ampak rezultat njegovega neznanja in zmotnega razumevanja upraviteljice, svoje gmotno stanje ji je podal po svojih najboljših močeh in znanju. Očitno je naredil nekaj napak, vendar ne tako obsežnih, da bi bil podan razlog za zavrnitev predloga za odpust obveznosti. Dolžnik ni lastnik nobenega premoženja. Ikone se nahajajo pri A. A., ki jih noče vrniti in jih dolžnik zato ne more vrniti upraviteljici, za sodno izterjavo pa nima sredstev. Ta upnik vodi gonjo proti dolžniku, ikone si je prisvojil in ni priglasil ločitvene pravice. Družba B. že leta ni poslovala, za stečaj ali likvidacijo dolžnik ni imel sredstev. Občasno je dolžnik prodal kakšno umetnino kot fizična oseba, kar pa ni bilo niti za njegovo preživetje, zaposlitve pa ne more dobiti. Pri C. C. je šlo za posojilo starih zapadlih terjatev.

Dolžnik pa navaja, da vseh predpisov ne pozna, v stečaj ga je poslala davčna zaradi neplačevanja prispevkov. Sodišče je zmotno ocenilo njegovo obnašanje do upraviteljice, ki ni bilo namerno, ampak bolj njegovo neznanje in zmotno razumevanje upraviteljice. Ponavlja navedbe, ki jih je podal že njegov pooblaščenec. Glede na svojo starost službe ni mogel dobiti. Rubež je bil opravljen v prostorih, ki jih je občasno uporabljal, zapisnik o rubežu pa je napisal rubežnik. Ikon nima v posesti in jih tudi opisati ne more. S posojilom pri C. C. ni imel namena prekomernega zadolževanja, denar si je izposodil za poravnavanje starih zapadlih obveznosti. Veliko težav je imel z enim od sinov. Za neprimeren odnos do upraviteljice v telefonskem kontaktu se ji je tudi opravičil, en telefonski klic, ki ga je vsak razumel po svoje, ne more biti tako pomembna kršitev. Ne ve, zakaj je C. C. umaknil prijavo terjatev, ni pa res, da sodišču ali upraviteljici ne želi razkriti tega ozadja, o čemer lahko sodišče to osebo zasliši. Da intenzivno išče zaposlitev, je upraviteljici večkrat ustno pojasnil, pri agenciji za iskanje službe je prijavljen od 11. 4. 2022. Izjavlja, da je in tudi v bodoče želi izpolnjevati vse zakonske obveznosti, pripravljen je dati tudi vsa pojasnila. Poslovnih prostorov na D. cesti ni nikoli imel v najemu, jih je pa v soglasju z lastnicama nekako uredil in jih zato lahko občasno uporabljal. Dokler ne bo družba B. v stečaju, se tudi ne more prijaviti na zavodu za zaposlovanje.

3. Upraviteljica pritožbi nasprotuje. Z dopisom z dne 9. 3. 2022 je dolžnika pozvala, da pojasni, ali je v zadnjih petih letih najemal posojila in zakaj, saj je v uvodnem razgovoru navedel, da jih ni, pa je nasprotno izhajalo glede na prijavljene terjatve. V odgovoru se o tem ni izjasnil, v telefonskem pogovoru pa je o posojilu pri C. C. v višini 19.000,00 EUR, najetem 23. 12. 2018, odgovoril, da o tem upraviteljici ne bo dajal pojasnil, saj se je to ne tiče. Na naroku je sam navedel, da je bilo tedaj njegovo finančno stanje slabo, vendar je trdil, da drugih obveznosti ni imel, čeprav je obstajal dolg za prispevke že od leta 2012; na podlagi sodbe je tudi A. A. dolžan 14.475,94 EUR z obrestmi od 13. 2. 2018 dalje.Tako je ob najemu posojila imel obveznosti, bil je brez prihodkov ter premoženja. Gre torej za sprejemanje nesorazmernih obveznosti, prav tako ni želel dati pojasnil v zvezi s tem posojilom. Prav tako ni pojasnil, zakaj je upnik po vložitvi ugovora umaknil prijavo terjatve iz posojila, umik terjatve pa niti ne vpliva na obstoj obveznosti. Na vprašanje, zakaj je najel posojilo, je dolžnik odgovoril, da je želel iz tega denarja nekaj kupiti, potem prodati in iz tega kaj zaslužiti, sedaj v pritožbi pa trdi, da je šlo za posojilo starih zapadlih obveznosti in niti ni jasno, kaj je želel s tem povedati niti kakšne stare dolgove naj bi poplačal. Tudi to kaže na nekonsistentnost in netočnost v podajanju navedb oziroma pojasnil. V uvodnem razgovoru je navedel, da nima premoženja, šele v dopisu z dne 21. 3. 2022 je navedel, da je solastnik ikon, še vedno pa ni bilo mogoče ugotoviti, kje te so, kaj predstavljajo in kolikšna je njihova vrednost ter ali so dejansko v solasti dolžnika. Nejasno ostaja, katere in čigave stvari so bile zarubljene, umetnine pa je kljub dejavnosti družbe kupoval in prodajal kot fizična oseba, plačuje tudi stroške za prostore na D. cesti, kjer je dejansko registrirana družba. Z dopisom z dne 9. 3. 2022 ga je upraviteljica pozvala, da začne s poročanjem o iskanju zaposlitve, pa je šele v juliju 2022 sodišču predložil dokazilo z dne 30.6.2022, da je v evidenci iskalcev zaposlitve zasebne agencije vpisan od 11. 4. 2022. Na obveznost mesečnega poročanja je bil izrecno opozorjen. Prav tako niti ni pojasnil, kako naj bi zaposlitev iskal, ali je poslal kako prošnjo, bil na razgovoru. Zgolj vpis v evidenco pa ne dosega standarda aktivnega iskanja zaposlitve.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je dolžnik v času preizkusnega obdobja kršil svoje obveznosti iz šestega odstavka 384. in prvega odstavka 401. člena ZFPPIPP. Upraviteljici kljub temu, da je bil na svoje obveznosti opozorjen, ni podal pojasnil v zvezi s posojilom C. C., prav tako pa ji tudi ni že ob začetku postopka osebnega stečaja povedal, da naj bi bil (z A. A.) solastnik ikon, temveč je to navedel šele kasneje, ne da bi ji o tem dal tudi vsa potrebna pojasnila. Dolžnik mora upravitelju povedati tudi za premoženje, ki ga nima v posesti. Prav tako ji ni podal pojasnil glede teh ikon, ki jih je zahtevala, enako velja glede rubeža, ko niti ni jasno, čigave in katere stvari naj bi bile zarubljene. Tudi višje sodišče ocenjuje, da ni niti verjetno, da dolžnik ni razumel, kaj mora upraviteljici poročati, saj so bila njena navodila dovolj jasna. Pri tem mu je upraviteljica tako ustno kot tudi pisno pojasnila, o čem vse mora poročati, izrecno ga je najprej pisno pozvala na pojasnila o posojilu C. C. v višini 19.000,00 EUR, pa se o tem v dopisu z dne 21. 3. 2022 ni opredelil, v telefonskem razgovoru dne 28. 4. 2022 pa ji je odgovoril, da z njo o tem ne bo govoril in da se je to posojilo ne tiče. Tu ne gre le za neprimeren odnos do upraviteljice ali za napačno razumevanje, temveč gre za izrecno zavrnitev dajanja pojasnil, ki jih je bil dolžan dati po zakonu in na kar je bil tudi izrecno opozorjen. Tudi na naroku je, kot je zapisalo že sodišče prve stopnje, rekel, da ne želi o tem govoriti z upraviteljico in da nikogar ne zanima, kaj ima on z upnikom.

6. Kot je zapisalo že sodišče prve stopnje, je dolžnik tisti, ki mora upravitelju takoj povedati za vse svoje premoženje in mu dajati tudi vsa pojasnila. Prav tako pa je dolžnik tisti, ki mora, če ni zaposlen, mesečno poročati o tem, kaj je storil, da bi si našel zaposlitev. Upravitelj vse navedeno potrebuje, da lahko vodi stečajni postopek, poišče vse premoženje in ga tudi unovči. Tudi mesečno poročanje ni samo sebi namen, temveč le preko tega, seveda morajo biti poročila opremljena tudi z dokazili, lahko upravitelj preverja, ali dolžnik izpolnjuje tudi obveznost aktivnega iskanja zaposlitve. Višje sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje in se v celoti sklicuje nanje kot pravilne, prav tako ocenjuje, da gre za tako resne kršitve dolžnikovih obveznosti, da je ugovor upraviteljice proti odpustu obveznosti v celoti utemeljen.

7. Pri tem še dodaja, da odpust obveznosti posega v ustavno pravico upnikov do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije – URS, katere del je tudi pravica do poplačila terjatev. Zakonodajalec se je odločil, da je tak poseg sicer dopusten, vendar pa le v primeru, da tudi dolžnik sodeluje v postopku odpusta obveznosti tako, da izpolnjuje vse svoje obveznosti in si aktivno prizadeva za poplačilo upnikov, tudi s tem, da si aktivno išče zaposlitev. Ker gre za poseg v ustavno pravico upnikov, je treba tudi dolžnikove kršitve strogo presojati.

8. Višje sodišče se strinja tudi z upraviteljico, da zgolj dejstvo, da naj bi bil dolžnik prijavljen kot iskalec zaposlitve pri zasebni agenciji, ne da bi trdil (in nato tudi dokazal), da bi sam pošiljal prijave za zaposlitev, ne kaže na aktivno iskanje zaposlitve. Vse te kršitve, ki jih je sodišče prve stopnje podrobno opisalo in presodilo, so hude kršitve obveznosti dolžnika, zato je izpodbijani sklep o ustavitvi odpusta obveznosti in zavrnitvi predloga za odpust obveznosti že iz navedenih razlogov utemeljen (2. točka prvega odstavka 403. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 406. člena ZFPPIPP).

9. Prav tako se višje sodišče strinja tudi z razlogi sodišča prve stopnje glede tega, da je upraviteljica dokazala, da je dolžnik v obdobju petih let pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so bile nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, da torej obstaja ovira za odpust obveznosti iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena v zvezi s tretjim odstavkom 399. člena ZFPPIPP. Ko dolžnik ni bil zaposlen, ko je imel obveznosti iz naslova prispevkov (v postopku osebnega stečaja je bilo iz tega naslova prijavljenih več kot 75.000,00 EUR terjatev), prav tako je imel tudi obveznost do upnika A. A., ki je bila potrjena celo s sodbo sodišča (samo glavnice je bilo 14.475,94 EUR), najetje posojila (od C. C.) v višini 19.000,00 EUR predstavlja prevzemanje nesorazmerne obveznosti. Ni pomembno, da je ta upnik prijavo terjatve po vložitvi ugovora proti odpustu obveznosti umaknil, najetje posojila je dolžnik sam priznal, o tem je v spisu tudi pisna pogodba.

10. Dolžnik sicer trdi, da ni imel namena prekomernega zadolževanja. Namen tu niti ni pomemben, to določilo pa upnike ščiti pred lahkomiselnimi dolžniki, ki bi dosegli odpust obveznosti, čeprav bi se prekomerno (tudi nekritično) zadolževali. Poudariti velja, da je dolžnik na naroku navedel, da si je ta denar izposodil, da bi nekaj kupoval, pa to prodal, pa pri tem kaj zaslužil, sedaj pa trdi, da naj bi šlo za poplačilo nekih starih obveznosti, ki jih niti ne pojasni, pa da naj bi mu ta denar ukradel eden od sinov. S takim spreminjanjem razlogov za najetje posojila niti ne more uspeti, vsekakor pa ne gre za razloge, ki bi lahko dokazovali, da ne obstaja domneva, ki jo zakon določa v 3. točki četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Zato je tudi v tem delu odločitev pravilna (1. točka prvega odstavka 403. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 406. člena ZFPPIPP).

11. Ne gre za neke nepomembne kršitve, ki ne bi vplivale na pravno dobroto odpusta obveznosti, temveč gre za grobe kršitve dolžnikovih obveznosti, poleg tega pa je izkazana tudi ovira za odpust obveznosti in bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti.

12. Pooblaščenec dolžnika je v pritožbi sicer navedel, da se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb ZPP in ZFPPIPP, ki pa jih ne opredeli, razen teh, na katere je višje sodišče že odgovorilo, nanašajo pa se predvsem na uporabo materialnega prava. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.