Jedro

Tožnik ni navajal okoliščin, ki bi lahko bile razlog za priznanje mednarodne zaščite. Ni izkazal, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju oziroma da bi bil ob vrnitvi tja soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo kot jo določa 28. člen ZMZ-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijani odločbi_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo drugo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na območje RS ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik Ljudsko demokratično republiko Alžirijo (v nadaljevanju Alžirija, tudi izvorna država) zapustil oktobra 2019, ko je legalno odšel v Turčijo. Tam je ostal osem do devet mesecev, zatem pa po balkanski poti odšel na Hrvaško, od koder je po dveh mesecih nezakonito vstopil v Slovenijo. Prvo prošnjo za mednarodno zaščito je v RS vložil marca 2022. Manj kot tri mesece kasneje je še pred odločitvijo o prošnji samovoljno odšel v Francijo. Od tam so ga po petih mesecih 7. 10. 2022 vrnili v RS, kjer je 12. 10. 2022 drugič zaprosil za mednarodno zaščito. Svoje istovetnosti ni izkazal, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo. Potni list naj bi mu vzela hrvaška policija, osebno izkaznico in družinsko knjižico pa naj bi še vedno imel v izvorni državi.

3. Iz tožnikovih izjav ob vložitvi druge prošnje je razvidno, da je alžirski državljan berberske narodnosti in muslimanske veroizpovedi. Zaključil je osnovno šolo in delal v trgovini, kjer je zaslužil dovolj za preživetje. Ne pripada nobeni stranki, vojaškega roka ni služil. Tožena stranka ga je seznanila, da je Vlada RS Alžirijo uvrstila na seznam varnih držav in ga pozvala naj navede razloge za izhod iz izvorne države. Tožnik je takrat dejal, da je Alžirijo zapustil, ker imajo Berberi tam veliko težav. On jih sicer ni imel, pozna pa težave drugih Berberov. Ti so na protestih nosili plakate, in jih je prijela policija. Tudi on je protestiral, vendar ga policija nikoli ni prijela. Povedal je tudi, da se je želel poročiti z dekletom, vendar se njen oče s tem ni strinjal in ga je prijavil policiji, ki ga sedaj išče. Pojasnil je, da je v Alžiriji prepovedano imeti dekle, policija bi ga zaradi tega sicer prijela, vendar se mu ne bi zgodilo nič groznega. Zaprli bi ga za tri ali štiri dni, nato pa bi ga izpustili. Drugih razlogov za odhod iz izvorne države tožnik ni navajal. 4. V nadaljevanju obrazložitve je tožena stranka povzela vsebino osebnega razgovora, ki ga je s tožnikom opravila 15. 11. 2022. Tožnik je takrat povedal, da je Alžiru živel s svojo družino in delal v očetovi trgovini. Zaslužek mu je zadoščal za preživetje. Berberi so si želeli ustvariti samostojno državo, a jim tega kljub protestom niso dovolili, zato se v Alžirijo ne more vrniti. Na protestih je sodeloval eno leto, pri tem ni imel nobene posebne vloge, policija ga ni prijela. So pa pretepli druge protestnike, dvajset jih je umrlo. Te proteste je policija po enem letu prepovedala. Tožnik je menil, da je v Alžiriji izgubil svojo prihodnost. Bil je dober nogometaš, a ker je Berber, trener ni želel podpisati, da bi lahko igral z njimi. V izvorni državi je imel razmerje z dekletom, ki je želelo z njim v Turčijo. Imela sta se rada, želela sta se poročiti, ker pa jo je nato zapustil, ga je njen oče prijavil policiji. Zaradi tega je bil obsojen na desetletno zaporno kazen in se boji vrnitve v Alžirijo. V tem primeru ga sicer ne bi zaprli, bi se pa ta zadeva „ponovno sprožila“. Z dekletom bi se poročil. Dekletov oče bi od njega zahteval 5.000 EUR, saj je bilo dekle v času razmerja mladoletno, on pa je omadeževal njeno čast. Z dekletovim očetom se je že srečal, imela sta spoštljiv odnos. Menil je, da se mu ne bi nič zgodilo, če bi ostal v Alžiriji. Tam ni bil ogrožen. Glede predložitve te obsodilne sodbe alžirskega sodišča bi moral poklicati svojega strica. Zatem je navedel nov razlog za odhod iz Alžirije - državo je zapustil zaradi družinskih razmer, saj je ugotovil, da je posvojen. Ko je bil star dve leti, sta njegova biološka starša umrla v prometni nesreči, zato so ga dali v sirotišnico. Iz rejništva ga je pripeljal dedek družine, ki ga je nato vzgajala. Ko je dopolnil 18 let, so mu to povedali in zrušil se mu je svet. Postal je anksiozen in depresiven, tri mesece ni z nikomer govoril, začel je uživati drogo. Zaradi tega se še vedno zdravi.

5. Tožena stranka je prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno. Menila je, da zgoraj zatrjevane okoliščine ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Tožnikove stiske niso povzročili tretji akterji, kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja njegovih pravic v izvorni državi. V Alžiriji je opravljal delo in zaslužil dovolj za preživetje, iz države ga je pregnala novica o posvojitvi, njegovi odločitvi, da zapusti Alžirijo pa so botrovale tudi težave z očetom njegovega dekleta in situacija v Alžiriji, ki kaže na to, da Berberi ne bodo imeli svoje države. Tožnikove težave po oceni tožene stranke ne kažejo na preganjanje zaradi njegove veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Prav tako ne predstavljajo trajnega in sistematičnega kršenja človekovih pravic. Tožnikova situacija sama po sebi tudi ne predstavlja razloga za priznanje subsidiarne zaščite, zaradi česar institut mednarodne zaščite ni uporabljiv.

6. Na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 je tožniku določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Tožena stranka je na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v RS, odločila, da se ga v primeru, da ne bo zapustil območja te države ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na območje RS ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

_Povzetek tožbenih navedb_

7. Tožnik vlaga tožbo iz razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in mu prizna status begunca, podredno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne v ponoven upravni postopek. Navaja, da je izvorno državo zapustil, ker je pri osemnajstih letih izvedel, da je posvojen. Poleg tega je bil leto dni prisoten na protestih Berberov. Policija je protestnike pretepala in jih škropila s plinom. Na enem od teh protestov jih je 20 umrlo, policija jih je kasneje prepovedala. Njemu se sicer ni nič zgodilo, lahko pa bi se mu. Menil je, da ima policija zagotovo tudi sama posnetke protestnikov in bi ga ob vrnitvi prijela. Če bo tehnično izvedljivo, bo na naroku za glavno obravnavo predložil video posnetek teh protestov. Sklicuje se na pisne informacije o diskriminaciji Berberov, predložene v zadevi drugega prosilca za mednarodno zaščito A. A. iz Alžirije, ki izkazujejo tako stopnjo marginalizacije, socialnega prikrajšanja in izključenosti Berberov, da je že mogoče govoriti o preganjanju.

8. Iz Alžirije je odšel tudi zato, ker mu njegov oče ni dovolil poročiti se z dekletom, ki ga je imel rad. Ker sta bila intimna, nista pa bila poročena, ga je njen oče prijavil policiji. Zaradi tega je bil v odsotnosti obsojen na deset let zapora. Že v času prijave ga je policija iskala na domu, vendar ga niso našli. Če bi se vrnil, bi ga zelo verjetno zaprli. Vse navedeno kaže na to, da ga alžirska oblast ogroža, oče nekdanjega dekleta pa bi ga lahko ponovno prijavil policiji. Sklicujoč se na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 294/2016 z dne 16. 11. 2016 izpostavlja, da je namen mednarodne zaščite varstvo osebe pred bodočim preganjanjem ali resno škodo v primeru vrnitve v izvorno državo. Če se bo moral vrniti v Alžirijo, bo utrpel resno škodo, to je zaporno kazen, ki je brez pravega pravnega temelja.

9. Ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin Alžirija zanj ni varna država, čeprav jo je kot takšno določila Vlada RS. Izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Na osebnem razgovoru ga tožena stranka ni pravilno seznanila z uporabo koncepta vame izvorne države, zato je storila absolutno bistveno kršitev postopka. Očita ji tudi kršitev načela proste presoje dokazov. Informacij o izvorni državi ni pridobila, in tudi ni upoštevala tistih informacij, ki jih je glede položaja Berberov v Alžiriji pridobila v drugi azilni zadevi leta 2022. Res je, da tožnik še nima nobenih pisnih dokazov o svojih težavah z oblastmi, jih bo pa skušal pridobiti. Njegova izpovedba je bila prepričljiva, verodostojna in vseskozi konsistentna, kljub temu pa tožena stranka ni napravila vestne, skrbne in analitično sintetične dokazne ocene. Ni namreč preverila okoliščine, da je bil na protestih Berberov politično angažiran in tega da ga v Alžiriji čaka desetletna zaporna kazen.

_Navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo_

10. Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni upravni spis. V odgovoru na tožbo se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja. Dodatno navaja, da je tožnik že v prvem azilnem postopku izpovedal, da je bil na približno petnajstih protestih, kljub temu pa kot Berber v Alžiriji ni imel težav. Med drugim je protestiral, ker ga niso sprejeli, da bi igral nogomet, saj je bil brez poznanstev. Takoj zatem je povedal, da je hodil na treninge, ker pa so bili ti predaleč, na koncu tega ni več zmogel. Na drugem osebnem razgovoru je povedal drugače in sicer da naj ne bi smel igrati nogometa, ker je Berber. Glede na nekonistentnost in spreminjanje tožnikovih trditev tožena stranka dvomi, da je njegova etnična pripadnost razlog, da ni smel igrati nogometa. Tožnik je namreč tudi prepričan, da je moral v Ljubljani pri obisku urgence čakati osem ur, ker je musliman in da so tudi v Sloveniji rasisti. V vsakem dejanju, kadar se mu takoj ne izpolnijo njegove želje, vidi rasizem in diskriminacijo. V upravnem postopku ni navajal, da bi mu zaradi sodelovanja na protestih grozil zapor. To je navedel šele v tožbi, ko se je tudi prvič skliceval na splošne informacije o diskriminaciji Berberov v Alžiriji. Njegove trditve v zvezi s tem so tožbena novota in kot takšne nedovoljene. Poleg tega nikoli ni zatrjeval, da bi bil v izvorni državi osebno preganjan ali bi mu bile kršene človekove pravice. Po lastnih besedah je zaključil sedem razredov osnovne šole in v Alžiriji imel delo.

11. V tožbi navaja, da bi ga v Alžiriji zaradi intimnega razmerja z dekletom, s katerim ni bil poročen, verjetno zaprli. Na drugem osebnem razgovoru je v zvezi s tem izjavil drugače - da bi se s tem dekletom poročil, ne bi pa šel v zapor. Glede na to, da je prvo prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji vložil že marca 2022, je imel več kot dovolj časa, da bi predložil dokaze, za katere trdi, da jih ima (npr. obsodilno sodbo). Z uporabo koncepta varne izvorne države je bil seznanjen že pri podaji prošnje za mednarodno zaščito, vendar takrat v zvezi s tem ni ničesar izjavil. Seznanjen je bil, da lahko kadarkoli v postopku opozori na nejasnost oziroma o njej vpraša uradno osebo, česar prav tako ni storil. Tožena stranka ni bila dolžna preverjati splošnih informacij o tej državi, katere je v drugi zadevi prejela leta 2022. Po celoviti in natančni presoji je ugotovila, da je Alžirija za tožnika varna izvorna država.

_O sodni presoji_

12. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Tožnika ni zaslišalo, saj na narok ni pristopil, svojega izostanka pa ni opravičil. 13. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

15. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.1 Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 16. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.2 Hkrati so državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.3 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.4 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES5 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.6

17. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

18. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Kvečjemu nasprotno, na drugem osebnem razgovoru novembra 2022 je povedal, da v Alžiriji ni bil ogrožen7. 19. Sodišče pritrjuje oceni tožene stranke, da je tožnik med upravnim postopkom spreminjal osebne podatke in izjave o razlogih, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo. Ob prijetju po nezakonitem prečkanju hrvaško-slovenske meje je policiji 20. 3. 2022 povedal, da je rojen 10. 10. 2002, da prihaja iz Libije, ki da jo je zapustil zaradi verskega preganjanja8. Kasneje v postopku je zatrjeval drugače in sicer, da je bil rojen 10. 10. 2000, da je njegova izvorna država Alžirija, ki jo je moral zapustiti zaradi težav, ki jih je imel kot Berber. Razlog za odhod naj bi bilo tudi intimno razmerje z dekletom, s katerim ni bil poročen. Zaradi tega naj bi bil v Alžiriji obsojen na desetletno zaporno kazen. Šele na drugem osebnem razgovoru novembra 2022 je prvič omenil, da je izvorno državo zapustil zaradi družinskih razmer. V zvezi s tem je povedal, da sta njegova biološka starša umrla v prometni nesreči. Takrat je imel dve leti in so ga dali v sirotišnico. Od tam naj bi ga vzel dedek družine, ki ga je nato vzgajala. Pri osemnajstih letih naj bi mu družina povedala, da ni njihov otrok, zaradi česar „se mu je zrušil svet“, postal je anksiozen in je pričel uživati droge. Dejal je, da je bil to razlog, da je zapustil izvorno državo.9

20. Iz podatkov spisa je razvidno, da tožnik verskega preganjanja v izvorni državi (razen takoj na začetku na policiji) ni omenjal, zato sodišče tega ne more šteti kot razlog za zapustitev izvorne države. Prav tako ni mogoče sprejeti njegovega pojasnila, češ da policiji ni rekel, da prihaja iz Libije in da je v zvezi s tem prišlo do nesporazuma, saj tam ni bilo prevajalca. Tožnik je namreč na prvem osebnem razgovoru aprila 2022 priznal, da je na Hrvaškem izjavil, da je mladoleten in da prihaja iz Libije, ker bi bil sicer kot Alžirec poslan nazaj v Bosno in Hercegovino. Sodišče zato sklepa, da je tožnik slovenski policiji iz istega razloga dejal, da je njegova izvorna država Libija in da pri sestavi policijske depeše ni prišlo do nobenega nesporazuma.

21. Tožnikovo spreminjanje osebnih podatkov in razlogov za zapustitev izvorne države po oceni sodišča kaže na njegovo neverodostojnost in neprepričljivost. Spreminjal je tudi ostale okoliščine, ki naj bi botrovale odhodu iz Alžirije. V prvi prošnji za mednarodno zaščito iz marca 2022 je na primer izjavil, da naj odšel, ker je kot Berber imel težave z alžirsko vlado, na prvem osebnem razgovoru aprila 2022 pa dejal, da v Alžiriji kot Berber zaradi rasizma ni imel težav. V tožbi je v zvezi s tem navedel, da se mu na teh protestih ni nič zgodilo, da pa ima policija zagotovo posnetke s protestov, zato ga bo ob morebitni vrnitvi v Alžirijo prijela. Sodišče temu ne more slediti. Tožnik je namreč sam povedal, da ga policija na protestnih ni prijela in je zatrdil, da se mu zaradi tega ni nič zgodilo. Po oceni sodišča zato tožnikova udeležba na omenjenih protestih ne more biti utemeljen razlog za mednarodno zaščito.

22. Tožnik je odhod iz Alžirije utemeljeval tudi s prepovedanim intimnim razmerjem z dekletom, s katerim ni bil poročen. Zaradi tega naj bi mu ob vrnitvi v Alžirijo grozila desetletna zaporna kazen, na katero je bil obsojen v odsotnosti. Sodišče tem njegovim trditvam ne more slediti. Tožnik naj bi iz Alžirije odšel konec leta 2019, na prvem osebnem, razgovoru je pojasnil, da je bila obsodilna sodba izdana pet mesecev po njegovem odhodu. Čeprav je v obeh zapisnikih o osebnem razgovoru dejal, da svoje trditve lahko podkrepi z dokazi (aprila 2022 je dejal, da jih pričakuje v roku nekaj dni), jih do izdaje te sodbe ni predložil. Poleg tega je kot že povedano spreminjal svoje izjave. V prvi prošnji iz marca 2022 je dejal, da je moral oditi iz Alžirije, ker bi ga sicer družina tega dekleta zaradi omadeževanja njene časti želela ubiti. Na prvem osebnem razgovoru aprila 2022 je izjavil, da ga je dekletov oče zaradi tega intimnega razmerja prijavil policiji, nato pa je bil zaradi tega obsojen na desetletno zaporno kazen. V drugi prošnji oktobra 2022 je v zvezi s tem povedal drugače in sicer, da se mu ne bi zgodilo nič groznega, če bi ga zaradi tega prijela policija. Verjetno bi ga zaprli za tri ali štiri dni, nato pa izpustili. Na drugem osebnem razgovoru novembra 2022 je povedal, da se je pogovarjal z dekletovim očetom in da sta imela spoštljiv odnos. Če bi ostal, ga ne bi zaprli, bi pa dekletov oče od njega zahteval denar, ker je omadeževal njeno čast. Glede na takšno tožnikovo izjavo po oceni sodišča tudi njegovo intimno razmerje ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

23. Tožnik se v tožbi sklicuje na splošne informacije o izvorni državi, ki so v drugi azilni zadevi, pri tem pa ne obrazloži, zakaj tega dokaza ni predlagal že v upravnem postopku. Glede tega je dokazno breme na njegovi strani, pri čemer tožena stranka pravilno opozarja, da bi tožnik moral v skladu z z 52. členom ZUS-1 obrazložiti, zakaj se na ta dokaz ni skliceval že v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnikova zahteva, da bi te informacije morala pridobiti tožena stranka sama, ni utemeljena.

24. Iz besedila prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 namreč ne izhaja, da mora tožena stranka v vsakem primeru pridobiti informacije o izvorni državi10. Iz besedila te določbe izhaja, da so dokazi, ki so našteti v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1 našteti zgolj primeroma in da ni nujno, da mora tožena stranka v vsakem primeru pridobiti vse možne dokaze, kot sledijo v nadaljevanju besedila te določbe. Pridobivanje informacij o izvorni državi je v skladu s sodno prakso11 za toženo stranko obvezno le primeru, če prosilec za mednarodno zaščito navaja takšne subjektivne okoliščine, ki bi lahko bile razlog za priznanje mednarodne zaščite. Če prosilec zatrjuje okoliščine, glede katerih je bilo v postopku ugotovljeno, da ne obstajajo ali da niso mogoče oziroma okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja ali resne škode, potem ni podlage za pridobivanje in presojo informacij o izvorni državi12. 25. Enako kot tožena stranka tudi sodišče ugotavlja, da tožnik ni navajal okoliščin, ki bi lahko bile razlog za priznanje mednarodne zaščite. Ni izkazal, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1) oziroma da bi bil ob vrnitvi tja soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo kot jo določa 28. člen ZMZ-1 (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1).

26. Zato je bila po presoji sodišča pravilna odločitev tožene stranke, da prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. Njena odločitev temelji tudi na dodatni ugotovitvi, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 2. alineje 52. člena ZMZ-1 se namreč prošnja šteje za očitno neutemeljeno med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države. Glede na zgoraj navedeno ugotovljeno dejansko stanje tožnik po oceni sodišča ni uspel izpodbiti, da Alžirija zanj ni varna država.

27. Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izdana izpodbijana odločba vsebinsko pravilna in na zakonu utemeljena, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve). 2 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 3 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 4 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 5 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 6 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve. 7 Prim. 6. str. zapisnika o osebnem razgovoru novembra 2022. 8 Prim. policijsko depešo z dne 20. 3. 2022. 9 Prim. obe njegovi prošnji za mednarodno zaščito z dne 26. 3. 2022 in 12. 10. 2022 ter oba zapisnika o osebnem razgovoru z dne 22. 4. 2022 in 15. 11. 2022. 10 Tako Upravno sodišče v zadevi UPRS Sodba I U 2815/2017-8 z dne 31. 1. 2018, 12. točka obrazložitve. 11 Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 384/2013 z dne 24. 10. 2013, 9. točka obrazložitve. 12 Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 48/2015 z dne 24. 3. 2015, 22. točka obrazložitve.