Jedro

Partner zapustnice, s katero sta več kot 20 let živela v zunajzakonski skupnosti in imela skupne otroke, ima dedno pravico po zapustnici, kljub temu, da je bila zapustnica ob smrti še vedno poročena z bivšim partnerjem, pri čemer je zakonska zveza dejansko prenehala že leta 1984, a do formalne razveze ni prišlo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugotovi, da ima T. K. dedno pravico po pokojni R. Š..

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da T. K. nima dedne pravice po pokojni R. Š..

Zoper takšno odločitev se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje T. K.. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da mu prizna obstoj dedne pravice po pokojni. Meni, da je obstoj dedne pravice vezan na obstoj življenjske skupnosti med zapustnikom in njegovim zakoncem. Če kljub siceršnjemu formalnemu obstoju zakonske zveze med zapustnikom in njegovim zakoncem ni trajne povezanosti v smislu obstoja skupnosti v fizičnem, čustvenem in ekonomskem pomenu, zakoncu ni mogoče priznati dedne pravice. Obstoj življenjske skupnosti v zakonski zvezi je torej pogoj za obstoj dedne pravice zakonca po zapustniku. Upoštevajoč, da Zakon o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) (1) dedno pravice zakonca in izvenzakonskega partnerja veže na obstoj življenjske skupnosti med njim in zapustnikom, je torej za priznanje obstoja dedne pravice ključna presoja obstoja obojestranske fizične, čustvene in ekonomske odvisnosti zapustnika in zakonca oziroma zunajzakonskega partnerja, ki gradi njuno življenjsko skupnost. Pritožnik in zapustnica sta od leta 1984 do zapustničine smrti živela v zunajzakonski skupnosti. Upoštevajoč navedeno in namen, ki ga zakon zasleduje s pogojevanjem obstoja dedne pravice zakonca oziroma zunajzakonskega partnerja, bi bilo pritožniku treba priznati obstoj njegove dedne pravice po zapustnici. Zgolj dejstvo, da zakonska zveza med zapustnico in J. Š. formalno ni prenehala, dejansko pa ni več obstajala od leta 1984, ne more povzročiti odvzema dedne pravice dediču T. K.. Stroškov s pritožbo ne priglaša. Na pritožbo odgovarja dedinja M. Š., ki predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sklepa sodišča prve stopnje. Stroškov s pritožbo ne priglaša. Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi dejansko stanje ni sporno. Med zapustnico in njenim soprogom je življenjska skupnost trajno prenehala leta 1984. Kljub temu zakonca do smrti R. Š. takšnega dogovora nista formalizirala z razvezno sodbo. Sodišče je v zadevi II Cp 3343/2012 na podlagi prvega odstavka 22. člena ZD (2) odločilo, da J. Š. (zakonec) nima dedne pravice po zapustnici. Med udeleženci tega postopka ni bilo sporno, da je pokojna za časa življenja osnovala življenjsko skupnost s T. K. in da sta se jima v takšni skupnosti rodila otroka. Tudi v pritožbenem postopku niso prerekane trditve pritožnika, da je takšna skupnost med njim in pokojno R. Š. obstajala od leta 1984 do smrti slednje, torej več kot 20 let. Prav tako tekom postopka noben udeleženec ni zatrdil okoliščin na strani T. K., ki bi predstavljale zakonski zadržek za veljavnost zakonske zveze oziroma zaradi katerih bi bila morebitna zakonska zveza med njim in R. Š. neveljavna. Med T. K. ter dedinjama M. Š. in M. Č. je bilo tako sporno zgolj pravno vprašanje, ali obstoj sklenjene zakonske zveze R. Š. preprečuje dedovanje T. K., ki je s sedaj pokojno od leta 1984 živel v zakonski zvezi podobni skupnosti (3).

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določbo 10. člena ZD, ki v svojem drugem odstavku določa, da kot zakonca dedujeta drug po drugem tudi moški in ženska, ki živita v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti in nista sklenila zakonske zveze, vendar le v primeru, če ni razlogov, iz katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Pogoji za veljavnost zakonske zveze so določeni v 16. do 24. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) (4). Člen 20 tega zakona določa, da nihče ne more skleniti nove zakonske zveze, dokler njegova prej sklenjena zakonska zveza ne preneha ali ni razveljavljena. Zakonska zveza pa preneha z razvezo zakonske zveze, torej s pravnomočno odločitvijo pristojnega sodišča v razvezni pravdi.

Pritožnik meni, da njegovo pravico utemeljuje po nasprotnem razlogovanju določba prvega odstavka 22. člena ZD. Vendar sodišče druge stopnje opozarja, da je sklepanje po nasprotnem razlogovanju mogoče zgolj v primeru, če sta položaja v bistvenem različna tako, da pozitivna ureditev enega položaja narekuje negativno ureditev drugega ali obratno. Ni pa mogoče tedaj, ko se je zaradi narave različnosti (neenakosti) obeh primerov treba odločiti za eno izmed rešitev, ki so razpete med neposredno predvideno ali njej nasprotno pravno posledico (5). Tako je tudi v primeru pravnih situacij, obravnavanih v drugem odstavku 10. člena ZD in v prvem odstavku 22. člena ZD. Zaradi neobstoja dedne pravice zakonca po zapustnici namreč ni mogoče samodejno sklepati, da gre takšna pravica partnerju, ki je z zapustnico živel v zakonski zvezi podobni skupnosti.

Ob pojasnjenem pa je potrebno opozoriti na bistveno neenakost položajev tistih partnerjev, ki so osnovali dalj časa trajajočo življenjsko skupnost poleg že dejansko in formalno obstoječe zakonske skupnosti, in tistih izvenzakonskih partnerjev, ki so takšno skupnost osnovali kot njihovo izključno življenjsko skupnost, četudi se eden ali oba od partnerjev v zvezi zgolj formalnopravno ni(sta) razvezal(a) od dotedanjega ali dotedanjih življenjskih partnerjev. V bistvenem gre za vprašanje, ali določba 10. člena ZD morebiti ne prikriva pravne praznine, ali bolje povedano odkriva t.i. prikrito pravno praznino (6), ki terja zapolnitev s prebijanjem gramatikalne razlage 10. člena ZD, tj. z uporabo argumenta teleološke redukcije in posledično opredelitvijo t. i. izjemnega dejanskega stanu.

Odgovor na navedeno vprašanje je treba poiskati v načelu pravne enakosti. To od sodišča terja, da konkretne primere, ki se v bistvenem ujemajo, vrednoti enako oziroma da jih vrednosti drugače, če se med seboj kakovostno razločujejo, a tudi takrat tako, da bo uporabljalo isto merilo za primere, ki imajo iste skupne značilnosti (7). Pri tem sodišče druge stopnje upošteva, da pravilo iz 22. člena ZD odraža zakonodajalčev poudarek, da zakonski zvezi, ki nima te vsebine, ni mogoče priznati učinkov na dednem področju. Tudi teorija poudarja, da prenehanje skupnosti življenja pomeni dejansko prenehanje zakonske zveze in ima zato glede dedne pravice enake posledice kot formalno prenehanje zakonske zveze (8). Če je tako, pa obstoj takšne zgolj „formalne“ zakonske zveze tudi ne more predstavljati zadržka, ki bi preprečeval pridobitev dedne pravice partnerju, ki je živel v dalj časa trajajoči medsebojno izključni življenjski skupnosti z zapustnikom, ta pa se je tekom življenja od svojega zakonca razvezal v vseh vsebinskih pogledih in je v zakonski zvezi ostal le formalnopravno.

Takšen položaj je namreč bistveno drugačen od položaja, ko partnerja osnujeta dalj časa trajajočo življenjsko skupnost, eden izmed njiju pa je poročen, pri čemer takšna zakonska zveza ni vsebinsko izvotlena. V navedenih primerih pride do izraza smoter zakonskega zadržka že obstoječe zakonske zveze, tj. uveljavitev načela monogamije (9) kot splošno sprejetega družbenega in pravnega načela, ki odklanja možnost, da bi oseba osnovala dalj časa trajajočo življenjsko skupnost z več partnerji. V primeru, ko je zakonska zveza povsem izvotlena svoje vsebine, ko torej za njen vsebinski obstoj manjka njena temeljna predpostavka, tj. trajna življenjska skupnost, pa se preko obravnavanega zakonskega zadržka takšno načelo po naravi stvari ne more več izražati.

Takšno razlogovanje sodišča druge stopnje je delno drugačno od tistega, izraženega v odločbi VSL I Cp 972/2001, na katerega se sklicuje dedinja M. Š. v odgovoru na pritožbo. Vendar je sodišče druge stopnje ob tehtanju na eni strani potrebe po pravni varnosti in posledično enakih sodnih odločitvah v bistveno enakih primerih ter na drugi strani zgoraj predstavljenih argumentov odločilo, da imajo prednost slednji.

Upoštevajoč pojasnjene razloge je takó sodišče druge stopnje pritožbi T. K. iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi pooblastila iz 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj njegove dedne pravice po pokojni R. Š. (3. alineja 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

Udeleženca v pritožbenem postopku stroškov nista priglasila, zato sodišče druge stopnje o njih ni odločalo.

O pritožbi je v skladu s prvim odstavkom 366a. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

(1) Ur. l. SRS, št. 15/1976 in nasl..

(2) „Zakonec nima dedne pravice, če je bila zakonska zveza z zapustnikom razvezana ali razveljavljena, ali če je njuna življenjska skupnost po krivdi preživelega zakonca ali v sporazumu z zapustnikom trajno prenehala.

(3) Navedeno je sodišče druge stopnje ugotovilo na podlagi ugotovitve sodišča prve stopnje o nespornih dejstvih na naroku za zapuščinsko obravnavo dne 4. 12. 2007 (primerjaj zapisnik na list. št. 31 sodnega spisa) na podlagi pooblastila iz 1. alineje 358. člena v zvezi s 355. členom ZPP v zvezi s 163. členom ZD.

(4) Ur. l. SRS, št. 15/1976 in nasl..

(5) M. Pavčnik, Teorija prava: prispevek k razumevanju prava, GV Založba, Ljubljana, 2007 str. 392. (6) Gre za primer, ko zakon le navidezno ureja določen dejanski stan in je zaradi tega treba jezikovni pomen predpisa prebiti, ker šele s tem dosežemo, da se tako utesnjeni pomen ujema z namenom, ki ga pravno pravilo ima (argument teleološke redukcije). Tako M. Pavčnik, ibidem, str. 393. (7) M. Pavčnik, ibidem, str. 394. (8) Glej K. Zupančič, Dedovanje: zbirka predpisov z uvodnimi pojasnili, Uradni list RS, Ljubljana, 1988, str. 31. (9) Primerjaj K. Zupančič, Oris družinskega prava, Uradni list. RS, Ljubljana 1993, str. 46.