Jedro

Odločba Ustavnega sodišča RS št. Up 282/15 z dne 5. 10. 2017 se ne nanaša na 9. člen ZDen, pač pa na drugi odstavek 10. člena ZDen, ki določa, da v smislu tega zakona niso upravičenci tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države.

Potrebno je raziskati tujo notranjo zakonodajo in ugotoviti, ali bi tak upravičenec odškodnino od tuje države tudi dejansko dobil, če bi jo uveljavljal.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo št. 313-1/2018-5 z dne 23. 2. 2018 je Upravna enota Gornja Radgona zavrgla predlog za obnovo postopka tožnice, ki se je končal z delno odločbo, št. 301-64/93-13/135 z dne 20. 3. 2013 in dopolnilno odločbo št. 301-64/1993-66 z dne 28. 8. 2012. Iz obrazložitve izhaja, da je bil z odločbo z dne 20. 3. 2003, ki je postala dokončno pravnomočna dne 9. 4. 2003, zavrnjena denacionalizacijska zadeva, ki jo je 8. 6. 1933 vložila prejšnja lastnica A.A., zaradi neizpolnjevanja pogoja državljanstva in pravice do odškodnine od Republike Avstrije na podlagi državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije. Prav tako je bil s sklepom Upravne enote Gornja Radgona, z dne 6. 3. 2008 zavržen predlog za obnovo postopka, ki je postal pravnomočen dne 23. 9. 2008. Preostali del zahteve za denacionalizacijo je bil zavrnjen z dopolnilno odločbo z dne 28. 8. 2012, ki je postala dokončna dne 13. 5. 2014 in pravnomočna dne 15. 10. 2014, iz razloga neizpolnjevanja pogoja državljanstva za prejšnjo lastnico B.B. in njene pravne naslednike A.A. ter C.C. S sklepom Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 440/2014 z dne 1. 4. 2015 je bila revizija tožnice zoper sodbo Upravnega sodišča opr. št. II U 186/2014-6 z dne 15. 10. 2014, zavržena. Upravni organ prve stopnje ugotovil, da predložitev odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up-282/15 z dne 5. 10. 2017 v zadevi Č.Č. ne predstavlja obnovitvenega razloga v obravnavani zadevi, ki je bila zavrnjena na podlagi neizpolnjenega pogoja državljanstva prejšnjih lastnic v času podržavljanja. Predlog za obnovo postopka, ki je bil vložen po dokončnosti obeh odločb z dne 20. 3. 2003 in z dne 28. 8. 2012, pa je tako vložen po preteku več kot treh let od dokončnosti odločbe, zato je predlog za obnovo postopka prepozen.

2. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju MKGP) je v pritožbenem postopku na podlagi pritožbe tožnice z odločbo z dne 22. 3. 2018 pritožbo zavrnil. Dodatno je obrazložil, da je bila predmet odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up 282/15-30 z dne 5. 10. 2017 pogodba med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja (Finančna in izravnalna pogodba) sklenjena dne 27. 11. 1961 in ne avstrijska državna pogodba, ali obravnava odločb o jugoslovanskem državljanstvu za lastnike podržavljenega premoženja in njihove pravne naslednike. Glede na navedeno predmetna odločba Ustavnega sodišča RS ne predstavlja drugačne rešite predhodnega vprašanja za odločitev o delni odločbi z dne 20. 3. 2003 in dopolnilni odločbi z dne 28. 8. 2012, zato je pravilen zaključek organa prve stopnje, ki je predlog za obnovo postopka zavrgel. 3. Zoper izpodbijano odločbo je tožeča stranka vložila tožbo. Navaja, da je z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 282/15 z dne 5. 10. 2017, ki jo je izdalo Ustavno sodišče RS v postopku odločanja o ustavni pritožbi Č.Č. bilo zavzeto stališče, da je pravni temelj denacionalizacije v zadevah, ki se nanašajo na sedanje avstrijske državljane določilo drugega odstavka 14. člena Ustave RS. V predmetni zadevi je bila denacionalizacija zavrnjena zaradi predhodnega vprašanja, ki je pogojevalo jugoslovansko oziroma slovensko državljanstvo v času razlastitve. S spremembo pravnega temelja v predhodnem vprašanju je podan razlog za obnovo postopka. V dosedanji praksi se je namreč premoženje vračalo le jugoslovanskim oziroma slovenskim državljanom v času razlastitve, čeprav bi ob upoštevanju drugega odstavka 14. člena Ustave RS bilo treba razlaščeno premoženje vrniti tudi tujcem ob pogoju vzajemnosti. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter obnovo postopka dovoli oziroma vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopnemu organu z navodilom, da zahtevi vlagateljice ugodi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe iz tožbe in se zavzema za njeno zavrnitev. Navaja, da po njenem mnenju odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up 282/15 z dne 5. 10. 2017 ne predstavlja predhodnega vprašanja in zato tudi prakse v zvezi z ugotavljanjem jugoslovanskega ali slovenskega državljanstva v času podržavljanja ne spreminja, temveč obravnava vprašanje upravičenosti do denacionalizacije glede na drugi odstavek 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), torej na možnost pridobitve odškodnine za podržavljeno premoženje od tuje države in sicer v tem primeru na podlagi finančne in izravnalne pogodbe med ZRN in Republiko Avstrijo.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je tožnica hči A.A. katera je dne 8. 6. 1993 vložila zahtevek za denacionalizacijo premoženja, katerega lastnica ob podržavljenju je bila njena mama B.B. dne 7. 12. 1993 pa je zahtevek za denacionalizacijo razširila še na premoženje, katerega lastnica ob podržavljenju je bila ona sama. Nadalje ni sporno, da je tožnica predlog za obnovo postopka, ki je bil z izpodbijanim sklepom zavržen, vložila dne 19. 1. 2018, da je delna odločba z dne 20. 3. 2003 o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo premoženja, last A.A. postala dokončna dne 9. 4. 2003, da je dopolnilna odločba o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo premoženja, last B.B. z dne 28. 8. 2012 postala dokončna dne 13. 5. 2014, ter da niti B.B. niti A.A. prav tako pa tudi ne njeni ožji družinski člani ob podržavljanju na dan 7. 8. 1946 niso bili jugoslovanski državljani.

7. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je bila zahteva za denacionalizacijo tako z odločbo z dne 20. 3. 2003, kot tudi z odločbo z dne 28. 8. 2012 prvenstveno zavrnjena iz razloga, ker B.B. in A.A. kot tudi njuni ožji družinski člani na dan 7. 8. 1946, ko je začel veljati Zakon o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe (Uradni list FLRJ, št. 61/46 in 47/46), niso imeli jugoslovanskega državljanstva. Dodatno je bilo v odločbi z dne 20. 3. 2003 še obrazloženo, da bi sicer A.A. odškodnino lahko dobila od Republike Avstrije na podlagi Avstrijske državne pogodbe (v nadaljevanju ADP), saj je nedvomno dne 27. 9. 1951 dobila avstrijsko državljanstvo.

8. En izmed razlogov za obnovo upravnega postopka je tudi drugačna rešitev predhodnega vprašanja. V skladu s 4. točko 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ( v nadaljevanju ZUP) se postopek, ki je končan z odločbo zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. Predpostavka za obnovo postopka je pravočasnost predloga, in sicer je v 263. členu določeno, da se v primeru iz 1. točke 260. člena (nova dejstva in dokazi) obnova postopka lahko predlaga v enem mesecu od dneva, ko je stranka mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti dokaze. V primeru iz 4. točke 260. člena ZUP pa enomesečni rok teče od dneva, ko je stranka mogla uporabiti novi akt (sodbo, odločbo). Prav tako je predpisan objektivni rok v četrtem odstavku 263. člena ZUP, in sicer je določeno, da se po preteku treh let od dokončnosti odločb, obnove ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Izjemoma pa se lahko predlaga oziroma začne obnova tudi po preteku treh let, vendar samo iz razlogov, ki so navedeni v 2., 3. in 4. točki 260. člena tega zakona.

9. Sodišče ugotavlja, da tožeča stranka kot razlog za obnovo postopka v tožbi kot tudi v postopku pred upravnim organom, uveljavlja drugačno rešitev predhodnega vprašanja iz 4. točke 260. člena ZUP. Iz laičnega predloga tožnice za obnovo postopka z dne 16. 1. 2018 in pritožbe zoper izpodbijani sklep z dne 12. 3. 2018 smiselno izhaja, da naj bi tudi tujci oz. osebe nemške narodnosti imele pravico do denacionalizacije, in da v tem smislu odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up 282/15 z dne 5. 10. 2017 predhodno vprašanje, ki se nanaša na državljanstvo upravičenca do denacionalizacije, ureja drugače, kot izhaja iz dotedanje sodne prakse, ki je utemeljenost zahteve za denacionalizacijo pogojevala z jugoslovanskim oz. slovenskim državljanstvom. Tožeča stranka se torej sklicuje na drugačno razlago 9. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ki je vrnitev premoženja vezal na jugoslovansko državljanstvo v času podržavljenja. Prvi odstavek 9. člena ZDen določa, da so upravičenci do denacionalizacije fizične osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi 3., 4. in 5. člena ZDen, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Drugi,1 tretji2 in četrti3 odstavek 9. člena ZDen pa določajo še dodatne pogoje, kdaj se lahko šteje, da je oseba imela jugoslovansko državljanstvo.

10. Tako je bilo glede na zatrjevanja tožeče stranke v tožbi in predhodno v denacionalizacijskem postopku v obravnavani zadevi bistveno vprašanje, ali morebiti odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up 282/15 z dne 5. 10. 2017, na katero se sklicuje tožeča stranka, spreminja pravno stališče, ki se nanaša na pogoj iz 9. člena ZDen.

11. Sodišče ugotavlja, da se odločba Ustavnega sodišča RS št. Up 282/15 z dne 5. 10. 2017 ne nanaša na 9. člen ZDen, pač pa na drugi odstavek 10. člena ZDen, ki določa, da v smislu tega zakona niso upravičenci tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Res sicer predmetna odločba Ustavnega sodišča RS presoja zadevo z vidika načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS, vendar je bistvo navedene odločbe obravnava vprašanja mednarodnih in mirovnih pogodb, ki jih ni sklenila nekdanja Jugoslavija, in ki bi morebiti lahko bile podlaga za odškodovanje za nacionalizirano premoženje v drugi državi (ne v Republiki Sloveniji). Po stališču Ustavnega sodišča RS namreč pri mednarodnih sporazumih, ki jih je sklenila nekdanja Jugoslavija, že iz samih teh mirovnih pogodb oziroma mednarodnih sporazumov izhaja, da odrejajo pravico do odškodnine za odvzeto (zaplenjeno ali nacionalizirano) premoženje, ki je predmet vračanja na podlagi določb ZDen. V teh pogodbah se je namreč nekdanja Jugoslavija zavezala, da bo posamezni tuj državljan za premoženje, ki je bilo podržavljeno njenim državljanom (ali pravnim osebam), izplačala določen znesek odškodnine, tuja država pa se je v imenu teh razlaščencev odpovedala uveljavljanju zahtevkov iz naslova podržavljenega premoženja zoper nekdanjo Jugoslavijo ter se zavezala, da bo odškodovanje svojih državljanov (oziroma pravnih oseb) iz tega naslova uredila v svoji notranji zakonodaji. V teh primerih se šteje, da je nekdanja Jugoslavija z izplačilom s temi pogodbami oziroma sporazumi dogovorjenega nadomestila prenesla svojo obveznost odškodovanja razlaščencev iz naslova podržavljenja na državo njihovega državljanstva, to obveznost pa je tuja država izpolnila na način, ki ga je skladno z zavezo, dano v mirovni pogodbi ali mednarodnem sporazumu, uredila v svoji notranji zakonodaji.

12. Na drugi strani obravnava Ustavno sodišče RS v odločbi št. Up 282/15 z dne 5. 10. 2017 vprašanje, ko mirovne pogodbe ali mednarodne pogodbe ni sklenila nekdanja Jugoslavija ali ta k njej ni pristopila. V teh primerih, zlasti še, če iz take pogodbe ni jasno razvidno, ali se z njo urejeno odškodovanje nanaša tudi na premoženje, ki je bilo podržavljeno v nekdanji Jugoslaviji, mora pristojni organ pri presoji ali je podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, skladno z 12. členom ZMZPP in upoštevajoč pravila o pravu mednarodnih pogodb ugotavljati, ali so tuje države s sklenitvijo mednarodne pogodbe želele urediti tudi odškodnino oziroma drugo ustrezno nadomestilo za premoženje, ki ga je podržavila nekdanja Jugoslavija, oziroma ali je tak namen ureditve, ki jo je na podlagi take pogodbe sprejel zakonodajalec posamezne tuje države. V takem primeru morajo nato organi odločanja v denacionalizacijskem postopku na podlagi razlage posamezne mednarodne pogodbe ter predpisov, s katerimi je tuja država uredila njeno izvrševanje (to je z razlago tujega prava), in ob upoštevanju okoliščin vsakega konkretnega primera ugotoviti, ali bi oseba, ki je po mednarodni pogodbi in predpisih tuje države spadala v krog upravičencev do uveljavljanja odškodnine za odvzeto premoženje, za njeno pridobitev izpolnjevala tudi vse pogoje, določene s temi pravnimi akti tako, da bi se ji v tuji državi taka odškodnina lahko dejansko tudi priznala.

13. Bistvo zgoraj navedene ustavne odločbe je torej v tem, da zgolj na podlagi povzetka določb mednarodnih pogodb oziroma mirovnih pogodb in sporazumov, ki jih ni sklenila nekdanja Jugoslavija, ni mogoče avtomatično ugotoviti, da se lahko odškodovanje za odvzeto premoženje uveljavlja v tuji državi, pač pa je potrebno raziskati notranjo zakonodajo, ali bi tak upravičenec odškodnino od tuje države tudi dejansko dobil, če bi jo uveljavljal. 14. Sodišče tako zaključuje, da navedena ustavna odločba ne spreminja sodne prakse v zvezi z razlago 9. člena ZDen, ki utemeljenost zahteve za denacionalizacijo veže na jugoslovansko državljanstvo ob razlastitvi, zato navedena odločba v obravnavani zadevi ne predstavlja drugačne rešitve predhodnega vprašanja, kar določa 4. točka prvega odstavka 260. člena ZUP kot razlog za obnovo postopka.

15. Ob tem sodišče glede na tožbena zatrjevanja še pripominja, da je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 že presojalo tudi ustavnost 9. člena ZDen, ki zahteva, da je imela oseba ob podržavljenju jugoslovansko državljanstvo in pri tem ugotovilo, da določbi prvega in drugega odstavka 9. člena ZDen nista v neskladju z ustavo.4 Tudi v primeru dveh ustavnih pritožb, ko je šlo za avstrijskega in češkega državljana, Ustavno sodišče RS od svojega predhodnega stališča v zgoraj navedeni odločbi ni odstopilo.5 Zato sodišče ugotavlja, da so neutemeljena tožbena zatrjevanja o kršitvi drugega odstavka 14. člena URS, ki določa enakost pred zakonom.

16. Sodišče v zvezi z zatrjevanji tožeče stranke iz vloge, vložene v upravni spis z dne 9. 2. 2018, da so ji bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, ker je hči razlaščenke B.B. A.A. pridobila jugoslovansko državljanstvo s poroko, ker je poročena z oficirjem kraljeve žandermarije, B.B. pa je bila proglašena za osebo nemške narodnosti zgolj zaradi priimka, še ugotavlja, da sicer vprašanje državljanstva predstavlja predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije, vendar organ, ki odloča o zahtevi za denacionalizacijo o tem vprašanju ne more sam odločiti, pač pa o tem odloča organ za notranje zadeve v skladu s tretjim odstavkom 63. člena ZDen, na odločitev tega organa pa je denacionalizacijski organ vezan.6 V postopku denacionalizacije tako ni mogoče uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na državljanstvo.7 Zato ta dejstva za vprašanje obnove denacionalizacijskega postopka niso pravnorelevantna.

17. Ker odločba Ustavnega sodišča RS št. Up 282/15 z dne 5. 10. 2017 v obravnavani zadevi ne predstavlja predhodnega vprašanja, ko triletnega objektivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka iz tega razloga ne bi bilo mogoče uporabiti (peti odstavek 263. člena ZUP), je odločitev organa prve stopnje v izpodbijanem sklepu o zavrženju predloga za obnovo postopka kot prepoznega, saj je bil ta vložen po preteku objektivnega tri letnega roka od dokončnosti odločb, pravilna. Četrti odstavek 263. člena ZUP namreč določa, da se obnova po preteku treh let od dokončnosti odločbe ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Ob upoštevanju nespornega dejstva, da je delna odločba o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo premoženja, last A.A. z dne 20. 3. 2003 postala dokončna dne 9. 4. 2003, dopolnilna odločba o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo premoženja, last B.B. z dne 28. 8. 2012 pa dne 13. 5. 2014, predlog za obnovo postopka, vložen dne 19. 1. 2018, ni bil vložen znotraj triletnega objektivnega roka.

18. Sodišče po uradni dolžnosti tudi ni ugotovilo uradno upoštevnih kršitev iz tretjega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi z drugim odstavkom 237. člena ZUP, zato je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen. Sodišče je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

19. V obravnavani zadevi je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo na seji in ni opravilo glavne obravnave, saj relevantno dejansko stanje (datumi dokončnosti odločb o zavrnitvi zahtev za denacionalizacijo z dne 20. 3. 2003 in z dne 28. 8. 2012 in datum vložitve predloga za obnovo postopka dne 19. 1. 2018) med strankama ni bilo sporno. Sodišče tudi ni drugače vrednotilo ugotovljenih dejstev, niti ni napravilo drugačnega sklepa o dejanskem stanju,8 saj je vsa zgoraj pravnorelevantna dejstva ob razlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up 282/15 z dne 5. 10. 2017 vrednotilo enako, kot sta to storila organa prve in druge stopnje.

20. O stroških postopka tožeče stranke je sodišče odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1. 1 Fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena tega zakona, ki v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, niso bile vpisane v evidenco državljanov (državljansko knjigo) zaradi razlogov iz drugega odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45, in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48), niso upravičenci, razen v primeru, ko je bil posameznik zaradi verskih ali drugih razlogov interniran ali se je boril na strani protifašistične koalicije. 2 Če je imela fizična oseba iz 3., 4. in 5. člena tega zakona na dan 9. 5. 1945 jugoslovansko državljanstvo, je tuj državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec. 3 Če je bilo premoženje podržavljeno kot posledica prenehanja državljanstva z odvzemom, se šteje, da je bilo podržavljeno jugoslovanskemu državljanu. 4 Tč. 1. izreka odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997. 5 Tako sklepa Ustavnega sodišča RS Up-132/95 z dne 18. 12. 1997 in Up-245/97 z dne 24. 2. 1998. 6 Tako sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 1800/2006 z dne 20. 8. 2007, I Up 1206/2006 z dne 21. 2. 2007 in I Up 1801/2006 z dne 22. 11. 2007 ter sodba Upravnega sodišča RS I U 968/2010 z dne 20. 10. 2020. 7 Tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 1800/2006 z dne 20. 8. 2007. 8 Tč. 16 obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020.